Kultura zvončastih čaš (včasih skrajšano kultura čaš, ljudstvo čaš ali nemško Glockenbecherkultur) okoli 2800 do 1800 pr. n. št. je izraz za široko razpršeno "arheološko kulturo" prazgodovinske zahodne Evrope, ki se začne v poznem neolitiku ali bakreni dobi in traja v zgodnjo bronasto dobo. Izraz je skoval John Abercromby in temelji na značilni lončarski kulturi čaš za pitje.
Vsebina Kultura zvončastih čaš ni le posebna vrsta lončarstva, ampak tudi popoln in zapleten kulturni pojav, ki vključuje druge sloge artefaktov, kot so orožje, okrasje in tudi skupne ideološke, kulturne in verske ideje. Obdobje zvončastih čaš je obdobje izjemnega kulturnega stika območja ob Atlantiku in zahodne Evrope, ki ga ni bilo prej, niti v naslednjih obdobjih. Razširila se je v srednjo in vzhodno Evropo, kjer je bila nekoliko prej kultura trakaste keramike, saj je že imela vzpostavljene obsežne stike na teh območjih.
Njena oblika je označena v obdobju od 2900 do 1800 pred našim štetjem, nato se je začela bronasta doba in se je pojavilo vlivanje čaš.
Treba je omeniti, da je kultura zvončastih čaš raznovrstna, odvisna od lokalnih pogrebnih običajev (tudi sežiganja namesto pokopa trupla), stanovanjskega sloga, gospodarskega razvoja in lokalnih keramičnih izdelkov.
Razlikujemo dva glavna sloga zvončastih čaš: slog vtisnjene vrvice in slog z brazdastimi vrezi, vbodi s šilom, pečatenjem. Pozneje so razvili značilne regionalne sloge.
Verjetno so bile čaše namenjene uživanju alkohola. Ko so ga spoznali v Evropi, je to lahko vplivalo na širjenje čaš. Pivo in medica sta bila povezana z nekaterimi čašami. Vse čaše pa niso bile namenjene pitju. Nekatere so bile uporabljene kot lonci za taljenje bakrene rude, pri nekaterih so odkrili organske ostanke, povezane s hrano, v nekatere pa so shranjevali žaro. Bile pa so tudi statusni simbol med neenakimi elitami.
Izvor Arheologi so imeli različna mnenja o začetku kulture zvončastih čaš in razprave trajajo že desetletja. Domnevno izvirajo z različnih območij, kot so Iberski polotok, Nizozemska in srednja Evropa. Podobno so znanstveniki ugibali o njenem širjenju, ki bi ga lahko povzročili selitev prebivalstva, manjše skupine bojevnikov, posameznikov (obrtniki) ali razširjanje idej in izmenjava predmetov.
Nedavne analize so precej pripomogle k razumevanju pojava čaš, predvsem z analizo vsake njene sestavine posebej. Pokazale so, da je bil zvončast vrč sinteza "ideje in sloga, ki združuje različne regije z različnimi kulturnimi tradicijami in ozadjem".
Radiokarbonsko datiranje je pokazalo, da je zgodnji slog zvončastih čaš nastal na Iberskem polotoku, posebej v živahnih bakrenih skupnostih v estuariju reke Tajo na Portugalskem okrog 2800–2700 pred našim štetjem, in se je od tam razširil v mnoge dele zahodne Evrope. Pregled vseh razpoložljivih virov iz južne Nemčije je pokazal, da je bila kultura teh čaš nova in neodvisna kultura na tem območju sočasno s kulturo trakaste keramike.
Navdih za zvončaste čaše naj bi bile majhne in starejše čaše copoz z vtisnjenim okrasjem. Našli so jih okoli izliva Tajo na Portugalskem. Turek vidi predhodnike mlajšega neolitika v severni Afriki, kjer naj bi se slog pojavil kot posledica stikov na morju med Iberskim polotokom in Marokom v prvi polovici tretjega tisočletja pred našim štetjem. Ni pa radiokarbonske datacije severnoafriških krajev.
Čaše so v predhodnem obdobju poznali tudi ob spodnjem Renu in na severnomorskih območjih, nazadnje v severni in srednji Evropi.
