Šapur I. ali Šabur I. (srednjeperzijsko 𐭱𐭧𐭯𐭥𐭧𐭥𐭩, novoperzijsko شاپور), znan tudi kot Šapur Veliki, je bil drugi kralj kraljev Sasanidskega cesarstva, * ni znano, Firuzabad, Iran, † maj 270, Bišapur, Iran.
Datiranje njegovega vladanja je sporno. Na splošno velja, da je vladal od leta 240 do 270, do očetove smrti (242) kot njegov sovladar, potem pa kot samostojen vladar. Utrdil in razširil je Sasanidsko cesarstvo, se vojskoval z Rimskim cesarstvom in na pohodu v rimsko Sirijo osvojil Nisibis (sedanji Nusaybin) in Karhe. Zmagal je v bitki pri Miziheju leta 244 in naslednje leto prisilil rimskega cesarja Filipa Arabca, da je podpisal mirovni sporazum, ki so ga Rimljani imeli za "najbolj sramotnega v rimski zgodovini".Shahbazi, A. Shapur (2002). Šāpur I. Encyclopaedia Iranica.
Izkoristil je politične pretrese znotraj Rimskega cesarstva in leta 252/253–256 izvedel drugi vojni pohod proti Rimljanom in izropal mmesti Antiohija in Dura-Europos. Leta 260 je med svojim tretjim pohodom premagal in ujel rimskega cesarja Valerijana.
Šapur je bil prvi iranski monarh, ki se je naslavljal s "kralj kraljev Irancev in Neirancev". Vladarji pred njim so se naslavljali s "kralj kraljev Irancev". Naslov je privzel zaradi pritoka rimskih državljanov, ki jih je deportiral med svojimi pohodi. Pod njegovim sinom in naslednikom Hormizdom I. se je naslov ustalil.
Šapur I. je zgradil vel zoroastrskih svetišč, vključil v vero nove elemente iz grških in indijskih virov in izpeljal obširen program obnove in ponovnega ustanavljanja mest.
Ime Šapur je bilo v sasanidskem Iranu priljubljeno ime. Tako so se imenovali trije sasanidski monarhi in nekaj znamenitih osebnosti.
Ime izvira iz staroiranskega *xšayaθiya.puθra (kraljev sin) in je bilo sprva verjetno naslov, ki je postal, vsaj v poznem 2. stoletju n. št., osebno ime. Ime se v nekaterih arabsko-perzijskih virih pojavlja na seznamu arsakidskih kraljev, kar ni skladno s tistim časom in razmerami. Ime Šapur je v drugih jezikih znano kot grški Sapur, Sabor in Sapuris, latinski Sapores in Sapor, arabski Sābur in Šābur in novoperzijski Šapur, Šahpur in Šahfur.
Zgodnja leta thumb|left|300px|Kovanec Ardaširja I. in Šapurja I.
Šapur je bil sin Ardaširja I. (vladal 224–242, umrl 242), ustanovitelja Sasanidske dinastije. Njegova mati je bila Mirod,Shahbazi, Shapur (2003). "Shapur I". Encyclopedia Iranica. Costa Mesa: Mazda. ki je bila, po legendi,Herzfeld, E.E. (1988). Iran in the Ancient East. New York: Hacker Art Books. ISBN 0-87817-308-0. str. 287. arsakidska princesa, hči Artabana IV.Iain Gardner, Jason D. Beduhn, Paul Dilley. Mani at the Court of the Persian Kings: Studies on the Chester Beatty Kephalaia Codex (2014). str. 86. V Talmudu je zaradi izjemne lepote omenjena kot "Ifra Hurmiz".Talmud Bavli. Tractate Baba Basra 8a. Opomba 56 v Artscroll edition (2004). Šapur je imel brata Ardaširja, ki je bil kasneje guverner Kirmana, in morda brata z istim imenom, ki je bil guverner Adiabene.
Iz prikazov na sasanidskih skalnih reliefih je razvidno, da je sodeloval v očetovi vojni z Arsakidi, vključno z bitko pri Hormozdganu 28. aprila 224. Artaban IV. je bil v bitki poražen in ubit, kar je označilo konec arsakidske ere in začetek 427-letne sasanidske vladavine.Shahbazi 2004, str. 469–470. Dad-vindad, glavni tajnik ubitega kralja, je bil na Ardaširjev ukaz usmrčen.Rajabzadeh 1993, str. 534–539. Ardašir je svojo zmago proslavil tako, da je v sasanskem kraljevem mestu Ardashir-Hvarah (današnji Firuzabad) v Parsu izklesal dva skalna reliefa.Shahbazi 2005.McDonough 2013, str. 601. Na prvem so trije prizori iz bitke: na levem si perzijski aristokrat prilašča partskega vojaka, na srednjem Ardašir I. s kopjem prebada partskega ministra Dad-vindada in na desnem Ardašir I. preganja Artabana IV.
Ardašir je imel Šapurja za "najbolj nežnega, najbolj modrega, najpogumnejšega in najsposobnejšega od vseh svojih otrok" in ga na svetu magnatov imenoval za svojega naslednika.
