Metropolitanska stolnica svetega Vida, Venčeslava in Vojteha (češko Metropolitní Katedrála svatého Vita, Václava a Vojtecha) je rimskokatoliška stolnica v Pragi in sedež praškega nadškofa. Do leta 1997 je bila posvečena samo svetemu Vidu in jo še vedno pogosto imenujejo stolnica svetega Vida.
Je odličen zgled gotske arhitekture ter največja in najpomembnejša cerkev v državi na praškem gradu. V njej so grobnice mnogih čeških kraljev in svetorimskih cesarjev. Je v lasti češke vlade kot del praškega grajskega kompleksa. Velikost je 124 x 60 metrov, glavni stolp je 96,5 metra visok, sprednji stolpi 82 metrov, višina loka je 33,2 metra.Katedrála svatého Víta (Gotický metropolitní chrám svatého Víta, Vojtěcha a Václava)
Izvor Sedanja stolnica je tretja v skupini verskih objektov, vse so posvečene svetemu Vidu. Prva cerkev je bila zgodnja romanska rotunda, ki jo je ustanovil Venčeslav I. Češki leta 930. Vid je bil kot svetnik izbran zato, ker je Venčeslav od cesarja Henrika I. dobil sveto relikvijo – roko svetega Vida. Prav tako je mogoče, da je Venčeslavu, ki je želel ljudi spremeniti v krščanstvo, pomagalo, ker se je odločil za svetnika, katerega ime (Svatý Vít v češčini) zveni zelo podobno imenu slovanskega sončnega boga Svetovida. Dve verski skupini, večja krščanska in manjša poganska skupnost, sta živeli v praškem gradu istočasno vsaj do 11. stoletja.
Leta 1060 je bila ustanovljena škofija Praga. Princ Spitihnev II. je začel graditi prostornejšo cerkev, saj je bila rotunda premajhna za vse vernike. Zgrajena je bila veliko večja in uglednejša romanska bazilika. Čeprav še vedno ni popolnoma prenovljena, se večina strokovnjakov strinja, da je bila to triladijska bazilika z dvema koroma in parom stolpov, priključenih na zahodni transept. Zasnova stolnice je bila podobna romanski arhitekturi Svetega rimskega cesarstva, predvsem pa opatijski cerkvi v Hildesheimu in stolnici v Speyerju. Južna apsida rotunde je bila vključena v vzhodni transept nove cerkve, kjer je tudi grobnica svetega Venčeslava, ki je postal zavetnik čeških knezov. Škofov dvorec je bil zgrajen južno od nove cerkve in je bil precej razširjen in podaljšan v sredini 12. stoletja.
Gotska stolnica
Današnja gotska stolnica je bila ustanovljena 21. novembra 1344, ko je bila praška škofija povzdignjena v nadškofijo. Njeni pokrovitelji so bili kapitelj stolnice (z dekanom na čelu), nadškofom Arnoštom iz Pardubic in predvsem češkim kraljem Karlom IV., kmalu zatem svetim rimskim cesarjem, ki je namenil novo stolnico za kronanje, družinsko grobnico, zakladnico za najdragocenejše relikvije kraljestva, zadnje počivališče in romarski kraj zavetnika Venčeslava. Prvi mojster graditelj je bil Francoz Matija iz Arrasa, ki ga je poklical iz papeške palače v Avignonu. Matija je zasnoval celotno postavitev objekta kot uvoz francoske gotske triladijske bazilike z zunanjimi oporniki, kratkimi transepti, petbanjastim obokim korom, desetkotno apsido z ambulatorijem in žarkasto razporejenimi kapelami okrog njega. Zgrajeni pa so bili le najvzhodnejši deli kora z arkadami in ambulatorijem do višine triforija. Vitka vertikalnost pozne francoske gotike in jasna, skoraj toga v razmerjih se danes razlikuje od njegovega dela.
