Edgar Degas (ZDA: / deɪˈɡɑː / ali UK: / ɪɡɑːdeɪɡɑː /; rojen Hilaire-Germain-Edgar De Gas, francoščina: [ilɛːʁ ʒɛʁmɛ̃ ɛdɡaʁ də ɡɑ]; 19. julij 1834 - 27. september 1917) je bil francoski umetnik, znan po svojih slikah, kipih, grafikah in risbah. Posebej se identificira s predmetom plesa; več kot polovica njegovih del predstavlja plesalce Trachtman, Paul, Degas and His Dancers, Smithsonian Magazine, April 2003. Kot eden od ustanoviteljev impresionizma je zavrnil izraz, raje se je imenoval realist Gordon and Forge 1988, p. 31. Bil je odličen risar, predvsem pa mojstrski pri upodabljanju gibanja, kar je razvidno iz njegove upodobitve plesalcev, dirk in ženskih aktov. Njegovi portreti se odlikujejo po svoji psihološki kompleksnosti in prikazu človeške izolacije.
Na začetku svoje kariere je Degas želel biti slikar zgodovine, poklic za katerega je bil dobro pripravljen s strogim akademskim usposabljanjem in tesnim proučevanjem klasične umetnosti. V zgodnjih tridesetih letih je spremenil smer in s tem, ko je tradicionalne metode zgodovinskega slikarja prenesel na sodobno tematiko, postal klasični slikar sodobnega življenja. Turner 2000, p. 139
Zgodnje življenje
Degas se je rodil v Parizu, v Franciji, v zmerno bogati družini. Bil je najstarejši od petih otrok Célestine Musson De Gas, kreolke iz New Orleansa, Louisiana in Augustina De Gasa, bančnika. Njegov dedek po materi, Germain Musson, se je rodil v Port-au-Princu na Haitiju in se leta 1810 naselil v New Orleansu. Degas (sprejel je to manj veličastno črkovanje svojega družinskega imena, ko je postal odrasel) se je začel šolati pri enajstih letih in se vpisal v Lycée Louis-le-Grand. Njegova mati je umrla, ko mu je bilo trinajst let, njegov oče in dedek pa sta imela glavni vpliv nanj do konca njegove mladosti.
Degas je začel risati zgodaj v življenju. Ko je leta 1853 diplomiral na Lycéeju iz književnosti, je pri starosti 18 let spremenil sobo v svojem domu v umetniški atelje. Po diplomi se je registriral kot prepisovalec v muzeju Louvre, vendar je oče pričakoval, da bo šel na pravo. Degas se je vpisal na Pravno fakulteto Univerze v Parizu novembra 1853, vendar je v svoj študij vložil le malo truda. Leta 1855 se je srečal z Jeanom Augustom Dominique Ingresom, ki ga je Degas spoštoval in katerega nasvetov ni nikoli pozabil: »Nariši črte, mladi človek in še več linij, tako iz življenja kot iz spomina in postal boš dober umetnik.« Werner 1969, p. 14 Aprila istega leta je bil Degas sprejet v École des Beaux-Arts. Tu je študiral risanje z Louisom Lamotheom, pod čigar vodstvom je cvetel, sledeč Ingresovem slogu . Julija 1856 je Degas odpotoval v Italijo, kjer je ostal tri leta. Leta 1858 je med bivanjem v družini tete v Neaplju naredil prve študije za zgodnjo mojstrovino Družina Bellelli. Prav tako je risal in naslikal številne kopije del Michelangela, Rafaela, Tiziana in drugih renesančnih umetnikov, toda - v nasprotju s konvencionalno prakso - je običajno iz oltarne slike izbral podrobnost, ki mu je pritegnila pozornost: sekundarno figuro ali glavo in jo obravnaval kot portret. Dunlop 1979, p. 19
Umetniška pot Po vrnitvi v Francijo leta 1859 se je Degas preselil v pariški atelje, ki mu je omogočil, da je začel slikati Družino Bellelli - impozantno platno, ki ga je nameraval razstaviti na Salonu, čeprav je do leta 1867 ostalo nedokončano. Prav tako je začel delati na nekaj zgodovinskih slikah: Aleksander in Bucefalus in Jupthahova hči (leta 1859–60), Sémiramis gradi Babilon leta 1860 in Mladi Špartanci okoli leta 1860. Leta 1861 je Degas obiskal svojega prijatelja iz otroštva Paula Valpinçona v Normandiji in naredil mnogo zgodnjih študij konj. Prvič je razstavljal na Salonu leta 1865, ko je žirija sprejela njegovo sliko Scena vojne v srednjem veku, ki je pritegnila le malo pozornosti Thomson 1988, p. 48. Čeprav je na Salonu razstavljal vsako leto v naslednjih petih letih, ni več predal zgodovinskih slik. Njegova Dirka z ovirami-padli jokej (Salon leta 1866) je pokazala, da se vse bolj zavzema za sodobno tematiko. Na spremembo njegove umetnosti je vplival predvsem primer Édouarda Maneta, s katerim se je Degas srečal leta 1864 (medtem ko sta oba naslikala isti Velázquezov portret v Louvru, po zgodbi, ki je morda apokrifna). Gordon and Forge 1988, p. 23
Po izbruhu francosko-pruske vojne leta 1870 se je Degas vpisal v Nacionalno gardo, kjer mu je obramba Pariza pustila malo časa za slikanje. Med vadbo s puško je bilo ugotovljeno, da je njegov vid okvarjen in do konca življenja so ga težave z očmi nenehno skrbele.
