UVOD

Erich Fromm je bil mednarodno priznan psihoanalitik in socialni psiholog ter pomemben predstavnik humanistične filozofije v 20. stoletju. Rodil se je 23. marca 1900 v Nemčiji, v pravoverni judovski družini. Zaradi nacistične ideologije se je leta 1934 preselil v Ženevo in kasneje v New York, kjer je učil na univerzi Columbia in delal na različnih ameriških inštitutih za psihoanalizo. Ves čas je vodil svojo psihiatrično ordinacijo in napisal vrsto knjig. Umrl je doma, 18. marca 1980.Fromm, E. (2013). Anatomija človekove uničevalnosti. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga. Prva izdaja leta 1973).

Erich Fromm loči dve skupini ljudi. Prvo, ki je po njegovem mnenju tista, ki se bolj nagiba k imeti in jo lahko najlažje motiviramo z materialnimi dobrinami. Za te osebe je značilno, da si oblikujejo svoj status v družbi na podlagi tega kar imajo. S tem Fromm misli na materialne dobrine. Ti ljudje delajo za to, ker bi radi nekaj imeli. Druga skupina ljudi pa se bolj nagiba k biti in to skupino bomo lažje motivirali z nematerialnimi dobrinami. Ta skupina ljudi zavrača egocentričnost, egoizem in potrebe po materialnih dobrinah (lastnini). Ta skupina dela zato, ker bi radi nekaj bili.Lipičnik, B. (1998). Ravnanje z ljudmi pri delu. Ljubljana: Gospodarski vestnik.

Fromm meni, da imajo ljudje potencial nagibati se tako k imeti kot k biti, socialno okolje pa je tisto, ki uravnava v stran se bo posameznik bolj nagibal.Fromm, E. (2004). Imeti ali biti. Ljubljana: Založba Vale-Novak. (Prva izdaja leta 1976).

Ta teorija je ena od motivacijskih teorij, ki so lahko uporabne pri odločanju o tem katero orodje uporabiti za motiviranje različnih oseb. Uporabimo jo lahko v različnih kontekstih, v povezavi z delom, šolo, vzgojo. Tako kot druge motivacijske teorije nam tudi Fromm s svojo teorijo skuša pojasniti, kako različne lastnosti posameznikov vplivajo na to, zakaj in kako nekaj počno.

IMETI ALI BITI?

Razlika med imeti ali biti je po Frommovem mnenju sprta z zdravo pametjo. Imeti naj bi bila namreč temeljna naloga našega življenja – da bi lahko živeli, moramo namreč imeti stvari. Stvari moramo imeti, če jih želimo uživati. Posledično pa si težko zastavimo vprašanje – imeti ali biti? Predvsem je to težko v kulturi, v kateri je najvišji cilj jasno imeti. Želimo si imeti vse več in več. Gre za kulturo v kateri je mogoče o nekom reči, da izgleda kot milijon dolarjev. V današnji družbi tudi pogosto velja, da je tisti, ki ničesar nima, sam nič.

Kljub temu so mnogi avtorji že pred Frommom izbiro med imeti in biti postavili v središče svojih naukov. Buda tako na primer uči, da ne smemo hrepeneti po imetju, če želimo doseči najvišjo stopnjo človekovega razvoja. Tudi Jezus nas uči: Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil. Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?. Mojster Eckhart pa je trdil, da je pogoj za duhovno bogatenje in doseganje moči to, da nimamo ničesar, da smo odprti in prazni. Marx je učil, da je bogastvo točno tako zlo kot revščina in da bi moral biti naš cilj biti veliki, ne pa imeti veliko. Empirični antropološki in psihoanalitični podatki kažejo, da sta dva temeljna načina doživljanja prav imeti in biti. Njuna moč določa razlike med značaji posameznikov in različne vrste družbenega značaja.

Živimo v družbi katere sam obstoj temelji na zasebni lastnini, dobičku in moči, kar povzroča to, da so naše presoje skrajno pristranske. V današnji družbi so pridobivati, imeti v lasti in ustvarjati dobiček svete in neodtujljive pravice posameznika. Tako vrsto lastnine imenujemo zasebna lastnina, ker je oseba, ki jo ima v lasti, njen edini gospodar in ima posledično vso pravico, da druge prikrajša za to, da jo uporabljajo in uživajo v njej. Značaj članov družbe oblikujejo med drugim tudi pravila, po katerih družba deluje. V industrijski družbi so to: želja po pridobivanju lastnine, jo obdržati in povečati, da se ustvarja dobiček. Tiste, ki imajo neko lastnino, drugi občudujejo, jim zavidajo in jih imajo za večvredne.

