Karakorum (; ; ; , , ) je veliko gorovje, ki se razteza med Pakistanom, Indijo in Kitajsko in leži v regijah Gilgit-Baltistan (Pakistan), Ladak (Indija) in avtonomni pokrajini Šindžjang-Ujgur (LR Kitajska). Del kompleksa sega iz Hindukuša do himalajske verige in je eno večji v Aziji. Karakorum je dom najvišje koncentracije vrhov nad 8000 m višine, ki jih je mogoče najti kjerkoli na ZemljiBBC, Planet Earth, "Mountains", Part Three, vključno s K2, drugim najvišjim vrhom na svetu z 8611 m.
Pogorje je dolgo približno 500 km in je najbolj ledeniški del sveta izven polarnih območij. Ledenik Siačen s 76 kilometri in ledenik Biafo s 63 kilometri sta drugi in tretji najdaljši ledenik na svetu zunaj polarnih območij.Tadžikistanski ledenik Fedčenko je dolg 77 km. Ledenika Baltoro in Batura v Karakorumu sta dolga 57 km, prav tako ledenik Bruggen ali Pio XI v južnem Čilu. Meritve izhajajo iz nedavnih posnetkov, običajno dopolnjenih z rusko topografsko karto v merilu 1:200.000 in Jerzy Wala,Orographical Sketch Map: Karakoram: Sheets 1 & 2, Swiss Foundation for Alpine Research, Zurich, 1990.
Karakorum meji na severovzhodu ob rob Tibetanske planote, na severu na pogorje Pamir. Južna meja Karakurma je oblikovana iz zahoda proti vzhodu z rekami Gilgit, Ind in Šjok, ki natančno ločujejo pogorje od severozahodnega dela Himalaje, saj te reke konvergirajo jugozahodno proti ravnicam Pakistana.
Narodni naravni rezervat Taškurghan in Narodni naravni rezervat Pamirska mokrišča v Karalorunu in Pamirju sta bila predlagana za vpis na seznam UNESCO-ve svetovne dediščine v letu 2010. Predlog je posredovala Nacionalna komisija Ljudske republike Kitajske za UNESCO in je bil dodan na poskusni seznam s področja narave.
Ime Karakorum je turški izraz, ki pomeni črn pesek. Ime so prvi uporabili lokalni trgovci na prelazu Karakorum, kjer so vidna temna melišča. Prvi evropski popotniki, vključno William Moorcroft (1767-1825) in George Hayward, so začeli uporabljati izraz za vrsto gora zahodno od prelaza med Indom in Tarimsko kotlino, čeprav se je uporabljal tudi izraz Muztagh (kar pomeni, 'Ledene gore') za območje zdaj znano kot Karakorum. Na kasnejšo terminologijo je vplivala Survey of India, katere geodet Thomas Montgomerie je v 1850-tih dal ime K1 do K6 (K za Karakorum) za šest visokih gora vidnih iz svoje postaje na Mount Haramukh v Kašmirju.
Različna imena so se uporabljala vse do Karakorumske konference 1937, ko so razdelili Karakorumsko pogorje v Veliki in Mali Karakorum. Izraz Muztagh je bil uporabljen za del v Velikem Karakoruma, med Baltoro Muztagh ali Hispar Muztagh.
Geografija thumb|Drugi najvišji vrh na svetu: K2 (8611 m) v centralnem Karakorumu thumb|Gašerbrum II (8035 m), višinski tabor na 5900 m thumb|Na severnem boku ledenika Baltoro so granitni stolpi Trango Towers v skupini Trango
Geografske meje Karakorumska konferenca, ki so jo sestavljali udeleženci Survey of Indija, Royal Geographic Society iz Londona, Alpine Club in Himalayan Club, je potekala 1936-1937. Sprejela je se danes v glavnem veljavno klasifikacijo pogorja in postavila meje Karakoruma:
Reka Šjok, ki se napaja iz ledenikov na vzhodni strani jugovzhodnega dela Karakorumskega pogorja. Obrne se najprej proti jugu, nato pa zavije na severozahod in teče do Inda. Povirje reke Šjok predstavlja vzhodno mejo Karakoruma. Južna meja Karakoruma je opredeljena z zavojem Šjok na vzhodu () do ustja Inda (), nato od Inda do sotočja z reko Gilgit () in od Gilgita do sotočja v dolini Iškoman na zahodu (). Dolina Iškoman, katere severno povirje se imenuje Karambar, predstavlja zahodno mejo, severno-zahodni vogal gorovja je na prelazu Čilinji () na severni strani doline Iškoman. Severna meja poteka od prelaza Čilinji skozi dolino reke Čapursan na vzhod do tik pred sotočjem z dolino Hunza, proti severu čez prelaz Kermin () v severni sosednji dolini, kjer se spremeni. Tukaj sledi Kiliku proti vzhodu do sotočja z reko Kundžirap (). Ta voda teče po dolini Hunza proti jugu. Meja Karakoruma dalje teče v dolino Kundžirab do prelaza Khundžerab () od njegove južne strani preko prelaza Oprang naprej na vzhod v dolino Oprang do sotočja v dolini Šaksgam (). Po dolini Šaksgam navzgor do severne meje Karakoruma v jugovzhodni smeri dalje do izvira reke Šaksgam na istoimenski prelaz (). Od tam gre vzhodna meja na vzhodni strani ledenika Rimo () in nadalje skozi dolino ledenika do sotočja z reko Šjok na jug.
