Priština ( ali , , ) je glavno mesto Republike Kosovo, delno priznane države na Balkanu, ki je razglasila neodvisnost 17. februarja 2008. Je tudi upravno središče istoimenskega okrožja in občine.
Z 227.466 prebivalci (leta 2024) je Priština največje mesto na Kosovu. Prebivalci Prištine so večinoma Albanci, nekaj pa je tudi Srbov, Turkov, Bošnjakov, Romov in drugih. V mestu imata svoj sedež kosovska vlada, prav tako je Priština upravno, izobraževalno in kulturno središče Kosova. Tu sta tudi univerza, Kosovska akademija znanosti in umetnosti ter mednarodno letališče z IATA-kodo PRN in ICAO-kodo BKPR.
Priština je zaradi svoje lege v središču države glavno mesto in gospodarsko, finančno, politično in trgovsko središče Kosova. Je sedež oblasti vlade Kosova, delovna rezidenca predsednika in premierja Kosova ter parlament Kosova. Priština je tudi najpomembnejše prometno vozlišče Kosova za zračni, železniški in cestni promet. Mednarodno letališče Priština je največje letališče v državi in eno največjih v regiji. Iz mesta se razteza vrsta hitrih cest in avtocest, kot sta R 6 in R 7, ki ga povezujejo z Albanijo in Severno Makedonijo. Priština bo leta 2030 gostila sredozemske igre.
Etimologija Ime Priština je izpeljano iz slovanske osnove *Prišьčь, svojilnega pridevnika osebnega imena *Prišьkъ (izpričan dandanes v kajkavskem priimku Prišek, v starpoljskem osebnem imenu Przyszek in poljskem priimku Przyszek) s pripono -ina 'pripadajoče X-u in njegovim ljudem'. Ime *Prišьkъje verjetno patronim iz osebnega imena *Prišь, ohranjeno v poljskem priimku Przysz in lužiškem Priš, hipokorizem iz slovanskega osebnega imena Pribyslavъ.Snoj, Marko. 2007. Origjina e emrit të vendit Prishtinë. V: Bokshi, Besim (ur.). Studime filologjike shqiptare: konferencë shkencore, 21-22 nëntor 2007. Prishtinë: Akademia e Shkencave dhe e Arteve e Kosovës, 2008, str. 277-281.
Prebivalci Prištine se imenujejo Prishtinali ali Prishtinas v albanščini; v knjižni srbščini so Prištinci (Приштинци), v mestnem narečju pa Prištevci (Приштевци)
Zgodovina Zgodnji razvoj Območje Prištine je bilo naseljeno že od neolitika, po letu 7000 pr. n. št. na Balkanu, s strani zgodnjih evropskih kmetov: Starčevska kultura, ki mu je sledilo Vinčanska kultura, Badenska kultura in nazadnje Bubanj-Hum. Najzgodnejše priznane omembe so bile odkrite v Gračanici, Matiçanu in Ulpiani.
V zgodnji železni dobi se na Kosovu pojavlja izrazito dardanska lokalna različica ilirske kulture Glasinac-Mati, ki je še posebej razširjena v naseljih na vrhu hriba. Na območju Prištine se naselje na vrhu hriba pojavlja od 8. stoletja pr. n. št. na nadmorski višini 685 metrov v bližini vasi Tenešdol, približno 16 kilometrov severno od središča mesta Priština. Lončene najdbe kažejo, da je bilo območje morda v uporabi že od bronaste dobe. Zdi se, da je naselje vzdrževalo trgovinske stike na dolge razdalje, kot kaže najdba posode skifos iz egejske Grčije. V 4. stoletju pred našim štetjem je bilo v regiji ustanovljeno Dardansko kraljestvo.The Cambridge Ancient History: The fourth century B.C. Volume 6 of The Cambridge Ancient History, Iorwerth Eiddon Stephen Edwards, , , Authors: D. M. Lewis, John Boardman, Editors: D. M. Lewis, John Boardman, Second Edition, Cambridge University Press, 1994 , .
Ulpiana je bilo pomembno rimsko mesto na Balkanskem polotoku in je bilo v 2. stoletju pred našim štetjem razglašeno za municipij. Sredi 9. stoletja je bilo prepuščeno Prvemu bolgarskemu cesarstvu.
11. do 16. stoletje
V začetku 11. stoletja je Priština padla pod oblast Bizantinskega cesarstva, območje pa je bilo vključeno v temo z imenom Bolgarija. Med koncem 11. in sredino 13. stoletja je bila večkrat prepuščena Drugemu bolgarskemu cesarstvu.