Fromm omenja tudi, da mogoče največjega zadovoljstva ne ponuja posedovanje stvari, pač pa živih bitij. V patriarhalni družbi ima tudi najrevnejši moški svojo lastnino – svojo ženo, svoje otroke, svoje živali. Je njihov popolni gospodar, ki so mu prepuščeni na milost in nemilost. Taka moška prevlada v patriarhalni ureditvi je trajala 6-7 tisočletij in še vedno prevladuje v najrevnejših državah in med najrevnejšimi družbenimi sloji. V bogatejših družbah se ta prevlada počasi zmanjšuje. Vprašanje pa je, kako bodo zdaj, ko se patriarhalno lastništvo nad osebami počasi umika, povprečni državljani visoko razvite industrijske družbe razvili svojo strast po pridobivanju? Odgovor je: tako, da bodo področje lastništva razširili in vanj vključili prijatelje, ljubice, potovanja, umetniške predmete. Omeniti velja tudi, da so bili nekoč ljudje na svojo lastnino zelo navezani. Stvar so kupili zato, da so jo ohranili. Danes pa je poudarjena potrošnja, ne ohranjanje.

Fromm v eni od svojih razprav Anatomija človekove uničevalnosti opozori na razliko med dvema vrstama dražljajev. Prvi so tisti, ki povečujejo dejavnost, drugi pa tisti, ki povečujejo nedejavnost. Meni, da bolj kot nas dražljaj sili v nedejavnost, pogosteje se mora spremeniti njegova jakost in vrsta. Čim bolj pa nek dražljaj spodbuja našo dejavnost, daljše je njegovo poživljajoče delovanje in manj smo prisiljeni spreminjati njegovo moč in vsebino. Govori tudi o tem, da moramo osvoboditi naše strasti, tj. željo po ljubezni, po svobodi, uničevanju, mučenju, nadzoru in uklonitvi, prisiljene povezave z našimi goni. Goni so namreč naravna kategorija, strasti pa sodijo v sociobiološko, zgodovinsko kategorijo. Čeprav njihov namen ni neposredno fizično preživetje, te težnje niso šibkejše kot goni. Oblikujejo namreč osnovo človekovega zanimanja za življenje, njegovo vznemirjenje. Iz njih izhajajo sanje, umetnost, vera, miti, dramatika. Človek ne more preživeti samo kot predmet. Če ga zreduciramo na stopnjo stroja, da se samo prehranjuje, razmnožuje in nabira stvari v resnici zelo trpi, čeprav ima vso varnost, ki jo potrebuje. Človek išče dramatičnost in vzenemerjenje, ko se ne more zadovoljiti na višjem nivoju pa si sam ustvari dramatičnost destrukcije. Sodobno stanje misli tako spodbuja aksiom, da je motivacija lahko močna samo v primeru, ko služi organski potrebi. To pomeni, da lahko le goni sprožijo res močno motivacijo. Če pa pogledamo holistično predpostavko, nam postane jasno, da moramo na človeške strasti gledati v okviru funkcij, ki jih imajo v življenjskem procesu našega organizma. Njihova intenzivnost ni odvisna od posameznih fizioloških potreb, ampak od potrebe organizma da preživi, raste in se razvija tako fizično kot mentalno. Te strasti pa si lahko privoščimo šele takrat, ko smo zadovoljili naše nižje potrebe. Ljudje delajo samomore tudi zato, ker ne morejo realizirati svojih želja po ljubezni, moči in po slavi. Samomorov zaradi spolne nepotešitve praktično ni. Šele negonske želje človeka vzbudijo, razvnamejo, naredijo človekovo življenje vredno. Te strasti so tako močne zato, ker brez njih človek ne bi bil več človek. Te strasti človeka iz golega predmeta preoblikujejo v junaka, v bitje, ki se kljub tisočim oviram trudi v življenju poiskati smisel, v bitje, ki si želi biti.

Spremembe v jeziku k imeti

Prevladovanje usmeritve k imeti lahko v zadnjih stoletjih razberemo tudi v vse pogostejši rabi samostalnikov in vse redkejši rabi glagolov v zahodnih jezikih. Samostalnik je namreč ustrezna oznaka za stvar. Lahko na primer rečemo, da nekaj imamo. Lahko si lastimo kolo, hišo, knjigo, avto. Dejavnost ali potek pa izražamo z glagoli, kot so na primer sem, ljubim, želim, sovražim. Vse pogosteje dejavnosti izražamo z izrazi za posedovanje, kar pomeni, da namesto glagola pogosto uporabimo samostalnik. Iz tega pa lahko razberemo, da smo vse bolj usmerjeni k imeti.