Poleg tega so se obredni pokopi, ki so pomagali določiti nahajališča čaš, širili v zahodno Evropo. Posamezni pokopi pod gomilo z dodanim orožjem se precej razlikujejo od prejšnjih neolitskih pokopov v atlantski ali zahodni Evropi, ki so bili pogosto skupnostni, brez orožja. To je bolj tradicija trakaste keramike, čeprav so se namesto "bojne sekire" uporabljala bakrena bodala.
Na splošno se zdi, da so se iberski keramični slog, drugi keramični slogi in "vzhodna" obredna pokopna simbolika najprej zlili na območju spodnjega Rena.
Širitev in stiki kultur Začetni premik je bil od izliva reke Tajo. Južni premik je bil ob Sredozemlju, kjer so bile enklave v jugozahodni Španiji in južni Franciji okoli Lionskega zaliva in v Padski nižini v Italiji, verjetno so uporabljali starodavno zahodno alpsko trgovsko pot, po kateri so tovorili žadaste sekire. Severni premik je vključeval južne obale Armorike z bolj ali manj dobro opredeljenimi stiki na Irsko in po možnosti na osrednjo južno Britanijo. Zgodnje pridobivanje bakra na Irskem, najdeno na otoku Ross v obdobju 2400–2200 pred našim štetjem, je bilo povezano z zgodnjo čašasto keramiko. Tukaj so talili lokalne rude za izdelavo prvih bakrenih sekir, ki so se uporabljale v Veliki Britaniji in na Irskem. Isti način so uporabljali na območju reke Tajo, na zahodu in jugu Francije. Dokazov, da se je začelo širjenje kulture zvončastih čaš ob Atlantiku in v Sredozemlju z uporabo pomorskih poti, ki so jih dolgo uporabljali in so bile neposredno povezane z iskanjem bakra in drugih redkih surovin, je dovolj.
Enklava v južni Bretanji je bila tesno povezana z rečno in kopensko potjo prek Loare in po dolini Gatinais v dolino Sene in od tam do spodnjega Rena. To je bila dolgo uveljavljena pot, po kateri so prevažali zgodnje kamnite sekire in po kateri je kultura zvončastih čaš najprej dosegla spodnji Ren okoli 2700–2500 pr. n. št. Območje spodnjega Rena je okoli 3000 pred našim štetjem sprejelo obredni pokop z enim skeletom skupaj z okrašeno čašo z vtisom vrvice in pogosto preluknjano s kamnito bojno sekiro. To je bilo značilno in razširjeno po vsej severni evropski nižini in v Rusiji. Kultura zvončastih čaš, ki je prišla z zahoda, je stoletja ali dve pozneje sprožila stik glavne kulture zvončastih čaš in kulture trakaste keramike. Kulturne lastnosti, kot sta en sama grobnica in preluknjana sekira, so se selile proti zahodu vzdolž mrež za izmenjavo od Rena do Loare. S tega območja so se čaše razširile proti severu čez Rokavski preliv v Veliko Britanijo.
Selitve proti akulturaciji Glede na nenavadno obliko, so strukturo čašaste keramike in njen nenavadni videz v arheoloških zapisih skupaj z značilno skupino drugih artefaktov, znano kot zvončaste čaše, do zadnjega desetletja 20. stoletja razlagali s preseljevanjem ene skupine ljudi po vsej Evropi. Britanska in ameriška arheologija pa od leta 1960 dvomita o prazgodovinskih selitvah na splošno, tako da je ideja o "ljudstvu zvončastih čaš" izgubila smisel. Teorijo kulturnega stika in poudarjanje gibanja prebivalstva sta v sredini 1970-ih predstavila Colin Burgess in Stephen Shennan.
Zdaj je videti kulturo čaš kot sveženj znanja (skupaj z verskimi prepričanji in bakrenimi, bronastimi in zlatimi deli) in artefaktov (z bakrenimi bodali, preluknjanimi gumbi in kamnitimi zapestnimi opornicami), ki so ga sprejela in se mu prilagodila domorodna ljudstva Evrope v različnem obsegu. To novo znanje je verjetno povezano s premiki prebivalstva in kulturnega stika. Lahko bi bilo del ugleda kulta v zvezi s pridobivanjem in porabo piva ali trgovinskimi vezmi vzdolž morskih poti atlantske Evrope. Palinološke študije, tudi analiza cvetnega prahu, povezane s širjenjem čaš, so potrdile povečano pridelavo ječmena, kar je lahko povezano z varjenjem piva. Ugotavljajo, da je bila porazdelitev čaš največja ob prometnih poteh, prečkanju plitvin, rečnih dolin in gorskih prelazov in da so bili ljudje prvotno trgovci z bronom, ki so se nato lokalno naselili v neolitiku ali zgodnji bakreni dobi in ustvarjali lokalne sloge. Natančnejša analiza bronastega orodja, povezanega z uporabo čaš, ugotavlja, da izvira prvi baker s Pirenejskega polotoka, nato so sledile srednjeevropske in češke rude.
