Jacques Maritain

Jacques Maritain, francoski filozof in politični mislec, * 18. november 1882, Pariz, Francija, † 28. april 1973, Toulouse, Francija.

Bil je en izmed najpomembnejših zastopnikov (neo)tomizma v dvajsetem stoletju kot vpliven interpret italijanskega filozofa Tomaža Akvinskega.

Življenje

Jacques Maritain, sin odvetnika Paula Maritaina in Genevieve Favre, se je rodil 18. novembra 1882 v Parizu. Šolal se je na Sorboni, kjer je študiral naravoslovne vede: kemijo, biologijo in fiziko. Tam je spoznal skrivnostno pesnico Raisso Umancon, ki je bila hčer ruskih judovskih priseljencev. Poročila sta se leta 1904 in svoje skupno življenje posvetila iskanju resnice.

Na Sorboni sta zakonca Maritain doživela razočaranje nad znanostjo, saj nista mogla razložiti večjih eksistencialnih problemov življenja. Zato sta sklenila, da bosta naredila samomor, če jima v enem letu ne uspe najti globljega pomena eksistence. Na Charles Péguyevo pobudo sta se udeležila Bergsonovih predavanj na Collège de France. Bergsonova kritika znanosti je razrešila njuno intelektualno nezadovoljstvo in jima predstavila občutek popolnosti (ang. »the sense of the absolute«). Leta 1905 sta bila na obisku pri pisatelju Leonu Bloyju, ki ju je spodbudil k spreobrnitvi v katoliško veroizpoved.

Jeseni 1907 sta se Maritainova preselila v Heidelberg, kjer je Jacques pod vodstvom Hansa Driescha pričel s študijem biologije. Jacquesa je Driescheva teorija o neo-vitalizmu pritegnila, saj je bila podobna Bergsonovi. Raissa je medtem hudo zbolela, zato ji je verski svetovalec, dominikanski menih Fr. Humbert Clérissac, priporočil branje del Tomaža Akvinskega. Navdušena nad mišljenjem Akvinskega je pozvala svojega moža k preučevanju njegove literature. Jacques je odkril, da ima sam podoben pogled na življenje kot ga je imel Tomaž, kar ga je še bolj presunilo.

Leta 1912 je Maritain začel učiti na Collège Stanislas, kasneje pa se je prestavil na Katoliški inštitut v Parizu. Med letoma 1916 in 1917 je učil na Petit Séminaire de Versailles leta 1933 pa je prvič predaval v Severni Ameriki v Torontu, in sicer na Papeškem inštitutu srednjeveških znanosti. Predaval je tudi na univerzah v Kolumbiji, Chicagu, Notre Damu in Princetonu. Bil je tudi francoski ambasador v Vatikanu. Nekaj let kasneje se je vrnil na univerzo v Princetonu, kjer je dosegel »Elysian status«, čast zaslužnega profesorja. Njegova žena Raissa je umrla leta 1960, po njeni smrti pa je Jacques izdal njen dnevnik z naslovom »Raissin dnevnik«. Nekaj let je bil častni predsednik »Kongresa za kulturno svobodo«, pojavil pa se je tudi kot govorec v Berlinu leta 1960. Od leta 1961 je Maritain živel z Jezusovimi malimi brati (»Little Brothers of Jesus«) v Toulousu v Franciji, 9 let kasneje pa je postal eden izmed njih.

Jacques in Raissa Maritain sta pokopana v Kolbsheimu, majhni francoski vasici v Alzaciji, kjer je Maritain s svojima prijateljema Antoinetto in Alexandrom Gruneliusom preživel veliko poletij.

Delo

Na Maritainovo stališče sta vplivala predvsem Aristotel in Tomaž Akvinski s filozofskim in teološkim naukom tomizmom. Bil je privrženec eklekticizma, kar pomeni, da je prevzemal in spajal različne nauke in ugotovitve. Maritain je zagovarjal filozofijo kot znanost in jo tudi razglašal za kraljico vseh znanosti.

Leta 1910 je Jacques Maritain napisal svoj prvi članek Moderna znanost posvečen moderni filozofiji, ki je izšel v Revue de Philosophie. V članku je ostro in ognjevito obračunal z uporabo moderne znanosti, »surovega božanstva«, »trdnjave duha in tega sveta«, »skladišča zmedenosti in lažnih misli«. Obračunal pa ni le z napuhnjenim racionalizmom »intelektualcev, pijanih od hipotez«, temveč tudi s »samovšečnostjo« in »povprečnostjo« katoličanov, ki so zanemarili teologijo in se zadovoljili z »ignorantsko vero«.

