Bivalno-obrambni grad (angl. keep, srednje angleško kype, franc. donjon) je vrsta stolpa/gradu, zgrajenega v evropskih gradovih v srednjem veku. Znanstveniki razpravljajo o obsegu besede keep, vendar običajno menijo, da je to velik stolp v gradu, ki je bil namenjen utrjenemu bivališču in zatočišču ko bi ostali deli gradu padli v sovražnikove roke. Prvi stolpi so bili leseni in so bili del mota gradov, ki so se pojavili v Normandiji in Anjou v 10. stoletju. Oblika se je širila po Angliji zaradi invazije Normanov od leta 1066 in se nato razširila v Wales, v drugi polovici 11. stoletja in na Irsko v 1170-ih. Anglo-normanski in francoski vladarji so začeli graditi stolpe v kamnu med 10. in 11. stoletjem. To so bili normanski bivalno-obrambni gradovi s kvadratnim ali pravokotnim tlorisom in krožni gradovi. Kamniti gradovi so imeli precejšen političen kot tudi vojaški pomen in so jih lahko gradili tudi do deset let.
V 12. stoletju so začeli nastajati novi modeli - v Franciji so bili uvedeni gradovi v obliki štiriperesne deteljice, medtem ko so v Angliji gradili poligonalne gradove. Do konca stoletja so se francoski in angleški modeli začeli razhajati: Filip II. Francoski je zgradil vrsto okroglih bivalno-obrambnih gradov, da bi označil svojo kraljevsko oblast na svojih novih ozemljih, medtem ko so v Angliji gradove gradili brez tovrstnih stolpov. V Španiji so stolpe vse bolj vključevali v krščanske in islamske gradove, v Nemčiji pa so visoke stolpe, imenovane bergfrid, raje izvajali po zahodni modi. V drugi polovici 14. stoletja je nastal preporod v gradnji bivalno-obrambnih gradov. V Franciji je Château de Vincennes začel modo visokih, močno mašikuliranih modelov, kar je bil trend sprejet v Španiji in najbolj viden skozi dela valladolidske španske šole gradnje gradov. Medtem je bivalno-obrambnih grad v Angliji postal priljubljen med najbolj premožnimi plemiči: ti veliki stolpi so vsak unikatno oblikovani in sodijo med najlepše gradove zgrajene v tem obdobju.
V 16. stoletju so bivalno-obrambni gradovi začeli počasi prihajati iz mode kot utrdbe in rezidence. Veliko je bilo uničenih v civilnih vojnah med 17. in 18. stoletjem ali vključenih v vrtove kot umetnost. V 19. stoletju je bivalno-obrambni grad spet postal modern. V Angliji in Franciji so bili mnogi obnovljeni ali preoblikovani, za kar so poskrbeli novogotski arhitekti. Kljub nadaljnjemu uničevanju med vojnami v 20. stoletju, so se številni francoski in španski gradovi ohranili so danes in predstavljajo pomemben del turistične in kulturne dediščine v Evropi.
Etimologija in zgodovinopisje
Od 16. stoletja dalje se angleška beseda keep nanaša na velike stolpe v gradovih. Beseda izvira iz okoli leta 1375 do 1376, iz srednje angleškega izraza kype, ki pomeni 'košaro' ali 'sod' in je izraz, ki je zaradi gradu pri Guînesu, ki spominja na sod. Izraz se uporablja tudi za druge podobne gradove do 15. stoletja. Do 17. stoletja je beseda keep sicer izgubila svoj prvotni pomen in se je ohranila v pomenu zadržati ali zaščiti.
Že zgodaj je postala uporaba besede keep povezana z idejo stolpa na gradu, ki bi služil hkrati kot utrdba in zasebno bivališče ter v skrajnem primeru zatočišče. Pomen se zaplete z zgradbo utrjenega renesančnega stolpa v Italiji, ki se imenuje tenazza in so bili uporabljeni kot obramba v skrajnem primeru. Do 19. stoletja so viktorijanski zgodovinarji napačno ugotovila, da sta etimologiji besed keep in tenazza povezani in da keepi izpolnjujejo vojaško funkcijo. Dixon, p.9-12.
Rezultat razvoja v smislu uporabe izraza keep v zgodovinski analizi, je danes lahko problematično. King, pp.190–6. Sodobni srednjeveški avtorji uporabljajo različne izraze za stavbe, ki jim danes pravijo keep. V latinščini so večkrat opisane kot turris, turris castri ali magna turris. 12. stoletju je v francoščini nastal izraz donjon, iz latinščine dominarium za 'gospostvo', ki povezuje stolp in fevdalno oblast. Podobno so srednjeveški španski pisci imenovali stavbe torre del homenaje ali 'prosotr domovanja'. V Angliji je donjon postal ječa, prvotno izraz za zadrževanje, ne zapor.
