Mota je tip gradu oziroma utrdbe z lesenim ali kamnitim stolpom, ki stoji na umetno nasutem zemljišču, ki ga ob vznožju spremlja ograjeno predgradje in je obdan z zaščitnim jarkom in palisado. Relativno enostavni za gradnjo, vendar še vedno vojaško mogočni, so bili ti gradovi zgrajeni po vsej severni Evropi od 10. stoletja dalje. Širili so se iz Normandije in Anjouja v Franciji, v Sveto rimsko cesarstvo v 11. stoletju. Normani so vpeljali zasnovo v Anglijo in Wales po njihovi invaziji leta 1066. Mota gradovi na Škotskem, Irskem, v državah Beneluksa in na Danskem so bili uveljavljeni v 12. in 13. stoletju. Do konca 13. stoletja je bila zasnova v veliki meri nadomeščena z alternativnimi oblikami utrdb, vendar zemeljska dela ostajajo pomemben element v mnogih državah.
Arhitektura Struktura thumb|Tloris sistema mota Mota grad je bil sestavljen iz dveh delov: gomile, pogosto umetne in ploščadi na njej z leseno ali kamnito strukturo znano kot stolp in vsaj enega utrjenega ograjenega predgradja. Izraz »mota« je precej nov in ni srednjeveškega izvora. Besteman, p.212. Beseda motte je francoska različica latinske mota. V Franciji je bila beseda motte sprva zgodnja beseda za šoto, nato se je uporabljala za sklicevanje na šotno brežino. V 12. stoletju se je začela uporabljati za sklicevanje na samo oblikovanje gradu. King (1991), p.38. Beseda predgradje (bailey izhaja iz normansko-francoske besede baille ali basse-cour) se nanaša na spodnje dvorišče. Lepage, p.34. V srednjeveških virih, je bil latinski izraz castellum uporabljen za opis kompleksa predgradja v teh gradovih. Pounds, p.22.
Enega od sodobnih opisov teh struktur navaja Jean de Colmieu okoli 1130, ki opisuje regijo Calais na severu Francije. De Colmieu opisuje, kako so plemiči zgradili »kup zemlje tako visoko kot so ga lahko in izkopali jarek ob njem, širok in globok kot je bilo mogoče. Prostor na vrhu kupa so obdali z palisado iz zelo močnih hlodov, okrepljeno v intervalih s čim več stolpi, da so lahko zavarovali svoje premoženje. Znotraj ograjenega prostora je bila citadela ali stolp, iz katerega so branili celotno območje. Vhod v trdnjavo je bil preko mostu, ki se je dvigal iz zunanje strani jarka do vrha kupa in je bil podprt s stebri.« Toy, p.53. V gradu Durham sodobniki opisujejo kako je nastala mota in predgradnja iz »gomile dvigajoče zemlje« z dvigajočim stolpom »v zrak, močan znotraj in zunaj« s »čokato hišo ... bleščeče lepote v vsakem delu«. Kenyon, p.13 citing Armitage 1912: pp.147-8.
Mote so bile narejene iz zemlje in sploščene na vrhu in je brez izkopa zelo težko ugotoviti ali je kup umeten ali naraven. Toy, p.52; Brown (1962), p.24. Nekateri so zgradili tudi na starejših umetnih strukturah, kot so gomile iz bronaste dobe. Kenyon, pp.9-10. Velikost mot se precej razlikuje, z nasipi od 3 do 30 metrov v višino in od 30 do 90 metrov v premeru. Ta najmanjša višina 3 m je bila običajno namenjena za izključitev manjših gomil, ki bile pogosto v nevojaške namene. Besteman, p.213. V Angliji in Walesu je bilo le 7% mot visokih več kot deset metrov; 24% jih je bilo med deset in pet metri in 69% je bilo visokih manj kot pet metrov. Kenyon, p.4, citing King (1972), pp.101-2. Mota je bila zaščitena z jarkom, ki je bil običajno tudi vir zemlje za izgradnjo kupa samega. Brown (1962), p.29.
