Rusini <rusíni> (Rusinsko: Русины Rusyny; ukrajinsko: Русини; včasih tudi Rošnaki, Ruteni, Rusnjanci) so pripadniki majhnega naroda, ki govorijo vzhodnoslovanski jezik, znan kot rusinščina.
Rusini so potomci Rutencev, ki niso prevzeli etnonima »Ukrajinci« v zgodnjem 20. stoletju. Predstavljanje pod imenom Rusin(-ka, ž) v različnih državah ni bilo priznano in je v nekaterih primerih celo prepovedano. Večinoma se med Rusine priznava Karpato-Rusine, Karpato-Rutence oziroma Karpatske Rutene iz Karpatske Rutenije, regije zahodne Ukrajine, severovzhodne Slovaške in jugovzhodne Poljske.
Rusini so bili vedno pod oblastjo večjih sosednjih narodov in njihovih državnih tvorb, kot so Madžarska, Češkoslovaška, Slovaška, Poljska, Sovjetska zveza, Ukrajina in Rusija. V primerjavi z modernim ukrajinskim nacionalnim gibanjem, ki združuje zahodne Ukrajince s preostankom Ukrajine, se je rusinsko narodno gibanje izražalo v dveh oblikah. Prva obravnava Rusine kot poseben vzhodnoslovanski narod, druga pa temelji na konceptu rusinske bratske unije z Rusi.
Dandanes Rusine kot svojo etnično manjšino uradno priznavajo Slovaška, Poljska, Madžarska, Češka, Srbija in Hrvaška. Leta 2007 so bili Karpato-Rusini kot obstoječa entiteta v Ukrajini priznani zaradi uspešnega delovanja Zakarpatskega regionalnega zborovanja, leta 2012 pa je rusinščina v nekaterih delih ukrajinske države dobila status uradnega jezika. Večina modernih Rusinov, ki se identificirajo s tem imenom, sicer živi izven meja Ukrajine.
Od približno 1,2 miljona ljudi rusinskih korenin se le približno 90.000 ljudi uradno identificira kot Rusini. Vzroki za to so med drugim, da nekatere države pri pridobitvi statističnih podatkov v rubrikah o narodnosti ne omogočajo vpis rusinske nacionalnosti, še posebej to velja za Ukrajino. Tudi etnično klasifikacijsko razločevanje Rusinov od Rusov, Ukrajincev, Belorusov ali zahodnoislovanskih narodov, npr. Poljakov In 2011 census, page 273, the number of 183 persons speaking at home Lemkos, described themselves as Polish, and 1488 as Lemkos and Poles, while 4609 as Lemkos and non-Poles. je še danes ponekod politično kontroverzno. Professor Ivan Pop: Encyclopedia of Subcarpathian Ruthenia(Encyclopedija Podkarpatskoj Rusi). Uzhhorod, 2000. With support from Carpatho-Russian ethnic research center in the USA ISBN 9667838234Paul Robert Magocsi, Encyclopedia of Rusyn History and Culture . University of Toronto Press, June 2002. ISBN 978-0-8020-3566-0Tom Trier (1998), Inter-Ethnic Relations in Transcarpathian Ukraine Večina ukrajinskih akademikov uvršča Rusine v etnično podskupino ukrajinskega narodaWilson, Andrew (2000), The Ukrainians: Unexpected Nation, New Haven: Yale University Press. ISBN 0-300-08355-6.Taras Kuzio (2005), "The Rusyn Question in Ukraine: Sorting Out Fact from Fiction" , Canadian Review of Studies in Nationalism, XXXII , kar zavračajo nekateri rusinski pa tudi večina čeških, slovaških, kanadskih in ameriških znanstvenikov. Po podatkih ukrajinskega popisa prebivalstva iz leta 2001 približno tretjina Rusinov v Ukrajini govori ukrajinski jezik, medtem ko ostali kot materni jezik uporabljajo in navajajo rusinščino.
