Abilízem je sistem diskriminacije in predsodkov do ljudi s posebnimi potrebami s strani posameznikov brez invalidnosti. Abilizem žrtvam dodeljuje oznake glede na njihovo invalidnost in jih manjvrednoti v primerjavi z posamezniki brez invalidnosti. Diskriminacija, s katero se srečujejo osebe z duševno motnjo, se natančneje imenuje mentalizem namesto abilizem.
Izvor izraza Izraza »abilizem« zaradi nepoznanosti in nekolikšne nepozornosti na pojav diskriminacije proti osebam z invalidnostjo v Sloveniji ter zaradi vprašanja ustreznosti dobesednega prevoda iz angleščine v slovenščino, v SSKJ ne zasledimo. Izvira iz angleškega »ableism«, ki je sestavljen iz dveh zlogov: »able« (v povezavi z »disabled«) in »-ism« (predsodki ali diskriminacija na podlagi določenega atributa)Ableism. (b.d.). V Merriam Webster Dictionary online. Pridobljeno s https://www.merriam-webster.com/dictionary/ableism.
Medtem ko je izraz v angleščini opredeljen v več slovarjih (Merriam-Webster, Oxford English Dicionary, dictionary.com) in je v teh slovarjih bolj ali manj opredeljen kot diskriminacija proti posameznikom s posebenimi potrebami, obstajajo tudi druge, širše definicije. Aktivistka Lydia X. Z. Brown opredeli abilizem kot 1) zatiranje, predsodki, stereotipi ali diskriminacija proti ljudem z invalidnostjo na podlagi dejanskih ali domnevnih invalidnosti, 2) verjetje, da so ljudje superiorni ali inferiorni, imajo boljšo kvaliteto življenje, ali so njihova življenja več vredna na podlagi dejanskih ali domnevnih invalidnostiBrown, L. X. Z. (b.d.). Definitions. V Autistic Hoya. Pridobljeno s https://www.autistichoya.com/p/definitions.html .
Razprave o fenomenu in uporaba termina se je začela pojavljati šele pred kratkim: izraz se je prvič uporabil v 80's letihGoogle Books Ngrams Viewer. Pridobljeno s https://books.google.com/ngrams oz. bolj natančno leta 1981. Simon MintyOuchlets. (2014). First there was racism and sexism, now there's ableism. BBC News. Pridobljeno s https://www.bbc.com/news/blogs-ouch-27840472 poroča, da je večjo uporabo izraza v Združenem kraljestvu (UK) zasledil leta 2009 v akademskih krogih in pri nekaterih aktivistih. Čeprav se nekatere države in institucije (tj. Kanada) z abilizmom ukvarjajo že več desetletij pa so zakoni različnih držav, ki bi izrecno kriminalizirali diskrimacijo, prišli v veljavo komaj v zadnjih 10-20 letih. V zadnjem času lahko opazimo vedno večjo pozornost za pojav na globalni ravni, tudi na ravni vsakodnevnega življenja in ozaveščenja javnosti.
Izražanje Ob pisanju in izražanju o osebah s posebnimi potrebami oz. invalidnostjo je potrebno poudariti, da ni ustrezno ali strokovno uporabljati izraze kot so »invalid« ali »invalidna oseba«, saj to nakazuje, da je to najpomembnejša lastnost osebe, o kateri govorimo. Pravilni izraz je »oseba z invalidnostjo« ali »oseba s posebnimi potrebami.«
Zgodovina abilizma Čeprav se o abilizmu v veliko večji meri govori šele danes (73% povečanje uporabe izraza v objavljenih knjigah od leta 1985 do leta 2007), pa se sam fenomen v različnih oblikah pojavlja vsaj že od srednjega veka. Osebe s posebnimi potrebami so bile zaradi svoje nerazumljenosti velikokrat obtožene za » čarovnice« in zažgane na grmadiAbleism History. (b.d.). Pridobljeno s http://www.stopableism.org/p/ableism-history.html. Nedaven primer abilizma je iz časa Hitlerjeve diktature, ko so oblasti pod imenom programa »aktion T4« jemale življenje oz. evtanazirale posameznike, ki so imeli psihiatrične, nevrološke ali fiziološke pomanjkljivosti oz. eno izmed oblik invalidnosti. Program oz. posamenzike, ki so na podlagi programa preminili, so razlagali tudi kot »življenje, ki ni vredno življenja«. Po ocenah strokovnjakov je program v vseh svojih operativnih fazah teral življenje približno 250 000 posameznikovEuthanasia Program. (b.d.). V The Holocaust Encyclopedia. Pridobljeno s https://encyclopedia.ushmm.org/content/en/article/euthanasia-program.
