Bernardine Eugénie Désirée Clary, švedska in norveška kraljica , * 8. november 1777, Marseille, Francija, † 17. december 1860, Stockholm, Švedska.
Désirée je bila kraljica Švedske in Norveške kot soproga kralja Karla XIV. Janeza, nekdanjega francoskega generala in ustanovitelja rodbine Bernadotte, Enkrat je bila tudi zaročena z Napoleonom Bonapartejem. Uradno si je spremenila svoje ime v latinsko ime Desideria, katerega sama ni uporabljala.Elgklou (1995). str. 21.
Življenjepis thumb|left|Zgodnji portret od Roberta Lefèvreja Zgodnje življenje in družina Désirée Clary se je rodila v Marseilleu v Franciji kot hčerka Françoisa Claryja (24. februar 1725 – 20. januar 1794), bogatega proizvajalca in trgovca svile in njegove druge žene (por. 26. junija 1759) Françoise Rose Somis (30. avgust 1737 – 28. januar 1815). François se je pred tem 13. aprila 1751 poročil v Marseilleu z Gabriello Fléchon (1732 – 3. maj 1758), s katero ni imel otrok. Njena sestra Julie Clary se je poročila z Josephom Bonapartejem in je kasneje postala kraljica Neaplja in Španije. Njen brat Nicholas Joseph Clary je postal 1. grof Claryski in se je poročil z Anne Jeanne Rouyer, s katero je imel hčerko Zénaïde Françoise Clary (25. november 1812 – 27. april 1884), ki je bila žena Napoléona Berthiera de Wagrama, 2. vojvoda de Wagramskega (10. september 1810 – 10. februar 1887), sina maršala Berthiera in z njim imela potomce (med katerimi je bila prva žena Joakima, 4. kneza Muratskega). Désirée je prejela samostansko šolanje, ki so ga običajno dobile hčerke višjih razredov v pre-revolucionarni Franciji, vendar so bili med francosko revolucijo samostani zaprti in Désirée se je vrnila k staršem. Njena izobrazba je bila opisana za slabo. Bila je posvečena svoji rojstni družini do konca svojega življenja. Leta 1794 je umrl njen oče. Kmalu potem je ugotovila, da je dal priziv za oplemenitenje pred revolucijo (zahteva, ki ni bila sprejeta). Zaradi tega so njenega brata Etienna, sedaj glavo družine in njenega skrbnika, revolucionarski organi aretirali. Glede na tradicionalno zgodbo je spremljala svojo svakinjo Suzanno, da bi ljudskega komisarja Albitta rotila za osvoboditev njenega brata. V čakalni sobi je zaspala in nanjo je pozabila vzvišena Suzanne, ki je uspela v svoji misiji. Našel jo je Joseph Bonaparte, ki jo je spremil domov. Josepha so nato predstavili njeni družini. Désirée in Joseph sta se zaročila in Josephovega brata Napoleon Bonaparte so tudi predstavili družini. Po navedbah naj bi Napoleon predlagal, da bi Joseph moral biti zaročen z njeno starejšo sestro Julie, medtem ko bi on moral biti zaročen z Désirée; ta predlog so vsi štirje odobravali. Joseph se je poročil z Julie in Désirée je postala zaročena z Napoleonom Bonapartejem 21. aprila 1795. Med letoma 1795 in 1797 je Désirée živela z materjo v Genovi v Italiji, kjer je imel njen svak diplomatsko misijo in medtem se jim je pridružila družina Bonaparte. Leta 1795 je Napoleon začel razmerje z Joséphine de Beauharnais. Dne 6. septembra je z Désirée prekinil, po čimer ga je tudi osvobodila njegove obljube zaroke. Ena leto kasneje se je poročil z Joséphine.
Leta 1797 je Désirée šla v Rim, kjer je živela s svojo sestro Julie in svojim svakom Josephom, ki je bil francoski ambasador v Papeški državi. Njen odnos z Julie je ostal zelo intenziven in globok. Za kratek čas je bila zaročena z Mathurinom-Léonardom Duphotom, francoskim generalom. Zaroka je bila bolj ali manj dogovorjena z Napoleonove strani, ki se ji je želel odložiti s poroko in Duphota je privlačila njena dota in položaj Napoleonove svakinje. Strinjala se je glede zaroke z malo odpora, saj je bilo znano, da je imel Duphot dolgoročno partnerico in sina. Dne 30. decembra 1797, na dan pred njuno poroko, je bil ubit v anti-francoskem izgredu pred njuno rezidenco Palazzo Corsini v Rimu.
