Irgun (hebrejsko הארגון הצבאי הלאומי בארץ ישראל, Ha-Irgun ha-Tzva'i ha-Le'umi be-Eretz Yisrael, »Nacionalna vojaška organizacija v deželi Izrael«), znan tudi pod akronimom Etzel (אצ״ל) oziroma IZL, je bila sionistična teroristična organizacija, ki je med letoma 1931 in 1948 delovala v Britanskem mandatu za Palestino. Nastala je z odcepitvijo skupine pod vodstvom Avrahama Tehomija od Hagane, od poznih 1930. let pa je bila ideološko tesno povezana z revizionističnim sionizmom Zeeva Jabotinskega.
Irgun je sprva nastopal predvsem proti palestinskim Arabcem. Med arabskim uporom 1936–1939 je opustil politiko zadržanosti, ki jo je zagovarjala Hagana, in izvajal bombne ter strelske napade na palestinske civiliste, med drugim na tržnicah in drugih javnih krajih. Pod poveljstvom Menachema Begina je februarja 1944 razglasil oborožen upor proti britanski mandatni oblasti. Njegove operacije so v naslednjih letih obsegale bombne napade na vladne, policijske in vojaške objekte, sabotaže, ugrabitve ter usmrtitve britanskih talcev.
Med najbolj znanimi dejanji Irguna je bil jeruzalemski bombni napad na hotel King David 22. julija 1946, v katerem je umrlo 91 ljudi. Hotel je bil sedež pomembnih britanskih vojaških, obveščevalnih in upravnih služb, vendar je bila večina smrtnih žrtev civilistov. Aprila 1948 sta Irgun in Lehi izvedla napad na palestinsko vas Deir Jasin, kjer je bilo v pokolu ubitih približno 100–110 vaščanov, večinoma civilistov, med njimi žensk in otrok.
Sodobni raziskovalci terorizma Irgun izrecno uvrščajo med teroristične organizacije. Zgodovinar Dominic Green v The Encyclopedia of War njegovo zgodovinsko vlogo povezuje z modernizacijo in politično uporabo terorističnih taktik, Bruce Hoffman pa ga v študiji napada na hotel King David neposredno opredeljuje kot judovsko teroristično organizacijo. Tako so ga opredeljevale tudi britanske oblasti in Anglo-ameriški preiskovalni odbor že v času njegovega delovanja.
Po ustanovitvi Izraela maja 1948 je bila večina njegovih enot vključena v Izraelske obrambne sile. Proces je povzročil hud spopad med izraelsko vlado in Irgunom zaradi ladje Altalena. Zadnje samostojne enote Irguna v Jeruzalemu so se razpustile septembra 1948. Nekdanji voditelji in pripadniki Irguna z Beginom na čelu so nato sodelovali pri ustanovitvi stranke Herut, ki jo Izraelski demokratični inštitut opisuje kot ideološko nadaljevanje Irguna. Herut je pozneje postal osrednja sestavina političnega razvoja, iz katerega je nastal Likud.
Nastanek in ideologija
Irgun ima korenine v razkolu znotraj Hagane leta 1931. Po nasilju leta 1929 je del poveljnikov Hagane menil, da je njeno vodstvo premalo pripravljeno na oborožen spopad in da politika pretežno obrambnega delovanja ni zadostna. Aprila 1931 je jeruzalemski poveljnik Avraham Tehomi z več sodelavci zapustil Hagano in ustanovil novo podtalno organizacijo, ki je bila sprva znana tudi kot Hagana Bet oziroma Hagana Leumit. Iz nje se je razvil Irgun.
V začetni fazi organizacija še ni bila povsem revizionistična. V njej so delovali tudi pripadniki drugih nesocialističnih sionističnih tokov. Leta 1937 se je Tehomi z delom članstva vrnil v Hagano, preostanek organizacije pa se je vse tesneje povezoval z Jabotinskijevim revizionističnim gibanjem in mladinsko organizacijo Betar.
Revizionistični sionizem je za razliko od socialističnega toka znotraj sionističnega gibanja poudarjal militantni nacionalizem, množično judovsko priseljevanje ter zahtevo po judovski državi na celotnem ozemlju, ki ga je opredeljeval kot Erec Izrael. To je v maksimalistični različici obsegalo tako Palestino kot Transjordanijo. Irgunov emblem je izražal prav to ideologijo: prikazoval je roko s puško nad zemljevidom Palestine in Transjordanije, pod katerim je bilo geslo רק כך (Rak kakh, »Samo tako«). Zgodovinar Jørgen Jensehaugen emblem razlaga kot neposreden izraz teritorialnega maksimalizma in militarizma gibanja.
