right|thumb|400x400px|Habsburške posesti leta 1700. Niso vključene španske prekomorske kolonije. Z delitvijo Habsburžanov na dve veji leta 1713 so rdeče pobarvana ozemlja pripadla novi španski dinastiji. Španska nasledstvena vojna (1701 – 1712) je bila vrsta oboroženih spopadov, ki bi se po pravici lahko imenovala svetovna vojna, saj je mobilizirala velik del Evrope in severne Amerike, torej večino poznanega sveta, kar se do takrat še ni nikoli zgodilo. Na eni strani so se borili Španski imperij, Francija in Bavarska, drugo stran pa so predstavljali Kraljevina Anglija (nato Velika Britanija), Republika Nizozemska, Sveto rimsko cesarstvo, kraljevina Portugalska in Kraljevina Sardinija.
Vzroki right|thumb|400x400px|Španski imperij. Karel II. Španski, španski kralj od leta 1665, je kot zadnji predstavnik Habsburške dinastije umrl 1. novembra 1700. Španski imperij, čeprav finančno in politično v krizi, je bil tedaj največji imperij na svetu: evropska posestva so razen Iberskega polotoka zavzemala tudi ves južni del Apeninskega polotoka s Sicilijo, Sardinijo in Milansko vojvodino. Prekomorska posestva z dobro urejenimi trgovskimi zvezami so segala po obeh Amerikah, Aziji, Afriki in Oceaniji. Ker je bil Karel II. brez potomcev, je njegova smrt sprožila vprašanje o nasledstvu na prestolu. Domala vse vladarske družine v Evropi so bile na kak način v sorodstvenem razmerju s špansko krono in večina teh sorodnikov je bila prepričana, da ima po Karlovi smrti pravico do nasledstva na prestolu, kar bi pomenilo posest takrat najpomembnejšega tržišča na svetu. To je bil glavni vzrok španske nasledstvene vojne.Ingrao, C.: The Habsburg Monarchy: 1618–1815
Poleg tega v zgodovinarskih krogih prevladuje mnenje, da so bili vsi takratni evropski vladarji enotni v prepričanju, da je treba tako velik imperij razdeliti na manjše dele, ker bi sicer zedinjenje s katerokoli izmed ostalih držav pomenilo občuten premik v razmerju sil na svetu. V tem smislu torej ni šlo za določanje, kdo bo naslednik, temveč kdo bodo nasledniki in kaj si bo vsak od njih pridobil.Lynn, J.A.: The Wars of Louis XIV 1667–1714Kamen, H.: Philip V of Spain: The King who Reigned Twice
Pri obravnavi vzrokov španske nasledstvene vojne igrata pomembno vlogo francoski kralj Ludvik XIV. in njegova osvajalna politika. Francija, tedanja politična velesila v Evropi, je leta 1697 zaključila devetletno vojno s Holandci. Po poznejših ocenah je bila devetletna vojna le uvodno obdobje španske nasledstvene vojne, saj so se pri nasprotovanju Francozom izoblikovala zavezništva med državami, ki so nato leta 1701 sklenile alianso in napovedale vojno Franciji.
