Zveza komunistov Slovenije je bila slovenska podružnica Zveze komunistov Jugoslavije, edine stranke v Jugoslaviji od leta 1945 do 1990. Ustanovljena je bila 18. aprila 1937 kot Komunistična partija Slovenije in je bila prva avtonomna in nacionalna podružnica zvezne stranke. Njena začetna avtonomija se je okrepila z jugoslovansko ustavo iz leta 1974, ki je večja pooblastila prenesla na različne republiške podružnice. Zavzemala se je za socialistično in komunistično ureditev Slovenije.
Zgodovina
1919: Nastanek in začetki delovanja
Komunistične partije Jugoslavije je nastala na tako imenovanem združitvenem ali velikonočnem kongresu 20. do 23. aprila 1919. 27 članov ljubljanske sekcije Jugoslovanske socialdemokratske stranke (JSDS) so izstopili iz stranke in ustanovili Slovensko socialistično stranko. Odbor je za prvega predsednika izbral Josipa Petriča, tajnica pa je postala Angela Vode. Med prvimi slovenskimi komunisti je bil tudi Anton Štebi ter brata Marcel in Jakob Žorga. Stranka je potrdila zavezanost politiki Lenina, v revolucionarnem programu so se zavzeli za oboroženo revolucijo v Jugoslaviji in nasprotovali parlamentarni demokraciji. Program je bil formalno sprejet marca 1920, ko so v Beogradu ustanovili Socialistično delavsko partijo Jugoslavije in se je vanjo vključila slovenska sekcija komunistov. Leta 1920 se je stranka preimenovala v Komunistično partijo Jugoslavije (KPJ).
Revolucionarna vročica, ki je dobila zagon med vojaki v I. svetovni vojni, s koncem vojne ni pojenjala. Kmetje in delavci, še posebej tisti demobilizirani, ter celo aktivni vojaki so bili akterji uporov in ustanavljanj »sovjetskih republik« v letih 1918–19 v Labinu (Labinska republika), Ptuju in jugovzhodnem Banatu (Kusićka republika). Čeprav so bili ti poskusi avtonomije preprečeni, se število kmečkih in delavskih protestov ni zmanjšalo. Jeseni 1920 izbruhnejo upori kmetov (Moslavina, Posavina, Zagorje) proti kralju in proti »gospodi«. Povod za nezadovoljstvo je bil državno žigosanje živine in rekviriranje konj za vojaške manevre. Čeprav je vojska upor zatrla, so bile še naslednje leto (1921) v gozdovih precejšnje skupine oboroženih kmetov. Kljub vsemu takšni spontani in kaotični upori za oblast niso bili nevarni.
1920: Volitve
Na volitvah v ustavodajno skupščino 28. novembra 1920 je KPJ dobila skupno 59 mandatov (od 419), s čimer je postala tretja najmočnejša politična stranka. Največji uspeh je imela v Črni Gori (38 %), zatem v Srbiji (25 %). V Bosni, Hrvaški in Sloveniji je bil njen delež pod 10 %. Na občinski volitvah marca in avgusta istega leta je zmagala v pomembnih urbanih središčih (Beograd, Zagreb, Osijek, Skoplje, Niš).
1921: Prepoved delovanja in ilegalno delovanje
Zaradi splošnih stavk v Sloveniji in Bosni (še posebej v rudnikih) je vlada kraljevine Jugoslavije v rudnikih uvedla vojaško upravo.
Komunistična stranka na Slovenskem je z združitvijo v KPJ takrat izgubila svoj avtonomni položaj. Slovenske komuniste sta vodila generalna sekretarja KPJ Filip Filipovič in Sima Markovič. Komunisti so kot nova stranka tedaj v Sloveniji delovali le devet mesecev.
Zaradi atentatov komunistov na visoke predstavnike jugoslovanske vlade in njihovih pozivov k oboroženem prevratu v državi ter rušenju demokratično izvoljene vlade je jugoslovanski parlament 29. decembra 1920 sprejel razglas oziroma tako imenovano Obznano s katero je prepovedal delovanje KPJ.
28 junija 1921 bila sprejeta Vidovdanska ustava. Sprejelo jo je 223 poslancev od 285 prisotnih (skupno število je bilo 419), ostali so sejo obstruirali. 2. avgusta 1921, takoj po sprejemu nove ustave, je bil sprejet Zakon o zaščiti države, s katerim je bila vsa komunistična dejavnost prepovedana. V razlagi tega zakona so KPJ pripisali krivdo za neuspešna atentata na regenta Aleksandra in ministra Milorada Draškovića.