Ta dvoumnost terminologije je naredila zgodovinsko analizo uporabe besede keep za problematično. Čeprav izraz ostaja v uporabi v angleščini, nekateri akademiki raje uporabljajo izraz donjon in večina sodobnih zgodovinarjev svari pred poenostavljeno uporabo izraza keep. Utrdbe gotovo niso nujno del enotnega srednjeveškega sloga, prav tako ne njihova uporaba. King, pp.190–6; Dixon, p.12.
Zgodovina Leseni bivalno-obrambni gradovi (9.–12. stoletje) Najstarejši bivalno-obrambni gradovi so bili zgrajeni kot oblika mota od 10. stoletja dalje - kombinacija dokumentarnih in arheoloških dokazov kaže na prvi tak grad, zgrajen v Vincyju leta 979.King, p.38. Te prve gradove so gradili močnejši gospodarji Anjou v poznem 10. in 11. stoletju, zlasti Fulko III. Anžujski in njegov sin, Geoffrey II. Anžujski, ki jih je zgradil veliko število med 987 in 1060.DeVries, pp.203–4. Viljem Osvajalec je to obliko gradu uvedel v Angliji po napadu leta 1066 in oblikovanje širil v južni Wales kot normansko širitev v naslednjih desetletjih.
Grad mota je obsegal kup imenovan mota, navadno umetno nasut iz zemlje in zatravljen in predgradje, nižje obzidano ohišje. Grad in zaščitni lesen zid (palisada sta bila običajno zgrajena na vrhu mote. Nekateri zaščitni zidovi okrog gradu so bilo dovolj veliki, da so omeli obrambni hodnik. Zunanje stene mote in obrambni hodnik so lahko okrepili tako, da so izpolnili prostor med lesenimi stenami z zemljo in kamenjem ter tako omogočili uporabo težjih bremen. Imenovali so jih garillum. Manjši mota gradovi so imeli le preprost stolp s sobo za nekaj vojakov, medtem ko so bili večji mota gradovi opremljeni z veliko višjim in večjim stolpom, oblikovanim z bretasche, kvadratni struktura, ki je konzolno izstopala iz zgornjega nadstropja zgradbe in omogočala boljšo obrambo in bolj čvrsto strukturno zasnovo. Leseni deli so bili zaščiteni s kožami, da so preprečili eventualen zažig med obleganjem.
En tak primer opisuje Jean de Colmieu okoli 1130, ki pravi kako so plemiči v regiji Calais zgradili »kup zemlje tako visok, kot so lahko in izkopali jarek ob tem, tako širok in globok kot je mogoče. Prostor na vrhu kupa je obdan s palisado iz zelo močnih hlodov, okrepljeno v intervalih s toliko stolpi kot so jih sredstva lahko zagotovila. Znotraj ograjenega prostora je citadela ali grad, iz katerega se vodi obramba. Vhod do trdnjave je z mostom, ki se dviga iz zunanje strani jarka in je podprt s stebri, ko se vzpenja na vrh kupa.« V gradu Durham, sodobniki opisujejo, kako je grad nastal iz »gomile dvignjene zemlje« z gradom na vrhu »eleganten, močan znotraj in zunaj«, ki je »mogočna hiša ... bleščeče lepote v vsakem delu«.Kenyon, p.13 citing Armitage 1912: pp.147–8. Tako kot ima obramben pomen, sta grad z moto pošiljala močno politično sporočilo lokalnemu prebivalstvu.
Lesen grad je bil lahko precej obsežen po velikosti, kot sta ugotovila Robert Higham in Philip Barker in je bilo mogoče zgraditi »... zelo visoke in velike strukture« Higham and Barker, p.244.. Kot primer, kaj tak grad lahko sestavlja, opisuje zgodnji kronist 12. stoletja Lambert Ardres: lesen grad na vrhu mote na gradu Ardres, kjer je bilo »... prvo nadstropje na površini tal, kjer so bile kleti in kašče, in veliki zaboji, sodi in drugi domači pripomočki, v nadstropju nad tem je bilo stanovanje in skupni dnevni prostori prebivalcev, v katerih so bile shrambe, sobe za peke in služabnike in velik prostor, v katerem sta spala gospodar in njegova žena ... v zgornji etaži hiše so bile mansardne sobe ... v tej etaži so bili tudi stražarji in so splali branitelji gradu.«
V Svetem rimskem cesarstvu so visok, prostostoječ lesen stolp imenovali bergfrid in so ga pogosto gradili v 11. stoletju, in sicer podobno kot grad mota ali kot del gradu na hribu, z značilnim notranjim in zunanjim dvoriščem.Kaufmann and Kaufmann, p.109; Purton, p.195. Bergfrid, ki ima ime iz nemščine za 'zvonik', je bil sicer podoben normansko-angleškim gradovom, vendar je imel po navadi manjšo površino ali tloris, običajno ni imel bivalne funkcije in bil pogosto vgrajen v zunanji obrambi gradu, namesto da bi bil varno zatočišče v primeru sile.Kaufmann and Kaufmann, pp.123, 306; Thompson (2008), pp.22–3.
