Palača Fontainebleau () se nahaja v občini Fontainebleau, 55 kilometrov jugovzhodno od središča Pariza in je med največjimi francoskimi kraljevimi palačami. Srednjeveški grad in kasneje palača je bila rezidenca francoskih kraljev od Ludvika VII. do Napoleona III.. Napoleon I. se je tukaj odpovedal prestolu, nato pa bil izgnan na Elbo. Danes je v njej nacionalni muzej in je vpisana, skupaj s parkom, na Unescov seznam svetovne dediščine.
Zgodovina Srednjeveška palača (12. stoletje)
Najstarejši zapis o utrjenem gradu v Fontainebleau sega v leto 1137. Bil je priljubljena rezidenca in lovski dvorec francoskih kraljev zaradi obilne divjadi in številnih izvirov v okoliškem gozdu. Svoje ime je dobil po enem od izvirov, fountain de Bliaud, ki se sedaj nahaja v angleškem parku, ob krilu Ludvika XV. Uporabljali so ga kralj Ludvik VII., za katerega je Thomas Becket posvetil cerkvico leta 1169, Philip Augustus, Ludvik IX. ali sveti Ludvik, ki je poleg gradu v Couvent des Trinitaires zgradil bolnišnico in samostan in Philippe le Bel, ki se je rodil in umrl v gradu.Salmon, Xavier, Fontainebleau - Vraie demure des rois, maison des siécles, p. 7.
Renesančna palača Franca I. (1528–1547)
V 15. stoletju so bile narejene nekatere spremembe in olepšave po naročilu Elizabete Bavarske, žene kralja Karla VI., vendar je srednjeveška struktura ostala v bistvu nespremenjena, do vladavine Franca I. (1494–1547). On je naročil arhitektu Gilles le Bretonu zgraditi palačo v novem renesančnem slogu, pred kratkim uvožene iz Italije. Le Breton je ohranil star srednjeveški donjon, kjer so se nahajali kraljevi apartmaji, vendar ga je vključil v nov renesančni Cour Ovale – dvorišče ovalne oblike, zgrajen na temeljih starega gradu. Vključil je monumentalna Porte dorée, kot južni vhod, kot tudi monumentalno renesančno stopnišče portique de Serlio, kot dostop do kraljevih apartmajev na severni strani.
Z začetkom okoli 1528 je Franc zgradil Galerijo Franca I., ki mu je omogočila neposreden dostop iz stanovanja v kapelo. Iz Italije je pripeljal arhitekta Sebastiana Serlia in florentinskega slikarja Giovanni Battista di Jacopa, znanega kot Rosso Fiorentino, da okrasita novo galerijo. Med letoma 1533 in 1539 je Rosso Fiorentino napolnil galerijo s freskami, ki so slavile kralja, jih uokviril s štukaturnim okrasom v visokem reliefu, lambris je v pohištvo vrezal Francesco Scibec da Carpi. Še en italijanski slikar Francesco Primaticcio iz Bologne se je pridružil kasneje. Skupaj je njihov slog dekoracije postal znan kot prva šola Fontainebleau. To je bila prva velika urejena galerija zgrajena v Franciji. Na splošno je Fontainebleau uvedel renesanso v Francijo.Salmon, p. 8 Okoli 1540 je Franc začel gradnjo še enega velikega dodatka k palači. Uporabil je zemljišče na vzhodni strani palače, kupljeno pri redu Trinitaires, je začel graditi novo kvadratno stavbo okoli velikega dvorišča. Na severu je bila zaprta s krilom ministrov, na vzhodu je bilo krilo Ferrare in na jugu krilo z novo Odisejevo galerijo. Palača je bila obkrožena z novim parkom v slogu italijanskega renesančnega vrta, s paviljoni in prvo jami v Franciji. Primaticcio je ustvaril več monumentalnih fresk v Odisejevi galeriji.
Palača Henrika II. in Katarine Medičejske (1547–1570)
Po smrti Franca I. se je kralj Henrik II. odločil nadaljevati z deli in razširiti dvorec. Kralj in njegova žena sta izbrala arhitekta Philiberta Delormeja in Jeana Bullanta. Razširila sta vzhodno krilo nižjega dvora in okrasila njegovo znamenito podkvasto stopnišče. V ovalnem dvorišču so preoblikovali ložo, ki jo je oblikoval Franc, v Salle des Fétes ali veliko plesno dvorana s kasetiranim stropom. S pogledom dvorišča na vodnjak in ribnik, so oblikovali novo stavbo, Pavillon des Poeles, ki vsebuje nove prostore za kralja. Okras nove dvorane in Odisejeve galerije s Primaticciovimi freskami in štukaturo so nadaljevali v smeri manierističnih slikarjev Primaticcio in Niccolò dell'Abbate. Mnoga umetniška dela so bila naročena za palačo, med njimi Cellinijeva Fontainebleauška nimfa, ki je zdaj v Louvru.