Sosednja pogorja Na severu leži Pamir, Aghil in gorovje Kunlun na vzhodu, Ladak se razteza na jugovzhodu in Himalaja na jugu ter Hindukuš na zahodu. To približno 500 kilometrov dolgo gorovje se razprostira v zahodni Kitajski, v severni Indiji in v severovzhodnem Pakistanu, v smeri severozahod-jugovzhod.
Karakorum in Himalaja Vprašanje, ki se vedno znova poraja je vprašanje delitve Karakoruma od Himalaje. Švicarski himalajski raziskovalec Günter Oskar Dyhrenfurth leta 1935 priporoča kot lastno ime (»čeprav malo dolgo«) Karakorum-Himalaja. V svoji knjigi The Third Pole, standardno delo o Himalaji, je to razložil takole:
»Bistvo ločitve glavne Himalaje in Karakoruma skozi reki Ind in Šjok - ne seže globlje od na primer kontrasta med kristalinskih Centralnih Alp (vzhodne Alpe) in Dolomitov (južne Alpe) ali med Bernske Alpe in Valais Alpe.«
Ime Karakorum-Himalaja pa se ne uporablja (tudi Dyhrenfurth ga ne uporablja), ker ima ločitev med Karakorumom in Himalajo tudi podpornike. Dyhrenfurth ima prav v svoji oceni, da so geološke podobnosti med Himalajo in Karakorumom večja kot med srednjimi in južnimi apneniškimi Alpami.Günter O. Dyhrenfurth: Dämon Himalaya. Bericht der Internationalen Karakoram-Expedition 1934. Basel 1935, S. 87–90. Dyhrenfurth končno uporablja izraz Himalajski sistem, v katerega je bil vključen Karakorum.Günter O. Dyhrenfurth: Dämon Himalaya. Bericht der Internationalen Karakoram-Expedition 1934. Basel 1935, S. 90.
Tektonika plošč zagotavlja dodatno možnost, ki govori za ločevanje Himalaje in Karakoruma: orogeneza se je začela pred 40 milijoni let, ko je Indijska plošča trčila z Evrazijsko ploščo. Karakorum je nastal od dela Zemljine skorje, ki je ležala na robu azijske celine in je masa Himalaje razpletla robove ob pomikanju Indijske podceline proti Aziji. Ind zagotavlja del šiva te linije (Indski šiv).
Gorovja v Karakorumu Veliki Karakorum Glavna veriga Karakoruma se imenuje Veliki Karakorum. Razprostira se od gore Saser Muztagh na skrajnem jugovzhodu do gore Hispar Muztagh na severozahodu vzhodno od doline Hunza, kot dolg greben, ki ni nikoli nižji od 5200 m. Na zahodu doline Hunza se hrbet od Batura Muztagh nadaljuje kot zahodno gorovje Karakoruma. Greben tukaj prekine dolina Hunza, najvišja povezava med prečka prelaz Mintaka, ki je po definiciji iz Karakorumske konference že zunaj Karakoruma.
Posamezna gorovja Velikega Karakoruma in njihove začetne in končne točke so bile opredeljene v poročilu Karakorumske konference 1937 od severozahoda proti jugovzhodu takole:
Opomba: Za seznam najvišjih vrhov posameznih pogorij je seznam na koncu članka.
Batura Muztagh leži južno od ledenika Batura, ki teče iz gore Koz Sar na zahodu do soteske Hunza. Sledi med drugim gora Batura Sar (7795 m, najvišja gora gorovja) in Šispare in Ultar Sar, Karimabad, nekdanja prestolnica kraljestva Hunza.
Od soteske Hunza na tako imenovano jezero Snow, v ledeniški kotlini severno od ledenika Biafo leži severno od ledenika Hispar, Hispar Muztagh. Najvišja gora Hispar Muztagha je 7885 m visok Distaghil Sar in je tudi najvišja gora v Karakorumu zunaj Baltoro Muztagha. Druge visoke gore so Khunjang Čhiš, Kandžut Sar in Momhil Sar.
