Benediktinski samostan Melk

thumb|Pogled iz zraka Benediktinski samostan Melk (do 19. stoletja tudi samostan Mölk) se nahaja v Spodnji Avstriji, v bližini mesta Melk na desnem bregu Donave. Danes baročna stavba, je bila zgrajena v letih 1702-1746, po načrtih Jakoba Prandtauerja. Mejnik je vpis Wachaua na Unescov seznam svetovne dediščine. Opisan je bil kot "simbolična in dominantna" baročna stavba. „the most emblematic and dominant Baroque edifice“, vgl. Steven Beller: A Concise History of Austria, Cambridge University Press, Cambridge 2006. ISBN 978-0-521-47305-7, S. 76 V samostanu je tudi Samostanska gimnazija Melk, najstarejša obstoječa šola v Avstriji. Opat samostana je Georg Wilfinger

Zgodovina Začetki Samostanska skala je bila verjetno naseljena že od rimskih časov. Od začetka 11. stoletja je bil Melk močno središče Babenberžanov v Marki Ostarrichi (Avstrija). Melk je bil grobnica Babenberžanov in od 13. oktobra 1014 grob sv. Kolomana. Rokopisi v samostanski knjižnici Melk kažejo, da je bil tukaj tudi mejni grof Leopold I..

S širitvijo marke na sever in vzhod so se pojavili novi centri. Melk je izgubil na pomenu, vendar je ostal grobnica Babenberžanov. V investiturnem boju je mejni grof Leopold II. iz Passaua našel azil pri škofu Altmannu. Ta je bil izgnan iz Passaua zaradi zvestobe papežu. Altmann je imel verjetno velik delež pri Leopoldovi odločitvi graditi samostan na skali nad mestom in Donavo. 21. marca 1089 je pritegnil benediktinske menihe in njihovega opata Sigibolda v novozgrajeni samostana na hribu. Ker je bil samostan grofova posest, je prejel leta 1122 izvzetje: izvzet je bil iz pristojnosti škofije Passau in pripadel neposredno pod papeža. Verjetno je mejni grof samostanu dodelil tudi številne posesti, da bi zagotovil njegov gospodarski obstoj. Dva dokumenta iz 12. stoletja, Melker Stiftbrief z dne 13. oktobra 1113 in Ernestinum, domnevni listini iz hiše Babenberžanov, poskušata legitimirati te nepremičnine dokumentirano. Po vsej verjetnosti, pa so bili ti dokumenti ponaredki.

Samostan je imel svoj skriptorij. Tu je zagotovo delal tudi zgodnje visoko nemški duhovnik in pesnik Heinrich von Melk. Iz časa opata Waltherja, 1224-1247, je delno ohranjena serija rokopisov, z barvnimi thumbatur. Rokopisi iz 1160 dokumentirajo samostansko šolo.

14. avgusta 1297 je požar uničil samostan in cerkev in vsa gospodarska poslopja. Tudi knjižnica je bila uničena v požaru. Z njo je bilo večina spisov in zgodovinskih dokumentov izgubljenih.

Pozni srednji vek in samostanske reforme v Melku thumb|250px|Samostan Melk v Topographia Austriae, Georg Matthäus Vischer

Požar je privedel samostan na rob propada. Ulrich II., opat 1306-1324, je dosegel, da so zgradili zasilen samostan ter stanovanjske stavbe. Kljub temu si samostan ni opomogel do 14. stoletja. Kuga, izpad pridelka in razkol 1378-1417 je stresel samostansko disciplino in gospodarske temelje.

Žarek upanja je prinesel mandat vojvode Rudolfa IV.. Ta je dal leta 1362 samostanu dragoceno relikvijo, domnevno košček s križa Jezusa Kristusa, ki je zelo dragocena različica: Melker Kreuz. Zgradil je tudi grob sv. Kolomana kot razkošno visoko grobnico. Slednja pa je bila kljub svoji slavi nova žrtev poznejše baročne prenove.

V zgodnjem 15. stoletju je bila podobno kot v mnogih drugih samostanih v tem času, opatija prezadolžena, menihi sprti med seboj in nedisciplinirani. Na koncilu v Konstanci, je bila sprejeta reforma benediktinskih samostanov. Izhodišče te reforme bi moral biti samostan Melk. Nicholas Seyringer, nekdanji rektor dunajske univerze in zdaj menih v benediktinskem samostanu Subiaco, je bil kot Visitator poslan od Konzila v Melk in leta 1418 postal opat samostana.