Stolp in zaščitni zid sta bila običajno zgrajena na vrhu mote. Nekatere stene so bile dovolj velike, da so imele okoli njih obrambni hodnik, zunanje stene mote in hodnik bi lahko okrepili tako, da so izpolnili vrzeli med lesenimi stenami z zemljo in kamenjem, kar je omogočalo nositi večjo težo. To se je imenovalo garillum. King (1991), p.55. Manjši mote so imele le preproste stolpe s prostorom za nekaj vojakov, medtem ko so bile večje mote opremljene z mnogo večjo stavbo. DeVries, p.209. Mnogo lesenih stolpov je bilo oblikovanih z bretasche, kvadratno nadgradnjo, ki je štrlela iz zgornjega nadstropja stolpa in omogočala boljšo obrambo in bolj čvrsto konstrukcijo. Kronist iz začetka 12. stoletja, Lambert Ardres, opisuje lesen stolp na vrhu mote na gradu Ardres, kjer je »bilo prvo nadstropje na površini tal, kjer so bile kleti in kašče, in velike škatle, sodi in drugi gospodinjski pripomočki. V nadstropju nad tem je bilo stanovanje in skupni bivalni prostori prebivalcev, v katerih so bile shrambe, sobe za peka in služabnike in velika soba, v kateri sta spala gospodar in njegova žena... v zgornji etaži hiše so bile mansardne sobe ... V tem nadstropju, imenovanem stolpna hiša so spali so bili tudi stražarji in hlapci«. Leseno konstrukcijo na moti so lahko zaščitili s kožami, da bi preprečili možnost vžiga med obleganjem.
Predgradnja je bilo zaprto dvorišče, ki je obkrožala moto in je bila obdana z leseno ograjo - palisado in drugim jarkom. Predgradnja je bila pogosto v obliki ledvice, da se je prilegala krožni moti, lahko pa je bila tudi drugih oblik glede na teren. Predgradnja je vsebovala večje število objektov, vključno z dvorano, kuhinjo, kapelo, vojašnico, skladišči, hlevi, kovačnico ali delavnicami in je bila središče gospodarskega delovanja gradu. Meulemeester, p.105; Cooper, p.18; Butler, p.13. Predgradnjo je z moto povezoval bodisi dvižni most ali bolj popularno v Angliji, stopnišče vrezano v moto. Pounds, p.17. Tipično sta je jarek mote in predgradnje združila in tvorila osmico okoli gradu. Kjer je bilo mogoče, so v bližini zajezili ali preusmerili potok ali reko, da so napolnili z vodo jarke, umetna jezera in druge oblike vodne obrambe.
V praksi so obstajale številne variante tega splošnega načrta. Grad je imel lahko več kot eno predgradnjo: na gradu Warkworth sta bili zgrajeni notranja in zunanja predgradnja ali pa je bilo več predgradenj ob boku mote, kot je primer Windsorski grad. Nekatere predgradnje so imele dve moti, kot je to v Lincolnskem gradu. Nekatere mote so bile kvadratne namesto krožne, kot je na Cabal Trump. Namesto enojnega jarka, so bili občasno zgrajeni dvojni obrambni jarki, kot je videti pri Berkhamstedu. Lokalna topografija in namen graditelja je bil razlog različnim modelom. Liddiard (2005), p.42.
Konstrukcija in vzdrževanje
Za gradnjo mote so bile uporabljene različne metode. Kadar so lahko uporabili naraven hrib, so z brežino ustvarili moto brez potrebe po umetnem kupu, a so na splošno velik del mot izdelali ročno. Štiri metode so obstajale za gradnjo kupa in stolpa: bodisi so najprej zgradili kup in stolp postavili nanj; stolp je bil lahko alternativno zgrajen na osnovni površini tal in nato spodkopan v kup; stolp je bil zgrajen na površini tal in nato deloma zakopan v kup, zakopan del je tvoril klet; ali je bil stolp lahko zgrajen najprej in kup dodan kasneje. King (1991), pp. 50–51.
Ne glede na zaporedje je imela umetna mota zgrajen kup zemlje; to delo je bilo opravljeno ročno, s pomočjo lesenih lopat in ročnih samokolnic, mogoče s krampi v kasnejših obdobjih. Za večje mote je bilo potrebno za izgradnjo nesorazmerno več napora kot pri manjših primerih, zaradi količine vsebovane zemlje. Največje mote v Angliji, kot je Thetford, ocenjujejo, da je bilo potrebno do 24.000 delovnih dni dela. Sodobni izračuni govorijo o nekaterih motah, ki so bile zgrajene v nekaj dneh, pri čemer zgodovinarji menijo, da so bodisi te številke prenizke ali pa je šlo za izgradnjo manjše strukture. Ob upoštevanju ocene razpoložljivih človeških virov v tistem obdobju, zgodovinarji ocenjujejo, da bi lahko večje mote zgradili v štirih so devetih mesecih. To je zelo ugodno v nasprotju z gradnjo v kamnu, ki je navadno trajala do deset let. Potrebno je bilo zelo malo kvalificirane delovne sile. Po invaziji Normanov na Anglijo, so prisili kmete, da so gradili za njih. Če je bilo lokalno delovno silo treba plačati - kot so bili Kloni na Irskem, so leta 1211 gradili s pomočjo uvoženih delavcev. McNeill, pp. 39–40.