Nasilje med arabskim uporom
Prelom v Irgunovi uporabi nasilja je nastopil med palestinskim arabskim uporom proti britanski oblasti in sionističnemu naseljevanju v letih 1936–1939. Hagana je večji del obdobja zagovarjala politiko havlage oziroma zadržanosti, ki je vsaj formalno omejevala povračilno nasilje nad civilisti. Irgun je to načelo zavrnil in začel izvajati načrtovane napade tudi na palestinske civiliste.
Raziskovalec političnega nasilja Peter Krause navaja več takih napadov. 11. novembra 1937 so pripadniki Irguna blizu avtobusne postaje v Jeruzalemu ubili dva Palestinca in jih pet ranili. 6. julija 1938 so pripadniki organizacije na palestinski tržnici v Haifi nastavili bombe, ki so ubile 21 ljudi in ranile 52. Še en bombni napad na isti tržnici 25. julija je ubil najmanj 39 Palestincev in jih najmanj 70 ranil.
Takšni napadi niso bili omejeni na spopade z oboroženimi nasprotniki, temveč so bili usmerjeni tudi v mestne javne prostore z veliko civilisti. Organizacija jih je predstavljala kot odgovor na arabsko nasilje, vendar je zavestna uporaba bomb na tržnicah in drugih civilnih lokacijah eden osrednjih razlogov, zaradi katerih zgodovinska in teroristična literatura Irgun uvršča med teroristične organizacije.
Druga svetovna vojna in nastanek Lehija
Po začetku druge svetovne vojne je vodstvo Irguna začasno prekinilo oboroženo kampanjo proti Veliki Britaniji in se odločilo za sodelovanje z Britanci v vojni proti nacistični Nemčiji. Del članstva pod vodstvom Avrahama Sterna je temu nasprotoval. Leta 1940 se je odcepil in ustanovil organizacijo, pozneje imenovano Lehi.
Takratni poveljnik Irguna David Raziel je sodeloval z britanskimi silami in bil maja 1941 ubit med britansko operacijo v Iraku. Nasprotje med Irgunom in Lehijem je bilo v tem obdobju predvsem vprašanje, ali je treba zaradi vojne proti nacizmu začasno prekiniti boj proti Veliki Britaniji.
Konec leta 1943 je poveljstvo Irguna prevzel Menachem Begin. Februarja 1944, še pred koncem vojne v Evropi, je organizacija pod njegovim vodstvom razglasila upor proti britanski mandatni oblasti. Begin je kot osrednji politični cilj določil izgon britanske oblasti in ustanovitev judovske države.
thumb|Irgunov propagandni plakat iz septembra 1944
Upor proti britanski oblasti
Od leta 1944 je Irgun izvajal sistematično kampanjo proti britanski upravi. Tarče so bile policijske postaje, upravna poslopja, komunikacijske povezave, prometna infrastruktura in drugi objekti britanske države. Britanska vlada je že oktobra 1944 napade Irguna na policijske postaje v parlamentu obravnavala v okviru »judovske teroristične dejavnosti«.
Anglo-ameriški preiskovalni odbor je leta 1946 ocenil, da ima Irgun med 3000 in 5000 članov, ter njegovo dejavnost opisal kot usmerjeno predvsem v sabotažo in terorizem proti mandatni oblasti. Britanska vlada je julija istega leta v parlamentu Irgun in Lehi označila za »judovski teroristični organizaciji«; njena lastna ocena števila pripadnikov in podpornikov Irguna je bila nekoliko višja, med 5000 in 6000.
Saison in sodelovanje s Hagano
Vodstvo jišuva in Judovske agencije Irgunovega upora sprva ni podpiralo. Pozimi 1944/45 je Hagana v operaciji, znani kot Saison oziroma »lovska sezona«, pomagala britanskim oblastem odkriti in aretirati več sto pripadnikov Irguna. Menachem Begin je svojim pripadnikom ukazal, naj proti Hagani ne uporabijo orožja, da ne bi izbruhnil notranji judovski oboroženi spopad.
Po koncu druge svetovne vojne in zaradi konflikta glede britanskih omejitev judovskega priseljevanja se je odnos začasno spremenil. Hagana, Irgun in Lehi so v letih 1945–1946 oblikovali kratkotrajno skupno fronto, imenovano Judovsko odporniško gibanje, in koordinirali del napadov proti britanski oblasti. Zavezništvo je bilo kratkotrajno in je zaradi političnih ter strateških razlik razpadlo.
