Egipčanski templji so bili zgrajeni za uradno čaščenje bogov in komemoracijo faraonov v Starem Egiptu in na območjih pod egiptovskim nadzorom. Templji so bili videti kot Stavbe za bogove ali kralje, katerim so bili posvečeni. V njih so Egipčani izvajali različne rituale, osrednje funkcije egiptovske religije: darujejo bogovom, izvajajo mitološke interakcije preko praznovanj in odganjajo sile kaosa. Ti obredi so bili potrebni za bogove, da še naprej podpirajo Maat, božanski red vesolja. Templji in skrb za bogove so obveznosti faraonov, ki so zato namenjali ogromna sredstva, da so tempelj zgradili in vzdrževali. Faraoni so prenesli večino svojih obrednih dolžnosti do bogov na duhovnike, večina prebivalstva pa je bila izključena iz neposrednega sodelovanja pri obredih. Prepovedan jim je bil vstop v najsvetejše področje templja. Vendar je bil pomemben religiozen del za vse razrede Egipčanov, ki so šli k molitvi, darovati in poiskati preroška navodila od boga v templju.
Najpomembnejši del templja je svetišče, v katerem se običajno nahaja kultna slika ali kip njegovega boga. Prostori zunaj svetišča so večji in bolj dodelani v daljšem časovnem obdobju, tako da so se templji razvili iz majhnih svetišč v poznem pred dinastičnem obdobju (konec četrtega tisočletja pred našim štetjem) do masivnih kamnitih kompleksov v Novem Kraljestvu (okoli 1550-1070 pr. n. št.) in kasneje. Ta poslopja so med največjimi in najbolj trajnimi primeri egipčanske arhitekture, z urejenimi elementi v skladu z zapletenimi vzorci verske simbolike. Njihova tipična oblika je sestavljena iz niza zaprtih dvoran, odprtih dvorišč, in masivnih vhodnih pilonov na koncu poti uporabljenih za festivalske procesije. Tempelj obdaja zunanja stena in različne sekundarne stavbe.
Velik tempelj je imel v lasti tudi precejšnje predele zemljišč in zaposlenih na tisoče laikov, ki so delovali za potrebe templja. Templji so bili torej ključna gospodarska, kot tudi verska središča. Duhovniki, ki so upravljali te močne institucije so imeli velik vpliv in kljub svoji navidezni podrejenost kralju, so lahko povzročali velike izzive njegovi avtoriteti.
Tempeljske stavbe so se v Egiptu nadaljevale kljub upadu naroda in končni izgubi samostojnosti pod rimskim imperijem. S prihodom krščanstva se je egipčanska religija soočila s preganjanjem, zadnji tempelj je bil zaprt okoli leta 550. Starodavne zgradbe so utrpele uničenje in zanemarjanje. Na začetku 19. stoletja je val zanimanja za Stari Egipt zajel Evropo, kar je bila podlaga za znanost o egiptologiji in zanimanje večjega števila obiskovalcev, da bi videli ostanke civilizacije. Do danes je ohranjenih desetine templjev, nekateri so postali svetovno znane turistične znamenitosti, ki pomembno prispevajo k sodobnemu egiptovskemu gospodarstvu. Egiptologi še naprej raziskujejo ohranjene templje in ostanke, ki so neprecenljivi vir informacij o starodavni egipčanski družbi.
Funkcija Religiozna
Starodavni egipčanski templji so bili mišljeni kot kraji prebivanja bogov na zemlji. Izraz, ki ga Egipčani najpogosteje uporabljajo za opisovanje tempeljske stavbe, ḥwt-nṯr, pomeni "dvorec (ali ograda) za boga". Prisotnost boga v templju je povezana s človeškim in božanskim kraljestvom in daje možnost ljudem za interakcijo z bogom po obredu. Ti obredi, so verjeli, so omogočali bogu, da še naprej igra svojo pravo vlogo v naravi. Zato je bil ključni del v egipčanskega prepričanja vzdrževanje maat, idealnega reda narave in človeške družbe. Ohranjanje maat je celoten namen egipčanske religije in je bil namen templja kot takega.