Vrsta tal je narekovala zasnovo mote. Tako bi glinena tla omogočala strmo brežino, medtem ko so peščena tla pomenila, da dobi mota položen naklon. Kadar so bile na voljo različne plasti materiala, kot so glina, pesek in apnenec, bi lahko zgradili močno konstrukcijo. Plasti šote so dodali povrh tudi za stabilizacijo mote, ko je bila zgrajena. Podobne težave so imeli z gradnjo obrambnih jarkov, kjer so oblikovalci kopali širši jarek, je moral biti globlji, če so bile brežine lahko bolj strm, je bil bolj defenziven. Čeprav naj bi bile mote, kot opisuje Norman Pounds, »skoraj neuničljive«, so zahtevale pogosto vzdrževanje. Spiranje tal je bil problem, predvsem na bolj strmih brežinah, zato so jih lahko prevlekli z lesenimi ali kamnitimi ploščami, da bi jih zaščitili. Sčasoma so nekatere mote trpele zaradi posedanja ali škode zaradi poplav, kar je zahtevalo popravila in stabilizacijska dela. Cooper, p. 76; Butler, p. 17.
Čeprav so gradovi tipa mota najbolj znana oblika, niso bili nikjer najštevilčnejši. Van Houts, p. 61. Priljubljena alternativa je bil krožni grad (krožni okop - oblika utrjene obrambne strukture, običajno krožne ali ovalne oblike, brez stolpa), ki obsega palisado, zgrajeno na vrhu dvignjene zemlje s krožnim obzidjem, zavarovan z jarkom. Izbira mote ali krožnega okopa je delno posledica terena, saj so mote običajno temeljile na nizkih tleh in na globlji glini in aluvialnih tleh. Pounds, p. 17; Creighton, p. 47. Drugi dejavnik je bila hitrost, saj so krožne okope hitreje zgradili kot mote. Nekateri so bili kasneje pretvorjeni v mote tako, da so izpolnili središče, da so pridobili ploščad. Mote gradovi so bili morda bolj prestižni ali lažji za obrambo. Druga teorija je, da je, kot kupi na Nizozemskem ali Vorburg in Hauptburg v Spodnjem Porenju, dvig višine gradu bil potreben, da so ustvarili bolj suho podlago.
Zgodovina Pojav zasnove
Mota grad je posebej severno evropski fenomen, najštevilčnejši so v Normandiji in Britanskem otoku, pa tudi na Danskem, v Nemčiji, južni Italiji. Pringle, p.187; Toy, p.52. Evropski gradovi so se najprej pojavili v 9. in 10. stoletju, ko je padec Karolinškega cesarstva povzročil da se je ozemlje razdelilo med posamezne fevdalce in kneze in so lokalna območja ogrožali Ogri in Vikingi. King (1991), p.34. Obstajajo različne razlage glede izvora in širjenja mote po vsej severni Evropi, pogosto so si v akademski sfere navskriž z razlagami o vojaških in družbenih razlogih za širjenje tega modela. Eden od predlogov je, da so bili ti gradovi zgrajeni posebej za zagotovitev zaščite pred zunanjim napadom. Angevins je trdil, da so jih začeli graditi za zaščito pred vpadi Vikingov, širjenje pa posledica napadov ob slovanski in ogrski meji. Nicolle, p.33; Kaufmann and Kaufmann, p.109. Drugi argument je, da je glede na povezavo med tem slogom gradu in Normani, ki so bili z Viking v sorodu, da je bila to v bistvu prvotno vikinška oblika, ki so jo prinesli v Normandijo in Angers. Mota grad je bil vsekakor učinkovit v obrambi, čeprav zgodovinar André Debord meni, da so zgodovinski in arheološki podatki vojaškega delovanja mote gradov še vedno razmeroma omejeni. Brown (1962), pp.28-9; Debord, p.95. Alternativni pristop se osredotoča na povezavo med to obliko gradu in tem kar se lahko imenuje fevdalni način družbe. Širjenje mota gradov je običajno tesno povezano z oblikovanjem lokalnih fevdov in fevdalnih lastnikov zemljišč. Na območjih brez tega načina upravljanja so redko zgrajeni ti gradovi. Morda obstaja povezava med lokalno topografijo in gradnjo mota gradov, ki so navadno zgrajeni na nizko ležečih območjih, v mnogih primerih predmet rednih poplav. DeVries, p.202. Ne glede na razloge za začetno priljubljenost mote pa obstaja široko soglasje, da so bili gradovi najprej splošno sprejeta v Normandiji in Anžujskem ozemlju v 10. in 11. stoletju.
Začetni razvoj, 10. in 11. stoletje