Ivan Češki, tudi Ivan Slepi, luksemburški grof, češki kralj, * 10. avgust 1296, † 26. avgust 1346, Abbeville pri Crecyju.

Ivan, vzgojen na francoskem dvoru, je že trinajstleten postal luksemburški grof. Kmalu na to so ga Čehi izbrali za svojega kralja. S češkim plemstvom, ki je hotelo vladati po svoje, se je razšel po nekaj letih prepirov in se posvetil dejavnostim v cesarstvu in pa križarskim pohodom proti poganskim Litovcem. Ob tem so se deloma prostovoljno in deloma pod Ivanovimi pritiski skoraj vsi šlezijski mali vojvode podredili češki kroni.

Po zgodnji smrti svojega očeta, rimsko-nemškega kralja in cesarja Henrika VII., je Ivan umaknil svojo kandidaturo in je na volitvah za novega kralja podprl Wittelsbacha Ludvika IV. Bavarskega proti Habsburžanu Frideriku Lepemu. Ludvika je vojaško podpiral tudi potem, ko sta bila na dvojnih volitvah izvoljena oba. Vendar ga Ludvik po svoji vojaški zmagi ni nagradil tako, kot je Ivan pričakoval. Njuni poti sta se potem večkrat razšli. Ivan se je povezal s francoskim dvorom, na katerega je bil čustveno vezan že iz mladosti, in postal vazal francoskega kralja. Ko je papež Ludvika zaradi njunih medsebojnih nesoglasij izobčil, je Ivan iskal priložnosti, da bi ga zamenjal na položaju cesarja. Poskušal se je uveljaviti v cesarski severni Italiji. Z Ludvikom se je bojeval za Tirolsko. Ko proti cesarju ni uspel, je začel pri enakih prizadevanjih podpirati svojega zelo sposobnega sina Karla.

Ludvik Bavarski si je z brezobzirnim delovanjem nabiral vse več sovražnikov in nazadnje so prizadevanja Ivana, papeža in Habsburžanov pripeljala do izvolitve Karla za Ludvikovega protikralja. Kmalu potem je Ivan padel v bitki med Francozi in Angleži pri Crecyju. Viteška smrt petdesetletnega kralja, ki ni umrl pri obrambi svoje dežele ampak kot zvest vazal svojega kralja, je vzbudila občudovanje tedanje Evrope in mu prinesla nesmrtno slavo.

Ivan je s svojim delovanjem ustvaril okoliščine, ki so njegovemu sinu Karlu omogočile, da je za luksemburško dinastijo ponovno osvojil krono rimsko-nemškega kralja in cesarja.

Mladost

Ivan je bil najstarejši izmed treh otrok cesarja Henrika VII. Od sedmega leta so ga vzgajali na francoskem dvoru. Desetleten naj bi že študiral na pariški univerzi. Čeprav so ga naklonjeni mu zgodovinarji slavili kot utelešenje (tedaj že preživelega) viteškega ideala in dvorne elegance pa tudi kot ljubitelja literature in lepih umetnosti, ga je dejansko vse življenje bolj vznemirjalo rokovanje z orožjem, viteške igre, turnirji, lov in bojevanje. Potem ko je oče leta 1309 postal rimsko-nemški kralj, je ob pomoči regentstva prevzel vodenje grofije Luksemburg. Življenje v Luksemburgu pa se je končalo, ko so mu naslednje leto češki veljaki ponudili češko krono. Po poroki s princeso Elizabeto (1. septembra 1310), hčerko češkega kralja Venčeslava II., mu je oče v vlogi rimsko-nemškega kralja dal v fevd kraljevino Češko in mejno grofijo Moravsko. Kljub skromni vojski, s katero je razpolagal, je ob večinski podpori prebivalstva dokaj hitro pregnal iz dežele tekmeca Henrika VI. Koroškega in bil 7. februarja 1311 v Pragi kronan za češkega kralja. Ker sta bila njegova predhodnika, Přemyslida, tudi poljska kralja, si je lastil tudi poljsko krono.Hoensch, str. 52

Kralj Češke

Češko plemstvo je zelo motilo, da je Henrik VII svojemu, češkega jezika neveščemu sinu dodelil regentstvo iz cesarstva, ki si je prizadevalo dobiti češke politične pristojnosti v svoje roke. Med regenti je češke politične razmere najbolje poznal Peter von Aspelt, nadškof v Mainzu, ki je v službi češkega kralja Vaclava II. nekaj časa opravljal službo kanclerja. Ob njem so bili v regentskem svetu še pokneženi grof Berthold VII. von Henneberg, deželni grof Ulrich von Leuchtenberg, Walter von Castell in grof Heinrich von Weilnau. Njihovim izkušnjam je pripisati, da so se Habsburžani sprijaznili s predčasno vrnitvijo fevda Moravske in se za sprejemljivo odškodnino odpovedali tudi svojim (sicer spornim) zahtevam po češkem prestolu. V maju in juniju 1311 je kraljevi par z velikim spremstvom na Moravskem (tako kot prej na Češkem) sprejemal izraze pokorščine ter potrjeval in delil pravice in svoboščine. Kralj je obljubil, da ne bo zaposloval tujcev, ne bo zahteval vojaške službe zunaj dežele in da bo denar iz davkov porabil le za kronanje in za ženitve svojih hčera. Veliko pozornosti je vzbudila zamenjava mogočnega barona Henrika Lipskega (češko Jindřich z Lipé), dotlej odgovornega za celotno finančno poslovanje, z Walterjem Castellom, kot tudi dosledna revindikacija odtujenega kronskega imetja in vojaških sredstev za vzpostavitev deželnega miru. Izgledalo je, da je s trdimi prijemi regentska skupina uspela normalizirati razmere.Hoensch, str. 53-54