Iranski zgodovinar Al Tabari je opisal Šapurja pred njegovim vzponom na sasandski prestol: "Iranci so bili zaradi njegove inteligence, razumevanja in učenja, izjemne drznosti, govorništva, logike ter naklonjenosti in prijaznosti do ljudi Šapurju naklonjeni že pred njegovim prihodom na prestol, ko je njegov oče še živel". Kölnski kodeks Mani kaže, da sta bila Ardašit in Šapur sovladarja že leta 240.
V pismu rimskega cesarja Gordijana III. Rimskemu senatu leta 242 se "perzijski kralji" omenjajo v množini. Sovlada je razvidna tudi s kovancev iz tistega obdobja, na katerih sta upodobljena ob kralja.
Datum Šapurjevega kronanja ostaja predmet razprav. Pogosto se omenja leto 240, čeprav je Ardašir živel verjetno do leta 242.J. Wiesehöfer. Ardasir. Encyclopedia Iranica. Leto 240 je zaznamovala tudi osvojitev in kasnejše uničenje Hatre približno 100 km jugozahodno od Niniv in Mosula v današnjem Iraku. Po legendi je svoje mesto Sasanidom izdala Al Nadira, hči kralja Hatre. Druge legende pravijo, da se je Šapur poročil z Al Nadiro ali jo ubil ali oboje."Hatra". Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Inc. 2008. Pridobljeno 8. decembra 2007.
Vojaška kariera Vzhodna fronta thumb|300px|Zlatnik Šapurja I., kovan v Ktezifonu
Vzhodne pokrajine Sasanidskega cesarstva so mejile na deželo Kušanov in Sakov (približno današnji Turkmenistan, Afganistan in Pakistan). Vojaške operacije Šapurjevega očeta Ardaširja I. so privedle do tega, da so kralji Kušana in Saki pristali na plačevanje davka, Ardašir pa se je zato umaknil z okupiranih ozemelj.
Al Tabari trdi, da je Šapur I. obnovil starodavno mesto Zrang v Sakastanu (Sistan). čaprav je edino znano mesto, ki so ga Sasanidi ustanovili na vzhodu, Nišapur v Dehistanu (nakdanja Partija). Talibi trdi, da je Ardašir I. ustanovil tudi Badgis v Horezmu.
Kmalu po očetovi smrti leta 241 je Šapur prekinil kampanjo, ki jo je začel v Rimski Siriji, da bi ponovno vzpostavil sasanidsko oblast na vzhodu, morda zato, ker sta kralj Kušana in Saki neredno izpolnjevali svoje obveznosti. Pred tem se je moral najprej spopasti z gorskimi Medijci, verjetno iz pogorja Gilan na kaspijski obali. Ko jih je pokoril, je za njihovega vladarja imenoval svojega sina Bahrama, kasnejšega kralja Bahrama I. Šapur se je zatem odpravil proti vzhodu in priključil večino ozemlja Kušana. Za kralja Sakov v Sistanu je imenoval svojega drugega sina Narseha. Po zmagi je ponosno razglasil, da se njegovo cesarstvo razteza do Pešavarja (današnji Pakistan) in do Rag-i-Bibija (današnji Afganistan).W. Soward. "The Inscription Of Shapur I At Naqsh-E Rustam In Fars". sasanika.org, 3. Cf.F. Grenet, J. Lee, P. Martinez, F. Ory. “The Sasanian Relief at Rag-i Bibi (Northern Afghanistan)”. V G. Hermann, J. Cribb (ur.). After Alexander. Central Asia before Islam. London 2007. str. 259-260. Iz napisa Šapurja I. v Nakš-e Rostamu je mogoče sklepati, da je vladal tudi v Baktriji, na ozemlju južno od Hindukuša in morda celo še bolj proti juguRezakhani, Khodadad. From the Kushans to the Western Turks. str. 202–203.
Zgleda, da je Šapur I. na vzhodu ustanovil garnizije vojnih ujetnikov, zajetih na prejšnjih pohodih proti Medijcem. Prisilno vključevanje vojnih ujetnikov v sasanidsko vojsko je bilo nekaj običajnega.Agathias 4.24.6-8; Panegyrici Latini N3.16.25; Thaalibi 495; Arthur Christensen, L'Iran sous les Sassanides. Kopenhagen, 1944). str. 214.