Zakon o zaščiti države je partijo potisnil v ilegalo in IO KPJ v emigraciji je 1921 izdal navodila o obnavljanju pokrajinskih sekretariatov KPJ. V tem vodstvu sta bili vodilni osebnosti slovenskih komunistov Lovro Klemenčič in Vladislav Fabjančič. Ko je bila 1923 drugod v Jugoslaviji ustanovljena NDSJ kot legalna oblika KPJ, je bila pod njunim vplivom v Sloveniji ustanovljena Socialistična stranka delovnega ljudstva, a je bila kmalu ukinjena in tudi v Sloveniji ustanovljena NDSJ, Klemenčič in Fabjančič pa izključena iz KPJ. Oblast je s t. i. malo obznano po spopadu z Orjuno 1924 prepovedala NDSJ, neodvisne sindikate idr. razredne organizacije, prek katerih je delovala partija. Glede nadaljnje strankine politike so se nekateri zavzemali za delovanje v reformističnih sindikatih, temu pa je drugi del vodstva nasprotoval. Zaradi razcepa so konec 1925 iz vodstva izključili Cirila Štuklja, Alojza Sedeja in Ivana Makuca. thumb|250px|Spominska plošča ustanovnega kongresa KP Slovenije 1937 na Barličevi hiši na Čebinah
Velik del slovenskih komunistov je odšel v ilegalo ali pa so delovali v tujini, predvsem v Parizu, na Dunaju in v Moskvi. Konec 20. let je komunistična stranka v Sloveniji štela 450 članov, vendar brez vidnega zunanjega vpliva.Božo Repe, »Politika KP Slovenije skozi prizmo zadnjih treh predvojnih partijskih konferenc«, V: Problemi demokracije na Slovenskem, v letih 1918–1941, 7. in 8. december SAZU, Ljubljana, 2006, str. 3.
Naloge sekretarja so opravljali (nekateri po večkrat): Viktor Koleša, Lovro Klemenčič, Emil Bartulovič, Jakob Žorga, Ciril Štukelj, Aleksander Kobler, Dragotin Gustinčič, Albert Hlebec, Franc Wankmüller, Dušan Kermavner, France Klopčič.
Po navedbah protikomunističnih virov tistega časa so bili vodilni predvojni slovenski komunisti večinoma plačani agenti moskovske Kominterne in od nje tudi popolnoma finančno odvisni. Črne bukve o delu komunistične Osvobodilne fronte proti slovenskemu narodu, Ljubljana, 1944 Kominterna je za svoje agente urejala lažne potne liste, jih financirala in organizirala mrežo postojank v raznih evropskih mestih, kamor so se lahko umaknili v primeru nevarnosti.
Konec leta 1931 je komunistično stranko na Slovenskem začel prenavljati še ne dvajsetletni Boris Kidrič. Po prihodu E. Kardelja iz kaznilnice je bil sestavljen začasni PK KPJ za Slovenijo in jeseni 1932 ga je potrdilo tudi začasno vodstvo KPJ. Leta 1934 so se v KPJ odločili ustanoviti Komunistično partijo Slovenije in Komunistično partijo Hrvaške. Ustanovitev KPS je bila formalna izvršitev sklepa 4. konference KPJ, ki je bila konec leta 1934 v Ljubljani. S pokrajinsko konferenco KPJ za Slovenijo septembra 1934 je bila končana organizacijska obnova KP v Sloveniji. Izvoljen je bil nov PK, ki ga je vodil Ivan Maček. Z nekaterimi kadrovskimi spremembami je deloval do spomladi 1937. V 2. pol. 1935 je naloge sekretarja opravljal Jože Marn, nato Mirko Košir, dolžnost organizacijskega sekretarja pa Josip (Jože) Butinar.
Ustanovni kongres KPS je potekal v strogi tajnosti ponoči s 17. na 18. april 1937 najprej v cerkvi, potem na kmetiji Barličevih na Čebinah nad Trbovljami.Božo Repe, »Delegati KPS, zbrani v cerkvi«, V: Dnevnik, 14. april 2007, http://www.dnevnik.si/objektiv/vec-vsebin/240009 Na Čebinah stoji Spominska_hiša_Ustanovnega_kongresa_KPS. Vodstvo KPS je prevzel Edvard Kardelj, ki se je v ta namen vrnil iz Sovjetske zveze prek Pariza. V Moskvi se je Kardelj, kot mdr. Boris Kidrič, izobraževal na Komunistični univerzi narodnih manjšin zahoda (KUNMZ). Komunistov tedaj ni bilo več kot 250, so pa sprejeli manifest o fašistični nevarnosti – videli je niso le v zunanji ogroženosti (Španija, Italija, Nemčija), za fašizem so razglasili tudi politiko predsednika jugoslovanske vlade Milana Stojadinovića in notranjega ministra Antona Korošca. Ko je leta 1937 vodstvo KPJ prevzel Josip Broz Tito je v vodstvo jugoslovanske komunistične stranke vključil kar tri predstavnike iz Slovenije, Kardelja, Franca Leskoška in Miho Marinka.