Primeri abilizma danes Abilizem je v današnji družbi nekaj popolnoma normalnega, čeprav se tega velikokrat ne zavedamo. Danes je veliko pozornosti posvečeno osebam z duševnimi motnjami in se tako npr. veliko ljudi zaveda, da je policijska brutalnost proti psihiatričnim bolnikom oblika diskriminacije. Seveda obstajajo tudi drugi vsakodnevni primeri, kot so, ko nekoga predstaviš, najprej omeniš njegovo težavo oz. se na njega sklicuješ po tej težavi (»slepec«, »invalid«, »gluh«...) ali pa se osebi opravičiš za to težavo. Prav tako je potrebno osebo vprašati, če se želi pogovarjati o svoji težavi, saj drugače predvidevaš, da želi oseba z vsemi in vedno govoriti o svoji težavi. Zavedati se je treba, da ima oseba pravico do zasebnosti in ne-razkritja. Zelo banalen primer abilizma je tudi siljenje svoje pomoči osebi oz. poskus pomoči osebi brez, da jo vprašaš za dovoljenje.
Aktivizem Socialni model invalidnosti Aktivisti omenjajo Socialni model invalidnosti. V družbi se velikokrat govori o invalidnostih kot, da te nujno prinašajo samo slabe izide, da predstavljajo omejitve in da jih je treba nujno »popraviti« oz. odpraviti, kar so glavne predpostavke Medicinskega modela invalidnosti. Medicinski model invalidnosti zagovarja tezo, da želijo biti posamezniki s posebnimi potrebami takšni, kot vsi ostali, da torej želijo doseči nekaj, kar bi imenovali »normalno«. Aktivisti zagovarjajo tezo, da se posamezniki z invalidnostjo naučijo živeti in živijo s svojo invalidnostjo tako, da so lahko najboljša verzija sebe, kot vsi »ostali«, ki nimajo teh potrebYoung, S. (2014). I'm not your inspiration, thank you very much. Pridobljeno s https://www.youtube.com/watch?v=8K9Gg164Bsw&t=119s. Torej, zagovarjajo, da je opredelitev invalidnosti kot nekaj, kar je potrebno popraviti, napačna in da želijo živeti v svetu, ki bi bil prilagojen na njihov način življenja, ampak ne v smislu prilagoditev, ki bi te posamenike prisilile, da bi delovali na enak način, kot »ostali« (npr. namesto, da posamenzika, ki ima probleme z vzdrževanjem vsakodnevne službe in plačevanjem najemnine, premestimo v stanovanjsko skupino, mu nudimo podporo, da lahko opravlja vsakodnevne obveznosti samostojno in pomagamo pri plačevanju najemnine)Social Model vs Medical Model of disability. (b.d.). Pridobljeno s http://www.disabilitynottinghamshire.org.uk/about/social-model-vs-medical-model-of-disability/ . Trdijo, da problem pri invalidnostih niso te same, ampak odnos družbe do njih. Sodobna organizacija družbe povzroča omejevanje dejavnosti in ne upošteva posameznikov, ki so gibalno ovirani in jih izključi iz sodelovanja v prevladujočih socialnih aktivnostihGoering, S. (2015). Rethinking disability: the social model of disability and chronic disease. Current Reviews in Musculoskeletal Medicine, 8(2), 134–138. http://doi.org/10.1007/s12178-015-9273-z. Čeprav so posamezniki z invalidnostjo v manjšini, to še ne pomeni, da niso sposobni ohranjati socialnih odnosov in delovati na delovnem mestu. Manjka jim vključujoč družbeni okvir, v katerem lahko sodelujejo. Nekatere invalidnosti tako sploh ne bi rabili imenovati »invalidnosti« oz. »posebne potrebe« ampak samo drugačen način obstoja. Zasledimo lahko citate, kot so »zravilo potrebuje abilizem, ne pa naša telesa«.
Ker posamezniki, ki nimajo invalidnosti velikokrat poskušajo de-legitimizirati posameznike z le-to, je eden izmed najpomembnejših ciljev gibanja enakovrednost posameznikov z invalidnostmi z »ostalimi.«. Delegitimizacija se nanaša na uporabo moči in privilegijev za izpodbijanje izražanja stališč zatiranih ljudi o svojih težavah. Z delegitimizacijo se predpostavlja podcenjevalno stališče, da invalidnost pomeni tudi nezmožnost razumevanja in odzivanja se na diskurz o svojih težavah, povezanih z invalidnostjo. Zanaša se na uporabo dvojnih standardov in na zatrjevanje, da je zatirana oseba preveč čustveno vpletena, osebno pristranska ali nezmožna ustreznega diskurza, da bi lahko sodelovala v diskurzu o lastnih težavah.
