Baročna arhitektura je izrazito dekorativen in teatralen slog, ki se je v Italiji pojavil v začetku 17. stoletja in se postopoma razširil po Evropi. Prva jo je uvedla katoliška cerkev, zlasti jezuiti, kot sredstvo za boj proti reformaciji in protestantska cerkev z novo arhitekturo, ki je vzbujala presenečenje in strahospoštovanje. Svoj vrhunec je dosegel v visokem baroku (1625–1675), ko so ga uporabljali v cerkvah in palačah v Italiji, Španiji, na Portugalskem in v Franciji ter Avstriji. V poznem baročnem obdobju (1675–1750) je segel vse do Rusije in španskih in portugalskih kolonij v Latinski Ameriki. Od leta 1730 se je v Srednji Evropi pojavila in razcvetela še bolj dovršeno dekorativna različica, imenovana rokoko.Oudin, Dictionnaire des Architectes (1994), pp. 43–44Ducher (1988), Flammarion, pg. 102–104

Baročni arhitekti so vzeli osnovne elemente renesančne arhitekture, vključno s kupolami in kolonadami, ter jih naredili višje, mogočnejše, bolj okrašene in bolj dramatične. Notranji učinki so bili pogosto doseženi z uporabo iluzionističnega stropnega slikarstva ali trompe l'oeil slik v kombinaciji s kiparskim okrasom; Oko je povlečeno navzgor, kar daje iluzijo, da človek gleda v nebesa. Grozdi izklesanih angelov in poslikanih figur krasijo strop. Za dramatičen učinek je bila uporabljena tudi svetloba; tekla je navzdol iz kupol in se odražala v obilju pozlate. Zviti zidovi so bili pogosto uporabljeni tudi za iluzijo gibanja navzgor, kartuše in drugi dekorativni elementi pa so zasedali vsak razpoložljiv prostor. V baročnih palačah so velika stopnišča postala osrednji element.Ducher (1988), Flammarion, pg. 102

V zgodnjem baroku (1584–1625) je večinoma prevladovalo delo rimskih arhitektov, zlasti cerkev Il Gesù Giacoma della Porta (posvečena 1584), pročelje in kolonada bazilike sv. Petra Carla Maderna (dokončana 1612) in razkošna notranjost palače Barberini Pietra da Cortone (1633–1639). V Franciji je bil zgodnji primer tega sloga Luksemburška palača (1615–45), ki jo je zgradil Salomon de Brosse za Marijo Medičejsko.Toman (Rolf, L'Art Baroque – Architecture – Sculpture- Peinture (2015) pp. 12–70

Visoki barok (1625–1675) je ustvaril večja dela v Rimu, vključno Cerkev Santi Luca e Martina (1635–50) Pietro da Cortona, Francesco Borromini (San Carlo alle Quattro Fontane (1634–1646) in Gian Lorenzo Bernini (Kolonada bazilike svetega Petra) (1656–57). V Benetkah so visoka baročna dela Santa Maria della Salute, Baldassara Longhena. Primeri v Franciji so Pavillon de l'Horloge Louvrske palače Jacquesa Lemerciera (1624–1645), kapela na Sorbonni Jacquesa Lemercierja (1626–35) in Château de Maisons Françoisa Mansarta (1630–1651)

V poznem baroku (1675–1750) se je slog razširil po vseh delih Evrope ter v kolonijah Španije in Portugalske v Novem svetu. Nacionalni slogi so postali bolj raznoliki in izraziti. Pozni barok v Franciji, pod Ludvikom XIV. je bil bolj urejen in klasičen; primeri so Dvorana ogledal Versajske palače in kupola Les Invalides. Posebej okrašena varianta se je pojavila v začetku 18. stoletja; prvič se je imenoval rocaille v Franciji; nato rokoko v Španiji in Srednji Evropi. Izdelana in poslikana dekoracija pokriva vsak prostor na stenah in stropu. Njegov najslavnejši arhitekt je bil Balthasar Neumann, znan po Baziliki štirinajstih svetih pomočnikov in Würzburški rezidenci (1749–51) Druga varianta iz 18. stoletja je bila luteranska baročna umetnost, ki jo je ponazorila Dresdenska Frauenkirche (1726–1743).

Značilnosti Baročna arhitektura je pogosto uporabljala vizualne in teatralne učinke, zasnovane za presenečenje in začudenje gledalca.