Leta 1315 je kralj Stefan Milutin ustanovil bližnji samostan Gračanica. Stefan Dušan je kot svoj dvor uporabljal lokacijo na območju Prištine, preden se je sčasoma preselil v bližino Skopja, ko je svojo oblast premikal proti jugu. Prvi zgodovinski zapis, ki omenja Prištino z njenim imenom, sega v leto 1315–1318 v krizobuli Banjske blizu Mitrovice.Prishtina në Histori (2024), 1315–1318, Anonymous of Banjska, in Y. Rugova (red.) Prishtina në Histori (I) Prvi kratek opis naselja kot mesta je nekaj let pozneje podal bizantinski cesar Ivan VI. Kantakuzen med svojim obiskom Stefana Dušana na njegovem kraljevem dvoru, v katerem je Prištino opisal kot »neutrjeno vas«. V času Kraljevine Srbije v začetku 14. stoletja je glavna pot med Zahodnim Balkanom in Konstantinoplom potekala skozi Prištino. Po bitki na Kosovskem polju je Priština padla pod okrilje Srbskega despotata pod knezom Stefanom Lazarevićem. Med Lazarevićem in Đurađem Brankovićem se je razvil hud spor, ki je privedel do odprtega konflikta, Priština pa je bila v letih 1409 in 1410 prizorišče hudih bojev. Na prelomu 15. stoletja, v času Srbskega despotata, je bila Priština pomembno trgovsko središče za srebro, saj je veliko trgovcev prihajalo iz Dubrovniške republike.
Med koncem 14. in sredino 15. stoletja se je v mestu postopoma uveljavljala osmanska oblast. Leta 1477 je imela Priština majhno muslimansko prebivalstvo. Naselje je takrat imelo približno 300 gospodinjstev. Približno 3/4 jih je bilo krščanskih in 1/4 muslimanskih. V 15. stoletju je bil v mestu zabeležen toponim Arnaut, kar kaže na prisotnost Albancev. Defter iz leta 1487 je zabeležil 412 krščanskih in 94 muslimanskih gospodinjstev v Prištini, ki je bila takrat upravno del sandžaka Vičitrina. Po osmanskih defterjih iz 16. stoletja je bila Priština močno islamizirana, saj je imela več kot polovica prebivalstva muslimanska imena. Med prebivalci se pojavljajo islamizirana albanska imena, medtem ko so imele krščanske soseske pravoslavna slovanska, krščanska in albanska imena.
17. do 20. stoletje
Med avstrijsko-turško vojno konec 17. stoletja so prebivalci Prištine pod vodstvom katoliškega albanskega duhovnika Pjetëra Bogdanija prisegli zvestobo avstrijski vojski in priskrbeli vojake. Prispeval je 6000 albanskih vojakov avstrijski vojski, ki je prispela v Prištino. Po besedah Noela Malcolma je mesto v 17. stoletju naseljevalo večinsko prebivalstvo 15.000 muslimanov, verjetno Albancev, a zelo verjetno tudi nekaj Slovanov. Viri iz 17. stoletja omenjajo mesto kot »ležeče v Albaniji«.Jahja Drançolli (1993). The_Albanian_population_of_Kosova_and_other_areas_of_ex_Yugoslavia_during_the_XV_and_XVII_century The Albanian population of Kosova and other areas of ex Yugoslavia during the XV-XVII century , In: Kosova Issue: A historic and current problem, Tirana, p. 66 Avstrijski vojaški arhivi iz let 1689–90 omenjajo »5000 muslimanskih Albancev v Prištini, ki so se uprli Turkom«. Gjergj Bogdani, nečak Pjeterja Bogdanija, je kasneje zapisal: »Mojega strica so našli že mrtvega in pokopanega, izkopali iz groba in ga vrgli kot hrano psom sredi Prištine.«Malcolm, Noel Kosovo: A Short History p. 157
V 18. stoletju je zgodovina mesta manj dokumentirana, čeprav novejši podatki kažejo na redno življenje v mestu po veliki turški vojni.Agron Islami (2024), Prishtina during the Ottoman period (1455-1912), in Y. Rugova (red.) Prishtina in History (I). Medtem ko je mesto v prvih nekaj desetletjih obnavljalo svojo infrastrukturo, je v drugi polovici stoletja bolj znano po vladavini lokalne fevdalne družine Gjinolli.Yll Rugova (2024), Gjinolli family and the Pashallek of Prishtina, in Y. Rugova (red.) Prishtina in History (I).