V dvesto letih po Du Maraisu se je težnja po nadomeščanju glagolov s samostalniki razširila do te mere, da bi si to tudi on najbrž težko predstavljal. Za primer lahko vzamemo značilen in mogoče nekoliko pretiran primer iz današnjega jezika. Oseba si, na primer, poišče pomoč psihoanalitika in pogovor začne tako: Doktor, imam problem. Imam težave zaradi nespečnosti. Čeprav imam lepo hišo, krasne otroke in srečen zakon, imam veliko skrbi. Pred nekaj desetletji bi bolnik namesto imam problem najverjetneje rekel nekaj v smislu, v stiski sem. Čustvo se tako spremeni v nekaj, kar posameznik ima, tj. problem. Problem pa je abstrakten izraz za vse vrste težav. Problema ne moremo imeti, ker to ni stvar, ki bi si jo lahko lastili. To pomeni, da posameznik sebe spremeni v problem. Tak način govora razkriva posameznikovo in družbeno skrito, nezavedno odtujenost.

ŽIVETI, DA BI IMELI

Občutek, da moramo nekaj imeti, da si nekaj lastimo se danes kaže tudi v odnosih. Človek na primer govori o svojem zdravniku, svojem učitelju, svojem šefu, svojih delavcih. Lastimo pa si tudi predmete in občutja. Tako ljudje govorijo o svoji bolezni, svojih operacijah, svojih bolečinah. Verjamejo, da sta zdravje in bolezen njihova last. Lastnino pa lahko posamezniku predstavljajo že misli in navade. Nekoga, ki zajtrkuje vsak dan, ob enaki uri, isto hrano, bo vznemirila že najmanjša sprememba, saj je njegova navada postala lastnina in če bi jo izgubil, bi izgubil tudi svoj občutek varnosti.

Fromm opozarja, da se lahko bralcu taka predstavitev usmerjenosti na imeti, zdi enostranska in preveč negativna. S tako predstavitvijo si je avtor želel prikazati družbeno prevladujočo naravnanost tako, da bi bila čim jasnejša. Opozarja pa, da je vse bolj razširjen odnos mladih, ki je zelo drugačen od odnosa večine. Med mladimi je opazen vzorec potrošnje, ki ni prikrita oblika pridobitništva in posedovanja, gre namreč za izraze pristnega veselja ob tem, kar počnejo. Mladi potujejo daleč, četudi je potovanje pogosto naporno. To naredijo zato, da slišijo glasbo, ki jim je všeč, da vidijo kraj, ki si ga želijo videti in da spoznajo ljudi, ki si jih želijo spoznati. Čeprav mogoče niso popolnoma resni, pripravljeni in zbrani, si mladi po Frommovem upajo biti. Kar je najpomembnejše pa je to, da jih ne zanima, kaj bodo dobili v zameno in kaj bodo lahko obdržali.

Zatiranje upora

Vsem živim bitjem je skupna težnja k rasti v skladu s svojo lastno naravo. Zato se upiramo vsakemu poskusu, ki bi lahko kakorkoli oviral našo rast. Po Frommovem mnenju se proti temu uporablja heteronomna sila proti živim bitjem (sila, ki nas skuša usmeriti v drugo smer, nasprotno naši zgradbi, ki lahko škoduje našemu razvoju). Oseba, ki raste se je prisiljena odreči svoji lastni volji in zanimanjem in mora prevzeti voljo, želje in čustva, ki v resnici niso njena, ampak so ji vsiljena preko družbenih vzorcev mišljenja in čustvovanja. Družba mora tako poiskati načine, kako bo posamezniku zlomila voljo, ne da bi se on tega zavedal. To pa počne z zapletenim procesom nagrad, kazni, indoktriniranja in ustrezne ideologije. Večina ljudi potem misli, da se v resnici vedejo v skladu s svojo voljo in se ne zavedajo, da je njihova volja v resnici zmanipulirana. S podkupovanjem in izsiljevanjem, s spretnim pogojevanjem lahko človeka prepričamo, da opusti svojo vero in se spreobrne v nesebe, v robota. Človeka tako prikrajšamo za najboljše kar ima, za to, da je človek in ne stvar.