Na ustanovnem kongresu KP Slovenije (17. in 18. 4. 1937 na Čebinah) je bil izvoljen prvi CK KPS v sestavi: 9 polnopravnih članov: Leskošek (sekretar), Butinar, Kardelj, Mirko Košir, Pepca Maček (por. Kardelj), Miha Marinko, Jože Mihelčič, Vencelj Perko, Ignac Tratar in 3 kandidati: Oskar Kovačič, Franc Salamon, Albin Vipotnik, novembra 1937 je bil v CK vključen še Tone Tomšič kot organizacijski sekretar. lzvoljen je bil tudi 5-članski sekretariat, ki so ga že pred vojno imenovali tudi biro. Kmalu je bil v CK sprejet še Stane Žagar, pa tudi Ivan Maček idr.
Na konferencah KPS (nazadnje 1940) so sestavo CK KPS dopolnili in razširili tako, da je na začetku okupacije in NOB štel okrog 25 članov. Poleg naštetih so bili v CK sprejeti še Miloš Zidanšek, Lojze Hohkraut, Jože Potrč, Jože Lacko, Boris Kraigher, Tone Dolinšek, Viktor Stopar, Štefan Kovač, Slavko Šlander, Rudi Zupanc, inž. Janez Marentič, Franc Farčnik, Leon Novak, Angela Ocepek, Jože Ažman, Maks Strmecki, Maks Henigman, Jože Gregorčič?, B. Ziherl?; nekateri med njimi formalno še niso bili polnopravni člani, temveč samo kandidati za člane. Ta CK je v NOB vodil in usmerjal vso dejavnost KPS, s tem, da so posamezni člani delovali po pokrajinah, v trenutnem "sedežu" je bilo samo nekaj članov, ki so se tudi izmenjevali. Do leta 1941 so slovenski komunisti delovali v ilegali.
1941–1945: Druga svetovna vojna
6. aprila 1941 so sile osi napadle, razkosale in okupirale Jugoslavijo. Maja 1941 KP Slovenije v svojem ilegalnem glasilu Slovenski poročevalec okupacijo označi kot katastrofo za jugoslovanske narode in kritizira Hitlerjev režim ter njegove podpornike v Sloveniji. Z drugo medvojno številko Slovenskega poročevalca, izdano 8. junija 1941, se zbirajo denarna sredstva za osvobdilni fond. V tretji medvojni številki Slovenskega poročevalca, izdani 15. junija 1941, se nadaljujejo kritike okupacije. Po napadu nacistične Nemčije na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 so se aktivnosti stopnjevale. 4. julija 1941 je Centralni komite KPJ v Beogradu sprejel odločitev o začetku oborožega odpora proti okupatorju, predstavnikom domače oblasti in začetku revolucije. Na seji sta sodelovala tudi slovenska predstavnika Kardelj in Leskošek. Med vojno je veliko število predvojnih komunistov in članov vodstva padlo, bilo zaprtih ali izgubilo življenje, vključevati pa so začeli številne nove člane, zlasti med partizani. V CK se med vojno sprejeli kot kandidate še vsaj Vladimirja Krivica, Ivana Kavčiča-Nandeta, Franca Rozmana - Staneta, Dušana Kvedra, Viktorja Avblja, Lidijo Šentjurc, Aleša Beblerja, Borisa Ziherla, Janeza Hribarja, Staneta Kavčiča, Miro Svetina in morda še koga.
1945–1990: Na oblasti
Ob koncu 2. svetovne vojne so, tako kot v drugih delih Jugoslavije, kot posledica zmage partizanske vojske, ki so jo organizirali, komunisti dejansko prevzeli vso oblast, vendar sprva pod krinko oz. preobleko Osvobodilne fronte, ki naj bi zastopala interese celotnega slovenskega naroda. Uvedli so diktaturo in prepovedali delovanje vseh drugih političnih strank. Vodstvo KPS je od 1945 do 2. kongresa KPS (1948) delovalo v zoženi obliki kot politbiro. Svoje delo je organiziralo prek partijskih konferenc in stalnih in občasnih komisij in služb. CK KPS se je začel v plenarni obliki sestajati spet v času napada Informbiroja.