Zavest možnosti, da bi Francija obvladala tudi veliki Španski imperij in na ta način okrepila svojo hegemonijo v Evropi, je povzročila ostro nasprotovanje drugih evropskih sil. Predvsem Anglija in Združene holandske province sta podprli drugega pretendenta na prestol, nadvojvodo Karla VI. Habsburškega, sina cesarja Leopolda I. Habsburškega. S tem je spor postal tipični dinastični problem med Bourboni in Habsburžani, medtem ko so za ostale udeležence bili vzroki sovražnosti predvsem ekonomsko-trgovinskega značaja. Tako Angleži kot Holandci so s podpiranjem Habsburžanov računali na dostop do španskih tržišč v AmerikiSchmidt-Voges I., Crespo Solana A.: New worlds? Transformations in the culture of international relations around the Peace of Utrecht, London-New York 2017, ISBN 978-1-4724-6390-6, ebook 978-1-315-59820-8. Sveto rimsko cesarstvo je hotelo pridobiti španska ozemlja v Italiji in na Nizozemskem. Angleži in njihovi zavezniki Holandci so hoteli zagotoviti protestantsko nasledstvo v Angliji in utrditi holandski položaj na južnih mejah države, predvsem pa je šlo za vzpostavljanje trgovskih odnosov Kraljevine Anglije ter Holandskih republik s španskim imperijem.Wolf, J.B.: The Emergence of the Great Powers: 1685–1715
Nasledstvo na španskem prestolu right|thumb|450x450px|Družinsko drevo glavnih upravičencev na španski prestol leta 1700 Karel II. Španski je bil zadnji moški naslednik španskega prestola, ni imel ne bratov, ne sinov. Imel pa je dve sestri, Marija Terezija je bila poročena z Ludvikom XIV., Margarita pa z Leopoldom I.. Obe družini sta imeli določene pravice do nasledstva. Kljub temu je Karel II. v svoji zadnji oporoki prestol zapustil vnuku Ludvika XIV. Francoskega, Filipu Borbonskemu vojvodi Anžujskemu. Oporoka je vsebovala tudi dve zahtevi, ki pa ju Filip V. v času svojega vladanja ni izpolnil. Prva je hotela, da njegovi nasledniki obdržijo dotedanji način vladanja, obstoječa sodišča in veljavnost vseh zakonov ter iz njih izhajajočih pravic. Z drugo zahtevo je Karel določil, da se Filip V. odpove pravici do nasledstva v Franciji, s čimer bi španska monarhija ostala ločena od francoske. Izbira Filipa V. za naslednika je bila zelo premišljena odločitev in po Karlovih načrtih edina možnost, da se ohrani enotnost vseh ozemelj Španskega imperija, saj je bil Ludvik XIV. Francoski v tistem času vladar z največjo močjo v Evropi in zato edini sposoben uresničiti njegova pričakovanja.Storrs, C.: The Resilience of the Spanish Monarchy 1665–1700, Oxford University Press, 2006, ISBN 0-19-924637-8
12. novembra 1700 je Ludvik XIV. javno izrazil soglasje s pokojnim španskim kraljem s tem, da je pismo o prevzemu dediščine naslovil na ovdovelo špansko kraljico. Štiri dni kasneje je pred zborom kraljeve družine, visokih državnih uradnikov in tujih diplomatov predstavil vojvodo Filipa iz Anjoua, ki je z imenom Filip V. Španski zasedel prestol v Madridu 17. februarja 1701. Ljudstvo ga je sprejelo z velikim veseljem in v upanju na spremembe v monarhiji. Kmalu je Filip V. postal znan tudi pod imenom Srčni.
Stališče Francije Geografski položaj Francije, ki je bila dejansko obkrožena s španskimi posestvi, je bil gotovo prvi vzrok za ekspanzionistično politiko Ludvika XIV. Pregled osvajalnih vojn, ki jih je začel, daje razumeti, da je bil njegov cilj prav konkurenca z mogočnim sosedom. V tem pogledu je tudi razumljivo, da je Ludvik sicer sprejel zapuščino pokojnega španskega kralja, da pa nikoli ni mislil izpolniti njegovega naročila, naj se francoska in španska posestva ne združijo, saj bi to samo potrdilo obstoječe stanje, proti kateremu se je boril. Že v ustoličenju Filipa V. je Ludvik XIV. videl samo bodočo francosko hegemonijo v Evropi.