Panmah Muztagh je opisan kot gorovje, ki je izsušeno od ledenika Panmah in njegovega glavnega toka. Leži vzhodno od ledenika Biafo in poteka od jezera Snow na zahodni prelaz Muztagh. Hrbtenica Panmah Muztagh teče severno in vzhodno od ledenika Panmah, medtem ko najvišja gora Ogre (7285 m) in skupina Latok, ležijo zahodno od ledenika Panmah in med Biafo.
Na jugovzhodni strani zahodno od prelaza Muztagh se začne Baltoro Muztagh. Leži na severni in vzhodni strani ledenika Baltoro in vsebuje K2 (8611 m), Broad Peak in gore Gašerbrum I, II in IV, pet najvišjih vrhov v Karakorumu. Druge znane gore so Muztagh Tower in Skil Brum, leta 1957 dosežen v alpskem slogu, kot tudi granitni klifi Trango Towers. Na drugem konec Baltoro Muztagha leži na jugovzhodu skupina Gašerbrum.
Veriga Siačen Muztagh izhaja od tam na severovzhodni strani ledenika Siačen do prelaza med ledenikoma Teram-Šehr in Rimo. Teram-Šehr teče proti zahodu do Siačena, Rimo proti vzhodu. Vzhodni obronki Siačen Muztagha se nadaljujejo po severni strani zgornjega toka reke Šaksgam. Najvišja gora v Siačen Muztagh je Teram Kangri (7441 m). Sumljivo je članstvo Sia Kangri. Ta gora stoji na koncu ledenika Siačen. Poročilo Karakorumske konference jo šteje v Siaen Muztagh. Günter Dyhrenfurth, vodja prve ekspedicije na Sia Kangri leta 1934 meni, da sta obe možnosti, Siačen in Baltoro Muztagh.Günter Oskar Dyhrenfurth: Der dritte Pol. Die Achttausender und ihre Trabanten. München 1961, S. 206.
Rimo Muztagh leži južno od prelaza med ledenikoma Teram-Shehr in Rimo in severno od prelaza Sasser. Najvišja gora je Mamostong Kangri visoka 7516 metrov, ki gleda na Rimo I približno 130 metrov nižje.
Saser Muztagh sega od prelaza Sasser na severu do loka reke Šjok. Saser Kangri I je s 7672 metri najvišji vrh Velikega Karakoruma južno od Gašerbruma I.
Mali Karakorum thumb|Rakapoši čez dolino Hunza. Druga gorovja Karakoruma severno in južno od glavne verige skupaj tvorijo Mali Karakorum. Poročilo Karakorumske konference raje uporablja izraz verige (angl.:Ranges), skupine (Groups) ali gore (Mountains).
Severno od glavne verige leži skupina Lupghar (ne smemo zamenjevati z Lupghar Sar, gora v Hispar Muztagh), zahodno od doline Hunza in severno od ledenika Batura in gorovje Ghudžerab vzhodno od doline Hunza in severno od Hispar Muztagh na severni strani doline Šimšal. V gorovje Ghudžerab ležijo ob reki Ghudžerab od vzhoda proti zahodu (do Hunza) in so razdeljene na severni in južni del. Najvišja gora v gorovju Ghudžerab je Karun Koh.
Južno od glavne verige je poročilo Karakorumske konference opredelilo štiri gorovja:
Saltoro ležijo zahodno od ledenika Siačen in reke Nubra, severno od Šjok in vzhodno ledenika Kondus. 7742 m visok Saltoro Kangri je najvišja gora v verigi, večje gore so še Ghent Kangri in K12. Severno od Genta prelaz Sia La povezuje gorovje Saltoro z glavno verigo.
Mašerbrum ležijo na jugu ledenika Baltoro ter so ločene na vzhodu od ledenika Kondus z gorovjem Saltoro. Na zahodu meji Šigar kot odcedik ledenika Baltoro gore Spantik-Sosbun. Južna meja sta tudi Šjok in Ind, po sotočju. Najvišja gora celotnega Malega Karakoruma je 7821 m visok Mašerbrum, večje gore so še Čogolisa, Baltoro Kangri, K6 in Mango Gusor.
Del južno od ledenika Hispar, vzhodno od Hunze, severno od reke Ind in zahodno od ledenika Biafo sta razdeljeni verigi Rakapoši in Haramoš. Rakapoši veriga poteka od 7788 m visokega Rakapoši na vzhodni strani doline Hunz na vzhod čez Diran in Malubiting in od tam proti severu do Spantika. Med Spantikom in Malubitingom je območje ledenika Chogo-Lungma, ki teče proti vzhodu in izliva svoje vode v Šigar. Haramoš veriga meji na La Haramoš jugovzhodno od Malubiting Rakapoši verige in meji na 7406 m visoki Haramoš in vključuje vse gore južno od ledenika Čogo-Lungma.
Politična razdelitev