Venčeslav IV. Češki (češko Václav IV.) , rimsko-nemški in češki kralj, * 26. februar 1361, Nürnberg, † 16. avgust 1419, Praga.
Venčeslav je bil dobro izobražen a neodločen vladar, ki mu je oče že za časa svojega življenja organiziral kronanje za češkega in rimsko-nemškega kralja. Ker se je izogibal odločanju o težkih problemih, ni niti poskušal odpraviti cerkvenega razkola. Ker ni imel avtoritete, je bilo v njegovem času v cesarstvu še več medsebojnih spopadov med knezi in mestnimi zvezami, v katerih so si sprte strani same iskale pravico. Leta 1386 mu je sicer uspelo doseči pogodbo o deželnem miru, a se potem deset let ni več pojavil v cesarstvu.
Tudi v svojem češkem kraljestvu je Venčeslav z vladarskimi odločitvami sejal razdor in obrnil proti sebi tako Cerkev kot visoko plemstvo. S prestola sta ga skušala zriniti bratranec Jošt in polbrat Sigismund. Stalno bojevanje med sorodniki in visokim plemstvom je uničevalo deželo in pripeljalo prebivalstvo v položaj, da je iskalo rešitve iz vsakodnevnih preizkušenj v novih verskih gibanjih in v idejah angleškega reformatorja Johna Wycliffa. Verski nemiri in preganjanje "krivovercev" so se povečali, ko je Jan Hus ostro obsodil odpustke protipapeža Janeza XXIII. Potem ko je dala Cerkev na koncilu v Konstanci Husa sežgati na grmadi, nemirov ni bilo več mogoče zaustaviti, razširili so se v husitske vojne. Venčeslav je umrl ob njihovem začetku.
Mladost Venčeslav je bil najstarejši sin cesarja Karla IV., sin iz tretjega zakona z Ano Švidniško. Od vsega začetka je bil predviden za glavnega dediča. Oče mu je omogočil dobro knežjo izobrazbo, ga zgodaj pritegnil v posle vladanja in mu nalagal diplomatske naloge. Razvil se je v dobro izobraženega, a nesamostojnega in neodločnega človeka. Že leta 1363 je bil kronan za češkega kralja. Še za časa očetovega življenja je bil 10. junija 1376 v Frankfurtu izvoljen za rimsko-nemškega kralja; kronal ga je kölnski nadškof Friedrich III. von Saarwerden v Aachnu 6. julija 1376. Leta 1378 je nasledil očeta.
Očetov naslednik Ob očetovi smrti je bil Venčeslav star skoraj 18 let. Oče mu je zapustil lojalne svetovalce, ki naj bi omogočili kontinuiteto vladanja. Najvažnejša ustanova vladanja je bila dobro urejena kraljeva pisarna, v kateri je marca 1379 postal kancler Jan z Jenštejna, ki je zamenjal svojega strica Očka z Vlašimi (ki je napredoval v kardinala); Jan je istočasno prevzel tudi praško nadškofijo.
Venčeslavovo podedovano ozemlje sta bili Češka in Šlezija, medtem ko so druga luksemburška ozemlja pripadala njegovemu stricu, polbratoma in bratrancema: mejna grofija Moravska (ki je bila tudi v sklopu kraljevine Češke) bratrancema Joštu in Prokopu (sinovoma Ivana Henrika, brata Karla IV.), mejna grofija Brandenburg (ki je bila volilna kneževina) desetletnemu polbratu Sigismundu, vojvodina Görlitz (Spodnja in del Zgornje Lužice) osemletnemu polbratu Ivanu in grofija Luksemburg stricu Veneslavu (polbratu Karla IV.). Novi vladar je moral kmalu spoznati, da sorodniki niso njegovi zavezniki, temveč nekateri med njimi tudi tekmeci; zlasti Jošt in kasneje Sigismund sta poskušala prevzeti njegov položaj, potem ko sta videla, da Venčeslav nima jasnega načrta vladanja, da je neodločen in da se izogiba težkim odločitvam z umikanjem na dolgotrajne love. Neenotnost v rodbini pa so skušali izkoristiti tudi tekmeci, Habsburžani in Wittelsbachi, ki so nekoč že vladali cesarstvu. Izkoriščali so jo tudi državni knezi in češko plemstvo. Hoensch: Die Luxemburger, str. 193-194.
Razcepljenost v cesarstvu kot posledica cerkvenega razkola Veliko breme za mladega vladarja je bil cerkveni razkol, ki je v letu očetove smrti razdelil tudi cesarstvo. Karel IV., ki zaradi bolezni ni več mogel vplivati na dogodke, se je opredelil za rimskega papeža Urbana VI. Venčeslav in štirje volilni knezi so februarja 1379 na državnem zboru v Frankfurtu to usmeritev potrdili (t. i. Urbanova zveza); vendar vsi državni knezi temu niso sledili.