Leta 1917 je Maritain dobil enoletni dopust, da bi pripravil knjigo Uvod v filozofijo - Introduction à la Philosophie. Istočasno je pričel s pisanjem še enega dela Umetnost in sholastika - Art et scolastique, ki je izšlo leta 1920. V njem je načel vprašanje odnosa med umetnostjo in vero, iskanjem vzporednic med nadrealizmom, ki je priviligiral sanjsko in podzavestno, ter med srednjeveško sholastiko temelječo na Aritstotlovem razumu.

Med drugo svetovno vojno je protestiral politiki Vichijeve vlade. Po vojni je zaporosil Papeža naj javno spregovori o problematiki antisemitizma in o zlu holokavstva, a mu prošnje ni ugodil.

Večina Maritainovih ameriških del se nahaja na Univerzi Notre Dame, kjer so leta 1957 ustanovili The Jacques Maritain Center. Namen centra je spodbujanje študij in raziskav na področju Maritainovega življenja in njegovega mišljenja. Leta 1962 je Maritain v Kolbsheimu ustanovil združenje Cercle d'Etudes Jacques & Raïssa Maritain.

Splošno ozadje

Maritain se je zaobljubil, da bo večno sledil mišljenju italijanskega filozofa in krščanskega teologa Tomaža Akvinskega, zato njegova dela pogosto vsebujejo citate in omembe Tomaževih besedil. Medtem ko je bila Maritainova spreobrnitev h katolištvu posledica osebnih vzgibov in vpliva prijateljev, je bilo zagovarjanje katolištva in tomizma podkrepljeno z dogodki v povezavi s katoliško cerkvijo. Maritainovo pozornost je sprva pritegnil Spinoza z idealizmom, kasneje pa Bergson z vitalno intuitivnostjo, kar mu je omogočilo kritično distanco pri zagovarjanju katolištva. Kritičnost je tisto, kar ga je ločevalo od sodobnikov in ga naredilo bolj priznanega. Menil je, da filozofija ne bi smela le ponavljati pogledov Tomaža Akvinskega, temveč razviti nova stališča tomizma, ki bi se navezovala na probleme tedanjega sveta.

Metafizika

Čeprav se Maritain do metafizike ni nikoli javno in jasno opredelil, se njegovo delovanje na tem področju kaže v nekaterih njegovih delih kot na primer v Uvod v metafiziko: Sedem pridig o obstoju (1934), Znanost in modrost (1935) ter Obstoj in obstoječ (1947).

V nasprotju s pričakovanji Maritain ni sledil tradiciji Tomaža Akvinskega, saj je s svojim razmišljanjem več kot le obnovil in potrdil njegovo stališče. Nasploh je Maritain hotel prenoviti vidik Akvinskega, kar je izrazil v svojem delu Uvod v metafiziko. Menil je, da obstajajo določena temeljna metafizična vprašanja, ki jih je Akvinski pravilno zastavil, vendar pa v celoti ne držijo. Strinjal se je z odgovorom na vprašanje problema koristnosti in množine; kako je lahko stvar enotna in različna in hkrati pripada točno določeni skupini, med seboj enakih stvari. Pri razlagi dileme, razlike med vrsto in vsebino stvari, si je pomagal z mnenjem Tomaža Akvinskega; narava ali bistvo odraža vrsto, medtem ko vsebina določa individualnost.

Maritainov prispevek ni do potankosti enak metafiziki Akvinskega, saj jo je povezal z moderno znanostjo in filozofijo ter jo tako utemeljil. Menil je, da središče človekovega intelektualnega razmišljanja bit Uvod v metafiziko, str. 25. Bit pa je lahko dojemana z različnih vidikov, ki jih je Maritain razlikoval med razumno bitjo (predmet, ki ga je človekov razum prvo dosegel) in bivajočim kot bivajočim (kar predstavlja metafizika). Na podlagi tega je Maritain razlikoval med dejavnostmi izkustvenega znanstvenika, matematika, filozofa, teologa in mistika. Zanj je bilo utemeljevanje metafizike kot nekakšna skrivnost, ker je to nekaj, kar je prebogato ali »polno z razumljivostjo« Uvod v metafiziko, str. 4. Nenazadnje je skrivnost bivajočega »razumljiva skrivnost« Uvod v metafiziko, str. 83 in po Maritainovem prepirčanju tisti, ki se ne ukvarja z metafiziko, ne more biti filozof »filozof ni filozof, če ni metafizik« , Obstoj in obstoječ, str. 29.