Življenjski prostor
Do sredine devetnajstega stoletja so Ukrajinci sebi rekli Ruteni (<Rusíni> v ukrajinščini, <Ruténi> v madžaršćini). Ta izraz se uporablja še danes in se ga najde tudi v starih ukrajinskih ljudskih pesmih. Etnonim Ukrajinci je postal razširjen šele v modernem času zaradi političnih razlogov in je zamenjal etnonim Rutenci najprej v Svobodni Ukrajini (zgodovinski regiji), nato na bregovih reke Dneper, in se je naposled razširil v zahodno Ukrajino na začetku dvajsetega stoletja.
Danes le del Rutencev uporablja etnonim Rusin za samoidentifikacijo. To so primarno ljudje, ki živijo v goratih transkarpatskih regijah zahodne Ukrajine, njenih sosednih območij ter Slovaške in ta etnonim uporabljajo za razlikovanje od Ukrajincev, ki živijo v srednjem Ukrajine. Ker se namenoma ogibajo uporabi etnonima Ukrajinec, Rusini ustvarjajo lokalno in ločeno rusinsko etnično identiteto. Njihovo razlikovanje od Ukrajincev kot naroda pa ostaja zrno spora.
Ljudje, ki se danes identificirajo kot Rusini, tradicionalno prihajajo iz območja goratih predelov Vzhodnih Karpatov (Karpatska Rutenija). Obstajajo tudi priseljene rusinske skupnosti v panonski nižini, v delih današnje Srbije (še posebej v Vojvodini - glej etnične skupine Vojvodine), ter na območju moderne Hrvaške (v slavonski regiji). Rusini so tudi migrirali in se priselili v Prnjavorju, kraju v današnji severni Bosni in Hercegovini. Genetske analiže kažejo statistične razlike med Lemkoti, Bojki, Hučuli, ter ostalimi slovanskimi in evropskimi ljudstvi.
Veliko Rusinov je zaradi železne zavese emigriralo v Združene države in v Kanado. Z izumom moderne komunikacije, kot je internet, so se uspeli zopet povezati med seboj. Izražena je tudi skrb za ohranjanje njihove unikatne etnične in kulturne zapuščine.
Zgodovina
Zgodnja zgodovina Zgodnja zgodovina rusinskega naroda je zavita v tančico skrivnosti zaradi manjka pisanih virov in ni povsem jasno, v kakšnem razmerju je bila ta regija z Velikim Moravskim Cesarstvom, ki je obsegalo večino tega, kar danes poznamo pod imeni Češka t Slovaška ali s Kijevskimi Rusi, ki so po navedbah predniki večine vzhodnoslovanskih nacij, ts. Ukrajine, Belorusije ter Rusije. Njihova domovina, ki jo definira lok karpatskih gora, je pokrivala to, kar je danes ukrajinska Transkapratska oblast (Zakarpatia), majhen del Poljske, severovzhodna Slovaška in majhen kos severovzhodne Romunije. V vsakem primeru je bila populacija kmalu pod političnim nadzorom vladarjev, ki niso bili Slovani, in ki so skušali preoblikovati identiteto ljudi za lastne potrebe.
Srednji vek Madžari so vpadli v Vzhodno Centralno Evropo v poznem devetem stoletju in si izborili trdno mesto do enajstega stoletja.“Hungarian” and “Slovakia.” Encyclopædia Britannica. 2008. Encyclopædia Britannica Online. November 16, 2008, and Magocsi, Our People, 9. Po legendi sta Sv. Ciril in Metod prinesla vzhodno krščanstvo prednikom današnjih Slovakov in Rusinov. Še danes so nekateri Rusini ponosni na unikatno tesno zvezo njihovega jezika z jezikom stare cerkvene slovanščine in na dejstvo, da so krščanstvo sprejeli pred Kijevom, leta 988.M. Mal’covska, intervju z avtorjem, Prešov, June 24, 2009 in Ia rusin byl, iesm i budu: neudobnaia pravda o Podkarpatskoi rusi, documentarec, Andris Dzintars (2008: “Zvaingze”).
Stefan Pugh, A Grammar of the Literary Standard of Slovakia, with Reference to Lemko and Subcarpathian Rusyn (Munich: Lincom 2009).
