Havajsko otočje () je otočje osmih večjih vulkanskih otokov, več atolov in številnih manjših otočkov v severnem Tihem oceanu, ki se razteza približno 2400 kilometrov od otoka Havaji na jugu do najsevernejšega atola Kure. Prej so se imenovali Sendvičevi otoki, sedanje ime arhipelaga pa izhaja iz imena njegovega največjega otoka, Havaji.
Otočje leži na Pacifiški plošči. Otoki so izpostavljeni vrhovi velikega podmorskega gorovja, znanega kot Havajsko-cesarska veriga, ki je nastala zaradi vulkanske aktivnosti nad havajskim žariščem. Otoki so oddaljeni približno 3000 km od najbližje celine in so del polinezijske podregije Oceanija.
Ameriška zvezna država Havaji zavzema skoraj celotno otočje (vključno z večinoma nenaseljenimi severozahodnimi Havajskimi otoki), z edino izjemo atola Midway (manjšega oddaljenega otoka Združenih držav). Havaji so edina ameriška zvezna država, ki je v celoti na otokih in edina zvezna država, ki geografsko ni povezana s Severno Ameriko. Severozahodni otoki (včasih imenovani tudi Zavetrni otoki) in okoliška morja so zaščiteni kot nacionalni spomenik in svetovna dediščina kot Narodni park Havajski ognjeniki.
Otoki in grebeni Havajski otoki imajo skupno površino 16.636,5 km2. Razen Midwaya, ki je nevključeno neorganizirano ozemlje Združenih držav Amerike, se ti otoki in otočki upravljajo kot Havaji – 50. zvezna država Združenih držav Amerike.
Glavni otoki + Main islandsOtokVzdevekPovršina (km²)Štev. prebivalcev (2020)Havaji / Hawaiʻi The Big Island (Veliki otok)10.432,5200.629 KahoolaweThe Target Isle (Ciljni otok)115,50KauaiThe Garden Isle (Vrtni otok)1430,5 73.298 LānaiThe Pineapple Isle (Ananasov otok)363,93367MauiThe Valley Isle (Otok Dolina)1883,4164.221MolokaiThe Friendly Isle (Prijazni otok)673,47345NiihauThe Forbidden Isle (Prepovedani otok)18084OahuThe Gathering Place (Zbirno mesto)1545,41.016.508
Manjši otoki, otočki
Zvezna država Havaji šteje 137 'otokov' v Havajski verigi. To število vključuje vse manjše otoke, otočke ob obali večjih otokov (naštetih zgoraj) in posamezne otočke v vsakem atolu. Ti so: Kaʻula Kāohikaipu Lehua Mānana Skala Mōkōlea Mokoliʻi Moku Manu Mokuauia Moku o Loʻe Moku Ola Mokuʻumeʻume Molokini Nā Mokulua
Delni otoki, atoli, grebeni Delni otoki, atoli, grebeni – tisti zahodno od Niʻihaua so nenaseljeni, razen atola Midway – tvorijo severozahodne Havajske otoke (Leeward Islands): Nīhoa (Mokumana) Necker (Mokumanamana) French Fregate Shoals (Kānemilohaʻi) Gardner Pinnacles (Pūhāhonu) Maro Reef (Nalukākala) Laysan (Kauō) Lisianski otok (Papaʻāpoho) Atol Pearl in Hermes (Holoikauaua) Atol Midway (Pihemanu) Atol Kure (Mokupāpapapa)
Geologija
Ta veriga otokov ali arhipelag se je razvil, ko se je Pacifiška plošča počasi premikala proti severozahodu čez vročo točko v Zemljinem plašču s hitrostjo približno 51 km na milijon let. Tako je jugovzhodni otok vulkansko aktiven, medtem ko so otoki na severozahodnem koncu arhipelaga starejši in običajno manjši zaradi daljše izpostavljenosti eroziji. Starost arhipelaga je bila ocenjena z metodami datiranja s kalijem in argonom. Na podlagi te in drugih študij je ocenjeno, da je najseverozahodnejši otok, atol Kure, najstarejši, star približno 28 milijonov let (Ma); medtem ko je najjužnejši otok, Havaji, star približno 0,4 milijona let (400.000 let). Edini aktivni vulkanizem v zadnjih 200 letih je bil na jugovzhodnem otoku Havaji in na potopljenem, a rastočem vulkanu na skrajnem jugovzhodu, Kamaʻehuakanaloa (prej Loʻihi). Havajski vulkanski observatorij USGS dokumentira nedavno vulkansko aktivnost in zagotavlja slike in interpretacije vulkanizma. Kīlauea je skoraj neprekinjeno izbruhala od leta 1983, ko se je ustavila avgusta 2018.