Po Matijevi smrti leta 1352 je delo prevzel nov mojster graditelj. Verjetno že leta 1353 ali najpozneje 1356 je cesar izbral za glavnega arhitekta Petra Parlerja, takrat starega le 23 let, sina arhitekta cerkve svetega Križa v Schwäbisch Gmündu. Parler je sprva delal po načrtih, ki jih je zapustil njegov predhodnik, gradnjo zakristije na severni strani kora in kapelo na jugu. Ko je končal celotno Matijevo levo nedokončano stran, je nadaljeval po lastnih zamislih. Parlerjeva drzna in inovativna zasnova je prinesla enkratno novo sintezo gotskih elementov v arhitekturi. To je najbolje ponazorjeno v obokih, namenjenih koru. Tako imenovane Parlerjeve oboke sestavlja mreža dveh vzporedno tekočih reber (ne eno kot v klasičnih visokogotskih križnih obokih), ki zavzemajo širino kornega stropa in se ne delijo na traveje. Prekrižani pari reber ustvarijo mrežasto konstrukcijo, ki precej okrepi obok. Prav tako daje živahen okras na stropu, saj prepletenost obokanih pol ustvarja dinamičen cikcak vzorec po celi dolžini stolnice. Parler je leta 1385 dokončal kor, pred tem izpeljal prehod v prečno ladjo, sezidal njen južni krak z znamenito Venčeslavovo kapelo (1367) ter začel graditi stolp ob južni prečni ladji (1396). Novost je dinamična povezanost triforija in svetlobnega nadstropja, ki daje vtis, kot da sta nadstropji združeni v eno stekleno steno. Ker je triforij odprt in okna velika, stena navidezno povsem izgine. Na ta način arkade triforija delujejo kot okrasen, lahkoten parapet, nad katerim se dvigajo velika okna, zaključena s krogovičjem. Edini element, ki loči triforij od svetlobnega nadstropja, je fino klesana balustrada.
Medtem ko je bil Matija iz Arrasa geometer in je dajal poudarek togemu sistemu razmerij in jasne, matematične kompozicije v svoji zasnovi, je bil Parler kipar in rezbar. Arhitekturo je obravnaval kot skulpturo, kot da bi se igral s strukturnimi oblikami v kamnu. Poleg njegovih precej drznih obokov se posebnost njegovega dela kaže tudi pri oblikovanju stebrov (s klasično zvonasto obliko stebra, ki je bila skoraj pozabljena v visoki gotiki), iznajdljivem kupolastem oboku nove kapele svetega Venčeslava, valovitih stenah svetlobnega nadstropja, izvirnem oknu s krogovičjem (niti dve njegovi okni nista enaki, ornamenti so vedno drugačni) in slepem krogovičju opornikov. Arhitekturna skulptura je dobila pomembno vlogo v obdobju, ko je bil Parler odgovoren za gradnjo, kot je mogoče videti na konzolah, podhodih preklad in zlasti pri doprsnih kipih na triforiju, ki prikazujejo obraze kraljeve družine, svetnike, praške škofe in dva mojstra, tudi Parlerja.
Dela pa so se nadaljevala precej počasi, saj je cesar naročil Parlerju še mnoge druge projekte, kot so gradnja novega Karlovega mostu v Pragi in številne cerkve po vsej Češki. Leta 1397, ko je Peter Parler umrl, so bili končani šele kor in deli prečne ladje.
Po Parlerjevi smrti leta 1399 sta njegova sinova Mihael Parler in zlasti Jan Parler nadaljevala delo; za nekatera dela jima je uspelo pripeljati še mojstra Petrilka, ki je bil tudi član Parlerjeve delavnice. Ti trije mojstri so dokončali transept in velik stolp na južni strani. Tako je nastalo čelo, ki povezuje stolp z južnim transeptom. Zlata vrata (verjetno zaradi zlatega mozaika poslednje sodbe, upodobljene na njem) so bila portal, skozi katerega so kralji vstopali v stolnico na slovesnost kronanja.
Nastajanje stavbe je bilo ustavljeno z začetkom husitskih vojn v prvi polovici 15. stoletja. Vojna je uničila delavnice, ki so delovale skoraj celo stoletje, pohištvo iz stolnice, veliko slik in kipov je bilo uničenih zaradi husitskega ikonoklazma. Kot da to ni bilo dovolj, je velik požar leta 1541 precej poškodoval stolnico.
Kapela svetega Venčeslava
Morda najbolj izstopajoča je kapela svetega Venčeslava, v kateri se hranijo relikvije svetnika. Prostor je zgradil Peter Parler med letoma 1344 in 1364 in ima rebrast obok. Spodnji del stene je čudovito okrašen z več kot 1300 poldragimi kamni in slikami iz Kristusovega pasijona, okrasje je datirano v 1372 in 1373. Zgornji del stene prikazuje slike o življenju svetega Venčeslava, ki ga je ustvaril mojster litomerskega oltarja med 1506 in 1509. V sredini stene je gotski kip svetega Venčeslava, ki je delo Jindřicha Parlerja (Petrovega nečaka) iz leta 1373. Kapela ni odprta za javnost, vendar pa se da videti od vrat.
Majhna vrata s sedmimi ključavnicami v jugozahodnem kotu kapele pripeljejo do zakladnice, v kateri so shranjeni češki kronski dragulji, ki so na ogled javnosti le enkrat vsakih (približno) osem let.
