Electric Light Orchestra (ELO) je angleška rock skupina, ki so jo leta 1970 v Birminghamu ustanovili multiinstrumentalista Jeff Lynne in Roy Wood ter bobnar Bev Bevan. Glasba skupine je nekakšna zmes beatlovskega popa, klasičnih aranžmajev in futuristične ikonografije. Po Woodovem odhodu leta 1972 je vodja skupine postal Lynne, ki je aranžiral in produciral vse albume, poleg tega pa je napisal tudi praktično vse skladbe skupine.
Skupina je bila ustanovljena, da bi uresničila Lynnovo in Woodovo željo po ustvarjanju modernih rock in pop skladb s prizvoki klasike, izhajajoč iz Woodove prejšnje skupine The Move, kjer sta igrala tudi Lynne in Bevan. ELO so bili najbolj aktivni v 1970. in 1980. letih, v katerih so posneli 11 studijskih albumov, med njimi tudi dva konceptualna albuma, Eldorado (1974) in Time (1981). Lynne, Bevan in klaviaturist Richard Tandy so bili v tem obdobju edini stalni člani skupine. Leta 1986 je Lynne izgubil interes in skupina je prenehala delovati. Bevan je takrat ustanovil lastno skupino ELO Part II, ki je kasneje postala The Orchestra. Z izjemo kratke obuditve leta 2000, so ELO naslednja tri desetletja ostali neaktivni, leta 2014 sta Lynne in Tandy obudila skupino kot Jeff Lynne's ELO, ki nadaljuje s koncertiranjem in snemanji.
V 13-letnem obdobju aktivnega snemanja in koncertiranja je skupina prodala več kot 50 milijonov plošč in zbrala 19 nagrad CRIA, 21 nagrad RIAA ter 38 nagrad BPI. Kljub uspehu prvih singlov v Združenem kraljestvu, je bila skupina sprva uspešnejša v ZDA, kjer je bila znana kot »the English guys with the big fiddles« (angleški fantje z velikimi violinami). Med letoma 1972 in 1986 so ELO izdali dvajset Top 20 singlov na Britanski lestvici singlov in petnajst Top 20 singlov na ameriški lestvici Billboard Hot 100. Skupina prav tako drži rekord za največ – dvajset Top 40 hitov na lestvici Billboard Hot 100, brez enega prvouvrščenega singla.Casey Kasem's American Top 40 from 15 March 1986 Aprila 2017 je bila skupina uvrščena v Hram slavnih rokenrola.
Ime Ime skupine je besedna igra, ki ne namiguje le na električno luč (žarnico lahko vidimo na naslovnicah zgodnjih albumov skupine), ampak tudi na »električne« rock instrumente kombinirane z »lahkim orkestrom« (orkestri z nekaj godali, ki so bili v 1960. letih popularni v Združenem kraljestvu).
Zgodovina 1970–1973: Ustanovitev in prvi albumi Konec 1960. let je Roy Wood, kitarist, vokalist in tekstopisec skupine The Move, želel ustanoviti novo skupino, ki bi uporabljala violine, čele, kontrabase, trobila in pihala, ki bi dali glasbi klasični zvok ter rock glasbo usmerila v smer, »kjer so Beatlesi prenehali«. Jeff Lynne, frontman skupine The Idle Race, je bil nad konceptom navdušen. Januarja 1970 je Lynne, ko je Carl Wayne zapustil skupino The Move, sprejel Woodovo drugo vabilo v skupino pod pogojem, da usmeri svojo energijo v nov projekt. Ko je Wood 12. julija 1970 Lynnovi skladbi, ki naj bi postala B-stran singla skupine The Move, dodal nekaj godal, se je nov koncept uresničil in »10538 Overture« je postala prva skladba skupine Electric Light Orchestra. Za pomoč pri financiranju nove skupine je bil med dolgimi snemanji ELO posnet še en album skupine Move, Message from the Country. Debitantski album ELO, The Electric Light Orchestra, je izšel leta 1971. V ZDA je izšel leto kasneje pod naslovom No Answer. Takšen naslov je dobil, ko je tajnik založbe poskušal priklicati britansko založbo in dobiti naslov albuma. Ker ni mogel priti v stik znjimi, je zapisal sporočilo »No Answer« (brez odgovora). »10538 Overture« je v Združenem kraljestvu postal Top 10 hit.
