Didima (starogrško Δίδυμα) je bilo starogrško svetišče na obali Jonije, danes v Turčiji. Imelo je tempelj in Apolonovo preročišče Didimajon. V grščini didima pomeni "dvojček", vendar so Grki, ki so iskali "dvojčka" v Didimi, prezrli karijski izvor imena. Joseph Eddy Fontenrose noted that Didyma is akin to Idyma in Caria, and Sidyma in Lycia. See Fontenrose, Joseph Eddy (1932). "Zeus Didymaeus". Transactions and Proceedings of the American Philological Association 62: 251 Ob Delfih je bila Didima najbolj znano preročišče v helenskem svetu, prvič omenjeno med Grki v homerski hvalnici Apolonu. Ustanovljeno je bilo pred zapisom in celo pred helensko kolonizacijo Jonije. Mitični rodovnik o izvoru duhovnikov Branhidi kaže izvor Didime kot helenske tradicije, datirane v helenistično obdobje. Parke, H. W. (1986). "The Temple of Apollo at Didyma: The Building and Its Function". The Journal of Hellenic Studies 106: 123.
Geografija Ruševine Didime so na severozahodu sodobnega mesta Didim v provinci Ajdin v Turčiji.
Didima je bilo največje in najpomembnejše svetišče na ozemlju velikega klasičnega mesta Mileta. Približno 17 km dolga sveta pot je vodila do Didime. Vzdolž poti so bile obredne postaje in kipi članov družine Branhidi, moški in ženske, pa tudi kipi živali. Nekateri datirajo v 6. stoletje pred našim štetjem in so zdaj v Britanskem muzeju, kamor jih je odnesel britanski arheolog Charles Newton v 19. stoletju. British Museum Collection
Ime Grški in rimski avtorji so se sklicevali na ime Didima, ki naj bi pomenila dvojčka templja, a tu ga ni, ali tempelj dvojčkov Apolona in Artemide, katerih kultni center v Didimi je bil šele ustanovljen. Prav tako, kot je predlagal Wilamowitz , je lahko bila povezava s Kibelo Dindimen ("Kibela gore Dindimon"). Izkopavanja nemških arheologov so odkrila pomembno svetišče, posvečeno Artemidi, z obredom, osredotočenim na vodo.
V 6. stoletju je bil Dindimajonu, ki je bil posvečen Apolonu, dograjen manjši tempelj, njegov predhodnik, kot so odkrili arheologi. Njegova zakladnica je bila obogatena z darili Krojza.
Apolona so častili v bližnjem Miletu pod imenom Delfinij (isto ime je bilo uporabljeno tudi v Delfih). V Didimi je bil čaščen kot Didimeus (Διδυμευς – dvojček). Njegova druga imena na tem območju so bila Filezij in Karin (Καρινος).
Branhidi
Do uničenja svetišča, ki so ga povzročili Perzijci leta 494 pred našim štetjem, je zanj skrbela družina Branhidi, ki je trdila, da so potomci Branha, mladeniča, ki ga je ljubil Apolon. Strabo, 634. Svečenica, ki je sedela nad svetim izvirom, je prerokovala, Branhidi pa so razlagali njene prerokbe. Herodot Herodotus, Histories 1.157.3. in Pavzanias Pavzanias, 7.2.6. sta datirala izvor preročišča v Didimi pred jonsko kolonizacijo. Branhide je izgnal Darej I., ko so zažgali tempelj leta 493 pred našim štetjem in odnesli v Ektabano arhaični bronast kip Apolona, ki naj bi ga izdelal Kanakhos iz Sikiona. Pausanias, 2.10.5. V 6. stoletju je izvir usahnil in arhaično preročišče je utihnilo. Čeprav so bila svetišča v Delfih in Efezu hitro obnovljena, je svetišče v Didimi ostalo porušeno do leta 334 pred našim štetjem. Kalisten, Aleksandrov dvorni zgodovinar, je poročal, da je izvir spet začel teči, ko je šel Aleksander mimo, vendar pa ni bilo osebja in tradicije preročišča. Napisi, vključno poizvedbe in odgovori ter literarno pričevanje o vlogi Didime kot preročišča s »slabim koncem« Robert Parker, reviewing Fontenrose 1988 in The Classical Review New Series 39.2 (1989), p 270. kot Apolonovih domnevnih kazni Dioklecijanovega preganjanja kristjanov do zaprtja templjev pod Teodozijem I.