Ker je bil zaslužen za božansko moč, je bil faraon kot sveti kralj obravnavan kot predstavnik Egipta pred bogovi in najpomembnejši pristaš maat. Tako je bila teoretično njegova dolžnost, da opravlja tempeljske obrede. Ker so bili templji po vsem Egiptu, je bilo nemogoče zanj, da bi to delo opravljal sam, so večino časa te daritve opravljali duhovniki. Kljub temu je bil faraon dolžan vzdrževati, zagotoviti in širiti templje vse njegovo obdobje. Čeprav je faraon prenesel svojo avtoriteto na duhovnike, je bila uspešnost tempeljskih obredov še vedno njegova uradna dolžnost. Udeležba običajnega prebivalstva je bila pri večini slovesnosti prepovedana. Večina laične verske dejavnosti je potekala v zasebnih in javnih svetiščih, ločenih od uradnih templjev. Kljub temu pa so templji pritegnili precejšnjo čaščenje navadnih Egipčanov.
Vsak tempelj je imel glavno božanstvo, namenjeni pa so bili tudi drugim bogovom. Vendar pa niso vsa božanstva imela svojih templjev. Veliko demonov in gospodinjskih bogov je bilo vključeni predvsem v magične ali zasebne verske prakse, z malo ali brez prisotnosti v tempeljskih obredih. Tam so bili tudi drugi bogovi, ki so imeli pomembne vloge v vesolju, vendar iz neznanih razlogov niso bili počaščeni s templjem. Mnoge so častili samo v nekaterih predelih Egipta, mnogi lokalni bogovi pa so bili pomembni po vsej državi. Tudi božanstva, ki so jih častili po vsej državi, so bila močno povezana z mest, kjer so se nahajali njihovi glavni templji. V egiptovskem ustvarjanje mitov, je prvi tempelj nastala kot zatočišče za boga - kateri bog je različno glede na mesto - ki je stal na kupčku zemlje, kjer se je začel proces ustvarjanja. Kot prvobitni dom boga in mitološka lokacija ustanovitve mesta, je bil tempelj videti kot središče regije iz katere je mestne patron bog vladal nad njim. Faraoni so zgradili tudi templje za ohranjanje svoje duše v posmrtnem življenju, pogosto povezane z ali v bližini svojih grobov. Ti templji se tradicionalno imenujejo "pogrebni templji" in se bistveno razlikujejo od templjev bogov. Vendar pa v zadnjih letih nekateri egiptologi, kot je Gerhard Haeny, trdijo, da ne obstaja jasna delitev med njima. Egipčani niso pogrebnih templjev posebej imenovali. Prav tako so rituali za mrtve in rituali za bogove izključujoči. Simbolika, ki je obkrožala smrt je bila prisotna v vseh egiptovskih templjih. Čaščenje bogov je bilo prisotno do neke mere v pogrebnih templjih in egiptolog Stephen Quirke je dejal, da "v vseh obdobjih kraljevski kult vključuje bogove, pa tudi ... vsi kulti bogov vključujejo kralja". Kljub temu so bili nekateri templji očitno uporabljeni v spomin umrlim kraljem in nudili prostor za njihove duše. Njihov točen namen ni povsem jasen; lahko bi pomenilo, da se združi kralj z bogovi, da bi se dvignil do božanskega statusa. V vsakem primeru, težavnost ločevanja božanskih in pogrebnih templjev odraža tesno prepletanje božanskosti in prepričanje vladarjev Egipta.
Ekonomska in administrativna Templji so bili tudi ključni centri gospodarske dejavnosti. Največji med njimi so potrebovali ogromna sredstva in zaposlovali več deset tisoč duhovnikov, obrtnikov in delavcev. Gospodarsko delovanje templja je bilo podobno velikemu egiptovskemu gospodinjstvu, le da so uslužbenci služili templju boga. Ta podobnost se odraža v egiptovskem izrazu za tempeljsko ozemlje in njihovo upravljanje, pr, kar pomeni »hiša« ali »nepremičnina«.
Nekateri prihodki so prišli neposredno od kraljevih donacij. V Novem kraljestvu, ko je bil Egipt imperialno močan, so te donacije pogosto prišle iz vojaških akcij ali darov kraljevih držav. Kralj je zaračunaval tudi različne davke, ki so šle neposredno za podporo templju. Drugi prihodki so bili darovi posameznikov, ki so ponudili zemljišča, sužnje ali blago v zameno za molitev in duhovniško službo za ohranjanje njihove duše v posmrtnem življenju.