Debitantski koncert skupine se je odvil 16. aprila 1972 v Greyhound Pubu v Croydonu, Surrey v zasedbi Wood, Lynne, Bevan, Bill Hunt (klaviature), Andy Craig (čelo), Mike Edwards (čelo), Wilfred Gibson (violina), Hugh McDowell (čelo) in Richard Tandy (bas). Ta zasedba ni trajala dolgo. Najprej je odšel Craig, nato Wood, ki je skupino zapustil med snemanjem drugega albuma. Z njim sta odšla tudi Hunt in McDowell, ki sta skupaj z Woodom ustanovila skupino Wizzard. Oba sta kot razlog za odhod navedla težave z menedžerjem, Donom Ardnom in nezadovoljivo turnejo po Italiji, kjer se, zaradi prevelike jakosti zvoka električnih instrumentov, godal ni slišalo. Kljub medijskim ugibanjem, da bo skupina brez Wooda razpadla, ki je bil gonilna sila ustanovitve skupine, je Lynne prevzel vodstvo. Od stare zasedbe so ostali Bevan, Edwards, Gibson in Tandy, ki je medtem bas zamenjal s klaviaturami, prišla pa sta nova člana Mike de Albuquerque in Colin Walker, ki sta v skupini igrala bas in čelo.
thumb|right|upright=0.7|Logotip skupine od 1973 do 1976. Logotip je oblikoval John Kete iz založbe United Artists Records, ki si je sposodil poteze iz logotipa General Electric. Nova zasedba je igrala leta 1972 na Reading Festivalu. Odjemniki zvoka Barcus Berry, ki jih je uporabljal godalni trio skupine, so godalom dali primerno ozvočenje na odru. Pred tem se je slišalo le električne instrumente. Leta 1973 je skupina izdala drugi album, ELO 2, na katerem je izšel drugi britanski Top 10 singl in prvi singl skupine, ki se je uvrstil na ameriško lestvico, priredba Chuck Berryjeve klasike »Roll Over Beethoven«. ELO so se prav tako prvič pojavili v oddaji American Bandstand. Med snemanjem tretjega albuma je zaradi nesoglasij glede denarja skupino zapustil Gibson, v skupino je prišel violinist Mik Kaminski, skupino pa je prav tako zapustil Walker, ker ga je koncertiranje preveč oddaljilo od družine. Tretji album, On the Third Day, je izšel konec leta 1973, na ameriški izdaji pa je izšel popularni singl »Showdown«.
1974–1982: Uspeh in konceptualni albumi Za četrti album skupine, Eldorado, konceptualni album o sanjaču, je Lynne namesto večkratnega snemanja godal najel orkester in zbor. Skupina je najela Louisa Clarka kot godalnega aranžerja. Prvi singl z albuma, »Can't Get It Out of My Head«, je postal prvi ameriški top 10 hit skupine, album pa je kot prvi album skupine prejel zlato certifikacijo. Med snemanjem je ELO zapustil Mike de Albuquerque, ker je želel preživeti več časa z družino, zato je snemanje basa prevzel Lynne. Po izdaji albuma Eldorado je bil v skupino povabljen basist Kelly Groucutt, v začetku leta 1975 pa je Edwardsa na čelu zamenjal Melvyn Gale. Zasedba se je uravnala in skupina je prevzela čedalje bolj dostopen zvok. V tem času so ELO zasloveli v ZDA in so zato gostovali na stadionih in arenah, prav tako pa so se redno pojavljali v oddaji The Midnight Special, kjer so nastopili kar štirikrat (1973, 1975, 1976 & 1977) in postali skupina z največ nastopi v tej oddaji. Naslednji album, Face the Music, je izšel leta 1975, z njega pa sta izšla hit singla »Evil Woman«, ki je postal tretji singl skupine z uvrstitvijo med VB top 10, in »Strange Magic«. Uvodna instrumentalna skladba, »Fire on High«, z zmesjo godal in akustičnih kitar, je postala tematska skladba v montažah CBS Sports Spectacular. Skupina je nato odšla na turnejo, ki je trajala od 3. februarja do 13. aprila 1976. V 76 dneh je v ZDA izvedla 68 koncertov.
thumb|left|upright=0.8|Posodobljen logotip, ki ga je leta 1976 oblikoval John Kosh. Logotip vsebuje poteze zvočnika jukeboxa Wurlitzer model 4008. Šesti album skupine, A New World Record, je postal prvi album skupine, ki se je uvrstil med deseterico najuspešnejših v Združenem kraljestvu. Izšel je leta 1976 in dosegel platinasti certifikat. Z albuma so izšli hit singli »Livin' Thing«, »Telephone Line«, »Rockaria!« in »Do Ya«, priredba skladbe skupine The Move. Promocijska turneja albuma je trajala od septembra 1976 do aprila 1977 s premorom v decembru. 31. januarja 1977 se je skupina pojavila na podelitvi nagrad American Music Awards, avgusta 1977 pa je ELO odigrala še en koncert v San Diegu. Casey Kasem je dejal, da so Electric Light Orchestra »prva koncertna rock 'n' roll komorna skupina na svetu«.Casey Kasem's American Top 40 from 29 January 1977 Albumu A New World Record je sledil večkrat platinasti dvojni album Out of the Blue, ki je izšel leta 1977. Z njega so izšli singli »Turn to Stone«, »Sweet Talkin' Woman«, »Mr. Blue Sky« in »Wild West Hero«, vsi so v Združenem kraljestvu postali hiti. Skupina je zatem odšla na devetmesečno, 92-dnevno svetovno turnejo z ogromnim setom in zelo dragim odrom v obliki vesoljske ladje s stroji za meglo in laserskim zaslonom. V ZDA so bili koncerti napovedani kot The Big Night in so bili do takrat največji koncerti skupine. Na Cleveland Stadiumu se je zbralo 62.000 gledalcev.Bornino, Bruno, "62,000 see ELO’s UFO" Cleveland Press 17 July 1978 Turneja The Big Night je postala najdobičkonejša turneja svojega časa. Skupina je takrat postavila še en rekord: razprodala je osem zaporednih koncertov v Wembley Areni.