Skoraj vsa magma vroče točke ima sestavo bazalta, zato so havajski vulkani skoraj v celoti sestavljeni iz te magmatske kamnine. Zelo malo je grobozrnatega gabra in diabaza. Nefelinit je na otokih izpostavljen, vendar je izjemno redek. Večina izbruhov na Havajih je havajskega tipa, ker je bazaltna magma relativno tekoča v primerjavi z magmami, ki so običajno vključene v bolj eksplozivne izbruhe, kot so andezitne magme, ki povzročajo nekatere spektakularne in nevarne izbruhe ob robovih pacifiškega bazena.
Havajski otok (Veliki otok) je največji in najmlajši otok v verigi, zgrajen iz petih vulkanov. Mauna Loa, ki zavzema več kot polovico Velikega otoka, je največji ščitasti vulkan na Zemlji. Razdalja od morske gladine do vrha je več kot 4 km, od morske gladine do morskega dna pa približno 5 km.
Potresi Na Havajskih otokih se dogaja veliko potresov, ki jih običajno sproži in je povezana z vulkansko aktivnostjo. Posledično je seizmična aktivnost trenutno najvišja v južnem delu verige. Tako zgodovinske kot sodobne baze podatkov o potresih so povezale potrese večje magnitude s stenami aktivnih vulkanov, kot sta Mauna Loa in Kilauea. Kombinacija erozijskih sil, ki povzročajo usedanje in zemeljske plazove, s pritiskom, ki ga povzroča dvigajoča se magma, močno obremeni vulkanske stene. Pritisk se sprosti, ko se pobočje zruši ali zdrsne, kar povzroči potres. Ta vrsta seizmičnosti je edinstvena, ker sile, ki poganjajo sistem, niso vedno dosledne skozi čas, saj stopnje vulkanske aktivnosti nihajo. Seizmična nevarnost v bližini aktivnih vulkanskih sten, obrnjenih proti morju, je visoka, deloma zaradi posebej nepredvidljive narave sil, ki sprožijo potrese, in deloma zato, ker se ti dogodki dogajajo na relativno majhnih globinah. Potresi na stenah se običajno dogajajo na globinah od 5 do 20 km, kar povečuje nevarnost za lokalno infrastrukturo in skupnosti. Znano je tudi, da potresi in zemeljski plazovi na otoški verigi povzročajo cunamije.
Večina zgodnjega spremljanja potresov je potekala v Hilu, kjer sta jo izvajala misijonarja Titus Coan in Sarah J. Lyman s svojo družino. Med letoma 1833 in 1896 je bilo letno zabeleženih približno 4 ali 5 potresov. Danes potrese spremlja Havajski vulkanski observatorij, ki ga vodi USGS.
Havaji so predstavljali 7,3 % zabeleženih potresov z magnitudo 3,5 ali več v Združenih državah Amerike med letoma 1974 in 2003, s skupno 1533 potresi. Havaji so se v tem obdobju uvrstili na tretje mesto po številu potresov, takoj za Aljasko in Kalifornijo.
15. oktobra 2006 je bil ob severozahodni obali otoka Havaji, blizu območja Kona, potres z magnitudo 6,7. Začetnemu potresu je približno pet minut kasneje sledil popotresni sunek z magnitudo 5,7. Na večjem delu Velikega otoka so poročali o manjši do zmerni škodi. Zaradi skalnih plazov je več glavnih cest postalo neprevoznih, posledice pa so bile čutiti vse do Honoluluja na Oahuju, skoraj 240 km od epicentra. Izpadi električne energije so trajali od nekaj ur do več dni. Počilo je več vodovodnih cevi. O smrtnih žrtvah ali smrtno nevarnih poškodbah niso poročali.
4. maja 2018 je bil v območju vulkanske aktivnosti iz Kīlauee potres z magnitudo 6,9.
Cunamiji
Havajski otoki so izpostavljeni cunamijem, velikim valovom, ki udarjajo ob obalo. Cunamije najpogosteje povzročajo potresi nekje v Tihem oceanu. Valovi, ki jih povzročajo potresi, potujejo s hitrostjo 600–800 km/h in lahko prizadenejo obalna območja, oddaljena tisoče kilometrov.
Cunamiji lahko izvirajo tudi s Havajskih otokov. Eksplozivna vulkanska aktivnost lahko povzroči cunamije. Otok Molokaʻi je pred več kot milijonom let doživel katastrofalen porušitev ali plaz ruševin; ta podvodni plaz je verjetno povzročil cunamije. Porušitev Hilina na otoku Havaji je še eno možno mesto za velik plaz in posledični cunami.
Mesto Hilo na Velikem otoku je bilo najbolj prizadeto zaradi cunamijev, kjer je pritok vode poudarjen zaradi oblike zaliva Hilo. Obalna mesta imajo sirene za opozarjanje na cunami.
