Angleški park ali angleški krajinski park ali pa preprosto angleški vrt (francosko: Jardin à l'anglaise, italijansko: Giardino all'inglese, nemško: Englischer Landschaftsgarten, portugalsko: Jardim inglês, špansko: Jardín inglés) je park, urejen tako, da ohranja naravni videz pokrajine in je nastal v Angliji v začetku 18. stoletja ter se razširil po vsej Evropi in nadomestil bolj formalen, simetričen francoski park (jardin à la française) iz 17. stoletja, do tedaj glavni slog vrtov v Evropi. Yves-Marie Allain and Janine Christiany, L'Art des jardins en Europe, Citadelles and Mazenod, Paris, 2006. Angleški park predstavlja idealiziran pogled na naravo. Navdihoval se je iz krajinskih slik Clauda Lorraina in Nicolasa Poussina in v anglo-kitajskem vrtu, po klasičnem kitajskem vrtu, ki so ga opisovali evropski popotniki. Angleški park običajno vključuje jezero, pokošeno nežno zelenico pred nasadi dreves in poustvaritev klasičnih templjev, gotskih ruševin, mostove in druge slikovite arhitekture, ki so namenjene ustvariti idilično pastoralno krajino. Delo Lancelota Capability Browna je bilo še posebej vplivno. Do konca 18. stoletja so angleški park posnemali francoski krajinski vrtovi in se razširili vse do Sankt Peterburga v Pavlovsk, v Rusiji, vrtove bodočega carja Pavla. Imeli so tudi velik vpliv na obliko javnih parkov in vrtov, ki so se pojavili po vsem svetu v 19. stoletju. Lucia Impelluso, Jardins, potagers et labyrinthes, Mondatori Electra, Milan
Zgodovina angleškega podeželskega parka
Predhodniki krajinskega parka v Angliji so bili veliki parki, ki sta jih ustvarila sir John Vanbrugh (1664-1726) in Nicholas Hawksmoor na gradu Howard (1699-1712), palači Blenheim (1705-1722) in krajinski park v podeželskem dvorcu Claremont (1715-1727). Ti parki kažejo velike travnate površine, gozdove in dele arhitekture, kot so klasični mavzolej, ki ga je zasnoval Hawksmoor na gradu Howard. V središču kompozicije je bila zgradba, za katero so bili formalni in simetrični vrtovi v slogu vrta à la française, z bogato okrašeno preprogo iz cvetličnih vzorcev in živih mej, okrašen s kipi in fontanami. Ti vrtovi, oblikovani po vzoru Versajskih vrtov, so bili zasnovani da očarajo obiskovalce s svojo velikostjo in veličastnostjo. Philippe Prevot, Histoire des jardins, Editions Sud Ouest, 2006
William Kent in Charles Bridgeman Nov slog, ki je postal znan kot angleški park sta izumila krajinska oblikovalca William Kent in Charles Bridgeman, ki sta delala za bogate pokrovitelje, tudi Richarda Templa, 1. vikonta Cobhama, Richarda Boyla, 3. grofa Burlingtona in bankirja Henryja Hoareja. Gospodje, ki so imeli velika podeželska posestva in so bili člani anti-rojalistične whigovske stranke, imeli klasično izobrazbo, so bili podporniki umetnosti in so izvedli Grand Tour v Italiji, kjer so videli rimske ruševine in hoteli italijansko pokrajino reproducirati v svojih vrtovih.
William Kent (1685-1748) je bil arhitekt, slikar in oblikovalec pohištva, ki je prinesel paladijevski slog arhitekture v Anglijo. Navdih je Kent dobil v Palladijevih zgradbah v Benečiji in pokrajini in ruševinah okoli Rima, kjer je živel med letoma 1709 do 1719. S seboj je prinesel številne risbe antične arhitekture in pokrajine. Njegovi vrtovi so bili načrtovani kot dopolnitev paladijevske arhitekture zgrajenih hiš.
Charles Bridgeman (1690-1738) je bil sin vrtnarja in izkušen vrtnar, ki je postal kraljevi vrtnar kraljice Ane in princa Jurija Danskega, in bil odgovoren za nego in preoblikovanje kraljevih vrtov v Windsorju, Kensingtonski palači, palači Hampton Court, Parku St. James in Hyde Parku. Sodeloval je s Kentom pri nekaj večjih parkih, kjer je prispeval botanično znanje, ki je omogočalo Kentu uresničiti njegove arhitekturne vizije.
