thumb|300px|Slika območja v veliki meri nedotaknjene divjine najdemo v Evropi skoraj izključno na skrajnem severu.
Divjina je naravno okolje na Zemlji, ki ni bila bistveno spremenjena zaradi človeške dejavnosti. Lahko se opredeli tudi kot: »Najbolj nedotaknjena, divje naravna območja brez motenj na našem planetu, tisti, zadnji res divji kraji, ki jih ljudje ne nadzirajo in niso obremenjeni s cestami, cevovodi ali drugo industrijsko infrastrukturo«.
Nekatere vlade divjino ustanovijo z zakonom ali upravnim aktom, običajno na kopnem, ki ni bilo v veliki meri spremenjeno zaradi človeških dejavnosti. Glavna njena značilnost je, da je človeška aktivnost znatno omejena. Ti ukrepi skušajo ne le ohraniti, kar že obstaja, ampak tudi spodbujati in pospeševati naravno izražanje in razvoj. Divjino je mogoče najti v rezervatih, državnih gozdovih, narodnih parkih in celo v mestih ob rekah, soteskah ali kako drugače nerazvitih območjih. Ta območja veljajo za pomembna za preživetje nekaterih vrst, biotsko raznovrstnost, ekološke raziskave, ohranjanje, samoto in rekreacijo. Divjina je zelo cenjena zaradi kulturnih, duhovnih, moralnih in estetskih razlogov. Nekateri pisci o narave menijo, da so območja divjine bistvenega pomena za človeškega duha in ustvarjalnost. Prav tako lahko ohranja tudi zgodovinske genetske lastnosti in zagotavlja življenjski prostor prosto živečim živalskim in rastlinskim vrstam, ki jih je težko poustvariti v živalskih vrtovih, arboretumih ali laboratorijih.
Fundacija WILD navaja, da imajo območja divjine dve dimenziji: morajo biti biološko nepoškodovana in pravno zaščitena. Svetovna zveza za varstvo narave (IUCN) razvršča divjino na dveh ravneh, Ia (strogi naravni rezervat –Strict Nature Reserves) in Ib (divjina – Wilderness Areas). Večina znanstvenikov in okoljevarstvenikov se strinja, da ni prostora na zemlji popolnoma neprizadetega od človeštva, bodisi zaradi pretekle zasedbe avtohtonih prebivalcev ali zaradi globalnih procesov, kot so podnebne spremembe. Aktivnosti na robu posebnih območij divjine, kot so zatiranje požarov in prekinitev migracij živali, vplivajo tudi na notranjost divjine.
Zlasti v bogatejših, industrializiranih državah, ima divjina poseben pravni pomen, to je zemljišče, kjer je razvoj z zakonom prepovedan. Mnogi narodi so določili divjino, vključno Avstralija, Kanada, Nova Zelandija, Južna Afrika, ZDA in več držav v Evropi. Veliko novih parkov se trenutno načrtuje ali so pravna opravila v različnih fazah v parlamentih in pri zakonodajalcu na poziv posameznikov in organizacij po vsem svetu.Vance G. Martin and Ian C. Player, Forward, A Handbook on International Wilderness Law and Policy
Slovenska beseda "divjina" (angl. wilderness) pomeni nenaseljen, nekultiviran svet, to je naravno okolje, ki ga človekova dejavnost še ni bistveno spremenila. Območja divjine so območja, kjer deluje narava ter se divje živali in rastline nemoteno razvijajo. Gre za velika območja kopnega ali morja, ki so skupaj s prvotnimi rastlinskimi in živalskimi združbami in ekosistemi, katerih sestavni del so, v naravnem stanju ter kjer je treba preprečiti večje posredovanje človeka. Divjina še vedno predstavlja 46 odstotkov kopnega na svetu.Evropski parlament
Zgodovina
Staro obdobje in srednji vek Pogledal skozi objektiv vizualnih umetnosti, so bili narava in divjost pomembni subjekti različnih obdobij svetovne zgodovine. Zgodnja tradicija krajinske umetnosti je iz obdobja dinastije Tang (618-907). Tradicija, ki predstavlja naravo, je postala eden od ciljev kitajskega slikarstva in je imela pomemben vpliv na azijske umetnosti. Umetniki v tradiciji Shan shui (lit. gore-vode-slika) so se naučili prikazovati gore in reke »z vidika narave kot celote in na podlagi njihovega razumevanja zakonov narave ... kot da bi videl skozi oči ptice.« V 13. stoletju je Shih Erh Chi priporočal izogibanje slikanju »prizorov, ki nimajo nobenega kraja bi ga narava naredila nedostopnega.« Chinese brush painting Asia-art.net Retrieved on: 20 May 2006.
