Solun je bil drugo največje mesto v Vzhodnem rimskem cesarstvu poleg Konstantinopla (sodobni Carigrad), imel je pomembno vlogo za krščanstvo v srednjem veku in so ga krasile impresivne stavbe. Zaradi pomena Soluna v zgodnjem krščanskem in bizantinskem obdobju je v mestu več paleokrščanskih spomenikov, ki so pomembno prispevali k razvoju bizantinske umetnosti in arhitekture po vsem Bizantinskem cesarstvu in Srbiji. Razvoj cesarske bizantinske arhitekture in blaginja Soluna gresta z roko v roki, zlasti v prvih letih cesarstva, ko je mesto še naprej cvetelo. Kljub zavzetju Soluna s strani Osmanskega cesarstva leta 1430, krščanski spomeniki niso bili uničeni in popotniki, kot sta Paul Lucas in Abdulmedžid I., dokumentirajo bogastvo mesta s krščanskimi spomeniki v času osmanskega nadzora nad mestom.
Leta 1988 je bilo petnajst spomenikov v Solunu uvrščenih na Unescov seznam svetovne dediščine pod imenom Starokrščanski in bizantinski spomeniki v Solunu:
Cerkve in samostani Mestno obzidje (4./5. stoletje) Galerijeva vrata in Rotunda v Solunu (4. stoletje) Cerkev Ahejropoeta (5. stoletje) Bazilika Svetega Demetrija (7. stoletje) Samostan Latomu (6. stoletje) Hagija Sofija v Solunu (8. stoletje) Cerkev Panagia Halkeon (11. stoletje) Cerkev svetega Pantelejmona (14. stoletje) Cerkev svetih Apostolov (14. stoletje) Cerkev svetega Nikolaja (14. stoletje) Cerkev svete Katarine (13. stoletje) Cerkev Kristusa Odrešenika (14. stoletje) Samostan Vlatades (14. stoletje) Cerkev preroka Elije (14. stoletje) Bizantinsko kopališče
Drugi spomeniki Solunski hipodrom Vardarska vrata (zahodna Kamara)
Galerija
Sklici
Zunanje povezave
Kategorija:Kraji svetovne dediščine v Grčiji Kategorija:Solun