Zahodni predeli cesarstva in Spodnje Porenje, med njimi tudi luksemburški vojvoda Venčeslav I., so pod francoskim vplivom priznali avignonskega papeža Klemena VII. Zanj se je opredelil tudi moravski mejni grof Prokop. Venčeslav je uspel sprva pridobiti za rimskega papeža avstrijskega vojvodo Leopolda III. tako, da mu je dal za 40.000 florintov v upravljanje Zgornjo in Spodnjo Švabsko, kjer pa se je kasneje s pomočjo cesarskih mest uveljavil bavarsko-landshutski vojvoda Friderik Modri († 1393), ki je postal pomemben Venčeslavov svetovalec; Leopold III. je prestopil na avignonsko stran in postal najbolj zavzet podpornik Klemna VII.
Venčeslav se ni udeležil državnega zbora v Frankfurtu, ki je bil sklican aprila 1380 na pobudo novega kardinalskega legata Pileusa de Prata z namenom, da se poenotijo stališča v zvezi s cerkvenim sporom; srečanje tako ni prineslo nikakršne odločitve. Jezni volilni knezi so začeli kralja opominjati, naj se resneje loti problemov cesarstva.Hoensch: Die Luxemburger, str. 194-195.
Venčeslavovo prizadevanje za deželni mir; razlastitev Judov Tudi družbene in gospodarske razmere, ki so se vse bolj zaostrovale, Venčeslavu niso bile v prid. Zaradi ponavljajočih se epidemij kuge v letih med 1348 in 1383 ter selitev ljudi v mesta se je število prebivalcev na podeželju zmanjšalo za tretjino. Delovno silo so si prisvajali predvsem veliki zemljiški gospodje, ki so poskušali spraviti pod svoj vpliv tudi malo plemstvo. Malo plemstvo in mesta so svoje interese skušali zaščititi z združevanjem v viteškeViteške zveze so se poimenovale npr. združenje zvezd, rogov, levov, sv. Jurija. Hoensch: Die Luxemburger, str. 181. in mestne zveze (švabska, alzaška, renska, saška),Hoensch: Die Luxemburger, str. 182. ki so si z orožjem krojile pravico in ogrožale deželni mir.Hoensch: Die Luxemburger, str. 180-181.
Venčeslav se je zavedal svoje odgovornosti za vzdrževanje deželnega miru. V njegovem imenu je lübeški škof Konrad 11. marca 1383 na državnem zboru v Nürnbergu predložil zakon o deželnem miru, po katerem bi bilo cesarstvo razdeljeno na štiri okrožja z lastnimi prizivnimi sodišči in eksekutivo v primeru kršitve deželnega miru. Predlog bi razbil obstoječe mestne zveze in so ga zato predstavniki mest odklonili. Idejo pa so sprejeli knezi, ki so 25. julija 1384 v Heidelbergu za štiri leta sklenili svojo pogodbo o deželnem miru, ki je kralj sicer ni odobraval (ker ni bila v skladu z zlato bulo), sprejel pa jo je njegov kancler in je s tem postala zavezujoče deželno pravo. A konflikt med knezi in mesti je tlel naprej.Hoensch: Die Luxemburger, str. 196-197.
Novi kancler Hanko Brunonis se je s svojo politiko želel bolj približati mestom. Poleti 1385 je združenim švabskim komunam ponudil pomoč v primeru napada na njihove mestne svoboščine, pravice in posesti. 2. julija je v 37 mestih dovolil izbris dolgov, ki so jih imeli mesta in meščani pri Judih.Hoensch: Die Luxemburger, str. 197, 200. V švabskih mestih so v enem dnevu pozaprli vse Jude in jim pobrali gotovino in zadolžnice; tiste zadolžnice, ki so se glasile na mesto, so uničili, ostali dolžniki pa so morali tri četrtine dolgov odvesti v mestno vrečo. Samo v Nürnbergu so Judom zasegli 80.000 florintov.
17. avgusta 1385 je kralj vojvodi Leopoldu III. odvzel upravljanje Švabske. V obrambo pred Leopoldom so se švabska mesta povezala z renskimi in švicarskimi mesti. Leopold je padel 9. julija 1386 pri Sempachu v boju s Švicarji, s čimer je bil Vaclav rešen najvplivnejšega pristaša avignonskega papeža.