Preiskave v Sredozemlju in Franciji so pred kratkim odprle razpravo, ki ponovno poudarja pomen selitev ljudstva zvončastih čaš. Raziskava na več kot 300 straneh je pokazala, da so se skupine ljudi dejansko preseljevale zaradi raziskovanj, stikov, naseljevanja, širjenja in akulturacije/ asimilacije. Nekatere prvine kažejo vpliv s severa in vzhoda, druge okoliščine kažejo na jugovzhod Francije. Vzorec gibanja je bil raznovrsten in zapleten, ob atlantski obali in severni obali Sredozemskega morja in včasih tudi daleč v notranjost. Vidna osrednja vloga Portugalske in kakovost lončenine po vsej Evropi pa sprožata razloge za nove razlage, ki zanikajo ideološko razsežnost. Available from the author's web site.
Analiza stroncijevega izotopa 86 ljudi iz grobišč kulture zvončastih čaš na Bavarskem kažejo, da je bilo 18 do 25 odstotkov vseh grobov zasedenih z ljudmi, ki so prišli zelo od daleč. To je veljalo za otroke in odrasle, kar kaže na pomemben selitveni val. Zaradi podobnosti z ljudmi, ki so živeli na puhličastih tleh, je bila najbrž splošna smer lokalnega gibanja od severovzhoda do jugozahoda.
Obseg in vpliv
Ljudstvo zvončastih čaš je spretno izkoristilo prevoz po morju in rekah in ustvarjalo kulturne stike, ki so se raztezali od Irske do Karpatske kotline in na jugu vzdolž atlantske obale in po dolini Rone na Portugalsko, v Severno Afriko in na Sicilijo, prodrli so v severno in osrednjo Italijo. Ostanke so našli v današnji Portugalski, Španiji, Franciji (razen osrednji masiv), Veliki Britaniji in na Irskem, nižinskih državah in Nemčiji med Labo in Renom, ob zgornji Donavi do dunajske kotline (Avstrija), Madžarski in Češki, sredozemskih postojankah na Sardiniji in Siciliji. Manj dokazov je za neposreden prodor na vzhod.
Čašasti vrči so ostali najdlje v uporabi na Britanskem otočju; pozne čaše so na drugih območjih razvrščene v zgodnjo bronasto dobo (čaše z vtisom bodeče žice na Nizozemskem, velike čaše (Riesenbecher)). Nove mednarodne trgovske poti, ki so jih odprli ljudje čaš, so postale trdno zasidrane in kultura se je širila s številnimi bronastodobnimi kulturami, med njimi unetiško v srednji Evropi, elpsko in hilversko na Nizozemskem, atlantsko bronasto dobo na Britanskem otočju in atlantsko obalo Evrope, nordijsko bronasto dobo, kulturo Skandinavije in najsevernejše Nemčije in Poljske.
Sardinija Od najzgodnejšega obdobja je bila Sardinija v stiku z otoškimi skupnostmi na Korziki, v Liguriji, Lombardiji in Provansi. Proti koncu petega tisočletja pred našim štetjem se je povečal izvoz obsidiana in razširil kulturne stike na Balkan in v vzhodno Sredozemlje.
Ozierska kultura (3500–2700 pr. n. št.) in arzachenska kultura sta zadnji neolitski razvojni stopnji na Sardiniji. Po propadu velike ozierske civilizacije je bila bakrena (aeneolitska) abealško-filigoška kultura (2700–2400 pr. n. št.). Propad ozierske kulture je pospešila tudi metalurgija. Kultura Monte Claro (2400–2100 pr. n. št.) razkriva opraskano keramiko in mogočne megalitske stene, ki so omejene na severno območje, kar kaže na neznane obrambne zahteve, ki so znak vojnih stanj v tem času v Sredozemlju in zdi se, da je strateško zasnovan nadzor nad ozemljem, ki je dosegel vrhunec v nuragijski dobi (1600–900 pr. n. št.).