Od takrat pa do 18. stoletja večina zgodovine Rusinov, kot so npr. verovanje ali etnična pripadnost, zaradi pomankanja virov ni znana. Čeprav je bila stara cerkvena slovanščina v srednjem veku uporabljena kot pisan jezik vseskozi slovanske dežele, in se je počasi navzela karakteristik lokalnih izgovarjav, je bilo najdenih le par skript podkarpatskih rusov, akademiki pa si nasprotujejo o njihovemu pomenu glede razkrivanja kulturnih kontaktov regije ali narave posameznega jezika. Nadiya Kushko, “Literary Standards of the Rusyn Language: The Historical Context and Contemporary Situation,” Slavic and East European Journal 51:1 (Spring 2000) 115. Večje število najdenih tekstov v starocerkveni slovanščini ter drugih jezikih se je pojavilo šele za časa Habsburžanov v 16. in 17. stoletju, v razmahu različnih religijskih aktivnosti na tem območju. Grška katoliška cerkev je bila ustvarjena z dvema različnima sporazumoma. Prvi je bil 1596 v Brestu, na poljski strani Galicije, malo severno od podkarpatske Rusije, in drugi leta 1646 v Uzhorodu.Paul Robert Magocsi, Shaping of a National Identity (Cambridge: Harvard University Press, 1978), 22- 23. Čeprav je unija dovoljevala ljudem, da ohranijo svoje vzhodnjaške običaje in obenem prisegla papeža kot duhovnega vodjo, so dali tudi rimokatoliški cerkvi, madžarskim ter habsburžanskim voditeljem več direktne kontrole nad ljudmi. To je imelo daljnosežne posledice za politiko, lingvistiko in kulturno prihodnost podkarpatske regije.
Izoblikovanje jezika in migracije Rimokatoliška cerkev na Madžarskem - zaradi lastnega truda širjenja katoliške identitete med prebivalci in delno zaradi tesnega tekmovanja s transilvanskimi protestanti - je s podporo katoliških Habsburžanskih voditeljev podpirala ustvarjanje pisanih del za podkarpatska ljudstva, kot so katekizmi in slovnice.Paul Robert Magocsi, “The Language Question Revisited,” A New Slavic Language is Born (New York: Columbia University Press, 1996), 23. Vernakularni dialekti so bili uporabljeni tudi za pridige, verske ukrepe, manuskripte ter kronike. Veliko število pridig do sredine 18. stoletja kaže na madžarski vpliv v jeziku, kar kaže na dejstvo, da so prišle iz Madžarske.Anna Pli%ková, Rusínsky jazyk na Slovensku: ná!rt v"voja a sú!asné problemy (Pre%ov: Metodickopedagogické centrum v Pre%ove, 2007) 11.
V drugem delu 18. stoletja sta Habsburžanska vladarja Marija Terezija in Jožef II. izboljšala šolanje v celotnema imperiju in dala ustanoviti osnovne in srednje šole, ter ukazala pisanje knjig za ustanovljene šole. Iz tega časa prihaja prva referenca za etnonim ljudi iz podkarpatske Rusije - Rusnak - v slovnici, ki jo je 1778 napisal Arsenii Kotsak, baziljski menih in prebivalec te regije. Namesto da bi uporabil domači dialekt, je skonstruiral slovnico na podlagi stare cerkvene slovanščine, ter jo prilagodil lokalnemu govoru. Izbiro stare cerkvene slovanščine, ki so jo mnogi imeli za jezik višjega reda od vernakularnega, je imelo raje tudi veliko piscev po Kotsaku, med njimi tudi drugi cerkveni veljaki tistega časa, škof Andrii Bačynskyi, ki je na ta način pisal maše, komentarje in administrativne tekste. Na jezik je močno vplivala tudi latinščina - v izobrazbi kandidatov za duhovnike sta bili uporabljeni tako latinščina kot madžarščina. Veliko večjih piscev tistega časa, ki so uporabljali starocerkveno slovanščino, so v resnici napisali večino svojih največjih del v latinščini.Plišková, Rusínsky jazyk na Slovensku, 11-12. To obdobje sicer razkriva bore malo o identiteti populacije, razen elitnega klerikalnega razreda, ki sta jih do določene mere asimilirali dominantni Madžarski in Avstrijski kulturi.