Basra () je mesto v južnem Iraku, ob Šat el Arabu. Leta 2018 je imela ocenjeno 1,4 milijona prebivalcev. Basra je tudi glavno iraško pristanišče, čeprav nima dostopa do globoke vode, ki je v pristanišču Umm Qasr. Poteka pa gradnja pristanišča Grand Faw na obali Basre, ki velja za nacionalni projekt Iraka in bo postalo eno največjih pristanišč na svetu in največje na Bližnjem vzhodu, poleg tega se bo pristanišče okrepilo Geopolitični položaj Iraka v regiji in svetu. Irak načrtuje tudi vzpostavitev velike pomorske baze na polotoku Faw.
Zgodovinsko gledano je mesto eno od pristanišč, iz katerih je odpotoval izmišljeni Sinbad Mornar. Mesto je bilo zgrajeno leta 636 in je igralo pomembno vlogo v islamski zlati dobi. Med vojno 2003–2011 je bila močno poškodovana. Basra je vedno eno najbolj vročih mest v Iraku, saj poletne temperature redno presegajo 50 °C. Aprila 2017 je parlament priznal Basro kot gospodarsko prestolnico Iraka.
Etimologija
Mesto je imelo skozi zgodovino veliko imen, najpogostejše pa je Basrah. V arabščini beseda baṣrah pomeni 'nadzornik', kar je morda namig na izvor mesta kot arabske vojaške baze proti Sasanidom. Drugi so trdili, da ime izhaja iz aramejske besede basratha, kar pomeni 'kraj koč, naselbina'.
Zgodovina
Rašidunski kalifat (632–661)
Mesto je bilo ustanovljeno na začetku islamske dobe leta 636 in se je začelo kot garnizijsko taborišče za pripadnike arabskih plemen, ki so sestavljali vojsko rašidunskega kalifa Omarja. Tell nekaj kilometrov južno od sedanjega mesta še vedno označuje prvotno lokacijo, ki je bila vojaška lokacija. Medtem ko je tam premagal sile Sasanidskega cesarstva, je muslimanski poveljnik Utbah ibn Ghazvan postavil svoj tabor na mestu starega perzijskega vojaškega naselja Vaheštābād Ardašīr, ki so ga uničili Arabci.Encyclopædia Iranica, Ehsan Yarshater, Columbia University, p851
Leta 639 je Omar ustanovil to taborišče kot mesto s petimi okrožji in za njegovega prvega guvernerja imenoval Abu Muso al-Aš'arija. Mesto je bilo zgrajeno v krožnem tlorisu po parto-sasanidski arhitekturi. Abu Musa je med letoma 639 in 642 vodil osvajanje Kuzestana in Omar mu je ukazal, naj pomaga Osmanu ibn Abi al-Asu, ki se je takrat bojeval proti Iranu iz novega, bolj vzhodnega miṣrja pri Tavadžu. Leta 650 je rašidunski kalif Osman reorganiziral perzijsko mejo, postavil ʿAbdulaha ibn Amirja za guvernerja Basre in dal južno krilo vojske pod nadzor Basre. Ibn Amir je vodil svoje sile do končne zmage nad Jazdegerdom III., sasanidskim kraljem kraljev.
Leta 656 je bil Osman umorjen in Ali je bil imenovan za kalifa. Ali je najprej postavil Osmana ibn Hanifa za guvernerja Basre, ki mu je sledil ʿAbdullah ibn ʿAbbas. Ti možje so držali mesto za Alija do njegove smrti leta 661.
Omajadski kalifat (661–750)
Sufjanidi so držali Basro do smrti Jazida I. leta 683. Prvi guverner Sufjanidov je bil Omajad ʿAbdulah, priznani vojskovodja, ki je poveljeval zvestobo in finančne zahteve od Karbale, a slab guverner. Leta 664 ga je Muavija I. zamenjal z Zijadom ibn Abi Sufjanom, pogosto imenovanim ibn Abihi ('sin lastnega očeta'), ki je postal razvpit zaradi svojih drakonskih pravil glede javnega reda. Po Zijadovi smrti leta 673 je njegov sin ʿUbayd Allah ibn Zijad postal guverner. Leta 680 je Jazid I. ukazal ʿUbaydu Allahu, naj poskrbi za red v Kufi kot odziv na priljubljenost Huseina ibn Alija kot vnuka islamskega preroka Mohameda. 'Ubayd Allah je prevzel nadzor nad Kufo. Husein je poslal svojega bratranca kot veleposlanika k prebivalcem Kufe, vendar je Ubajdulah zaradi strahu pred vstajo usmrtil Huseinovega bratranca Muslima ibn Akila. ʿUbayd Allah je zbral na tisoče vojakov in se spopadel s približno 70-člansko Husaynovo vojsko v kraju Karbala blizu Kufe. ʿUbayd Allahova vojska je zmagala; Husein in njegovi privrženci so bili ubiti, njihove glave pa poslane Jazidu kot dokaz.