Po zavzetju Mileta leta 334 pred našim štetjem je Aleksander Veliki obnovil preročišče, a postavil svojo upravo mesta, pristojen je bil duhovnik, ki je bil izvoljen vsako leto. Okoli 300 pred našim štetjem Pausanias (i.16.3, viii.46.3) offers no date, but Seleucus gained control of Media in the years immediately after 312. je Selevk I. Nikator prinesel bronast kultni kip nazaj in začeli so graditi nov tempelj, ki bi bil, če bi bil končan, največji v helenskem svetu. Vitruvij je zapisal, da sta bila arhitekta Pajonij iz Efeza, ki ga je imel Vitruvij za obnovitelja Artemidinega templja, in Dafnis iz Mileta. Peripteralni tempelj je bil obdan z dvojnimi jonskimi stebri. Skozi pronaos iz treh vrst po štiri stebre se je obiskovalec premikal med urejeno vrsto stebrov. Običajna vrata, ki vodijo do cele, so bila nadomeščena s prazno steno z veliko zgornjo odprtino, skozi katero je pogled segel v zgornji del naiska v notranjem dvorišču (aditon). Vstopna pot je bila določena z dvema dolgima zoženima poševnima prehodoma, zgrajenima iz debeline sten, ki sta vodila do notranjega dvorišča, še vedno odprtega v nebo, vendar izoliranega od sveta zaradi visokih sten cele: tam je bil starodavni izvir, naisk z majhnim templjem, ki je v svoji celi hranil bronasto kultno podobo boga, in nasad lovorja, posvečen Apolonu. Notranje stene cele so bile poudarjene s pilastri, ki so stali na podstavku višine človeka (1,94 m). Če se je obiskovalec obrnil, je videl monumentalno stopnišče, ki je vodilo do treh odprtin v prostoru, katerega streha je bila podprta z dvema stebroma na osrednji prečni osi. Preroški postopek, ki je tako dobro dokumentiran v Delfih, ni znan za Didimo in ga je treba rekonstruirati na podlagi gradnje templja, vendar se zdi, da je bilo precej značilnosti Delfov: svečenica in odgovori so bili povedani v klasičnih heksametrih. V Delfih ni bilo nič napisano; v Didimi so bile napisane poizvedbe in odgovori; majhna struktura hresmografiona je vidna, saj je bil skrbno razstavljen v krščanskem obdobju.
Letni festival je potekal pod okriljem Mileta. To je bil vsehelenski festival v začetku 2. stoletja pred našim štetjem.
Pavzanij je obiskal Didimo v 2. stoletju našega štetja. Pausanias. Description of Greece, 7.2.6. Plinij Starejši poroča Pliny's Natural History, 6.18. o čaščenju Apolona Didime, Apolona dvojčka, v srednji Aziji, ki se je prenašal do Sogdije v času Selevkidov in Antioha, katerega opis oltarja je bil viden iz dopisovanja s Plinijem. Potrjene napise na amforah je našel I. R. Pichikyan v Dilberginu.
Klemen Aleksandrijski navaja Leandrove besede, da je bil Kleoh, ded istoimenskega ustanovitelja Mileta, pokopan v tempeljski ogradi Didime. Clement Alexandrinus. Protrepticus, 3.45.2-3.
Sodobne raziskave Ko je Ciriaco de 'Pizzicolli (Ciriaco Ankonski) obiskal mesto leta 1446, je tempelj še vedno bil, čeprav so ga Bizantinci spremenili v trdnjavo: a ko je leta 1673 prispel naslednji evropski obiskovalec Anglež dr. Pickering, je bil tempelj porušen. Društvo Dilettanti je leta 1764 poslalo dve odpravi raziskat ruševine, prvo pod vodstvom Richarda Chandlerja, drugo pa leta 1812 pod vodstvom Williama Gella. Francoska "Rothschild Expedition" je leta 1873 poslala nekaj arhitekturnega kiparstva v Louvre. Izkopavanja pa niso bila sistematična, dokler nista Emmanuel Pontremoli in B. Haussoullier leta 1895 poslala Francoske šole iz Rima in Aten. Očistili so zahodno fasado in prodrom, odkrili napise, ki dajejo informacije o drugih delih, ki so bili še vedno zakopani.Encyclopædia Britannica
Nemška izkopavanja med letoma 1905 in 1930 so pokazala vso nepopolnost novega templja in nekatere fragmente reliefov, ki so pripadali prejšnjemu templju, in povezanih kipov. Leta 1979 se je nemški arheološki inštitut dokopal do velikega odkritja. Na levi steni aditona so odkrili majhne zelo tanke opraskane črte. Podrobnejši pregled je pokazal prvi starodavni načrt templja. Začeli so šele, ko sta bila vstop na površini 200 kvadratnih metrov in načrt približno ocenjena. Odkritje in razlaga Lotharja Haselbergerja sta dala pomembne podatke o načrtovanju in gradnji Apolonovega templja. Poleg natančne uporabe geometrije v izpraskanem profilu ornamenta je arhitekt naredil nekaj prilagoditev. Haselberger, Die Bauzeichnungen des Apollontempels von Didyma (Deutscher Kunstverlag), 1983; "Antike Planzeichnungen am Apollontempel von Didyma" Spektrum der Wissenschaft, 1985; "Aspekte der Bauzeichnungen von Didyma", Revue archéologique, 1991 Danes je znano, da so trije različni izvajalci delali do konca. Morali so dobiti material, postaviti kamne in opraviti prvo obdelavo. Ostal je še majhen del na vsakem postavljenem bloku, majhen pečat s posebnim znakom izvajalca, ki je pokazal, da ta posebni blok še ni bil plačan. Iz napisov so razbrali, da bi za en steber potrebovali 20.000 delovnih dni enega zidarja za dokončanje. Dnevni dohodek kamnoseka je bil 2 drahmi, kar je približno 8,6 grama srebra. Izračunati se da gole stroške za izdelavo enega stebra, kar je bilo 20.000 (delovnih dni) × 8,6 (grama srebra), to je 172 kilogramov srebra.