Prva vojna z Rimskim cesarstvom thumb|300px|Zemljevid z mejami med Saanidskim in Rimskim cesarstvom po sklenitvi miru leta 244
Ardašir I. je proti koncu življenja obnovil vojno proti Rimskemu cesarstvu. Šapur I. je vojno nadaljeval in osvojil trdnjavi Nisibis in Karhe. Leta 242 so se Rimljani pod poveljstvom cesarja Gordijana III., ki je bil še otrok, postavili proti Sasanidom z "ogromno vojsko in veliko količino zlata" (po napisu na sasanidskem skalnem reliefu). Prezimili so v Antiohiji, Šapur pa je bil medtem zaposlen z osvajanjem Gilana, Horasana in Sistana.Leo Raditsa. Iranians in Asia Minor. Cambridge History of Iran: The Seleucid, Parthian, and Sasanian periods, Vol. 3, ur. Ehsan Yarshater. Cambridge University Press, 2003. str. 125. Rimski general Timesitej je v bitkah s Sasanidi večkrat zmagal in ponovno osvojil Nisibis in Karhe, pri Raseni uničil sasanidsko vojsko in prisilil Sasanide, da so obnovili in vrnili vsa okupirana mesta. Navdušeni mladi cesar, ki se je na pohodu pridružil svojemu tastu Timesiteju, je pisal Rimskemu senatu, da so "prodrli do Nisibisa in celo do Ktezifona".
Rimljani so kasneje vdrli v vzhodno Mezopotamijo in naleteli na žilav odpor Šapurja I., ki se je medtem vrnil z vzhoda. Timesitej je v nepojasnjenih okoliščinah umrl. Nasledil ga je Filip Arabec. Cesar Gordijan III. je bil v bitki pri Mezihi ubit ali pa so ga po porazu umorili Rimljani. Za njegovega naslednika so izbrali Filipa Arabca. Filip ni želel ponoviti napak prejšnjih zahtevnikov za rimski prestol. Vrnil se je v Rim, da bi Rimski senat uradno potrdil njegov položaj. S Šapurjem I. je leta 244 sklenil mir, s katerim je pristal, da postane Armenija del perzijskega vplivnega območja. Perziji je moral plačati tudi ogromno vsoto 500.000 zlatih denarijev.Shapur Shahbazi. Shapur I. Encyclopaedia Iranica (20. julij 2002). Ehsan Yarshater (ur). Cambridge History of Iran, Volume III. Columbia University, New York. Filip je kasneje mir prelomil in osvojil izgubljeno ozemlje.
Šapur I. je svojo zmago ovekovečil z več skalnimi reliefi v Parsu.
Druga vojna z Rimskim cesarstvom 250px|thumb|right|Stena v Nakš-e Rostamu s Šapurjem I. (na konju) Filipom Arabcem in cesarjem Valerijanom III. 250px|thumb|right|Hans Holbein mlajši (okoli 1521): Šapurjevo poniževanje cesarja Valerijana, perorisba; v času, ko je bila narejena, skalni reliefi v Evropi še niso bili znani
Šapur I. je leta 250 ponovno napadel Mezopotamijo, vendar je moral pohod preusmeriti v Horasan, kjer so se začele resne težave. Ko jih je odpravil, je nadaljeval invazijo na rimsko ozemljo in v bitki pri Barbalisu uničil 60.000 rimskih vojakov. Po zmagi je požgal in opustošil rimsko provinco Sirijo in vse od nje odvisne državice.
Po Siriji je osvojil še Armenijo in spodbudil Anaka Parta k atentatu na armenskega kralja Hosrova II. Anak je Hosrova leta 252 umoril, njega pa so kmalu zatem umorili armenski plemiči.Hovannisian. The Armenian People From Ancient to Modern Times, Volume I: The Dynastic Periods: From Antiquity to the Fourteenth Century. str. .72. Šapur I. je za "velikega kralja Armenije" imenoval svojega sina Hormizda I. Po padcu Armenije je podjarmil še Gruzijo in v njej postavil svojega guvernerja. Z osvojitvijo Armenije in Gruzije je zavaroval severne meje svojega cesarstva.
Med invazijo na Sirijo je zajel pomembna rimska mesta, kot je bila Antiohija. Cesar Valerijan (vladal 253–260) je v protinapadu do leta 257 osvojil Antiohijo in vrnil provinco Sirijo pod rimsko oblast. Hitro umikajočo se Šapurjevo vojsko je zasledoval do Edese in bil nato poražen. Valerijana in zajete rimske vojake je Šapur poslal v Pars in se nato odpravil v Malo Azijo, kjer je osvojil kapadoško Cezarejo in deportiral 400.000 prebivalcev v južne sasanidske province.
Zmaga nad Valerianom je prikazana na reliefu v Nakš-e Rustamu, na katerem je Šapur upodobljen na konju s kraljevskim oklepom in krono. Pred njim kleči moški v rimski opravi in ga prosi milosti. Isti prizor se ponavlja tudi na drugih skalnih napisih. Grishman, R. (1995). Iran From the Beginning Until Islam.
Šapur I. je v krščanskem izročilu prikazan v pozitivni luči, ker je ponižal cesarja Valerijana, zloglasnega preganjalca kristjanov. Šapur naj bi ga uporabljal za stolček, ko se je vzpenjal in sestopal s konja. Kasneje naj bi umrl bedne smrti.
Perzijci so z vojnimi ujetniki, tako kot z deportiranimi Gilanci, ravnali strogo, vendar častno. Deportirali so jih v oddaljeni Bišapur v Huzistanu, kjer so za Šapurja zgradili jarek z mostom.A. Tafazzoll (1990). History of Ancient Iran. str. 183.