Henrik VII. je pred odhodom na kronanje za cesarja v Italijo imenoval Ivana za cesarskega vikarja. Ko je oče iz Italije prosil za nove čete, je Ivan v tej vlogi sklical za 1. maj 1313 državni zbor in začel zbirati denar in čete, ki naj bi jih osebno popeljal v Italijo. Češki kontingent je (z zamudo) 15. avgusta krenil na pot. V začetku septembra 1313 je Ivan na Švabskem zvedel za očetovo smrt.

Ivan ni mogel preprečiti, da se čete kar same ne bi razšle. Za svoja namestnika na Češkem je imenoval Petra von Aspelta in Bertholda VII. von Henneberga, ki naj bi ob podpori praškega škofa Jana IV. Dražiškega (Jan IV. z Dražic) vodila vlado v soglasju s češkimi baroni, ter je na naroku v Rhensu 2. januarja 1314 najavil svojo kandidaturo za rimsko-nemškega kralja.Hoensch, str. 54-55

Volitve rimsko-nemškega kralja. Sodelovanje z Ludvikom IV. Bavarskim

Ivan je imel na svoji strani poleg lastnega glasu le še volilna glasova strica Balduina (ki je bil trierski nadškof) in Petra von Aspelta. Ker za Ivanovo kandidaturo nikakor ni bilo mogoče pridobiti vplivnega kölnskega nadškofa, ni bilo realne možnosti, da bi se lahko Ivan uveljavil proti najmočnejšemu protikandidatu, Habsburžanu Frideriku Lepemu, sinu nekdanjega rimsko-nemškega kralja Alberta I. Friderik Lepi ob srečanjih z Ivanom tudi ni hotel potrditi (že danega) umika svojih zahtev do češke krone. Tako sta Balduin in von Aspelt ocenila, da je najbolje, da Ivan svojo kandidaturo umakne in ne rine v konflikt z močnim nasprotnikom. Ivan je na umik s težkim srcem pristal. Ker pa Luksemburžani nikakor niso želeli, da bi bil za kralja izvoljen Habsburžan, so za kandidata predlagali in podprli gmotno šibkega zgornje-bavarskega grofa Ludvika IV. iz rodbine Wittelsbachov, bratranca Friderika Lepega. Tako je 19. in 20. oktobra 1314 prišlo do dvojnih volitev, na katerih sta dve skupini volilnih knezov izvolili vsaka svojega kandidata, Ludvika IV. Bavarskega in Friderika Lepega (glej Dvojne volitve).Hoensch, str. 55-56

Ludvik je Ivana za podporo pri volitvah in končanje cesarskega vikariata nagradil tako, da mu je zagotovil integriteto vseh njegovih ozemelj. Potrdil mu je staro pravico čeških kraljev, da se jim ni treba udeleževati dvornih zborov, cesarskih vojn in cesarskih sodb. Češki kroni je dodelil območje Chebskega in v fevd zgornje-pfalška gradova Floß in Parkstein, kot tudi obljubo vojaške pomoči za ponovno zavzetje kraljevine Poljske. Za grofijo Luksemburg, katere upravljanje je Ivan avgusta 1314 prepustil stricu Balduinu, je bilo pomembno, da je Ivan dobil zagotovilo za pričakovano nasledstvo v sosednjih vojvodinah Limburg, Brabant in Lotaringiji. Ludvik in Ivan sta se tudi dogovorila za medsebojno pomoč pri obrambi njunih ozemelj.Hoensch, str. 57

Ludvik Bavarski in Friderik Lepi sta vladala vsak na svojem območju do medsebojnega vojaškega spopada pri Mühldorfu, 28. septembra 1322. V spopadu je zmagal Ludvik; med ujetniki je bil tudi Friderik, ki ga je dal Ludvik zapreti.Hoensch, str. 64