Po vojni je Degas začel leta 1872 podaljšano bivanje v New Orleansu v Louisiani, kjer je živel njegov brat René in številni drugi sorodniki. Ko je ostal na domu svojega kreolskega strica Michela Mussona na aveniji Esplanade, je Degas naslikal številna dela, mnoga družinskih članov. Eno od del v New Orleansu, Cotton Office v New Orleansu, je pritegnilo veliko pozornosti v Franciji in je bilo njegovo edino delo, ki ga je muzej (Pau) kupil v času njegovega življenja.
Degas se je vrnil v Pariz leta 1873. Njegov oče je umrl naslednje leto, nato pa je Degas izvedel, da si je njegov brat René nabral ogromne poslovne dolgove. Da bi ohranil ugled svoje družine, je Degas prodal svojo hišo in umetniško zbirko, ki jo je podedoval in uporabil denar za odplačevanje bratovih dolgov. Prvič v življenju je prodal svoje umetniško delo za prihodke, pri čemer je veliko svojega največjega dela ustvaril v desetletju, ki se je začelo leta 1874. Razočaran do sedaj s Salonom, se je namesto tega pridružil skupini mladih umetnikov, ki so organizirali neodvisno razstavo. Skupina je kmalu postala znana kot impresionisti. Med letoma 1874 in 1886 so postavili osem umetniških predstav, znanih kot impresionistične razstave. Degas je prevzel vodilno vlogo pri organizaciji razstav in pokazal svoje delo v vseh, razen v eni, kljub vztrajnim konfliktom z drugimi v skupini. Z Monetom in ostalimi krajinskimi slikarji v skupini, ki se jim je posmehoval glede slikanja na prostem, je imel malo skupnega. Konservativen v svojih družbenih odnosih, je obžaloval škandale, ki so jih ustvarile razstave, pa tudi javnost in oglaševanje, ki so ga iskali njegovi kolegi. Prav tako se mu ni zdelo, da bi ga povezali z izrazom impresionist, ki so ga tiskali in popularizirali in vztrajal pri vključevanju umetnikov, ki niso impresionisti, kot so Jean-Louis Forain in Jean-François Raffaëlli na razstavah skupine. Posledica sovraštva v skupini je prispevala k njeni razpustitvi leta 1886. Armstrong 1991, p. 25
Ker se je njegovo finančno stanje izboljšalo s prodajo lastnih del, se je lahko prepustil svoji strasti do zbiranja del umetnikov, ki jih je občudoval: starih mojstrov, kot so El Greco in sodobnikov, kot so Manet, Pissarro, Cézanne, Gauguin, Van Gogh in Édouard. Brandon. Trije umetniki, ki jih je idoliziral, Ingres, Delacroix in Daumier, so bili še posebej dobro zastopani v njegovi zbirki. »V zadnjem popisu njegove zbirke je bilo dvajset slik in oseminosemdeset risb Ingresa, trinajst slik in skoraj dvesto risb Delacroixa. Daumier je imel na stotine litografij, njegovi sodobniki pa so bili dobro zastopani - razen Moneta, s katerim ni imel ničesar«. Gordon and Forge 1988, p. 37
V poznih 1880-ih je Degas razvil tudi strast do fotografije. Veliko svojih prijateljev je fotografiral, pogosto z lučjo, kot v svojem dvojnem portretu Renoirja in Mallarméja. Druge fotografije, ki prikazujejo plesalce in akte, so bile uporabljene kot referenca v nekaterih od Degasovih risbah in slikah.