Madame Bernadotte thumb|left|200px|Désirée Clary (1810) Po svoji vrnitvi v Francijo je Désirée živela z Julie in Josephom v Parizu. V Parizu je živela v krogu družine Bonaparte, ki je bila na njeni strani proti Josephini potem, ko je Napoleon z njo prekinil zaroko. Sama tudi ni imela rada Joséphine in jo je klicala stara kurtizana z zasluženo slabim ugledom, vendar naj ne bi kazala sovražnosti, pa tudi ne člani družine Bonaparte. Prejela je snubitev generala Junota, vendar jo je zavrnila, ker je ta snubitev šla skozi Marmonta.Lindwall, Lilly: (v švedščini) Desideria. Bernadotternas anmoder. [Desideria. Predniška mater Bernadottov] Stockholm. Åhlén och Åkerlunds Förlag A.-B. (1919) Désirée je sčasoma spoznala svojega bodočega može, Jeana Baptista Julesa Bernadotta, še enega francoskega generala in politika. Poročila sta se 17. avgusta 1798 v posvetni slovestnosti v Sceauxu. V predporočni pogodbi je Désirée dobila ekonomsko neodvisnost. Dne 4. julija 1799 je rodila njunega edinega otroka, sina Oskarja.
Med državnim udarom leta 1799, ko je Napoleon prišel na oblast, je bila Désirée izpostavljena manipulaciji tako od družine Bonaparte, ki je hotela, da Bernadotte podpira Napoleona, in Bernadottovo frakcijo, ki je hotela, da on sam ukrepa. Obe strani sta hoteli, da bi vplivala na svojega moža in bi iz njega dobila informacije o njegovih stališčih. Zavedajoč se tega, ji ni povedal svojih načrtov, vendar je kasneje povedal, da je bil med udarom zaradi družinskega vpliva pasiven. Med udarom je bil par prisiljen vzeti zatočišče v podeželski vili generala Sarrazina v Villeneuve St. Georges: Désirée je bila kot kaže med pobegom oblečena kot moški. Ves čas je bila v stiku z Julie in Napoleon je kot kaže sprejel Bernadotta zaradi nje.
Leta 1800 je bila Désirée prisotna na propadlem poskusu atentata na Napoleona, ko je eksplodirala bomba pri Napoleonovi kočiji in pred kočijo, v kateri je bila skupaj s Caroline Bonaparte. Désirée ni zanimala politika, vendar so jo njene dobre povezave naredile za Napoleonovo in moževo lutko ki sta jo oba izrabljala, da bi vplivala drug na drugega in bi si izmenjavala sporočila. Leta 1801 jo je Bernadotte prosil, da skozi Josepha vpliva v korist generala Ernoufa. Eno leto kasneje je bila odkrita zarota proti Napoleonu. Napoleon je sumil Bernadotta in je zasliševal Désirée, ki mu je naivno povedala, da njen mož ni bil vključen, vendar se je v svojem domu sestal z Moreau in je med svojim spancem zamrmral njegovo ime skupaj z besedo zarota. Po tem je Napoleon imenoval Berndaotta za guvernerja Louisiane. Par je bil pripravljen za plovbo, ko je preklical imenovanje.
Dne 19. maja 1804 je njen mož postal maršal Francije, kar ji je dalo enakovreden položaj. Vendar pa je bila glede družbenega položaja opisana za brezbrižno, tako kot njena sestra Julie. Napoleon ji je dal žepnino in hišo v ulici Rue d'Anjou Saint-Honoré, kjer je prebival preostanek svojega življenja, ko je bil v Parizu. Na Napoleonovem kronanju dne 2. decembra 1804 je sledila Jožefini, katere vlečke so nosile njene svakinje, in nosila Jožefinin robček in tančico na blazini.
Njen mož je bil pod Napoleonom vodilni general v francoski vojski in je bil običajno odsoten iz Pariza. Všeč mu je bilo, da je bila članica višje družbe in je na njegovo željo pod vodstvom inštruktorja Montela vzela lekcije iz plesa in etikete. Désirée je imela dober odnos s cesarsko družino Bonaparte. Po prošnji njenega moža ji ni bilo treba biti dvorna dama in sodelovati v dvornem življenju. Živela je v krogu družin Bonaparte in Clary in sodelovala v visoki družbi, kjer je uživala v glasbi, gledališču in plesu, medtem ko je svoja poletja preživela v zdraviliščih ali v svojih podeželskih vilah v La Grangeu in Auteuilu. Verjeto je, da je imela romantično razmerje s korzičanom Angom Chaippom, ki je bil velikokrat njen spremljevalec. Opisana je za lepo, prijetno in spretno plesalko, vendar dokaj anonimno. Večino časa je med moževo odsotnostjo živela ločeno od njega v Parizu.