Nesoglasja s češkimi baroni

Dotlej, ko se je Ivan spomladi 1315 za daljši čas vrnil na Češko, se je tam nezadovoljstvo nad tujimi upravniki že toliko zaostrilo, da se je čutil prisiljenega odstaviti jih in na čelo češke uprave ponovno postavil Henrika Lipskega. Že kmalu pa je prišlo med Lipskim in kraljem do novih napetosti, ki so se še zaostrile, ko je Lipski prednostno uporabil dohodke iz srebrnih rudnikov v Kutni Gori za odplačilo državnih dolgov, ki so jih nakopičili baroni in prelati, ter drastično zmanjšal sredstva za vzdrževanje dvora. Ivan je Lipskega ponovno odstavil in ga dal zapreti, kar je povzročilo državljansko vojno. Ivan je prosil za vojaško pomoč majnškega in trierskega nadškofa. Ko sta marca 1316 Peter von Aspelt in Balduin prispela v Prago, sta v tednih pogajanj z baroni umirila položaj in dosegla izpustitev Lipskega, ne pa tudi zbližanja med kraljem in baroni.

Ivan je sredi avgusta 1316 z Balduinom ponovno zapustil Prago. 19. septembra 1316 se je na strani Ludvika Bavarskega boril pri Esslingenu v spopadu s Friderikom Lepim. Izkazal se je v hrabrosti in bil imenovan za viteza. Nato se je posvetil problemom grofije Luksemburg. 14. maja 1316 se mu je rodil sin Vaclav (kasneje preimenovan v Karla).Hoensch, str. 58

Med tem se je na Češkem, kjer se je Peter von Aspelt trudil voditi pomirjevalno in pravično politiko, oblikovala nova opozicija baronov. Ivanu niso očitali le dolge odsotnosti in grabljenja srebra iz Kutne Gore za potrebe luksemburške dinastije, ampak ponovno tudi nevzdržno velik vpliv tujih uradnikov. Aprila 1317 je Peter von Aspelt znerviran predal posle kraljici. Ta je s svojimi pristaši, ki jih je vodil Vilém Zajíc, in najemniki začela preganjati pristaše Lipskega. Do krhke pomiritve je prišlo šele koncem junija, ko je Elizabeta z otroki zbežala v grad Elbogen na zahodu Češke. Novembra je pripeljal Ivan na Češko manjšo vojaško enoto, kar je spodbudilo Lipskega, da je na Dunaju obiskal protikralja Friderika Lepega, ki mu je obljubil vojaško pomoč (27. decembra 1317). Kralj Ludvik, ki ni želel videti svojega nasprotnika na Češkem, se je 31. marca 1318 pojavil v Chebu in izsilil poravnavo med Ivanom in upornimi baroni. Sledil je deželni zbor v Domažlicah, ki je imel za Češko daljnosežne posledice. Na zboru je moral Ivan pristati na sklepe, s katerimi so mu bile odvzete notranjepolitične in finančne pristojnosti; pristojnost vladanja so vse bolj prevzemali stanovi. Ivan je moral slavnostno obljubiti, da bo odpustil vse tuje svetovalce, umaknil iz dežele tuje vojake in zaposloval v državnih službah izključno domačine. Henrik Lipski je ponovno prevzel službo glavnega upravnika in poskrbel, da so njegovi zaupniki prevzeli vse pomembne položaje. V zameno je kralj dobil obljubo, da bo redno dobival kroni namenjeni denar.Hoensch, str. 59-60

Zakon med lahkoživim Ivanom in ponosno Elizabeto, ki je bil ves čas neharmoničen, je doživel zlom, ko je kraljica izvedela, da se Ivan dogovarja z Ludvikom Bavarskim o zamenjavi Češke z Renskim palatinatom. Zamenjavi, ki bi bila ugodna tako za Ivana (ki se je na Češkem počutil tujca) kot za Ludvika, je poleg kraljice nasprotoval tudi Balduin; načrt je propadel. V nezaupanju, ki je zraslo med zakoncema, se je Ivan bal, da bo Elizabeta s pomočjo svojih čeških podpornikov proglasila prestolonaslednika Vaclava za kralja in sama prevzela regentstvo. Materi je odvzel otroke in jih dal v vzrejo samostanom in tujim dvorom. Elizabeta je v juliju 1319 poskušala s pomočjo meščanov Prage in naklonjenih ji plemičev prevzeti oblast. Prišlo je do odprtih bojev s kraljem, ki jih je po desetih dneh ustavila stranka, zbrana okrog Lipskega. Meščani Prage so za kazen za mnogo let izgubili svoj privilegiran položaj. Elizabeta se je umaknila v ljubi ji grad Mělník na Labi in potem v Cham in se ni več vmešavala v dnevno politiko. Kralju pa je vendarle še rodila dva otroka, ki sta preživela otroško dobo.Hoensch, str. 61

Tudi Ivan se je nehal zanimati za češke zadeve in je hodil tja samo še po denar. Češka si je leta 1320 ob dobri letini in boljšem vladanju baronov opomogla. Leta 1321 je Ivan v Pragi organiziral prvi viteški turnir. Češki kronisti privoščljivo poročajo, kako je padel s konja in dobil življenjsko nevarne poškodbe.Hoensch, str. 62