Kupole so bile skupna lastnost. Njihova notranjost je bila pogosto poslikana kot nebo, napolnjeno z angeli in kipi s sončnimi žarki, kar kaže na slavo ali vizijo neba. Hruškaste oblike so se včasih uporabljale v bavarskem, češkem, poljskem in ukrajinskem baroku Poslikave v trompe l'oeilu angelov in svetnikov v kupoli in na stropu v kombinaciji s štukaturnimi okvirji ali okrasom, ki dajejo iluzijo treh dimenzij in gledanjem skozi strop v nebesa. Včasih so videti, da naslikane ali kiparske figure Atlantov držijo strop. V nekaterih baročnih cerkvah je naslikana kupola na stropu dajala iluzijo treh dimenzij. Velika stopnišča so pogosto zasedala osrednje mesto in so bila uporabljena za dramatičen učinek, navijajoča navzgor, s spreminjanjem pogledov z različnih stopenj, ki služi kot prostor za slovesnosti. Ducher (1988), pg. 102 Kartuše v zapletenih oblikah in izrisani okvirji razbijejo površine in dodajo tridimenzionalne učinke stenam. Ogledala, ki dajejo vtis globine in večjega prostora, zlasti v kombinaciji z okni, kot v Dvorani ogledal v Versajski palači. Nepopolni arhitekturni elementi, na primer fronte z manjkajočimi odseki, zaradi česar se odseki spojijo in dezorientirajo oko. Chiaroscúro, uporaba močnih kontrastov teme in svetlobe za dramatičen učinek. Nadzemna skulptura, putti ali figura na stropu ali tik pod njim, iz lesa (pogosto pozlačenega), mavca ali štukature, marmorja ali umetnega zaključka, kar daje vtis lebdenja v zraku. Zviti stebri (Salomonovi stebri), ki so dajali iluzijo gibanja. Eliptični ali ovalni prostori, ki odpravljajo prave kote. Včasih je bila ovalna ladja obdana z sevajočimi krožnimi kapelami. To je značilnost Bazilike štirinajstih svetih pomočnikov Balthasarja Neumanna.Ducher, Robert, Caractéristique des Styles]] (1988), pg. 102–103

Tlorisi

Zgodovina Zgodnji barok (1584–1625)

Baročna arhitektura se je prvič pojavila konec 16. in v začetku 17. stoletja v verski arhitekturi v Rimu, da bi preprečila priljubljenost protestantske reformacije. Bila je reakcija na hujši in akademski prejšnji slog cerkva, njen namen je bil spodbuditi navadne ljudi z učinki presenečenja, čustev in strahospoštovanja. Da bi to dosegel, je uporabil kombinacijo kontrasta, gibanja, trompe l'oeil in drugih dramskih in gledaliških učinkov, kot je iluzionistično stropno slikarstvo, uporaba poslikanih stropov, ki so dali iluzijo, da nekdo gleda naravnost v nebo. Novemu slogu so bili še posebej naklonjeni novi verski redovi, vključno z teatinci in jezuiti, ki so zgradili nove cerkve, namenjene privabljanju in navdihovanju širokega občinstva.Ducher, Caracteristique des Styles (1989), p. 102

Rim Eden prvih baročnih arhitektov Carlo Maderno je v novi fasadi in stebrih bazilike svetega Petra uporabil baročne učinke prostora in perspektive, ki je bil zasnovan tako, da je v nasprotju z velikansko kupolo, ki jo je zgradil Michelangelo, njo dopolnil.Ducher, Caracteristique des Styles (1989), p. 104 Drugi vplivni zgodnji primeri v Rimu so cerkev Il Gesù Giacoma della Porta (posvečena 1584) s prvo baročno fasado in zelo bogato okrašeno notranjostjo ter Santa Susanna (1603) Carla Maderna.Wittkower R., Art & Architecture in Italy 1600–1750, 1985 edn, p. 111

Pariz Jezuiti so slog kmalu uvozili v Pariz. Cerkev Saint-Gervais-Saint-Protais v Parizu (1615–1621) je imela prvo baročno fasado v Franciji, prvo, ki je imela, tako kot italijanske baročne fasade, tri naložene klasične rede. Italijanski slog palač je v Pariz uvozila tudi Marija Medičejska za novo rezidenco, Luksemburško palačo (1615–1624) arhitekta Salomona de Brosseja in za novo krilo Chateau of Blois, Francoisa Mansarda (1635–38 ). Nicolas Fouquet, finančni nadzornik mladega kralja Ludvika XIV., je za svoj dvorec v Vaux-le-Vicomte (1612–1670) Louisa Le Vaua izbral nov slog. Kralj ga je kasneje zaprl zaradi ekstravagantnih stroškov palače.Toman, L'Art Baroque (2015) p. 125

Srednja Evropa Prvi primer zgodnjega baroka v srednji Evropi je bila cerkev Corpus Christi, Nesvizh v poljsko-litovski zvezi, ki so jo jezuiti zgradili po rimskem vzoru med letoma 1586 in 1593 v Nieświežu (po letu 1945 je Niasvizh v Belorusiji). Cerkev je prva kupolasta bazilika z baročno fasado v državah Commonwealtha in Vzhodne Evrope. Drugi zgodnji primer na Poljskem je cerkev sv. Petra in Pavla v Krakovu, ki jo je med letoma 1597 in 1619 zgradil italijanski jezuitski arhitekt Giovanni Maria Bernardoni.