Za večino človeške zgodovine, je bil večji del Zemlje divjina in človeška pozornost je bila osredotočena na poseljena območja. Prvi znani zakoni, ki so ščitili dele narave segajo nazaj v babilonski imperij in kitajska cesarstva. Ašoka Veliki, Mavrijski kralj, je z Ašokovim ediktom sprejel prvi zakon na svetu za zaščito rastlinskih in živalskih vrst okoli 3. stoletja pr. n. št.. V srednjem veku so angleški kralji začeli med prvimi na svetu zavestna prizadevanja za zaščito naravnih območij. Bili so motivirani z željo za zasebni lov na divje živali in ne toliko želje po ohranjanju in zaščiti divjine. Kljub temu, da bi imeli živali za lov, so jih morali zaščititi pred lovom za samooskrbo in zemljišča pred vaščani, ki so zbirali drva. Podobni ukrepi so bili uvedeni tudi v drugih evropskih državah.
19. stoletje do danes Zamisel o divjini, ki ima bistveno vrednost, se je pojavila v zahodnem svetu v 19. stoletju. Britanska umetnika John Constable in J. M. W. Turner sta v svojih slikah svojo pozornost namenila zajemanju lepote naravnega sveta. Pred tem so bile slike predvsem iz verskih prizorov ali človeka. Poezija Williama Wordswortha je opisovala čudež naravnega sveta, ki je bil prej obravnavan kot nevaren mestu. Čedalje bolj je vrednotenje narave postalo vidik zahodne kulture.
Sredi 19. stoletja, v Nemčiji, je Scientific Conservation, kot je bila imenovana, zagovarjala »učinkovito rabo naravnih virov z uporabo znanosti in tehnologije«. Koncept gospodarjenja z gozdovi, ki je temelji na nemškem pristopu so uporabili tudi v drugih delih sveta, vendar z različnim uspehom.Akamani, K. (nd). "The Wilderness Idea: A Critical Review." A Better Earth.org. Retrieved: 1 June 2006 Tekom 19. stoletja je divjina postala kraj za uživanje in zaščitito, zato se je v drugi polovici 19. stoletja razvilo gibanje za ohranjenost. Reke so bile za raftanje, na gore so se vzpenjali samo zaradi rekreacije.
Leta 1861, po intenzivnem lobiranju s strani umetnikov (slikarjev), je francoska Vojaška agencija za vode in gozdove nastavila »umetniški rezervat« v Fontainebleaujskem gozdu. S skupno 1 097 hektarji je znan kot prvi naravni rezervat na svetu.
Globalno ohranjanje je postalo vprašanje v času razpada britanskega imperija v Afriki v poznih 1940-ih. Britanija je tam ustanovila velike rezervate za ohranjanje divjih živali. Kot že včasih, ta interes po ohranjanju je imel gospodarski motiv: v tem primeru lov na veliko divjad. Kljub temu pa je to privedlo v 1950-ih in začetku 1960-ih do spoznanja in potrebe po zaščiti velikih območij divjine za ohranitev prosto živečih živali po vsem svetu. World Wildlife Fund (WWF), ustanovljena leta 1961, je zrasla v eno od največjih tovrstnih organizacij na svetu.
Zgodnji okoljevarstveniki so se zavzeli za oblikovanje pravnega mehanizma, s katerim bi se lahko določile meje človekovih dejavnosti za ohranitev naravne in edinstvenost zemljišč za uživanje in uporabo prihodnjih generacij. Ta globok premik v miselnosti je dosegla vrhunec v ZDA s sprejetjem Zakona o divjini leta 1964, kar je omogočilo, da so dele ameriških državnih gozdov označili kot »rezervat divjine«. Podobna dejanja, kot je zakon »Eastern Wilderness Act«, so mu sledila.