Z leti je Degas postal izoliran, deloma zaradi svojega prepričanja, da slikar ne more imeti osebnega življenja. Spor o aferi Dreyfus je pripeljal njegovo antisemitsko naklonjenost v ospredje in z vsemi svojimi judovskimi prijatelji se je skregal. Njegovo argumentirano naravo je obžaloval Renoir, ki je o njem dejal: »Kakšno bitje je bil, tisti Degas! Vsi njegovi prijatelji so ga morali zapustiti; jaz sem bil eden zadnjih, ki je odšel, a tudi nisem mogel ostati do konca«. Bade and Degas 1992, p. 6
Čeprav je znano, da je delal v pastelu šele konec leta 1907 in je nadaljeval s kiparstvom šele leta 1910, je očitno prenehal delovati leta 1912, ko je prišlo do rušenja njegovega dolgoletnega prebivališča na ulici Rue Victor Massé in ga prisililo, da se preseli v četrt na Boulevard de Clichy. Nikoli se ni poročil in preživel zadnja leta svojega življenja skoraj slep, nemirno tavajoč po ulicah Pariza, preden je umrl septembra 1917.
Umetniški slog
Degas je pogosto označen kot impresionist, razumljiv, vendar nezadosten opis. Impresionizem je nastal v 1860-ih in 1870-ih in deloma izrastel iz realizma slikarjev, kot sta Courbet in Corot. Impresionisti so slikali realnost sveta okoli sebe s svetlimi, "bleščečimi" barvami, osredotočeni predvsem na učinke svetlobe in upali, da bodo svoje prizore zajeli neposredno. Svojo vizualno izkušnjo so želeli izraziti v tistem trenutku.
Tehnično se Degas razlikuje od impresionistov v tem, da je nenehno omalovaževal prakso slikanja en plein air (pleneristično – v naravi).
Veš, kaj mislim o ljudeh, ki delajo na prostem. Če bi bil vlada, bi imel posebno brigado žandarjev, ki bi pazila na umetnike, ki slikajo krajine iz narave. Oh, ne mislim nikogar ubiti; samo majhen odmerek ptičjega strela zdaj in potem kot opozorilo. Vollard, Ambroise, Degas: an intimate portrait, Crown, New York, 1937, p. 56
»Pogosto je bil kot anti-impresionist kot kritiki, ki so pregledovali predstave«, meni umetnostna zgodovinarka Carol Armstrong; kot je sam Degas razložil, »nobena umetnost ni bila nikoli manj spontana od moje. Kar delam, je rezultat razmišljanja in študija velikih mojstrov; navdiha, spontanosti, temperamenta, ničesar ne vem«. Bil je natančneje opisan kot impresionist kot član katerega koli drugega gibanja. Njegovi prizori iz pariškega življenja, njegove kompozicije izven centra, njegovi eksperimenti z barvo in obliko ter njegovo prijateljstvo z nekaterimi ključnimi impresionističnimi umetniki - predvsem Mary Cassatt in Édouardom Manetom - so ga vsi tesno povezali z impresionističnim gibanjem.
Degasov slog odraža njegovo globoko spoštovanje do starih mojstrov (bil je navdušeni kopist do visokega srednjega veka) in njegovo veliko občudovanje Ingresa in Delacroixa. Bil je tudi zbiralec japonskih grafik, katerih kompozicijska načela so vplivala na njegovo delo, prav tako pa tudi živahni realizem priljubljenih ilustratorjev, kot sta Daumier in Gavarni. Čeprav je bil znan po konjih in plesalcih, je Degas začel s klasičnimi zgodovinskimi slikami, kot sta Jephthahova hči (c. 1859-61) in Mladi Špartanci (c. 1860–62), v katerih je njegov postopen napredek k manj idealiziranemu ravnanju s figurami že očiten. V svoji zgodnji karieri je Degas naslikal tudi portrete posameznikov in skupin; primer slednje je Družina Bellelli (c. 1885–1967), briljantno sestavljena in psihološko precejšnja podoba njegove tete, moža in njunih otrok. Na tej sliki, kot v Mladih Špartancih in številnih poznejših delih, je Degas prikazoval napetosti med moškimi in ženskami. V svojih zgodnjih slikah je že dokazal zrel slog, da se bo kasneje bolj razvil z nerodnim obrezovanjem predmetov in z izbiro nenavadnih pogledov.
Do poznih 1860-ih se je Degas preusmeril iz začetnih poskusov v zgodovinskem slikarstvu na izvirno opazovanje sodobnega življenja. Scene dirkališč so omogočile upodobitev konjev in njihovih jahačev v sodobnem kontekstu. Začel je slikati ženske pri delu, mlinarje in perice. Mlle. Fiocre v baletu La Sourceu, razstavljene na Salonu leta 1868, je bilo njegovo prvo veliko delo, da bi predstavil temo, s katero je postal posebej prepoznan, plesalci.