S slutnjo bivajočega se prične filozofska misel o bivajočem in Maritain je vztrajal, da je za to, da je vso matafizično znanje sploh možno, potreben nekdo s fotografskim spominom. Intuicija bivajočega, ki je eden od izvorov metafizičnega povpraševanja, ni »nejasna bit zdrave pameti« Uvod v metafiziko, str. 78, temveč »intelektualna slutnja« Obstoj in obstoječ, str. 28 ali dojemanje »obstoja«. Maritain je s tem premislekom presegel dognanja Tomaža Akvinskega, ki bi mu bilo vse to tuje.

Intuicija bivajočega je »neposredno in takojšne dojemanje ... Je zelo preprost vidik, nadrejen vsakakeršnemu diskurzivnemu sklepanju ali prikazu resničnosti ...« Uvod v metafiziko, str. 50-51. Kot je Maritain trdil, je to zavedanje stvarnosti obstoja vsakega posameznika – tistega, ki je odločen in ima dominanten značaj. S tega vidika intuicija niti ni slutnja ali bežno razmišljanje niti ne takšna kot po Bergsonovem mnenju. Ima namreč intelektualen, razumski značaj, je dojemanje nečesa razumljivega in potrebuje »določeno stopnjo intelektualne duhovnosti« Uvod v metafiziko, str. 49. Maritain je trdil, da je prav intuicija bivajočega tisto, kar so Kant in mnogi poznejši filozofi spregledali, in sicer vse dokler se ni uveljavil eksistencializem. Idejna slutnja ali »idejna vizualizacija« Uvod v metafiziko, str. 58 je tisto, kjer »pogledamo ... resničnost ... v obraz«, in v kateri je » izven razuma resničnost odvzeta resničnemu obstoju«. Torej je metafizična intuicija opredeljena ne kot dejansko stanje »kontingence in edinstvenosti« Znanost in modrost, str. 108, temveč kot idejna intuicija stvari v perspektivi »razumljivih vrednot« .

Za Maritainovo stališče na področju metafizike je značilen poudarek na obstoječem, zaradi česar so ga sodobniki imeli za eksistencialista. Slednje se kaže tudi v njegovih delih; Obstoj in obstoječ je podnaslovil z Esej o krščanskem eksistencializmu, kjer pa je tudi opredelil svoj pogled kot eksistenčen intelektualizem. Verjel je, da je tak poudarek značilnost doslednega tomizma; »Po čemer se avtentičen Tomizem razlikuje ... je prvenstvo, ki je v skladu z obstojem in intuicijo obstoječega« Uvod v metafiziko, str. 12. Opisani eksistencializem se razlikuje od eksistencializma, čigar predstavniki so bili Kierkegaard, Gabriel Marcel in Jean-Paul Sartre. Po Maritainovem mnenju »avtentičen eksistencializem potrjuje prvenstvo obstoja, ampak kot nakazovanje in ohranjanje bistva ali narave ter kot manifestiranje najvišje zmage uma in razuma« Uvod v metafiziko, str. 13. To je v nasprotju ne le s stališčem sodobnikov, ki so opustili razprave o naravi, bistvu in razumu, temveč tudi z vsemi tistimi, ki so si mislili, da je bilo bistvo ustvarjeno in je šele nato obstajalo. Po Maritainovem mnenju bistvo ni bilo pred obstojem, vendar bi bilo bolje reči, da je bistvo »sposobnost obstajanja« Uvod v metafiziko, str. 34.

Premišljevanje o intuiciji bivajočega in prizadevanje, da se problem razjasni, spremlja vrsta tradicionalnih vprašanj iz področja metafizike in filozofske teologije. Kot podaja Maritain obstajajo štiri osnovna načela metafizike: načelo identitete, zadostnega razloga, učinkovite vzročnosti in dokončnosti. Čeprav resnica ali uporabnost teh načel ni neposredno priznana, je izkustvo tisto, ki dosledno potrjuje in ne more biti zanikano brez nasprotovanja Uvod v metafiziko, str. 90.

Torej metafizika popolnoma vključuje preiskavo vzroka bivanja – tj. Bog, pri katerem je obstoj nujen za preživetje. Maritain je trdil, da je bivajoče nekaj, kar je moč razumeti s pomočjo intuicije, zato ni presenetljivo, da je zagovarjal slednje: vedenje o obstoju Boga je možno doseči ne samo s pomočjo tomističnih petih načel, ampak tudi z intuicijo.

Filozofija narave Maritainovo delo na področju filozofije narave se odraža v številnih njegovih delih. Njegovo prepričanje temelji na mnenjih Aristotla in Tomaža Akvinskega, čeprav je Maritain svoj vidik še bolj razširil. To je najbolj je razvidno iz del Filozofija narave (1935) in Stopnje znanja (1932), vpliv pa je prisoten tudi v delu Seznanitev s filozofijo, 1. del (1920) ter njegovem eseju Znanost in modrost (1935).