Ko je bil Bernadotte governer Hanzeatskih mest in Hannovra, ga je Désirée skupaj s sinom nekajkrat obiskala v Hamburgu, vendar ni tam nikoli dolgo ostala, vsakič se je kmalu vrnila v Pariz. nikjer ni želela živeti, razen v Parizu. Leta 1806 je bila prisiljena spremljati ceasarico Jožefino v Mainz. Ko je njen mož leta 1806 postal princ Pontecorvski, je Désirée zaskrbljeno vprašala, če bo morala zapustiti Pariz, vendar je bila srečna, ko ji je bilo zagotovljeno, da ji ne bo treba. Leta 1807 je obiskala Bernadotta v Spandau in Marienburgu v Vzhodni Prusiji, kjer se je zdravil.
Avgusta 1810 je bil Bernadotte izvoljen za dediča na prestolu Švedske. Désirée je na začetku mislila, da je to podobno položaju princa Pontecorvska in ni pričakovala, da bo morala obiskovati Švedsko bolj kot je bila prisiljena obiskovati Pontecorvo: "Mislila sem, da bo isto kot pri Ponte Corvu, kot pri kraju, kjer sem imela naslov." Pozneje je priznala, da ji nikoli ni bilo mar za katerokoli državo razen Francije in ni vedela nič o tujih državah ter je bila obupana, ko so ji povedali, da mora zapustiti Pariz. Désirée je odlašala z odhodom in ni šla s svojim možem. Bila je navdušena nad položajem, ki ga je dobila na francoskem dvoru po povišanju v kronsko princeso (vsak teden je bila povabljena na dogodke na dvoru) in njeni francoski služabniki, ki so jo hoteli odvrniti od odhoda, so jo prestrašili, da se je Švedska nahajala blizu Severnega pola, kjer so polarni medvedi. Končno je zapustila Pariz in je potovala prek Hamburga in Kronborga na Danskem čez Öresund v Helsingborg na Švedskem.
Prestolonaslednica thumb|200px|Kot kronska princesa Švedske nosi narodno nošo. 22. decembra 1810 je Désirée prispela v Helsingborg na Švedskem s sinom Oskarjem in 6. januarja 1811 so jo predstavili švedskemu kraljevemu dvoru v kraljevi palači v Stockholmu. V Helsingborgu se je srečala s svojo imenovano gospodarico oblačil grofico Caroline Lewenhaupt in z družico Mariano Koskull. Švedsko podnebje naj bi bilo zanjo šok: prispela je pozimi in je sovražila sneg tako, da je jokala. Njen mož se je ob svoji izvolitvi za dediča na švedski prestol spreobrnil v lutrrana in ob njenem prihodu je isto naredil njen sin kot je bilo obvezno in so ji ga vzeli, da bi bil vzgojen za luterana. V skladu z Toleransediktet (zakonom o strpnosti) se njej ni bilo treba spreobrniti in katoliška kapela je bila naročena za njeno uporabo. Désirée ni bila verna, vendar se je udeleževala katoliških maš, ki so jo spominjale na Francijo, in ona je s Te Deumom v svoji kapela praznovala rojstvo Napoleonovega sina, kralja Rima.
Désirée se ni mogla prilagoditi zahtevam uradne dvorne etikete ali sodelovati v predstavitvenih nalogah, ki so jih od nje zahtevali na njenem položaju prestolonaslednice. Njeni francoski spremljevalci, še posebej Elise la Flotte, so jo naredili nepopularno med njenim obiskom, saj so jo spodbudili, da se je pritoževala glede vsega. S kraljico Hedviko Elizabeto Šarloto ni imela dobrega odnosa, vendar naj bi bila kraljica vdova Zofija Magdalena do nje prijazna. Kraljica jo je v svojih slavnih dnevnikih opisala z izrazitim prezirom,Herman Lindqvist, str. 392 vendar jo je tudi imenovala za dobrosrčno, radodarno in prijetno, kadar se je odločila, da ne bo kovala spletk in zarot. Desiderio je tudi imenovala za nezrelega "razvajenega otroka", ki je sovražil vse zahteve švedske prestolonaslednice. Opisala jo je za "Francozinjo od glave do peta", ki ni marala ničesar in se je pritoževala nad vsem, kar ni bilo francoskega, in "posledično je ljudje niso marali."af Klercker (1939). str. 636–637, 654–655, 705
Désirée je Švedsko zapustila poleti 1811 pod imenom grofice Gotlandske, uradno zaradi svojega zdravja, in se je vrnila v Pariz ter pustila moža in sina. Sama je dejala, da je švedsko plemstvo z njo ravnalo, kot da bi bili iz ledu: "Ne govori z mano o Stockholmu, zazebe me takoj, ko slišim to besedo. "Elgklou (1978). Na Švedskem je njen mož imel ljubico plemenito Mariano Koskull.