Leta 1388 se je konflikt med knezi in mesti razširil v vojno. 23. avgusta je württemberški grof Eberhard II. pri Döffingenu uničil vojsko švabskih mest, ki je štela kakih 3.000 mož, in 6. septembra pfalški grof Rupreht I. pri Wormsu vojsko renske mestne zveze. Venčeslav je izkoristil izčrpanost obeh strani: razpustil je mestne zveze in 5. maja 1389 v Chebu razglasil deželni mir za šest let. Čeprav so bili interesi vseh strani v mirovni pogodbi kar najbolje uravnoteženi in je bila v prid trgovcem, so mesta k njej pristopala le z oklevanjem (sedem komun na območju Bodenskega jezera šele pod grožnjo prisilnih ukrepov). Cesarstvo je bilo po tej pogodbi razdeljeno v sedem okrožij; za vsako je bilo ustanovljeno sodišče (s po štirimi predstavniki knezov in meščanov), ki je bdelo nad kršitvami deželnega miru; odločilno besedo je imel od kralja postavljeni predsednik. Sklenitev deželnega miru je bil največji dosežek Venčeslavovega vladanja. O njegovi učinkovitosti so poročila nasprotujoča si; vsekakor so ga leta 1395 za tri leta dokazano podaljšali le na Frankovskem in Bavarskem.Hoensch: Die Luxemburger, str. 198-199.
Medtem ko se je Venčeslav zadrževal v Chebu, je (aprila 1389) v praškem getu prišlo do pogroma. Kralj je dal krivce sicer zapreti, a le dokler kraljevi komori niso oddali nagrabljenih dragocenosti, med njimi menda tudi 5 ton srebra.Hoensch: Die Luxemburger, str. 201.
15. septembra 1390 je kralj odredil drugi veliki odpis dolgov (utemeljen z judovskim oderuštvom) v korist visoko zadolženih knezov in plemstva; tedaj so Judje v južnem in zahodnem cesarstvu vse do Kölna izgubil večji del svojega kapitala. Plemstvo je moralo za uslugo kralju obljubiti le, da mu bo "redno služilo". Pri tem odvzemu si je kralj vzel precej večji delež zaplenjenega bogastva kot pri prvem. Davki, pobrani od obubožanih Judov, so bili v naslednjih letih veliko manjši, tako da je prevladalo spoznanje, da bo treba v bodoče uporabljati milejše metode.Hoensch: Die Luxemburger, str. 200.
Kralj Venčeslav je leta 1383, ob smrti strica, luksemburškega grofa Venčeslava I., podedoval grofijo Luksemburg.Hoensch: Die Luxemburger, str. 205. Ker se mu je zdelo, da je zaradi oddaljenosti ne bo mogel upravljati in ker je stalno potreboval denar, jo je leta 1388 dal v fevd bratrancu Joštu, skupaj z upravo Alzacije.Hoensch: Die Luxemburger, str. 221.
Venčeslavov spor s češko cerkvijo
Medtem ko so volilni knezi februarja 1384 dali prvi konkreten predlog za Venčeslavovo odstavitev, pa so bili z njegovim nespametnim vladanjem vse bolj nezadovoljni tudi na Češkem. Že od leta 1384 je tam tlel spor med kraljem in praškim nadškofom glede imunitet in meja cerkvenih posesti. Kraljev načrt, da namesto kladrubske opatije ustvari novo škofijo za zahodno Češko in na njeno čelo postavi svojega ljubljenca, je nadškof Jan z Jenštejna obšel tako, da kralja ni obvestil o smrti kladrubskega opata, dokler ni bil izvoljen naslednik. Besni kralj, od leta 1388 prizadet od fizične in psihične bolezni, je dal odgovorne duhovnike zapreti, jih mučiti in odredil, da so hudo poškodovanega in zvezanega glavnega vikarja Janeza Nepomuka 20. marca 1393 s Karlovega mostu pahnili v Vltavo. Papež Bonifacij IX. kralja ni kaznoval, ker se je bal, da bo prešel k avignonskemu papežu, jezuiti pa so poskrbeli, da je bil Nepomuk leta 1729 proglašen za svetnika in je postal poleg sv. Venčeslava najpomembnejši simbol Češke.Hoensch: Die Luxemburger, str. 209.
Venčeslavov spor s češkimi baroni; dedna pogodba s Sigismundom
Kmalu po tem incidentu je Venčeslav preživel poskus zastrupitve (podlegel pa mu je bavarsko-landshutski vojvoda Friderik Modri). V času Venčeslavovega okrevanja so opozicijski baroni pod vodstvom Jindřicha z Rožmberka ustanovili zvezo-frondo s ciljem, da iz kraljevih uradov odstranijo ljubljence, ki si jih je kralj nabral iz nižjega plemstva in meščanstva. V Znojmu pa so se v obrambno zvezo združili Sigismund (od marca 1387 ogrski kralj), moravski mejni grof Jošt, avstrijski vojvoda Albert III. in meißenški grof Viljem I. Enooki.Hoensch: Die Luxemburger, str. 210.