Zgradbe
Apolonov tempelj Helenistični tempelj je imel dva predhodnika. Prva sakralna zgradba, posvečena Apolonu, je bila postavljena okoli leta 700 pr. n. št. Verjetno je bil hekatompedos, kar pomeni 100 čevljev dolg. Širina tega prvega sekosa je merila 10 metrov. Sekos je v grščini 'dvorišče'; lahko torej sklepamo, da pozni geometrični tempelj in njegovi nasledniki niso bili nikoli pokriti. Najstarejši Apolonov tempelj je obkrožal sveti izvir in sveto lovorjevo drevo. Ta izvir in drevo sta bila več kot 1000 let središče svetišča.Weber, U. (2020). Das Apollonheiligtum von Didyma - Dargestellt an seiner Forschungsgeschichte von der Renaissance bis zur Gegenwart, p. 26. 199-206. 245-246.
Od sredine 6. stoletja pred našim štetjem so Miletčani zgradili nov tempelj in postavili nov oltar za Apolona. Žal, od tega templja so ostali le temelji sekosovega zidu. Čeprav je bilo najdenih veliko poznoarhaičnih fragmentov stebrov, je bil verjetno dipter, kar pomeni, da je bil sekos obdan z dvema vrstama stebrov. Ti jonski stebri so bili delno okrašeni z reliefi kot stebri Artemidinega templja v Efezu. V zahodni polovici sekosa so bili najdeni ostanki manjšega templja, tako imenovanega Naiskosa, v katerem je bil kultni Apolonov kip. Sveti izvir je bil na prvotnem mestu že v 6. stol. pr. n. št. in je svoj položaj preusmeril na vzhodno polovico sekosa. Pred tem poznoarhaičnim templjem je bila postavljena okrogla stavba, ki je obkrožala Apolonov oltar, ki je bil po Pavzaniju narejen iz krvi in pepela žrtvovanih živali. Ta okrogla stavba s stožčastim oltarjem v notranjosti je bila uporabljena do konca antike, medtem ko je vzhodno in južno od templja stala stoa za shranjevanje nekaterih znanih Apolonovih donacij. Posledice za tempelj potem, ko so Jonci izgubili pomorsko bitko pri otokih Lade leta 494 pr. n. št., so bile, da so Perzijci močno poškodovali večino stavb Didime. Načrtovanje novega helenističnega templja se je začelo po letu 334 pr. n. št. Miletčani so se odločili zgraditi enega največjih templjev, kar jih je bilo kdaj. Ta cilj v resnici ni bil dosežen, vendar so zgradili tempelj z edinstvenim tlorisom. Apolonov tempelj je bil jasno načrtovan v skladu z obrednimi zahtevami. Čeprav je v tem trenutku natančna uporaba in funkcija lahko le domneva.Weber, U. (2020). Das Apollonheiligtum von Didyma - Dargestellt an seiner Forschungsgeschichte von der Renaissance bis zur Gegenwart, p. 14-15. 60-64. 244. 276-279. Tempelj je zagotovo dosegel ambicijo, da postane eden največjih starodavnih templjev, ki so bili kdaj koli zgrajeni, njegova krepidom s 7 stopnicami meri skoraj 60 krat 120 metrov, stilobat pa 51 krat 109 metrov. Sama stavba templja je bila obdana z dvojnim nizom jonskih stebrov, od katerih je vsak visok 19,70 metrov. Ta je bil sestavljen iz 10 stebrov ob krajših stranicah in 21 stebrov, ki so zapolnjevali daljše stranice, čeprav vsi niso bili postavljeni niti do konca antike. Nad stebri so sledili arhitrav s frizom. Friz je še posebej znan, saj so bile v njem osupljivo monumentalne glave Meduze.Weber, U. (2020). Das Apollonheiligtum von Didyma - Dargestellt an seiner Forschungsgeschichte von der Renaissance bis zur Gegenwart, p. 110. 163-167.