Po smrti Henrika II. v dvoboju, je njegova vdova Katarina Medičejska nadaljevala z gradnjo in dekoracijo palače. Primaticcia je imenovala kot novega superintendenta kraljevih javnih del. Zasnoval je del danes znan kot krilo La Belle Cheminée, znan po svojem dovršenem kaminu in dveh nasprotnih stopniščih. Leta 1565 so, kot varnostni ukrep zaradi verskih vojn, okoli palače skopali obrambni jarek, da so jo zaščitili pred napadom.
Palača Henrika IV. (1570–1610)
Kralj Henrik IV. je izvedel več dodatkov na palači kot katerikoli drug kralj razen Franca I.. Podaljšal je ovalno dvorišče proti zahodu za izgradnjo dveh paviljonov, ki se imenujeta Tiber in Luksemburg. Med letoma 1601 in 1606 je predelal vse fasade okoli dvorišča, vključno s kapeli sv. Saturnina, za večjo arhitekturo harmonijo. Na vzhodni strani je zgradil nov monumentalen vhod s kupolo, ki se imenuje porte du Baptistère. Med letoma 1606 in 1609 je zgradil novo dvorišče, ki se imenuje Cour des Offices ali Quartier Henry IV. in zagotovil prostor za kuhinjo in prostore za dvorne uradnike. Dve novi galeriji, Galerie de Diane de Poitiers in Galerie des Cerfs sta bili zgrajeni okoli starega Dianinega vrta. Dodal je še veliko Jeu de paume ali notranje teniško igrišče, največje tako dvorišče na svetu.Salmon, p. 10
»Druga šola Fontainebleau« slikarjev in dekoraterjev je odšla na delo v notranjost. Arhitekt Martin Fréminet je ustvaril bogato okrašeno kapelo svete Trojice, medtem ko sta slikarja Ambroise Dubois in Toussaint Dubreuil ustvarila vrsto junaških slik za salone. Novo krilo, ki se zaradi svojega osrednjega objekta imenuje La Belle Cheminée, je bilo zgrajeno ob velikem ribniku.
Henrik IV. je namenil veliko pozornosti tudi parku in vrtovom okoli palače. Kraljičin ali Dianin vrt, ki ga je ustvarila Katarina Medičejska z Dianinim vodnjakom v centru, se je nahajal na severni strani palače. Henrik IV je vrtnarju, Claude Molletu, usposobljenem v Château d'Anet, dal oblikovati velik parter za gredice, okrašen s starodavnimi kipi in s poti, ki so ga delile v velike kvadrate. Dianin vodnjak in jama sta delo Tommasa Francinija, ki je oblikoval tudi vodnjak Medici v luksemburškem parku za Marijo Medičejsko. Na južni strani je Henrik ustvaril park, zasajan z borovci, bresti in sadnim drevjem in dodal 1200 metrov dolg Veliki kanal, šestdeset let pred Ludvikom XIV., ki ga je zgradil v Versajskih vrtovih.
Palača od Ludvika XIII. do Ludvika XVI.
Kralj Ludvik XIII. je bil rojen in krščen v palači in je nadaljeval dela, ki jih je začel njegov oče. Končal je dekoracijo kapele svete Trojice in dodelil dvornemu arhitektu Jean Androuet du Cerceau rekonstrukcijo podkvastega stopnišča, ki ga je prej zasnoval Philibert Delorme na dvorišču, in ki je postalo znano kot Cour de Cheval Blanc. Po njegovi smrti je njegova vdova Ana Avstrijska, preuredila apartmaje v krilu kraljice matere (Aile des Reines Meres) poleg dvorišča vodnjakov, ki ga je zasnoval Primatrice.