Seyringer je dosegel, da je Melk spet postal kraj stroge samostanske discipline. Melkerska samostanska reforma je postala izhodiščna točka za široko reformistično gibanje. Menihi iz drugih samostanov so prihajali v Melk študirat reformo. Člani Melk konvencije so bili imenovani kot opati v drugih samostanih. Melk je postal središče reforme, ki je vključevala Avstrijo in skoraj celotno južno Nemčijo Schwarzwalda..

V tesnem sodelovanju z Dunajsko univerzo je bil Melk v naslednjih letih kulturni center. Prišle so osebnosti iz intelektualne zgodovine, kot je Peter vin Rosenheim, Johannes von Speyer, Martin von Senging, Wolfgang von Steyr in John Schlitpacher. Teološka, monastična in znanstvena dela so bila napisana ali kopirana v sobah za pisanje (skriptorij). Dve tretjini danes izročenih Melker rokopisov sega v ta čas.

V gospodarskem smislu pa se je samostan še naprej boril s težavami. Husitska vojna in spopadi med Friderikom III. in plemstvom, so šokirali državo. Samostani so bili soočeni s finančnimi zahtevami vladarjev in bili primorani reševati v sporih v notranjosti. Tam so bili trdi spopadi z Matijo Korvinom. Leta 1483 je moral opat Augustin von Obernalb odstopiti in Friderik III. je določil mehkejšega opata Wolfganga Schaffenratha.

Uničenje in preporod v 16. in 17. stoletju Na začetku 16. stoletja so turške vojne prinesle še večje nadloge in zamajale gospodarske temelje samostana. Posesti samostana v bližini Dunaja so bile opustošene in brez vrednosti.

Ob istem času so se mnogi državljani v okolici in tudi plemiške družine sosednjih gradov obrnile k reformaciji. Število sprejemov v samostan se je dramatično zmanjšalo. V letu 1566 so bili v samostanu zaposleni samo trije duhovniki, trije kleriki in dva brata laika. Samostan je bil na robu popolnega razpada.

1564 je bil za opata imenovan Urban Perntaz in tam ostal do leta 1587. Sprva je opat reševal težke konflikte s posvetnimi uradniki, ki so imeli interes, da bi imeli dolgotrajen nadzor nad samostanom. Sčasoma pa je dosegel oprostitev dajatev in uradno rimsko potrditev kot opat. Sprožil je gospodarsko oživitev in dosegel, da je veliko mladih moških iz južne Nemčije prišlo v samostan.

Pod njegovim naslednikom, opatom Casparjem Hofmannom, 1587-1623, in Reinerjem von Landauom (1623-1637) se je okrevanje nadaljevalo in okrepilo. Dolg se je lahko odkupil kljub težkim izgubam in davčnim obremenitvam, ki so jih prinesle Tridesetletna vojna in stalna turška grožnja. Cerkev in samostan sta bila sanirana, obnovljena, delno preurejena in dograjena. Vpliv posvetnih uradnikov je sčasoma razpadel. Kot v prejšnjih časih je bil Melk spet uspešna samostanska skupnosti in menihi so bili spet pogosto imenovani kot opati drugih samostanov. Pozno v 17. stoletju so bili v bistvu določeni finančni temelji za celovito poznejšo baročno gradnjo.

Ob istem času je bil samostan regionalno središče protireformacije. Vse župnije so bile okoli usklajene s škofijo Passau, ki ga je v samostanu zaseda nahraniti luteranska vpliva postanek.

Z gospodarskim vzponom je v samostan znova prišla tudi literarna in znanstvena dejavnost. Osebnosti, kot so Johannes Zeller, Philibert Utz, Philibert Hueber in Anselm Schramb so živeli, raziskovali in pisali v tistem času v Melku. Samostanska šola je bila razširjena in reorganizirana po vzoru šestrazredne jezuitske šole. Šolarji so po končanih štirih letih, v zadnjih dveh letih odšli na jezuitski kolegij na Dunaju.

Baročna novogradnja thumb|Prälatenhof Z veliko večino je bil 18. novembra 1700 izvoljen za opata trideset letni Bertold Dietmayr. Dietmayr si je za cilj verskega, političnega in duhovnega pomena samostana zadal novo stavbo. Še preden je bil potrjen kot opat v Rimu, je začel s pripravami. V Jakobu Prandtauerju je našel graditelja vrednega zaupanja.

Leta 1701 je bila izvedena obnova zakristije in razpadajoč visoki kor cerkve. Takoj po začetku teh del je bilo odločeno, da se celotna cerkev zgradi na novo. 1702 je bil položen temeljni kamen za novo cerkev. Malo pozneje je bila izrečena odločitev za obnovo celotnega samostanskega kompleksa. 1711 je bil glavni načrt, Klosterriss, narejen.