Pobude za ohranitev divjine so se še naprej povečevale. Obstaja večje število projektov za zaščito tropskih deževnih gozdov. Obstajajo tudi veliki projekti za ohranjanje območij divjine, kot je Zaščita borealnega gozda v Kanadi. Okvir poziva k ohranjanju 50 odstotkov od 6.000.000 kvadratnih kilometrov severnih gozdov na kanadskem severu.Canadian Boreal Initiative Boreal Forest Conservation Framework . www.borealcanada.ca Retrieved on: 1 December 2007. Poleg organizacije World Wildlife Fund, so podobne še društva Wildlife Conservation Society, WILD Foundation, The Nature Conservancy, Conservation International, The Wilderness Society (United States) in mnoge druge, ki so aktivne pri teh prizadevanjih za ohranjanje.
V 21. stoletju je nastal še en rahel premik v miselnost o divjini in teoriji. Zdaj je razumljivo, da preprosto risanje črt po karti in razglasitev divjine ni nujno, da bo to tudi divjina. Pokrajine so zapleteno povezane in hitro se zgodi da od zunaj kaj vpliva na divjino. Na primer, onesnaževanje zraka v Los Angelesu in kalifornijski osrednji dolini vpliva na Kern Canyon in narodni park Sekvoj. Narodni park ima kilometre »divjine«, vendar je zrak napolnjen z onesnaženjem iz doline. To povzroča paradoks, kaj je res divjina; ključno vprašanje o divjini v 21. stoletju.
Narodni parki
Oblikovanje narodnih parkov, ki se je začelo v 19. stoletju, je ohranilo nekaj še posebej privlačne in opazne pokrajine, vendar je gospodarsko udejstvovanje, način življenja in rekreacija v kombinaciji s povečanjem človeške populacije krivo za spremembe relativno neokrnjenih območij. Človekovo delovanje pogosto negativno vpliva na avtohtono floro in favno. Kot taki, za boljšo zaščito kritičnih habitatov in ohranjanje majhnega vpliva rekreacijskih možnosti, so pravni pojmi »divjina« ustanovljeni v številnih državah, začenši z Združenimi državami.
Prvi narodni park je bil Yellowstone, za katerega je zakon podpisal predsednik ZDA Ulysses S. Grant 1. marca 1872.Mangan, E. Yellowstone, the First National Park Library of Congress, Mapping the National Parks. Retrieved on: 2010-08-12. Zakon je razglasil Yellowstone za zemljišče, »ki je rezervirano in umaknjeno iz poselitve, zasedenosti ali prodaje v skladu z zakoni Združenih držav Amerike in se namensko izločijo kot javni park ali prijetno ozemlje v korist in zadovoljstvo ljudi.«
Drugi narodni park na svetu je bil Kraljevi narodni park (Royal National Park), ki se nahaja le 32 km južno od Sydneyja v Avstraliji in je bil ustanovljen leta 1879.New South Wales National Parks & Wildlife Service, "Parks & Reserves: Royal National Park". Accessed 6 December 2011.
Koncept narodnih parkov se je kmalu prijel v Kanadi, ki je ustanovila Narodni park Banff leta 1885, hkrati z izgradnjo transkontinentalne železniške proge Canadian Pacific Railway. Vzpostavitev tega in drugih parkov je pokazala, da ljudje vedno bolj cenijo divjo naravo, toda tudi ekonomsko realnost. Železnica je želela pritegniti ljudi, da bi potovali na zahod. Parki, kot sta Banff in Yellowstone sta pridobila korist, ker so železnice oglaševale potovanja v »velike divje prostore« Severne Amerike. Ko je postal predsednik Združenih držav Amerike Teddy Roosevelt, se je zavzel za povečanje sistema ameriških narodnih parkov in vzpostavil sistem državnih gozdov (National Forest).
V 1920-ih so potovali po vsej Severni Ameriki z vlakom, saj je »divjina« (pogosto so jo ogledovali le skozi okna) postala zelo priljubljena. To je privedlo do komercializacije nekaterih kanadskih narodnih parkov z gradnjo velikih hotelov, kot sta Banff Springs Hotel in Chateau Lake Louise.
Kljub podobnim imenom, se narodni parki v Angliji in Walesu precej razlikujejo od narodnih parkov v mnogih drugih državah. Za razliko od večine ostalih držav tukaj označen narodni park lahko vključuje precejšnja naselja in človekovo rabo zemljišč, ki so pogosto sestavni del pokrajine, saj so zemljišča v narodnem parku še vedno v veliki meri v zasebni lasti. Vsak park upravlja svoja uprava parka.