Maja 1901 so Albanci oropali in delno požgali Prištino.
Vendar je Kraljevina Srbija nasprotovala načrtu za Veliko Albanijo in se zavzemala za delitev evropskega ozemlja Osmanskega cesarstva med štirimi balkanskimi zavezniki. 22. oktobra 1912 so srbske sile zavzele Prištino. Vendar pa je Bolgarija, nezadovoljna s svojim deležem v prvi balkanski vojni, leta 1915 okupirala Kosovo in Prištino prevzela pod bolgarsko okupacijo.
Med poboji Albancev v balkanskih vojnah je Priština utrpela številna grozodejstva; srbska vojska je 22. oktobra vstopila v Prištino. Albanska in turška gospodinjstva so bila plenjena in uničena, ženske in otroci pa so bili ubiti. Danski novinar s sedežem v Skopju je poročal, da je srbska kampanja v Prištini »dobila značaj grozljivega pokola albanskega prebivalstva«. V prvih dneh srbske okupacije je bilo v Prištini umorjenih približno 5000 ljudi. Dogodki so bili interpretirani kot zgodnji poskus spremembe demografije regije. V mesto so pripeljali srbske naseljence, srbski premier Nikola Pašić pa je kupil 491 hektarjev zemlje. Prištinčani, ki so nosili plis, so bili tarča srbske vojske; tisti, ki so nosili turški fes, so bili varni, cena fesa pa se je strmo dvignila.
Konec oktobra 1918 je 11. francoska kolonialna divizija prevzela Prištino in 1. decembra 1918 vrnila Prištino nazaj v takratno »Prvo Jugoslavijo«. Septembra 1920 je odlok o kolonizaciji novih južnih dežel omogočil srbskim kolonistom prevzem velikih osmanskih posesti v Prištini in zemlje, zasežene Albancem. Od leta 1929 do 1941 je bila Priština del Vardarske banovine Kraljevine Jugoslavije.
17. aprila 1941 se je Jugoslavija brezpogojno predala silam osi. 29. junija je Benito Mussolini razglasil veliko Albanijo, pri čemer je bila večina Kosova pod italijansko okupacijo združena z Albanijo. Sledili so množični poboji Srbov, zlasti kolonistov, in eksodus desettisočev Srbov.Sabrina P. Ramet The three Yugoslavias: state-building and legitimation, 1918–2005 Po kapitulaciji Italije je nacistična Nemčija prevzela nadzor nad mestom. Maja 1944 so enote 21. gorske divizije Waffen SS Skenderbeg (1. albanske), ki so jo sestavljali večinoma muslimanski Albanci, aretirale 281 lokalnih Judov. Jude so kasneje deportirali v Nemčijo, kjer so jih mnogi ubili.
Vojna na Kosovu
Potem ko je nekdanji srbski predsednik Slobodan Milošević leta 1989 zmanjšal avtonomijo Kosova, je jugoslovanska vlada po vsem Kosovu uvedla ostro represiven režim, pri čemer so bili Albanci večinoma izgnani iz državnih podjetij in institucij. Vloga LDK je pomenila, da je Priština, ko je Osvobodilna vojska Kosova od leta 1996 naprej začela napadati srbske in jugoslovanske sile, ostala večinoma mirna do izbruha vojne na Kosovu marca 1999. Priština je bila prihranjena obsežnemu uničenju v primerjavi z mesti, kot sta Gjakovica ali Peć, ki sta močno trpeli zaradi srbskih sil. Zaradi njihovega strateškega pomena pa so bili med zračnimi napadi Nata v Prištini zadeti številni vojaški cilji, vključno s pošto, policijskim sedežem in vojašnico, današnjim garnizonom Adema Jasharija na cesti proti Kosovu Polju.
V Prištini je izbruhnilo obsežno nasilje. Srbske in jugoslovanske sile so obstreljevale več okrožij in skupaj s paravojaškimi enotami izvajale obsežne izgone etničnih Albancev, ki jih je spremljalo obsežno plenjenje in uničevanje albanske lastnine. Mnogi od izgnanih so bili napoteni na vlake, ki so bili očitno pripeljani na glavno postajo v Prištini z izrecnim namenom deportacije na mejo Republike Makedonije, kjer so bili prisiljeni v izgnanstvo.