Velik del ekonomske podpore so bila lastna sredstva. Ta so vključevala velika zemljišča zunaj templja, včasih v popolnoma drugi regiji kot tempelj sam. Najpomembnejša vrsta lastnine so bila kmetijska zemljišča, ki so proizvajala žito, sadje ali vino ali so se na njih pasle črede živine. Tempelj je bodisi neposredno upravljal ta zemljišča, ali jih oddajal v najem kmetom za delež pridelka, ali so jih upravljali skupaj s kraljevo upravo. Templji so izvajali tudi ekspedicije v puščavo za zbiranje sredstev, kot so sol, med, divjad ali rudniki dragocenih mineralov. Flote ladij v njihovi lasti so opravljale trgovino po vsej državi ali celo izven meja Egipta. Tako, kot pravi Richard H. Wilkinson, je tempeljska nepremičnina "pogosto predstavljala del Egipta samega". Kot pomembno gospodarsko središče in delodajalec velikemu delu lokalnega prebivalstva, je bil tempelj ključni del mesta, v katerem je stal. Še več, ko je bil tempelj zgrajen na praznem zemljišču, je bilo ob njem zgrajeno novo mesto, da ga podpre.
Vsa ta gospodarska moč je bila na koncu pod nadzorom faraona in tempeljski proizvodi in premoženje so bili pogosto obdavčeni. Njihovi zaposleni, tudi duhovniki, so bili predmet sistema corvée (delovna obveznost) države, ki je vpoklicala ljudi za kraljeve projekte. To bi se lahko odredilo tudi za zagotavljanje oskrbe za nekatere posebne namene. Harkhufovi trgovski ekspediciji v Starem Kraljestvu je bilo dovoljeno, da nabavi potrošni material iz katerega koli templja je želela, pogrebni templji v Tebanski nekropoli so nadzirali provizijo zaposlenih delavcev pri Deir el-Medini. Kralji so lahko tempelj ali osebje oprostili iz obdavčitve in vpoklica. Kraljeva uprava je lahko naročila nekemu templju preusmeriti svoje vire na drugega, katerega vpliv je želela razširiti. Tako bi lahko kralj povečal dohodek templja boga z omejenimi možnostmi, pogrebni templji zadnjih vladarjev so jemali sredstva iz templjev faraonov, ki so bili že dolgo mrtvi. Najbolj drastično krmiljenje tempeljskih posestev je bila nova razdelitev premoženja v državi z zapiranjem nekaterih templjev. Takšne spremembe so lahko bistveno spremenile gospodarsko okolje Egipta. Templji so bili tako pomembni instrumenti, s katerimi je kralj upravljal narodne vire in njene ljudi.
Ko je Egipt postal rimska provinca, so rimski uradniki skušali zmanjšati moč in neodvisnost templjev. Templji so bodisi plačevali najemnino za zemljišča v lasti ali so morali predati svoja zemljišča v zameno za državno podporo. Njihovi kulti so postali strogo nadzorovani, manj samonosni in bolj odvisni od vladnih donacij. Razvoj
Zgodnji razvoj Najstarejša znana svetišča so se pojavila v Egiptu v poznem pred dinastičnem obdobju, v poznem četrtem tisočletju pred našim štetjem, na mestih, kot so Sais in Buto v Spodnjem Egiptu in Nekhen in Coptos v Zgornjem Egiptu. Večina teh svetišč je bila zgrajena iz neobstojnih materialov, kot so les, trsje in nežgana opeka. Kljub nestabilnosti teh zgodnjih stavb, so kasnejše egipčanske umetnosti nenehno ponovno uporabljale in prilagajale iste elemente.
V zgodnjem dinastičnem obdobju (okoli 3100-2686 pred našim štetjem), so prvi faraoni zgradili pogrebne komplekse v verskem središču Abidos sledeč enotnemu splošnemu vzorcu iz pravokotne blatne opeke ograjen prostor. V Starem Kraljestvu (okoli 2686-2181 pr. n. št.), ki je sledilo zgodnje dinastičnemu obdobju, so se kraljevi nagrobni spomeniki močno razširili, medtem ko je večina templjev bogov ostala razmeroma majhna, kar kaže, da je uradna vera v tem obdobju poudarjala kult božanskega kralja bolj kot neposredno čaščenje božanstev. Božanstva so bila tesno povezana s kraljem, kot bog sonca Ra in boginja Hator in prejela več kraljevskih darov od druga božanstva. Tempelj Ra v Heliopolisu je bil eden od velikih verskih središč te dobe in več faraonov Starega Kraljestva je zgradilo velike templje v njegovo čast v bližini svojih piramid. Majhni provincialni templji so ohranili različne lokalne sloge iz pred dinastičnih časov in jih ni prizadel kraljevski kult mest.