Muzéj je ustanova, katere glavna naloga je dokumentiranje, vrednotenje, interpretiranje in raziskovanje, ohranjanje ter preprečevanje škodljivih vplivov, izvajanje konservatorsko-restavratorskih postopkov, upravljanje, omogočanje dostopa in predstavljanje javnosti predmetov premične kulturne dediščine. Muzeji torej predmete zbirajo, urejajo, hranijo in strokovno obdelujejo z namenom, da jih proučijo, raztolmačijo, povežejo s sodobnostjo in razstavijo. Bistvo sodobnega muzeja je v tem, da razstavljene predmete čim bolj približa obiskovalcem.
Ime muzej izvira iz klasične grščine mouseion - 'sedež' in 'svetišče muz'.
Muzej lahko ustanovi vsak, bistveno je, da zagotovi osnovne pogoje za delovanje ustanove, osebje, prostore in dolgoročno financiranje. Muzeje tako ustanavljajo države, pokrajine, občine, mesta, podjetja, društva in zasebniki.
thumb|right|Narodni muzej Slovenije, Ljubljana. thumb|right|Muzej Ermitaž, Zimski dvorec v Sankt Peterburgu. thumb|right|Britanski muzej v Londonu thumb|right|Muzej Louvre v Parizu.
Etimologija Beseda muzej izvira iz starogrške besede Μουσεῖον (mouseion), ki označuje kraj ali tempelj, posvečen muzam (zavetniškim božanstvom v grški mitologiji umetnosti), in je bila zato stavba, namenjena študiju in umetnosti, zlasti Musaeum (inštitut) za filozofijo in raziskovanje v Aleksandriji, zgrajen pod Ptolemajem I. Soterjem okoli 280 pr. n. št.
Namen
Namen sodobnih muzejev je zbiranje, ohranjanje, interpretacija in razstavljanje predmetov umetniškega, kulturnega ali znanstvenega pomena za preučevanje in izobraževanje javnosti. Za mestne voditelje lahko dejavno muzejsko skupnost razumejo kot merilo kulturnega ali gospodarskega zdravja mesta in način za povečanje prefinjenosti njegovih prebivalcev. Za muzejske strokovnjake bi lahko muzej razumeli kot način za izobraževanje javnosti o poslanstvu muzeja, kot so državljanske pravice ali okoljevarstvo. Muzeji so predvsem skladišča znanja. Leta 1829 je James Smithson v zapuščini, ki financira Smithsonian Institution, izjavil, da želi ustanoviti institucijo »za povečanje in širjenje znanja«.
Naravoslovni muzeji v poznem 19. stoletju so ponazarjali znanstveno željo po klasifikaciji življenja in interpretacijah sveta. Namen je bil zbrati vse primere za vsako področje znanja za raziskavo in prikaz. Do zadnje četrtine 19. stoletja so se znanstvene raziskave na univerzah preusmerile k biološkim raziskavam na celični ravni, vrhunske raziskave pa so se preselile iz muzejev v univerzitetne laboratorije.Steven Conn, "Museums and American Intellectual Life, 1876–1926", 1998, The University of Chicago Press, 65. Medtem ko so številni veliki muzeji še vedno spoštovani kot raziskovalni centri, raziskave niso več glavni namen večine muzejev. Medtem ko poteka razprava o namenu interpretacije muzejske zbirke, obstaja dosledna misija varovanja in ohranjanja kulturnih artefaktov za prihodnje generacije. Veliko skrbi, strokovnega znanja in stroškov je vloženih v prizadevanja za ohranjanje, da bi upočasnili razgradnjo starajočih se dokumentov, artefaktov, umetniških del in stavb. Vsi muzeji prikazujejo predmete, ki so pomembni za kulturo. Kot je zapisal zgodovinar Steven Conn: »Videti stvar samo na lastne oči in na javnem mestu, obkrožena z drugimi ljudmi, ki imajo neko različico iste izkušnje, je lahko očarljivo.«Steven Conn, "Museums and American Intellectual Life, 1876–1926", 1998, The University of Chicago Press, 262.