Renesansa in barok Večino naslednjih stoletij je bila stolnica na pol končana. Zgrajena je bila do velikega stolpa in prečne ladje, ki je bila zaprta z začasno steno. Kjer je bil triladijski objekt, je stala lesena streha in obredi so potekali ločeno v notranjosti kora. Poskusi, da bi nadaljevali delo, so bili večinoma neuspešni. V drugi polovici 15. stoletja je kralj Vladislav Jagelonski naročil znanemu renesančno-gotskemu arhitektu Benediktu Rajtu nadaljevati delo, a se je skoraj takoj, ko se je delo začelo, tudi končalo zaradi pomanjkanja sredstev. Poznejši poskusi so prinesli nekaj renesančnih in baročnih elementov v gotsko stavbo, predvsem očitno drugačen baročni zvonik na južnem stolpu in velike orgle v severnem krilu prečne ladje.
Dokončanje v 19. in 20. stoletju
Leta 1844 je Václav Pešina, odločen kanonik svetega Vida, skupaj z neogotskim arhitektom Josefom Krannerjem predstavil program za obnovo in dokončanje velike stolnice na srečanju nemških arhitektov v Pragi. Isto leto je bila ustanovljena Unija za dokončanje stolnice svetega Vida v Pragi, katere cilj je bil popraviti, dopolniti in se znebiti "vsega zastarelega in slogovno sovražnega". Josef Kranner je vodil predvsem popravila od leta 1861 do leta 1866, znebil se je baročnih okraskov, ki so se zdeli nepotrebni in obnovil notranjost. Leta 1870 je postavil temelje nove ladje. Leta 1873 je umrl in delo je prevzel arhitekt Josef Mocker. Zasnoval je zahodno fasado v tipično klasičnem gotskem slogu z dvema stolpoma. Njegovo zasnovo je po njegovi smrti sprejel ter nadaljeval tretji in zadnji arhitekt obnove Kamil Hilbert.
Leta 1920 je kipar Vojtěch Sucharda delal fasado, slavni češki slikar art nouveauja Alfons Mucha je uredil nova okna v severnem delu ladje. Okno rozeta je oblikoval František Kysela v letih 1925 do 1927. To okno nad portalom upodablja prizore iz svetopisemske zgodbe o stvarjenju. Do jubilejnega leta 1929 je bila stolnica svetega Vida končana, skoraj 600 let po tem, ko se je gradnja začela. Kljub temu da je celotna zahodna polovica stolnice neogotski dodatek, je bilo pri obnovi in nadaljevanju del upoštevanih veliko zamisli Petra Parlerja, kar daje stolnici usklajen in enoten videz.
Vplivi
Stolnica svetega Vida je imela ogromen vpliv na razvoj pozne gotike, značilne za srednjo Evropo. Člani Parlerjeve delavnice in seveda družina Parler so zasnovali številne cerkve in stavbe po vsej srednji Evropi, opaznejše so Šefanova stolnica na Dunaju, stolnica v Strasbourgu, cerkev svetega Marka v Zagrebu in Cerkev svete Barbare, Kutná Hora na Češkem. Regionalni gotski slog v Sloveniji, na severu Hrvaške, Avstriji, Češki in južni Nemčiji je bil močno pod vplivom Parlerjevega oblikovanja.
Posebnega pomena so Parlerjevi mrežasti rebrasti oboki. Poznogotska srednja Evropa je bogato okrašena in izjemno obokana, kar se je začelo z razvojem Parlerjevega lastnega sistema obokov za kor v stolnici svetega Vida. Drug regionalni gotski slog kaže tudi neverjetno iznajdljivost in krasitev v zasnovi obokov v perpendikularnem slogu angleške gotike. Vprašanje ostaja, kaj je vplivalo na kaj. Nekateri britanski umetnostni in arhitekturni zgodovinarji menijo, da je morda Peter Parler odpotoval v Anglijo na študij velikih angleških gotskih stolnic, kar je nato navdihnilo njegovo delo pri svetem Vidu. Ob upoštevanju, da sta se perpendikularni ali paličasti slog in uporaba resnično nenavadnih obokov v angleški gotiki začela ob koncu 14. stoletja, je povsem mogoče, da je stolnica svetega Vida v Pragi vplivala na razvoj angleške gotike. P. Zatloukal, "Architecture of the 19th Century", vol. 5 of "Ten centuries of architecture" series, Prague Castle Administration & DaDa, a.s., Prague 2001, ISBN 80-86161-41-2 (English version)
Najnovejše obdobje Leta 1997, ob 1000-letnici smrti svetega Vojteha, patrona cerkve, se je patronat ponovno razširil na svetega Venčeslava in svetega Vojteha (tudi znan kot Adalbert). Prejšnja romanska bazilika je imela trojni patronat glavnih čeških pokroviteljev od leta 1038, ko so dali sem relikvije svetega Vojteha.