Ibn al-Harith je preživel svoje leto na položaju, ko je poskušal zadušiti Nafi' ibn al-Azraqov upor haridžitov v Huzestanu. Leta 685 je Ibn al-Zubair, ki je potreboval praktičnega vladarja, imenoval Omarja ibn Ubaida za Allaha ibn Ma'marja. Končno je Ibn al-Zubair imenoval svojega lastnega brata Mus'aba. Leta 686 je revolucionarni al-Mukhtar vodil vstajo v Kufi in uničil ʿUbaydullah ibn Zijada blizu Mosula. Leta 687 je Musʿab premagal al-Mukhtarja s pomočjo Kufanov, ki jih je Mukhtar izgnal.(Brock p.66)
Abd al-Malik ibn Marvan je ponovno osvojil Basro leta 691 in Basra je ostala zvesta svojemu guvernerju al-Hajjaju med Ibn Ashʿathovim uporom (699–702). Vendar pa je Basra podpirala upor Jazida ibn al-Muhallaba proti Jazidu II. v 720. letih.
Abasidski kalifat in njegova zlata doba (750–1258)
V poznih 740. letih je Basra pripadla as-Saffahu iz Abasidskega kalifata. V času Abasidov je Basra postala intelektualno središče in dom elitne gimnazije Basra, ki je bila konkurenčna in sestrska šola gimnazije Kufa. Več izjemnih intelektualcev tiste dobe je bilo Basrancev; arabski polihistor Alhacen (Ibn al-Haytham), arabski literarni velikan Al-Džahiz in sufijski mistik Rabia Basri. Upor poljedelskih sužnjev v nižinah je prizadel Zanj. Leta 871 so Zanjci oplenili Basro.Andre Wink, Al-Hind: The Making of the Indo-Islamic World, Vol.2, 17. Leta 923 so Karmati, skrajna muslimanska ločina, vdrli in opustošili Basro.
Od leta 945 do 1055 je iranska dinastija Bujid vladala Bagdadu in večini Iraka. Abu al Kasim al-Baridis, ki je še vedno nadzoroval Basro in Vasit, je bil poražen in njihova ozemlja so leta 947 zavzeli Bujidi. Adud al-Davla in njegova sinova Dija' al-Davla in Samsam al-Davla so bili bujidski vladarji Basre med leta 970, 980 in 990. Sanad al-Davla al-Habaši (ok. 921–977), brat iraškega emirja Izz al-Davla, je bil guverner Basre in je zgradil knjižnico s 15.000 knjigami.
Turek Oguz Togrul beg je bil vodja Seldžukov, ki so izgnali šiitsko dinastijo Bujid. Bil je prvi seldžuški vladar, ki se je imenoval za sultana in zaščitnika Abasidskega kalifata.
V Basri je bila zgrajena velika Petkova mošeja. Leta 1122 je Imad ad-Din Zengi prejel Basro v fevd. Leta 1126 je Zengi zatrl upor in leta 1129 je Dabis oropal državno zakladnico Basre. Zemljevid iz leta 1200 na predvečer mongolskih vpadov prikazuje Abasidski kalifat, ki vlada spodnjemu Iraku in verjetno Basri.
Asasin Rašid-ad-Din-Sinan se je rodil v Basri med letoma 1131 in 1135.
Mongolska vladavina in po njej (1258–1500) Leta 1258 so Mongoli pod vodstvom Hulegu kana oplenili Bagdad in končali vladavino Abasidov. Po nekaterih poročilih je Basra kapitulirala pred Mongoli, da bi se izognila pokolu. Zemljevid mameluške dinastije Bahri (1250–1382) kaže, da je Basra pod njihovim nadzorom, zemljevid mongolskih dominionov (1300–1405) pa kaže, da je Basra pod mongolskim nadzorom.
Leta 1290Buscarello de Ghizolfi so v pristanišču Basra v Perzijskem zalivu izbruhnili spopadi med Genovežani med gvelfsko in gibelinsko frakcijo.