Nameni muzejev se od ustanove do ustanove razlikujejo. Nekateri dajejo prednost izobraževanju pred ohranjanjem ali obratno. Nekateri muzeji želijo doseči široko občinstvo, kot je nacionalni ali državni muzej, drugi pa imajo specifično občinstvo, kot so lokalne zgodovinske organizacije. Na splošno muzeji zbirajo pomembne predmete, ki so v skladu z njihovim poslanstvom za ohranjanje in razstavljanje. Muzeji poleg vprašanj provenience in konservacije upoštevajo nekdanjo rabo in status predmeta. Z verskimi ali svetimi predmeti se na primer ravna v skladu s kulturnimi pravili.
Čeprav večina muzejev ne dovoljuje fizičnega stika s povezanimi artefakti, obstajajo nekateri, ki so interaktivni in spodbujajo bolj praktičen pristop. Leta 2009 je palača Hampton Court, palača Henrika VIII., v Angliji odprla sobo sveta za širšo javnost, da bi ustvarila interaktivno okolje za obiskovalce. Namesto da bi obiskovalcem omogočil rokovanje s 500 let starimi predmeti, je muzej ustvaril replike. Dnevne dejavnosti, zgodovinska oblačila in celo temperaturne spremembe potopijo obiskovalca v vtis, kakšno je bilo Tudorsko življenje.Lipschomb, Suzannah, "Historical Authenticity and Interpretive Strategy at Hampton Court Palace", The Public Historian 32, no.3, August 2010, pp. 98–119.
Definicija Večje strokovne organizacije z vsega sveta ponujajo nekaj definicij o tem, kaj je muzej in njegov namen. Skupne teme v vseh definicijah so javno dobro ter skrb, ohranjanje in interpretacija zbirk.
Trenutna definicija muzeja Mednarodnega muzejskega sveta (sprejeta leta 2022): »Muzej je neprofitna stalna ustanova v službi družbe, ki raziskuje, zbira, hrani, interpretira in razstavlja materialno in nematerialno dediščino. Muzeji, odprti za javnost, dostopni in vključujoči, spodbujajo raznolikost in trajnost. Delujejo in komunicirajo etično, profesionalno in s sodelovanjem skupnosti ter ponujajo raznolike izkušnje za izobraževanje, užitek, razmišljanje in izmenjavo znanja."
Zgodovina muzejev Antika Zgodnji muzeji so se začeli kot zasebne zbirke bogatih posameznikov, družin ali umetniških ustanov ter redkih ali radovednih naravnih predmetov in artefaktov. Ti so bili pogosto razstavljeni v tako imenovanih sobah za čudeže ali omarah radovednežev. Eden najstarejših muzejev, ki jih poznamo, je muzej Ennigaldi-Nanna, ki ga je zgradila princesa Ennigaldi na koncu novobabilonskega cesarstva. Muzej sega v okoli 530 pred našim štetjem in je vseboval artefakte iz prejšnjih mezopotamskih civilizacij. Zlasti je bila na tem mestu najdena glinena tablica, napisana v treh jezikih, ki navaja zgodovino in odkritje muzejskega predmeta.
Stari Grki in Rimljani so zbirali in razstavljali umetnost in predmete, vendar so muzeje dojemali drugače kot sodobni pogledi. V klasičnem obdobju so bili muzeji templji in njihova območja, v katerih so bile zbirke votivnih darov. Slike in kipi so bili razstavljeni v vrtovih, forumih, gledališčih in kopališčih. V starodavni preteklosti ni bilo veliko razlik med knjižnicami in muzeji, saj so oboji zasedali stavbo in so bili pogosto povezani s templjem ali kraljevo palačo. Aleksandrijski muzej velja za enega najzgodnejših muzejev na svetu. Čeprav je bil povezan z Aleksandrijsko knjižnico, ni jasno, ali je bil muzej v drugi stavbi kot knjižnica ali je bil del knjižničnega kompleksa. Medtem ko je bilo o muzeju malo znanega, je bil navdih za muzeje v obdobju zgodnje renesanse. Kraljeve palače so delovale tudi kot nekakšen muzej, opremljen z umetnostjo in predmeti z osvojenih ozemelj ter darili veleposlanikov iz drugih kraljestev, kar je vladarju omogočalo, da je zbrane zbirke razkazoval gostom in gostujočim dostojanstvenikom.