Kralj Ludvik XIV. je preživel v Fontainebleau več dni, kot kateri koli drugi monarh; rad je lovil vsako leto konec poletja in v začetku jeseni. Naredil je nekaj sprememb na zunanjosti gradu, in zgradil novo stanovanje za svojo spremljevalko, Madame de Maintenon. Porušil je stare prostore kopališča pod Galerijo Franca I. in ustvaril nova stanovanja za kraljeve prince in naredil nekaj sprememb v kraljevih apartmajih. Arhitekt Jules Hardouin-Mansard je zgradil novo krilo poleg Gallerie des Cerfs in Gallerie de Diane, da je zagotovil več življenjskega prostora za dvor. Prav tako je naročil velike spremembe v parku in vrtovih; André Le Notre in Louis Le Vau sta preoblikovala veliki parter v francoski formalni vrt. Uničil je viseči vrt, ki ga je zgradil Henrik IV. ob velikem ribniku in namesto tega zgradil paviljon, ki ga je zasnoval Le Vau, na majhnem otoku v središču ribnika.
Ludvik XIV. je 22. oktober 1685 v palači podpisal edikt in preklical politiko strpnosti do protestantov, ki jo je začel Henrik IV.. Ludvik je v palači pozdravil številne tuje goste, vključno nekdanjo kraljico Kristino Švedsko, ki se je pravkar odpovedala svoji kroni. Medtem ko je bila gost v palači je 10. novembra 1657 Kristina sumila svojega konjušnika in cenjenega ljubimca, markiza Gian Rinaldo Monaldeschija, da je izdal njene skrivnosti njenim sovražnikom. Njeni služabniki so ga lovili po dvoranah palače in ga zabodli do smrti. Ludvik XIV. jo je prišel pogledat v palačo, ni omenil umora in ji pustil nadaljevati potovanje.
19.-20. maja 1717, po smrti Ludvika XIV., je bil ruski car Peter Veliki gost v Fontainebleau. Zanj je bil organiziran lov za jelene in banket. Uradni obisk je bil velik uspeh, a v spominih objavljenih kasneje od članov delegacije se zdi, da Peter ni maral francoskega sloga lova in da je bila palača premajhna, v primerjavi z drugimi kraljevimi francoskimi bivališči. Rutina Fontainebleauja tudi ni ustrezala njegovemu okusu; raje je pil pivo kot vino (in prinesel svojega seboj), rad je zgodaj vstal, za razliko od francoskega dvora.Мезин С.А. Взгляд из Европы: французские авторы XVIII века о Петре I. Саратов, 2003. (In Russian).Buvat J. Journal de la régence. T. 1. P. 269–270; Майков Л. Н. Современные рассказы... // Русский архив. 1881. Кн. 1, № 1. С. 12–13. (In Russian).
Projekti prenove Ludvika XV. so bili manj ambiciozni kot Ludvika XIV. Da bi ustvaril več prostora za ogromno število dvorjanov, je med 1737–38 kralj zgradil novo dvorišče imenovano Cour de la Conciergerie ali Cour des Princes, vzhodno od Gallerie des Cerfs. Na Cour du Cheval Blanc so krilo Odisejeve galerije podrli in postopoma nadomestili z novo opečno in kamnito zgradbo, zgrajeno v fazah, 1738–1741 in 1773–74, ki se razteza zahodno proti paviljonu in jami borovcev.
Med letoma 1750 in 1754 je kralj naročil arhitektu Ange-Jacques Gabrielu zgraditi novo krilo ob Cour de la Fontaine in ribnikom. Star Pavilion des Poeles je bil porušena in nadomeščen z Gros Pavilion, zgrajen iz kamna kremne barve. Razkošno novih stanovanje je bilo ustvarjeno znotraj te zgradbe za kralja in kraljico. Novo sejno sobo za kraljevi Svet so okrasili vodilni slikarji tistega časa, kot so François Boucher, Carle Vanloo, Jean-Baptiste Marie Pierre in Alexis Peyrotte. Veličasten majhno gledališče je nastalo v prvem nadstropju krila Belle Chemniée.
Kralj Ludvik XVI. je tudi izvedel dodatke k palači, da bi ustvaril več prostora za svoje dvorjane. Nova stavba je bila zgrajena v podaljšku galerije Franca I. in tako ustvaril veliko novo stanovanje v prvem nadstropju in številna manjša stanovanja v pritličju. Blokiral je tudi okna na severni strani galerije Franca I. in predelal apartmaje kraljice Marije Antoanete, v 1777 za njo ustvaril salon v turškem slogu, sobo za igre med 1786–1787 in budoar v slogu arabeske. Ludvik XVI. in Marija Antoaneta sta zadnjič obiskala Fontainebleau leta 1786, na predvečer francoske revolucije.
Palača v času revolucije in Prvega cesarstva