left|thumb|250x250px|Ludvik XIV. Francoski (1638-1715) V časovnem pregledu dogajanj je špansko nasledstveno vojno povzročil prav francoski kralj že leta 1698, ko je izbral angleškega kralja Viljema III. za sogovornika pri določanju razdelitve Španskega imperija odnosno pri iskanju rešitev za dinastični spor, ki je bil predviden po skorajšnji smrti zadnjega španskega kralja Karla II. Sklenila sta pogodbo, vendar le enostransko, to je brez prisotnosti in brez upoštevanja sosednjega Svetega rimskega cesarstva in Španije same, kar je prav njiju najbolj oškodovalo. Toda ko se je Ludvik XIV. opredelil proti Viljemu v notranji angleški politiki, je Viljem preklical sporazum z njim. Za nasledstvo na španskem prestolu so sledila nova pogajanja. Londonska pogodba je leta 1700 določila za prestolonaslednika Karla III., drugega sina cesarja Leopolda I. Podedoval naj bi španski prestol in prekomorska posestva, vendar ne italijanskih posestev, kar je Karla odvrnilo od podpisa pogodbe. Edina pozitivna posledica teh dogovorov je bilo spoznanje, da skrivna pogajanja med državniki, ki so bila do tedaj normalni postopek pri vseh pogodbah, niso več sprejemljiva. To je bilo jasno razvidno iz odmeva, ki sta ga imeli ti dve pogodbi v angleškem parlamentu, izključenem iz pogajanj kljub njegovi zakonodajni moči.Hattendorf, J.B.: England in the War of the Spanish Succession: A Study in the English View and Conduct of Grand Strategy, 1701–1713, Oxford 1979
Razen stikov z Viljemom je francoski kralj svojevoljno nastopil tudi na drugih pozoriščih. Tako je leta 1701 zasedel španska ozemlja med Republiko Nizozemsko in Francijo in si zagotovil sodelovanje Viktorja Amedeja II. Savojskega v severni Italiji. Istočasno je skušal ovirati angleško in holandsko trgovino s prekomorskimi deželami. Postalo je jasno, da se ima francoski kralj za edinega upravičenega odločati o prihodnosti evropske politike. Zato so dne 7. septembra 1701 Kraljevina Anglija, Republika Nizozemska in Sveto rimsko cesarstvo podpisali koalicijo z namenom, da se s skupnimi močmi zoperstavijo Franciji in podprejo habsburškega kandidata za prestol. Sklenili so Haaško alianso, s katero se je obnovila Velika aliansa iz leta 1689, ki je svoj čas zaznamovala začetek devetletne vojne. Leto kasneje so se antibourbonski koaliciji pridružili še Portugalska kraljevina in Kraljevina Sardinija.
Potek vojne
right|thumb|300x300px|Filip V. Španski (1683-1746) Maja 1702 je Haaška aliansa napovedala vojno Ludviku XIV. in Filipu V. V prvem obdobju je vojna najprej potekala na ozemljih izven Iberskega polotoka, od leta 1704 naprej pa sta se obe strani soočili tudi na španskih tleh. Tako se je spopad ne samo teritorialno razširil, temveč tudi spremenil v pravo državljansko vojno na polotoku samem. Med letoma 1709 in 1711 so se vrstili dokaj neurejeni spopadi na vseh frontah; poznejši komentatorji so mnenja, da je bilo to obdobje le nekakšna reorganizacija sil in načrtovanje končnih bojev. Zaključno obdobje vojne je leta 1711 postavilo udeležence pred nepričakovane dogodke, ki so bistveno spremenili dotedanje razmere. Poleg tega so bile vse vpletene strani izčrpane, nekatere pa tudi nezadostno motivirane za nadaljnje vojskovanje. Zato je prišlo do dolgoveznih pogajanj, ki pa niso popolnoma zaključila sovražnosti. Konec španske nasledstvene vojne se formalno postavlja v leto 1715.
Prvo obdobje vojne (1701-1708) Prvi spopadi so bili na severu ob meji med Francijo in Republiko Nizozemsko, kjer so Holandci s sodelovanjem Angležev želi precejšnje uspehe. Leta 1706 so osvojili dober del francoskih posestev v Holandiji in jih razglasili za skupno angleško-nizozemsko posest kot nevtralno področje med Nizozemsko republiko in Francijo. V glavnem zaradi nezadovoljstva med prebivalstvom, so po dveh letih Francozi spet napadli in zavzeli to področje, a so ga zavezniki spet pridobili.
Leta 1702 je umrl Viljem, angleški kralj in formalni stadhouder Stadhouder je bil upravitelj in vrhovna zakonodajna oblast, v času vojne tudi vrhovni vojaški poveljnik, vendar ni imel ne sodne ne izvršne oblasti. na Nizozemskem. Nasledila ga je Ana Stuart Britanska, ki je nadaljevala politiko predhodnika in potrdila imenovanje vojvode Marlborougha za vrhovnega poveljnika vojske proti Franciji. Nizozemci so še naprej skrbeli samo za razvoj svoje trgovine in jih nista motila niti politična podrejenost Angliji niti vojaško vodstvo Marlborougha.
Na jugu so se Francozi spopadli s Svetim rimskim cesarstvom, ki pa ni bilo zelo uspešno, saj so morali cesarski oddelki vzdrževati vojno tudi s Turki na drugi strani cesarstva. Razen tega so Bavarci stopili na francosko stran, a so bili poraženi. V bitkah, ki so sledile, so bili uspehi izmenični. Delne in nezadostne uspehe zaveznikov je treba pripisati predvsem slabi koordinaciji med vojskami in odkritemu nasprotovanju med poveljstvi.