Prandtauer je vodil gradnjo vse do svoje smrti leta 1726. Kot notranji oblikovalec je bil imenovan Antonio Beduzzi, oblikovalec dunajskega gledališča. Štukature je bil oblikoval leta 1716 Johann Poeckh. Hkrati je naredil slikar Johann Michael Rottmayr stropne freske. Po Prandtauerjevi smrti je na podlagi obstoječih načrtov z gradbenimi deli nadaljeval Bauleitung Joseph Munggenast, Prandtauerjev nečak. Številni drugi prvovrstni umetniki od daleč in iz regije so sodelovali pri gradnji in načrtovanju. Na primer, Paul Troger je naslikal freske v knjižnici in v Marmorni dvorani. Christian David z Dunaja je bil odgovoren za pozlato.

1736 sta bila cerkev in samostan v glavnem končana. Vendar pa jih je leta 1738 spet prehitel požar. Med drugim so bile uničene skoraj vse strehe in več sprejemnih sob. Berthold Dietmayr je dal takoj navodila za obnovo, ki jo ni doživel, saj je umrl leta 1739. Njegova naslednika Adrian Pliemel (1739-1746) in Thomas Pauer (1746-1762) sta delo dokončala, kljub finančni in politični stiski. 1746 je bila končno posvečena nova samostanska cerkev.

Tudi v znanosti in glasbi je cvetelo meniško življenje v 18. stoletju. Delo bratov Bernhard in Hieronymus Pez je bilo nenadomestljivo za pomembne prispevke k avstrijskim zgodovinskim raziskavam. Glasbenik Robert Kimmerling, Haydnov dijak, Kimmerlingov učenec pater Marian Paradeiser, kot tudi skladatelj in glasbeni teoretik pater Maximilian Stadler so uživali velik ugled. Kasneje je bil dunajski stolnični zborovodja Johann Georg Albrechtsberger organist v Melku.

Jožefinizem V skladu z Jožefinskimi reformami je bil leta 1783 teološki del samostana Melk zaprt. Kleriki bi morali biti usposobljeni na splošnem seminarju na Dunaju v duhu razsvetljenstva. Diplomanti splošnega seminarja, ki so prišli v Melk, so zagotovili, da so prevladale nove ideje.

Mnogi vladni predpisi so omejili avtonomijo samostana. Nove župnije, ki so bile ustanovljene v skladu z naročilom države, so bile opremljene s samostanskim osebjem. Župnišče in šole je moral plačevati samostan. Zaradi pomena za državo, šolski sistem in pastorala v samostanu, tako kot številni drugi samostani, nista bila zaprta. 1785 po smrti opata Urbana Hauerja, je cesar Jožef II. prepovedal izvolitev novega opata. Namesto tega bi morala samostan voditi vladni Kommendatarabt (upravnik posesti).

Po Jožefovi smrti leta 1790, so bile določbe razveljavljene. Isidor Payrhuber do leta 1788 Kommendatarabt, je bil regularno izvoljen za opata.

Samostan v 19. stoletju thumb|230px|Samostan v 19. st. Potem ko je država umaknila svoj vpliv, so nastavili škofa novoustanovljene škofije St. Pölten s predpisi in odloki v meniško življenje. 1787 se je na njegovo pobudo samostanska gimnazija preselila v St. Pölten. Šele leta 1804 je spet začela delovati v Melku.

14. decembra 1805 je v samostanu spet izbruhnil požar, pri čemer je umrlo okoli 200-300 ruskih vojakov, ki so bili internirani kot vojni ujetniki v severnem traktu samostana. V napoleonskih vojnah je bil samostan zelo davčno obremenjen, poleg stalnih napetosti z župnijskimi organizacijami. Po koncu Napoleonove vladavine, pod opat Marianom Zwingerjem (1819-1837), so zadeve spet obvladovali.

Z revolucijo leta 1848 je samostan izgubil svoje posesti, a dobil finančno nadomestilo. Del nadomestil je bil uporabljen za splošno obnovo samostanskih stavb. Za drugi del denarja so pridobili Margitta v današnji Romuniji.

V poznem 19. stoletju, pod opatom Alexandrom Karlom (1875-1909), je imel samostan še vedno močan vpliv na kmete in meščansko življenje v regiji. Njegovi pobudi dolguje Wachau večino značilnih sadnih dreves. Samostan je zgradil vrtec v Melku in dal mestno zemljišče. Iz teh donacij so nastala stanovanjska območja, ki imajo značilen slogovni pečat. Sosednja Abt-Karl-Straße je dobila ime po samostanskih ustanoviteljih.

20. Stoletje