Cunami, ki je posledica potresa v Čilu, je otoke prizadel 27. februarja 2010. Bil je relativno majhen, vendar so lokalni uradniki za obvladovanje izrednih razmer uporabili najnovejšo tehnologijo in odredili evakuacije v pripravah na morebiten večji dogodek. Guverner je to razglasil za 'dobro vajo' za naslednji večji dogodek.
Cunami, ki je bil posledica potresa na Japonskem, je otoke prizadel 11. marca 2011. Bil je relativno majhen, vendar so lokalni uradniki odredili evakuacije v pripravah na morebiten večji dogodek. Cunami je povzročil približno 30,1 milijona dolarjev škode.
Vulkani
Le dva havajska otoka, ki sta najbolj oddaljena proti jugovzhodu, imata aktivna vulkana: Haleakalā na Mauiju ter Mauna Loa, Mauna Kea, Kilauea in Hualalai, vsi na Velikem otoku. Vulkani na preostalih otokih so ugasnili, saj niso več nad havajsko vročo točko. Podmorska gora Kamaʻehuakanaloa je aktiven podmorski vulkan, ki naj bi postal najnovejši havajski otok, ko se bo čez 10.000–100.000 let dvignil nad gladino oceana.
Nevarnosti zaradi teh vulkanov vključujejo tokove lave, ki lahko uničijo in zakopljejo okoliško površino, emisije vulkanskih plinov, zgoraj naštete potrese in cunamije, podmorske izbruhe, ki vplivajo na ocean, in možnost eksplozivnega izbruha.
Zgodovina
Havajsko otočje so prvi odkrili in naselili raziskovalci s Tahitija oziroma Markiških otokov. Datum prvih naselij je predmet nenehnih razprav. Kirchovi učbeniki o havajski arheologiji datirajo prva polinezijska naselja v približno 300 n. št., čeprav njegove novejše ocene segajo vse do 600. Novejše raziskave dokazov o datiranju z ogljikom postavljajo prihod prvih naseljencev v obdobje okoli 940–1130 n. št.
Januarja 1778 sta se Velika Britanija in Havajci srečali, ko sta raziskovalec James Cook in njegova posadka med svojim tretjim raziskovalnim potovanjem opazila otoke. To je postal prvi zabeležen in trajen stik med Evropejci in Havajci. To je imelo pomemben vpliv na Havaje, celo v tej začetni omejeni interakciji, saj je v havajsko vojskovanje uvedlo strelno orožje. S pomočjo strelnega orožja in ladij je Kamehameha I. leta 1795 osvojil in združil večino otokov ter ustanovil Kraljevino Havaji. Združitev je bila dokončana leta 1810, ko sta se Kauaʻi in Niʻihau prostovoljno pridružila kraljevini. Ta dogodek je zaznamoval konec dolge tradicije vojskovanja med rivalskimi poglavarji. Kraljevina je bila mednarodno priznana suverena država, ki so jo Združene države Amerike, Japonska, Velika Britanija, Francija, Španija in druge sile priznale s pogodbami in diplomatskimi izmenjavami, ki so se začele v 1820-ih. Združene države Amerike so svojo prvo pogodbo s Havaji podpisale 23. decembra 1826; Francija je sledila 17. julija 1839. Kraljestvo je postalo uspešno in pomembno zaradi svojega kmetijstva in strateške lege v Pacifiku.
Skupina otokov ni imela enotnega imena in vsakemu otoku se je vladalo ločeno. Imena otokov, ki jih je zabeležil kapitan Cook, odražajo to dejstvo. Kamehameha I. je kot vladar otoka Havaji vsilil ime Havaji celotni otoški skupini, ko jih je združil v Kraljevino Havaji.
Ameriško priseljevanje, ki so ga vodili protestantski misijonarji in emigracija staroselcev Havajev, večinoma na kitolovskih ladjah, pa tudi v velikem številu kot pogodbeni služabniki in prisilno delo, se je začelo skoraj takoj po Cookovem prihodu. Američani so ustanovili plantaže za gojenje pridelkov za izvoz. Njihove kmetijske metode so zahtevale veliko delovne sile. Valovi stalnih priseljencev so prihajali iz Japonske, Kitajske in Filipinov, da bi delali na poljih sladkornega trsa in ananasa. Japonska vlada je organizirala in nudila posebno zaščito svojim ljudem, ki so do leta 1896 predstavljali približno 25 odstotkov havajskega prebivalstva. Havajska monarhija je spodbujala to večetnično družbo in leta 1840 sprva ustanovila ustavno monarhijo, ki je obljubljala enake volilne pravice ne glede na raso, spol ali premoženje.