thumb|Zoste patrikia Ana Radene, freska iz Kastorije okoli leta 1070 Zōstē patrikía (grško ζωστὴ πατρικία) je bil bizantinski dvorni naslov, rezerviran izključno za žensko, ki je bila glavna spremljevalka in pomočnica vladajoče cesarice. Nosilka naslova je bila na hierarhični lestvici prva za cesarico. Četudi se je naslov uporabljal od 9. do 12. stoletja, je znanih samo nekaj njegovih imetnic.
Zgodovina in dolžnosti Z naslovom zoste patrikia, ki v dobesednem prevodu pomeni »opasana dama – patricija«, so se naslavljale visoko rangirane dvorne dame, častne spremljevalke bizantinske cesarice.Kazhdan 1991, str. 2231. Izvor in datum nastanka naslova nista jasna.Cheynet 2000, str. 187. Če se ne upošteva, da so z zoste patrikio naslavljali Antonino, ženo generala Belizarja iz 6. stoletja, se je naslov dokazano prvič uporabil okoli leta 830 za Teoktisto, mater cesarice Teodore.Bury 1911, str. 33. Naslov je se nazadnje potrjeno uporabil leta 1018 za nekdanjo bolgarsko carico MarijoSkilica, Kronika in na nizu svinčenih pečatnikov iz poznega 11. stoletja. Z reformami cesarja Alekseja I. Komnena (vladal 1081-1118) je bil skupaj s številnimi drugimi naslovi ukinjen.
thumb|Nikefor III. Botanijat in Marija Alanijska z lorosom
V Filotejevem Kletorologiju iz leta 899 je položaj zoste patrikie uvrščen zelo visoko na službeni prednostni lestvici, in sicer pred magistrom (magistros tōn offikiōn) in za kuropalatom (kouropalatēs)Bury 1911, str. 22. Njegov izjemen položaj potrjuje dejstvo, da je bila njegova imetnica ena od šestih dotojanstvenikov, ki so lahko obedovali pri cesarjevi mizi. Drugi so bili konstantinopelski patriarh, cezar (Kaísaras), nobelisim (nōbelissimos), kuropalat in bazileopator (basileopatōr). Imetnica naslova je imela pomembno vlogo na državnih slovesnostih, predvsem tistih v zvezi s cesarico, na pimer kronanju, in pri rojevanju otrok.McClanan 2002, str. 132. Guilland 1971, str. 271. Zoste patrikia je imela tudi vlogo glavne cesaričine spremljevalke in prve dame ženskega dela dvora (sekreton tōn gynaikōn), v katerem so bile večinoma žene visokih državnih funkcionarjev.Garland 1999, str. 5, 245, 264. Maguire 2004, str. 183. Položaj zoste patrikie je bil edini samo ženski državni položaj. Druge dame so naslavljali z ženskimi zazličicami naslovov njihovih mož. Naslova zoste patrikia se zato ne sme enačiti z naslovom patrikia, ki je pomenil samo ženo ali vdovo patricija (patrikios).Kazhdan 1991, str. 1160. Cheynet 2000, str. 179–180. Za zoste patrikio so veljala enaka pravila kot za druge najvišje dvorne dostojenstvenike, se pravi da je lahko položaj istočasno zasedala samo ena oseba. Izjema je bila Olga Kijevska, za katero se uporablja množinska oblika zōstai, ki kaže, da sta bili takrat na tem položaju vsaj dve dvorni dami.Cheynet 2000, str. 180. To bi lahko pomenilo, da je istočasno vladalo več cesaric z vsaka svojo zoste patrikio.
Podelitev naslova zoste patrikia je potekala na veliki prefinjeni slovesnosti, ki se je začela v palačni kapeli Presvete Bogorodnice Faroške in je opisana v knjigi protokolov De ceremoniis Konstantina VII. Porfirogeneta (vladal 913-959). Nadaljevala se je v sprejemni dvorani Kristoklinij, kjer je kandidatka od cesarja prejela slonokoščene tablice, insignije njenega položaja. Nato je obiskala baziliko Hagija Sofija, kjer je tablice posvetil patriarh, in Magnauro, kjer je prejela čestitke dvornih dam in žena visokih dostojanstvenikov. Slovesnost je se končala v faroški kapeli, kjer je podarila 70 nomizem in se nato umaknila v svoje prostore.Bury 1911, str. 22, 33. Guilland 1971, str. 270.
Prepoznaven del njenih oblačil, po katerih je verjetno dobila naslov, je bil širok pas (lōros), s katerim so jo ovili na investituri. Zlati loros je bil naslednik rimske konzulske trabee in najbolj prestižna državna insignija. Nosili so ga samo bizantinski cesar in nekaj najvišjih državnih dostojanstvenikov, med njimi konstantinopelski eparh in magister državnih uradov (magistros tōn offikiōn, Magister officiorum).Maguire 2004, str. 44. Guilland 1971, str. 269–270. Manj verjeten izvoz naziva zoste je položaj glavne cesaričine spletične, ki je, med drugim, nadzirala cesaričina oblačila in jo po podatkih v Konstantinopelski patrii opasovala.