Visoki barok (1625–1675) Italija

Papež Urban VIII., ki je deloval od 1623 do 1644, je postal najvplivnejši pokrovitelj baročnega sloga. Po smrti Carla Maderna leta 1629 je Urban za glavnega papeškega arhitekta imenoval arhitekta in kiparja Giana Lorenza Berninija. Bernini ni ustvaril samo baročnih stavb, temveč tudi baročne notranjosti, trge in fontane, s čimer je središče Rima spremenil v ogromno gledališče. Bernini je obnovil cerkev Santa Bibiana in cerkev San Sebastiano al Palatino na Palatinskem griču v baročne znamenitosti, načrtoval Fontano del Tritone na trgu Piazza Barberini in ustvaril baldahin kot osrednjo točko bazilike sv. Petra.Toman, L'Art Baroque (2015), pp. 15–45

Visoki barok se je postopoma razširil po Italiji, onkraj Rima. V tem obdobju je Baldassare Longhena v Benetkah (1630–31) zgradil cerkev Santa Maria della Salute. Cerkve niso bile edine stavbe, ki so uporabljale baročni slog. Eden najlepših spomenikov zgodnjega baroka je palača Barberini (1626–1629), prebivališče družine Urbana VIII. Začel jo graditi je Carlo Maderno, dokončala in okrasila pa Bernini in Francesco Borromini. Zunaj papeževe družinske rezidence je bila razmeroma zadržana, vendar notranjost in še posebej neizmerna freska na stropu salona, Alegorija božanske previdnosti in Barberinijeva moč, ki jo je naslikal Pietro da Cortona, veljajo za mojstrovine baročne umetnosti in dekoracije.Toman, L'Art baroque (2015), pp. 21–23 Ukrivljene fasade in iluzija gibanja so bili posebnost Francesca Borrominija, predvsem v San Carlu alle Quattro Fontane (1634–1646), ki je ena od znamenitosti visokega baroka.Ducher (1989) p. 104 Drug pomemben spomenik tega obdobja je bila cerkev Santi Luca e Martina v Rimu Pietra da Cortone (1635–50) v obliki grškega križa z elegantno kupolo. Po smrti Urbana VIII. in kratki vladavini njegovega naslednika je papeža Aleksandra VII. od 1666 do 1667 so videli več gradnje baročnih cerkva, trgov in vodnjakov v Rimu s strani Carla Rainaldija, Berninija in Carla Fontane.Toman, L'Art baroque (2015), pp. 24–45

Francija

Kralj Ludvik XIII. je med letoma 1607 in 1614 v Rim poslal arhitekta Jacquesa Lemercierja, da bi preučil nov slog. Po vrnitvi v Francijo je zasnoval Pavillon de l’Horloge Louvrske palače (začetek 1626) in, kar je še pomembneje, kapelo Sorbonne, prvo cerkveno kupolo v Parizu. Zasnovana je bila leta 1626, gradnja pa se je začela leta 1635.Toman (2015) p. 128 Naslednji pomemben francoski baročni projekt je bila veliko večja kupola za cerkev Val-de-Grâce, ki sta jo leta 1645 začela Lemercier in François Mansart in končala leta 1715. Tretja baročna kupola je bila kmalu dodana Kolegiju štirih narodov (danes Institut de France).

Leta 1661 je po smrti kardinala Mazarina mladi Ludvik XIV. prevzel neposredno vlado. Umetnost je bila pod vodstvom njegovega kontrolorja financ Jean-Baptiste Colberta. Charles Le Brun, direktor Kraljeve akademije za slikarstvo in kiparstvo, je bil imenovan za nadzornika zgradb, ki je odgovoren za vse kraljeve arhitekturne projekte. Kraljeva arhitekturna akademija je bila ustanovljena leta 1671 z namenom, da Pariz, ne Rim, postane umetniški in arhitekturni model za svet.Toman (2015) pp. 129–131