Bombni napad na hotel King David
thumb|Posledice bombnega napada Irguna na hotel King David v Jeruzalemu 22. julija 1946
22. julija 1946 je skupina pripadnikov Irguna v klet južnega krila hotela King David v Jeruzalemu pretihotapila eksploziv in ga detonirala. Hotel ni bil le civilni hotelski objekt: v južnem krilu so bili sedež britanske mandatne vlade, vojaško poveljstvo in obveščevalne službe. Eksplozija je porušila velik del krila in ubila 91 ljudi različnih narodnosti, med njimi Arabce, Britance in Jude.
Vprašanje opozoril pred eksplozijo je pozneje postalo predmet političnega spora. Irgun je vztrajal, da je pred napadom poslal telefonska opozorila in da so britanske oblasti odgovorne, ker stavbe niso evakuirale. Raziskava Brucea Hoffmana potrjuje, da so bila opozorila dejansko poslana, vendar ugotavlja, da so bila dana zelo pozno, v zmedenem položaju niso pravočasno dosegla pristojnih britanskih odločevalcev in ne potrjuje poznejše trditve, da naj bi britansko vodstvo zavestno zavrnilo pravočasno evakuacijo.
Hoffman hotel zaradi njegove dejanske vojaške in upravne funkcije razlikuje od običajne civilne tarče, vendar Irgun kljub temu izrecno opredeljuje kot teroristično organizacijo in opozarja, da so bili med 91 mrtvimi večinoma civilisti.
Napad je še dodatno zaostril odnose med Irgunom in vodstvom Judovske agencije. Kmalu zatem je razpadlo tudi skupno Judovsko odporniško gibanje.
Širitev kampanje v Evropo
Irgun svojega boja ni omejil na Palestino. V noči na 31. oktober 1946 je izvedel bombni napad na britansko veleposlaništvo v Rimu. Eksplozija je močno poškodovala stavbo, vendar ni povzročila smrtnih žrtev. Zgodovinar Massimiliano Fiore ga opisuje kot prvi napad sionistične organizacije v Evropi in kot začetek širše Irgunove kampanje proti britanskim interesom na evropski celini med oktobrom 1946 in avgustom 1947.
Fiore ocenjuje, da so takšne operacije povečevale varnostni in politični pritisk na povojno Veliko Britanijo, vendar britanske odločitve o opustitvi mandata ne pripisuje enemu samemu dejavniku. Irgunova kampanja je delovala skupaj z gospodarskimi težavami Velike Britanije, sporom glede priseljevanja v Palestino, mednarodnim pritiskom in širšimi problemi britanske povojne imperialne politike.
Ugrabitev in usmrtitev britanskih narednikov
Julija 1947 je Irgun ugrabil britanska vojaška obveščevalna narednika Clifforda Martina in Mervyna Paicea. Organizacija ju je zadrževala kot talca, da bi preprečila britansko usmrtitev treh pripadnikov Irguna – Avshaloma Haviva, Yaakova Weissa in Meira Nakarja –, ki so bili obsojeni na smrt po napadu na zapor v Akri.
Po britanski usmrtitvi treh Irgunovcev 29. julija je Irgun naslednji dan Martina in Paicea obesil. Dejanje so obsodile osrednje institucije jišuva in David Ben-Gurion, Hagana pa je pred tem skušala talca najti in osvoboditi. Po objavi njune smrti so v več britanskih mestih izbruhnili protijudovski izgredi.
Vojna 1947–1948 in Nakba
Po sprejetju načrta Združenih narodov o delitvi Palestine novembra 1947 se je Irgun vključil v vojno med judovskimi in palestinskimi arabskimi silami. Organizacija je nadaljevala delovanje ločeno od Hagane in sodelovala v napadih na palestinska naselja in mestne četrti. V tej fazi so bila nekatera njegova dejanja neposredno povezana tudi z množičnim palestinskim begom in izgonom, ki sta postala del Nakbe.
Pokol v Deir Jasinu
thumb|Pripadniki judovskih oboroženih organizacij v Deir Jasinu aprila 1948
9. aprila 1948 sta približno dve četi Irguna in Lehija napadli palestinsko vas Deir Jasin zahodno od Jeruzalema. Vas je bila v prejšnjih mesecih razmeroma mirna in je imela sklenjen sporazum o nenapadanju s sosednjimi judovskimi skupnostmi oziroma Hagano.
Napadalci so naleteli na močnejši odpor, kot so pričakovali. Med bojem so v hiše metali granate in uporabljali eksploziv, po zavzetju vasi pa so bili ubiti tudi civilisti in ujetniki. Dokumentacija in pričevanja, ki jih je analiziral zgodovinar Benny Morris, potrjujejo množično ubijanje civilistov; sodobna historiografija dogodek obravnava kot pokol.