Ibn Batuta je obiskal Basro v 14. stoletju in zapisal, da je »znana po vsem svetu, prostorna po površini in elegantna po svojih dvorih, izjemna po številnih sadnih vrtovih in izbranem sadju, saj je stičišče dveh morij, slana in sveža.« Ibn Batuta je tudi zapisal, da je Basra sestavljena iz treh četrti: četrti Hudail, četrti Banu Haram in iranske četrti (mahallat al-Ajam). Fred Donner dodaja: »Če prvi dve razkrivata, da je bila Basra še vedno pretežno arabsko mesto, obstoj iranske četrti jasno razkriva zapuščino dolgih stoletij tesnega stika med Basro in iransko planoto.«
Arabsko pleme Al-Mughamis je vzpostavilo nadzor nad Basro v zgodnjem 15. stoletju, vendar je hitro padlo pod vpliv Kara Kojunlu in Ak Kojunlu, zaporedno. Nadzor Al-Mughamijev nad Basro je postal nominalen do 1436; dejanski nadzor nad Basro od 1436 do 1508 je bil v rokah Mošašov. V zadnjem letu, med vladavino kralja (šaha) Ismaila I. (vladal 1501–1524), prvega safavidskega vladarja, sta Basra in Mošaša postali del safavidskega imperija. To je bilo prvič, da je Basra prišla pod safavidsko vrhovno oblast. Leta 1524, po smrti Ismaila I., je lokalna vladajoča dinastija Basre, Al-Mughamis, ponovno prevzela učinkovit nadzor nad mestom. Dvanajst let pozneje, leta 1536, med osmansko-safavidsko vojno 1532–1555, je beduinski vladar Basre, Rašid ibn Mugamis, priznal Sulejmana Veličastnega za svojega suzerena, ki ga je nato potrdil za guvernerja Basre. Arabske province Osmanskega cesarstva so bile zelo neodvisne in so celo pogosto postavile lastne čete. Čeprav se je Basra podredila Osmanom, je bila osmanska oblast nad Basro takrat šibka. To se je desetletje kasneje spremenilo; leta 1546 so Osmani po plemenskem boju, v katerega so bili vpleteni Mošaša in lokalni vladar Zakija (blizu Basre), poslali vojsko v Basro. To je povzročilo strožji (vendar še vedno nominalni) osmanski nadzor nad Basro.
Portugalski imperij
Leta 1523 so Portugalci pod poveljstvom Antónia Tenreira prešli iz Alepa v Basro. Leta 1550 so lokalno kraljestvo Basra in plemenski vladarji zaupali Portugalcem proti Osmanom, od takrat naprej so Portugalci večkrat grozili z invazijo in osvojitvijo Basre. Od leta 1595 so Portugalci delovali kot vojaški zaščitniki Basre, leta 1624 pa so Portugalci pomagali osmanskemu paši v Basri pri odvračanju perzijskega vdora. Portugalci so dobili delež carinskih prihodkov in oprostitev cestnin. Od približno 1625 do 1668 sta bila Basra in močvirja delte v rokah lokalnih poglavarjev, neodvisnih od osmanske uprave v Bagdadu.
Osmanska in britanska vladavina
Basra je bila dolgo časa cvetoče trgovsko in kulturno središče. Osmansko cesarstvo jo je zavzelo leta 1668. Zanj so se bojevali Turki in Perzijci in je bila prizorišče ponavljajočih se poskusov upora. Od leta 1697 do 1701 je bila Basra ponovno pod nadzorom Safavidov.
Zandijska rodbina pod Karim kanom Zandom je po dolgem obleganju v letih 1775–9 na kratko zasedla Basro. Zandijci so poskušali uvesti usulijsko obliko šiitizma. Zaradi kratkosti Zandijske oblasti je to postalo nevzdržno.
Leta 1911 je Encyclopaedia Britannica poročala o »približno 4000 Judih in morda 6000 kristjanih«, ki naj bi živeli v vilajetu Basra, vendar brez Turkov razen osmanskih uradnikov. Leta 1884 so se Osmani odzvali na lokalni pritisk šiitov z juga tako, da so odcepili južna okrožja Bagdadskega vilajeta in ustanovili nov vilajet Basra.
Med prvo svetovno vojno so britanske sile zavzele Basro iz rok Osmanov in mesto zasedle 22. novembra 1914. Britanski uradniki in inženirji (vključno s sirom Georgeom Buchananom) so pozneje posodobili pristanišče, ki je zaradi povečane trgovske dejavnosti na tem območju postalo eno izmed najpomembnejša pristanišča v Perzijskem zalivu, ki razvijajo nove trgovske povezave z Indijo in Vzhodno Azijo.
Od monarhije do Sadamove dobe (1921–2003) Med drugo svetovno vojno je bila Basra pomembno pristanišče, skozi katerega je teklo veliko opreme in zalog, ki so jih v Sovjetsko zvezo poslale druge zaveznice iz druge svetovne vojne. Ob koncu vojne je prebivalstvo mesta štelo približno 93.000 ljudi.
V Basri je bilo leta 1947 101.535 prebivalcev in je leta 1957 doseglo 219.167. Univerza v Basri je bila ustanovljena leta 1964. Do leta 1977 se je število prebivalcev povzpelo na najvišjo populacijo približno 1,5 milijona. Število prebivalcev se je zmanjšalo med iransko-iraško vojno in je bilo v poznih 1980-ih manj kot 900.000, med najhujšo vojno pa je morda doseglo najnižjo točko nekaj več kot 400.000. Iran je mesto večkrat obstreljeval in je bilo prizorišče številnih hudih bitk, kot sta operacija Ramadan (1982) in obleganje Basre (1987).
Po vojni je Sadam ob bregu reke Šat el Arab postavil 99 spominskih kipov iraškim vojaškim častnikom, padlim med vojno, vsi pa so s prstom kazali proti Iranu. Po zalivski vojni leta 1991 je v Basri izbruhnil upor proti Sadamu. Splošno razširjen upor je bil proti iraški vladi, ki je nasilno zadušila upor, z veliko smrtjo in uničenjem, povzročenim Basri.