Zoste patrikia je obdržala naslov do svoje smrti in celo po smrti cesarice, ki jo je imenovala. Naslov je bil, tako kot večina bizantinskih naslovov, lahko tudi samo časten in brez zahtev po dejanskem služenju. Takšni zoste patrikii sta bili na primer že omenjena Teoktista in Marija, vdova bolgarskega carja Ivana Vladislava. Guilland 1971, str. 271–272, 274.
Seznam znanih imetnic thumb|250px|Madridski Slikic: Poroka Miroslave Bolgarske z armensko-bizantinskim aristokratom Ašotom Taronitom; par je pobegnil v Bizanc, kjer je bila Miroslava imenovana za zoste patrikio
Zoste patrikie so kljub njihovemu visokemu položaju v bizantinski družbi v pisnih virih omenjene bolj redko. Rodolphe Guilland piše, da so bile »konfiscirane v ženske palačne prostore in so imele zelo redke priložnosti, da bi postale znane. Cesaričini prostori so bili brez dvoma tudi leglo spletk in škandalov, ki so le redko prodrle skozi stene Velike palače«.Guilland 1971, str. 272.
Antonina, žena generala Belizarja, anahronistično omenjena v Konstantinopelski patriiCheynet 2000, str. 180–181. Guilland 1971, str. 272–273. Teoktista, mati cesarice Teodore, žene cesarja Teofila (vladal 829–842)Guilland 1971, str. 273–274. Anastazija, znana iz samo ene omembe v hagiografiji Življenje Bazilija mlajšega iz poznega 10. stoletja. Anastazija bi lahko bila istovetna z Anastazo, hčerko patricija Adrelesta.Cheynet 2000, str. 180, 182. Guilland 1971, str. 274. Olga Kijevska, za katero se domneva, da je bila imenovana za zoste patrikio med njenim obiskom v Bizancu. Davids 2002, str. 74–75. Miroslava Bolgarska, hčerka cesarja Samuela Bolgarskega (vladal 997–1014), ki je pobegnila v Bizanc skupaj z možem Ašotom Taronitom.Cheynet 2000, str. 181. Cesarica Marija, žena carja Ivana Vladislava Bolgarskega (vladal 1015–1018). Naslov so ji podelili po begu na bizantinski dvor po umoru njejega moža.Guilland 1971, str. 271–272, 274–275. Kususa, žena Senekerim-Hovhana, zadnjega vladarja Vaspurakanskega kraljestva pred njegovo priključitvijo k Bizantinskemu cesarstvu leta 1022. Znana je po pečatniku, ki jo omenja kot »zoste in mati magistra Davida«.Cheynet 2000, str. 182. Irena, potrjena samo na pečetniku, ki jo omenja kot nuno. Marija Melisene, potrjena na pečatu, datiranem v leta 1060-1070. Domneva se, da je bila morda mati Nikiforja Melisene, svaka cesarja Alekseja I. Komnena.Cheynet 2000, str. 181–182. Guilland 1971, str. 275. Ana Radene, dobra prijateljica Mihaela Psela, morda okoli leta 1070.Cheynet 2000, str. 183. Helena Tornikine, »zōstē and kouropalatissa«, potrjena na pečatniku iz obdobja okoli 1070–1110.Cheynet 2000, str. 184–1.
Glej tudi Bizantinska aristokracija in birokracija
Sklici
Viri Bury, John Bagnell (1911). The Imperial Administrative System of the Ninth Century - With a Revised Text of the Kletorologion of Philotheos. London: Oxford University Press. Cheynet, Jean-Claude (2000). La patricienne à ceinture: une femme de qualité. V Henriet, Patrick; Legras, Anne-Marie. Au cloître et dans le monde: femmes, hommes et sociétés (IXe-XVe siècle) - Mélanges en l'honneur de Paulette L'Hermite-Leclercq. Pariz: Presses de l'Université Paris-Sorbonne. str. 179–187. ISBN 978-2-84050-180-0. Davids, Adelbert (2002) . The Empress Theophano: Byzantium and the West at the Turn of the First Millennium. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-52467-4.
Guilland, Rodolphe (1971). Contribution à l'histoire administrative de l'empire byzantin: la patricienne à ceinture, ἠ ζωστὴ πατρικία. Byzantinoslavica 32: 269–275.
Maguire, Henry (2004) . Byzantine Court Culture from 829 to 1204. Washington, DC: Dumbarton Oaks. ISBN 978-0-88402-308-1. McClanan, Anne L. (2002). Representations of Early Byzantine Empresses: Image and Empire. New York: Palgrave Macmillan. ISBN 978-0-312-29492-2. Sayre, P. G. (1986). The Mistress of the Robes: Who was She?. Byzantine Studies/Études Byzantines 13: 229–239.
Kategorija:Bizantinski dvorni naslovi