Leta 1979 je izšel večkrat platinasti album Discovery, ki je dosegel vrh britanske lestvice albumov. Čeprav album vsebuje enega največjih hitov skupine, »Don't Bring Me Down«, je zaznamovan z močnimi vplivi disco glasbe. Z njega je izšel tudi hit singl »Shine a Little Love«, edini singl skupine, ki se je uvrstil na vrh lestvice Radio & Records Charts, poleg njega pa še »Last Train to London«, »Confusion« in »The Diary of Horace Wimp«. V Jugovzhodni Aziji je kot singl izšla tudi skladba »Midnight Blue«. Skupina je za vse skladbe z albuma posnela promocijske videospote.
right|thumb|upright=1.3|ELO na turneji Time, 1981. Do konca 1979 so ELO dosegli vrhunec slave, prodali so milijone albumov in singlov ter bili navdih za skladbo »The Story of a Rock and Roll Band« Randyja Newmana, ki je izšla na njegovem albumu Born Again. Leta 1979 je Jeff Lynne zavrnil vabilo za nastop ELO na Knebworth Festivalu avgusta 1979, kar so izkoristili Led Zeppelini, ki so nastopili namesto ELO. Leto kasneje je bil Lynne naprošen za soundtrack filma Xanadu, katerega polovico je prispeval John Farrar, pesmi pa je izvedla tudi Olivia Newton-John, ki je sicer igrala glavno vlogo v filmu. Film ni bil uspešen, soundtrack pa se je bolje odrezal in prejel dvojni platinast certifikat. Z albuma so izšli hit singli, ki so jih izvedli Olivia Newton-John (»Magic«, ki je dosegel 1. mesto ameriške lestvice, in »Suddenly« v duetu s Cliffom Richardom) in ELO (»I'm Alive«, ki je postal zlat, »All Over the World« in »Don't Walk Away«). Naslovna skladba, ki jo je izvedla skupina ELO z Olivio Newton-John, je postala edina skladba ELO, ki je dosegla vrh britanske lestvice singlov. Več kot četrt stoletja kasneje, 10. julija 2007, je premiero doživel na filmu osnovani broadwayjski muzikal Xanadu, ki je prejel dobre kritike in štiri nominacije za Tony Award. Muzikal je bil v Londonu prvotno izveden oktobra 2015. Casey Kasem je ELO poimenoval za »sedemčlansko superskupino« in kot neverjetno navedel dejstvo, da je skupina šestkrat v enem letu (od avgusta 1979 do avgusta 1980) dosegla uvrstitev med top 40.Casey Kasem's American Top 40 from August 30th, 1980
Leta 1981 se je zvok skupine zopet spremenil, tokrat z znanstvenofantastičnim konceptualnim albumom Time, s katerim se je skupina vrnila k progresivnemu rocku z albuma Eldorado. Namesto godal so dominantno vlogo prevzeli sintetizatorji, kot je bil v tistem času trend. Čeprav so na nekaterih skladbah albuma prisotna studijska godala, ki jim je dirigiral Rainer Pietsch, je končni izdelek zvenel bolj elektronsko, da bi orisal futuristično naravo albuma. Time je dva tedna držal vrh britanske lestvice albumov in je zadnji album skupine, ki je v Združenem kraljestvu prejel platinasti certifikat, do albuma Alone in the Universe iz 2015. Kot singli so z albuma izšle skladbe »Hold On Tight«, »Twilight«, »The Way Life's Meant to Be«, »Here Is the News« in »Ticket to the Moon«. Skupina je naposled odšla na zadnjo svetovno turnejo. Na turneji se je v EKI vrnil violinist Mik Kaminski, pridružila pa sta se jim še Louis Clark in Dave Morgan, ki sta igrala sintetizatorje.
1983–1986: Secret Messages, Balance of Power in razpad thumb|right|Lynne in Tandy na koncertu ELO, 1986