Tudi v Aleksandriji iz časa Ptolemaja II. Filadelfa (vladal 285-246 pr. n. št.) je bil prvi živalski park. Najprej jih je Filadelf uporabljal pri poskusu udomačitve afriških slonov za uporabo v vojni, slone pa so uporabljali tudi za predstave skupaj z zverinjakom drugih živalskih primerkov, vključno z gnuji, noji, zebrami, leopardi, žirafami, nosorogi in pitoni.
Zgodnji muzeji
Zgodnji muzeji so se začeli kot zasebne zbirke bogatih posameznikov, družin ali umetniških ustanov ter redkih ali nenavadnih naravnih predmetov in artefaktov. Te so bile pogosto razstavljene v tako imenovanih 'čudežnih sobah' ali omarah zanimivosti. Ti sodobni muzeji so se najprej pojavili v zahodni Evropi, nato pa so se razširili v druge dele sveta.Chang Wan-Chen, A cross-cultural perspective on musealization: the museum's reception by China and Japan in the second half of the nineteenth century in Museum and Society, vol 10, 2012.
Javni dostop do teh muzejev je bil pogosto mogoč za 'ugledne', zlasti do zasebnih umetniških zbirk, vendar po želji lastnika in njegovega osebja. Eden od načinov, da so elitni moški v tem obdobju pridobili višji družbeni status v svetu elit, je bil, da so postali zbiratelji teh redkih predmetov in jih prikazovali. Številni predmeti v teh zbirkah so bili nova odkritja in ti zbiratelji ali naravoslovci, saj so se mnogi od teh ljudi zanimali za naravoslovne vede, so jih radi pridobili. S postavitvijo svojih zbirk v muzej in na ogled niso samo pokazali svojih fantastičnih najdb, ampak so muzej uporabili tudi kot način za razvrščanje in »upravljanje empiričnega gradiva, razširjanje starodavnih besedil, povečanje potovanj, potovanja zaradi odkritij in nastale so bolj sistematične oblike komunikacije in izmenjave«Paula Findlen, Possessing Nature: Museums, Collecting, and Scientific Culture in Early Modern Italy (Berkeley, California: University of California Press, 1994),3..
Eden od teh naravoslovcev in zbirateljev je bil Ulisse Aldrovandi, čigar zbirateljska politika zbiranja čim več predmetov in dejstev o njih je bila 'enciklopedične' narave, kar je spominjalo na tisto Plinija, rimskega filozofa in naravoslovca.Paula Findlen, Possessing Nature: Museums, Collecting, and Scientific Culture in Early Modern Italy (Berkeley, California: University of California Press, 1994),62. Ideja je bila porabiti in zbrati čim več znanja, da bi vse, kar so zbrali in vedeli, dali v te prikaze. Sčasoma pa bi se muzejska filozofija spremenila in enciklopedična narava informacij, v kateri so tako uživali Aldrovandi in njegovi somišljeniki, bi bila opuščena, prav tako »muzeji, ki so vsebovali to znanje«, bi bili opuščeni. Učenjaki iz 18. stoletja v dobi razsvetljenstva so svoje zamisli o muzeju videli kot boljše in so svoje naravoslovne muzeje utemeljili na »organizaciji in taksonomiji«, namesto da bi prikazali vse v poljubnem vrstnem redu po Aldrovandijevem slogu.Paula Findlen, Possessing Nature: Museums, Collecting, and Scientific Culture in Early Modern Italy (Berkeley, California: University of California Press, 1994),393–397.
Prvi »javni« muzeji so bili pogosto dostopni le srednjemu in višjemu sloju. Lahko bi bilo težko dobiti vstop. Ko so leta 1759 Britanski muzej odprli za javnost, je obstajala skrb, da bi velike množice lahko poškodovale artefakte. Bodoči obiskovalci Britanskega muzeja so morali pisno zaprositi za sprejem, manjšim skupinam pa so vsak dan dovolili vstop v galerije.The British Museum, " Admission Ticket to the British Museum" https://www.britishmuseum.org/explore/highlights/highlight_objects/archives/a/admission_ticket_to_the_britis.aspx , accessed 4/3/14. Britanski muzej je v 19. stoletju postajal vse bolj priljubljen med vsemi starostnimi skupinami in družbenimi sloji, ki so obiskovali Britanski muzej, zlasti ob praznikih.