Chiswick House
Kent je ustvaril enega prvih pravih angleških pokrajinskih parkov v Chiswick House za Richarda Boyla, 3. grofa Burlingtona. Prvi parki, narejeni med letoma 1724 in 1733 so imeli veliko formalnih elementov francoskega parka, vključno aleje, ki so tvorile trizob in kanale, a tudi kaj nenavadnega: slikovito podobo jonskega templja, ki je stal obrobljen z drevesi. Med letoma 1733 in 1736 so ga preoblikovali in dodali trate nagnjene navzdol do roba reke in majhno kaskado. Prvič se oblika parka ni navdihovala v arhitekturi, ampak idealizirani različici narave. Lucia Impelloso, Jardins, potagers et labyrinthes, pg. 90.
Rousham House
Rousham House v Oxfordshireu je po mnenju nekaterih največji dosežek in pomembno delo Williama Kenta. See John Dixon Hunt, Garden and Grove, London 1986. Pokrovitelj je bil general Dormer, ki je naročil Bridgemanu oblikovanje parka leta 1727, nato leta 1737 naročil Kentu, da ga predela. Bridgeman je zgradil serijo parkov, vključno z Venerino jamo, na pobočju ob reki Cherwell, in jih povezal z ravnimi potmi. Kent je spremenil poti v vijugaste, zgradil rahlo obračajoč potok, ki je sledil naravnim krajinskim značilnostim pobočja in ustvaril vrsto razgledišč, planoto pa okrasil z alegoričnimi kipi Apolona, ranjenega gladiatorja, leva, ki napada konja in drugimi predmeti. Postavil je elemente, ki »pritegnejo poglede«, dele klasične arhitekture za okrasitev krajine in uporabil ločevalni zid »ha-ha«, ki je skril jarek, ki je ločeval pašnik od vrta, a ni prekinjal razgleda iz vrta. Na koncu je dodal kaskade, po zgledu tistih na vrtu vile Aldobrandini in vile Pratolino v Italiji, da je dodal gibanje in dramo. Allain and Christiany, pg. 290
Stowe House
Stowe House, v Buckinghamshireu, (1730-1738), je predstavljal še bolj radikalen odmik od uradnega francoskega vrta. V začetku 18. stoletja je Richard Temple, 1. vikont Cobhama, naročil Charlesu Bridgemanu oblikovanje formalnega parka, z arhitekturnimi okraski Johna Vanbrugha. Bridgemanova zasnova je vključevala osmerokotno jezero in rotundo (1720-21), ki jo je zasnoval Vanbrugh.
V 1730-ih sta bila imenovana William Kent in James Gibbs za nadaljevanje dela za Bridgemanom, ki je umrl leta 1738. Kent je predelal jezero v bolj naravno obliko in ustvaril novo vrsto parka, ki je obiskovalcem nudil pogled na slikovito pokrajino. Sčasoma je vključil paladijevski most (1738), Venerin tempelj (1731) v obliki paladijevske vile; tempelj antičnih Vrlin (1737) s kipi znanih Grkov in Rimljanov, tempelj britanskih veljakov (1734-1735) s kipi britanskih junakov in tempelj modernih Vrlin, ki ga je namerno pustili v ruševinah in je vseboval brezglavi kip Roberta Walpolea, Cobhamovega političnega tekmeca. Lucia Impelluso, Jardins, potagers et labyrinthes, pg. 96.
Park je privabil obiskovalce iz vse Evrope, med drugim tudi Rousseauja. Postal je navdih za pokrajinske parke v Veliki Britaniji in na celini.
Stourhead
Stourhead, v Wiltshireu v jugozahodni Angliji (1741-1780), ki ga je uredil bankir Henry Hoare, je bil med prvimi slikovitimi parki, ki ga je navdihnil spomin na slike Claude Lorraina. Hoare je potoval v Italijo na Grand Tour in se vrnil s sliko Clauda Lorraina. Na svojem posestvu je Hoare zajezili potok, da je nastalo jezero, ki ga je obdal s pokrajino in arhitekturnimi konstrukcijami, ki predstavljajo različne postaje na potovanju Eneja v Vergilijevi Eneidi. [10
Velika doba angleških parkov Capability Brown
Najbolj vplivna osebnost v kasnejšem razvoju angleških krajinski parkov je bil Lancelot "Capability" Brown (1716-1783), ki je začel svojo kariero leta 1740 kot vrtnar v Stoweu pri Charlesu Bridgemanu, nato pa leta 1748 nadaljeval pri Williamu Kentu.