Zgodnji kamniti bivalno-obrambni gradovi (10.–12. stoletje)
V 10. stoletju so manjše število kamnitih gradov začeli graditi v Franciji, na primer v Château de Langeais. V 11. stoletju se je njihovo število povečalo in se kot slog širilo iz Normandije drugod po Franciji in v Anglijo.Nicholson, p.78; Kaufmann and Kaufmann, p.109. Nekatere obstoječe mota gradove so predelali v kamnu in stolpe nadgradili, v drugih primerih so zgradili nove kamnite. Te kamnite gradove so uvedli na Irsko v 1170-ih v času naslednje normanske zasedbe na vzhodu države, kjer so bili še posebej priljubljeni med novimi Anglo-Norman gospodi. Dve splošni vrsti oblikovanja sta se pojavili po Franciji in Angliji v tem obdobju: štiristranski kamniti grad, znani kot normanski keep ali velik donjon carré v angleščini ali donjon roman v francoščini -. in krožni grad.Viollet-le-Duc, p.77. Razlogi za prehod od lesa na kamen so nejasni, proces je bil počasen in neenakomeren po različnih regijah. Veljalo je prepričanje, da je kamnit grad trdnejši od lesenega in manj ranljiv na ogenj. Nedavne arheološke raziskave so pokazale, da je bilo veliko lesenih gradov robustnih in prav tako prefinjenih kot njihovih kamnitih ekvivalentov.Brown, p.36; Toy (1985), p.54; Creighton and Higham, pp.41–2. Nekateri leseni niso bili pretvorjeni v kamen še vrsto let in so jih namesto tega razširili v lesu, kot je Hen Domen. Kljub temu je kamen postal bolj priljubljen kot gradbeni material tako iz vojaških kot simbolnih razlogov.Liddiard (2005), p.53; King, p.62. Kamniti gradovi so zahtevali znanje obrtnikov. Za razliko od lesa in zemeljskih del, ki so jih lahko izvajali s pomočjo nesvobodnih delavcev tlačanov, so morali te obrtnike plačati, drag pa je bil tudi kamen. Gradnja je bila relativno počasna zaradi omejitev v apneni malti, uporabljeni v tem obdobju – grajske zidove so lahko običajno povečali za največ 3,6 m na leto. Grad Scarborough ni bil netipičen primer deset letne gradnje. Število takih gradov je ostalo relativno nizko: na primer v Angliji, čeprav je bilo več kamnitih gradov zgrajenih po zasedbi, jih je le med deset in petnajst stalo leta 1100 in le okoli sto je bilo zgrajenih do leta 1216.Hulme, p.213.
Normanski grad je imel štiri stranice, v vogalih ojačane s pilastri ali oporniki; nekateri, zlasti v Normandiji in v Franciji, so imelo obliko barlongue, pri čemer je imel pravokotni tloris dolžino dvakratnik njihove širine, medtem ko so predvsem v Angliji oblikovali kvadrate. Lahko so bili do štiri nadstropja visoki, z vhodom postavljenim v prvo nadstropje, da so otežili vdor vrat. Zgodnji francoski gradovi so imeli zunanje stopnice v lesu, medtem ko so kasnejši gradov v Franciji in Angliji dobili kamnite. V nekaterih primerih so bile dostopne stopnice zaščitene z dodatnimi zidovi in vrati, kot nekakšna predgradnja. Mogočna normanska oblika je imela debele zidove, po navadi narejene iz klesancev, lahko debele 7,3 m, izjemno močne, ki so zadrževali stalno temperaturo v notranjosti stavbe tako poleti kot pozimi. Večji gradovi so bili prostore ob notranji steni, medtem ko so manjše različice imele en, nekoliko utesnjen prostor v vsakem nadstropju. Običajno je bil samo v prvem nadstropju strop obokan v kamnu, v višjih nadstropjih pa lesen.