Učinki medicinskega modela invalidnosti Ena izmed posledic medicinskega razumevanja invalidnosti je, da posameznikih z invalidnostjo velikokrat poročajo o občutkih izključitve iz družbe, manjvrednosti in pritiska za sledenje normam in/ali da se drugi do njih vedejo kot, da so globalno nesposobni. Prav tako poročajo o frustraciji, ko se srečajo s pomilovalnim odnosom ali osuplostjo drugih ob poročanju o pozitivnih izkušnjah v svojem vsakodnevnem življenju.
Za veliko posameznikov največji problem, ki ga doživljajo, ne izhaja neposredno iz njihovih teles, ampak iz nezaželenega odzivanja drugih, v smislu izključevanja in kritiziranja s strani fizično okolje, institucialnih norm in/ali socialnih stališč. Počutijo se kot, da je fizični svet historično oblikovan, da jih izključuje. Napačne predstave drugih o kvaliteti življenja, sposobnosti za delo ipd. oseb s posebnimi potrebami ne prispevajo samo k institucionaliziranim normam, ki se potem ohranjajo, ampak ustvarijo dodatne ovire s tem, ko se osebe težje počutijo dobro glede sebe in imajo slabšo podobo o sebi.
Oviranost in invalidnost Pomembna ločitev je razlika med »oviranostjo« in »invalidnostjo«. Oviranost se nanaša na lastnosti ali pomanjkanje lastnosti oz. nekaj abnormalnega pri določenem posamezniku, invalidnost pa se nanaša na omejitve, ki jih družba povzroča s tem, ko posameznike ne obravnava enakovredno in ne poskrbi za primerne prilagoditve. Posameznik lahko svojo oviranost doživlja na negativen način, ali pa tudi ne. Posamezniki, ki se rodijo slepi velikokrat razumejo svojo slepoto kot nevtralni način bivanja namesto kot primankljaj ali problem, seveda pa to ne velja za vse posameznike. Potrebno je poudariti, da nekateri doživljajo negativne učinke povezane s svojim telesnim stanjem: npr. izčrpanost, bolečina, depresija, kronična bolezen, ki se v socialnem modelu invalidnosti imenujejo učinki oviranosti (»impairment effects«), ampak to še ne pomeni, da socialni model invalidnosti ni ustrezen. Namreč se lahko posameznik počuti zatiranega s strani posameznikov, ki nimajo invalidnosti in tako želi zmanjšati to zatiranje, hkrati pa tudi zmanjšati svoje težave. Medicinski strokovnjaki lahko to dosežejo z nepristranskim govorom o negativnih učinkih oviranosti oz. invalidnosti, hkrati pa z ohranjajem spoštovanja do teh posameznikov in s sodelovanjem v borbah za njihovo aktivno vključevanje v družbo.
Abilizem na delovnem mestu Statistično gledano je stopnja zaposljivosti pri osebah z invalidnostjo nižja in stopnja brezposlenosti višja.
Evropska unija leta 2011 Pri interpretiranju statistik zaposljivosti in brezposelnosti v Evropski uniji ločimo med dvema definicijama invalidnostiEurostat, the statistical office of the European Union. (julij 2014). Disability statistics - labour market access. Pridobljeno s https://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php/Disability_statistics_-_labour_market_access:
1) Osebe, ki imajo osnovno težavo pri delu (kot so vid, sluh, hoja, komuniciranje); 2) Osebe, omejene pri delu zaradi dolgotrajne zdravstvene težave in/ali težave s temeljnimi dejavnostmi (LHPAD).
Prav tako je za razumevanje statistik pomembno razumevanje naslednje terminologijeEurostat, the statistical office of the European Union. (30. julij 2014). Prevalence of disability Metadata. Pridobljeno s https://ec.europa.eu/eurostat/cache/metadata/en/hlth_dsb_prv_esms.htm#meta_update1481639850369: Brezposelnost definiramo kot število brezposlenih oseb kot odstotek aktivnega prebivalstva. Aktivne osebe so opredeljene kot vsota zaposlenih in brezposelnih oseb. Neaktivne osebe so tiste, ki jih ne moremo razvrstiti niti kot zaposlene niti kot brezposelne. Neaktivna populacija lahko vključuje predšolske otroke, šolske otroke, študente in dijake, upokojence, gospodinje (če niso zaposlene in aktivno ne iščejo dela), osebe z invalidnostjo ipd.