Brownov prispevek je bil poenostaviti park z odpravo geometrijskih struktur, alej in parterjev v bližini hiše in jih nadomestiti z razgibano trato in obsežnimi pogledi na posamezne skupine dreves, zaradi česar je bila pokrajina videti še večja. »On je želel ustvariti idealno pokrajino na angleškem podeželju«. Allain and Christiany, pg. 282. Ustvaril je umetna jezera, uporabljal jezove in kanale za preoblikovanje potokov ali izvire v iluziji, kot da reka teče skozi vrt.
Primerjal je svojo vlogo oblikovalca vrta s pesnikom in skladateljem. »Tukaj sem dal vejico, tam, kjer je bilo treba odrezati zaradi pogleda, sem dodal poudarek; tu sem ga končal z obdobjem in začel drugo temo«. Cited in Allain and Christiany, pg. 282.
Brown je zasnoval 170 parkov. Najpomembnejši so bili: Petworth House (West Sussex) leta 1752; Chatsworth House (Derbyshire) leta 1761; Bowood House (Wiltshire) leta 1763; Blenheimska palača (Oxfordshire) leta 1764
Humphry Repton Humphry Repton (21. april 1752 - 24. marec 1818) je bil zadnji veliki angleški krajinski oblikovalec osemnajstega stoletja, pogosto obravnavan kot naslednik Capability Browna. Patrick Goode Ed. (2009) The Oxford Companion to Architecture, Oxford University Press Repton je začel z idejo da postane krajinski oblikovalec (izraz je skoval sam) po tem, ko ni uspel na različnih projektih in zaznal priložnost po Brownovi smrti, da zapolni nastalo vrzel. Poslal je okrožnice svojim stikom v višjih slojih in oglaševal svoje storitve. Za pomoč je strankam vizualiziral svoje ideje in izdelal tako imenovano 'Red Books' Patrick Taylor Ed. (2006) The Oxford Companion to the Garden, Oxford University Press , s pojasnjevalnim besedilom in akvareli s sistemom prevlek za prikaz stanja "pred" in "po" izvedenem.John Cannon (2009) The Oxford Companion to British History, Oxford University Press
Leta 1794 sta Richard Payne Knight in Uvedale Price hkrati objavila napad na »skromen genij golega in plešastega«, kritizirala Brownove oblike kot vljudne in nenaravne in se zavzemala za krepke in kompleksne modele, sestavljene v skladu s 'teorijo slikovitosti', ki oblikuje pokrajino kot krajinsko sliko, z ospredjem, osrednjim delom in ozadjem. Na začetku svoje kariere je Repton branil Brownov ugled s polemiko. Vendar pa, kot je njegova kariera napredovala, začel uporabljali teorijo slikovitosti v praksi krajinskega oblikovanja. Verjel je, da bi morala biti v ospredju sfera umetnosti (s formalno geometrijo in okrasno zasaditvijo), da bi srednji del imel značaj parka Brownovega tipa in da bi v ozadju ustvaril divji in 'naraven' značaj. Repton je ponovno uvedel formalne terase, balustrade, špalirje in cvetlične vrtove okoli hiše na način, ki je postal običajna praksa v devetnajstem stoletju. James Stevens Curl (2006) A Dictionary of Architecture and Landscape Architecture,Oxford University Press
Repton je objavil štiri glavne knjige o oblikovanju vrtov: Skice in nasveti za krajinski vrt (1795), Pripombe na teorijo in prakso urejanja okolice (1803), Raziskavo o spremembah okusa v krajinskem vrtu (1806) in Odlomek o teoriji in praksi krajinskega vrta (1816). Gradivo je črpal iz materiala in tehnik, ki jih je uporabljal pri 'Red Books'. Ta dela so močno vplivala na druge krajinske oblikovalce kot so John Klavdij Loudon, John Nash, Jean Charles Adolphe Alphand, Hermann Ludwig Heinrich Pückler-Muskau in Frederick Law Olmsted.
Angleško-kitajski park