Republika Slovenija leži v Srednji Evropi, kjer se stikajo štiri velike evropske geografske enote: Alpe, Panonska nižina, Dinarsko gorovje in Sredozemlje, zato jo geografsko lahko delimo na: alpski, panonski, dinarski in sredozemski svet oziroma na devet značilnih pokrajinskih tipov: alpsko gorovje, alpsko hribovje, alpske ravnine, panonska gričevja, panonske ravnine, dinarske planote, dinarska podolja in ravniki, sredozemska gričevja in sredozemske planote.
Slovenija je po evropski Alpski konvenciji tudi alpska država.
Geografske koordinate skrajnih točk thumb|right|300px|Zemljevid Slovenije Geografske koordinate skrajnih točk Slovenije so:Geografske koordinate skrajnih točk . Statistični letopis 2004. Statistični urad Republike Slovenije. na severu 46° 52' 37,52" SGŠ, 16° 14' 18,14" VGD, naselje Budinci v občini Šalovci, na jugu 45° 25' 18,34" SGŠ, 15° 10' 56,06" VGD, naselje Damelj v občini Črnomelj, na vzhodu 46° 28' 33,76" SGŠ, 16° 36' 07,69" VGD, naselje Benica v občini Lendava, na zahodu 46° 17' 54,05" SGŠ, 13° 23' 47,81" VGD, v naselju Breginj v občini Kobarid.
Zračna razdalja po zemljepisni širini znaša 1° 287' oziroma 163 km. Zračna razdalja po zemljepisni dolžini znaša 3° 13' oziroma 248 km.
Meje Slovenija meji z naslednjimi državami: s Hrvaško - 670 km z Avstrijo - 318 km z Italijo - 280 km z Madžarsko - 102 km
Dolžina morske obale je 46,69 km.
Podnebje thumb|300px|Satelitska slika
Glede na geografsko lego Slovenija leži v zmerno toplem pasu. Bližina Sredozemskega morja in predvsem Atlantskega oceana ji s prevladujočimi jugozahodnimi vetrovi zagotavljajo dovolj vlažnih zračnih mas, ki prinašajo padavine.
Prehodna lega med Jadranskim morjem, celinsko Panonsko kotlino in Alpami povzroča mešanje različnih podnebnih vplivov.
Glede na relief in nadmorsko višino Temperature se na vsakih 100 m višinske razlike znižajo za 0,6 stopinj Celzija. Zato imajo gorati predeli Slovenije nižjo temperaturo kot nižinski. Na temperature pa vpliva tudi bližina morja. Poleg tega je na goratem severozahodu tudi več padavin kot v nižinah.
Velik del površja zavzemajo dna ravnin, kotlin, dolin in kraških polj. Na njih se pojavlja temperaturni obrat. Pojav je pogostejši v hladni polovici leta, traja pa od nekaj dni do enega tedna, redkokdaj dlje. Pojav je omejen približno na šestino površja Slovenije, vendar tukaj prebivajo kar tri četrtine vsega prebivalstva. Problem, ki ob tem nastaja, je prekoračitev dopustnih koncentracij škodljivih snovi v zraku.
Količina padavin Količina padavin se zmanjšuje od zahoda proti vzhodu, od 2500 mm do 800 mm. Največ padavin dobi gorati severozahod, ko vlažne mase iz morja trčijo na gorske pregrade Julijskih Alp in visokih dinarskih planot. Količina padavin občasno zelo niha in prihaja do suš, med jesenskim deževjem pa do poplav. Te naravne nesreče povzročajo veliko škodo, še posebej zaradi pomanjkanja ustreznih namakalnih sistemov in nepremišljenih posegov v okolje (gradnja na poplavnih območjih, neustrezna zaščita naselij, pretirana regulacija vodotokov ipd).
Vrste podnebij v Sloveniji thumb|240px|Diagram temperatur in padavin za Ljubljano (osrednja Slovenija) Submediteransko podnebje je omejeno na jugozahodno Slovenijo, od obale do visokih dinarskih kraških planot. Je najbolj toplo in milo podnebje v Sloveniji, saj vplivi morja blažijo zimski mraz in poletno vročino. Značilne so mile zime in največ sončnih dni v državi. Od pravega sredozemskega podnebja se loči po večji količini padavin in nižjih temperaturah. Zmerno celinsko podnebje je značilno za večji del Slovenije. Povprečne temperature najhladnejšega meseca so nižje od 0 °C. Na vzhodnem delu tega podnebja se pojavlja že poletni višek padavin, ki je značilen za podnebje celinske Evrope. Zime so precej hladne, poletja precej vroča. Alpsko podnebje je značilno za visokogorja, pripadajoče gorske doline in nekatere visoke dinarske planote. Je najbolj ostro podnebje v državi. Temperature so čez vse leto nižje kot drugod. Istočasno so to območja z največ padavinami, ki v hladni polovici leta padejo praviloma v obliki snega.
Skrajnosti slovenskega podnebja Najvišja temperatura v Sloveniji je bila izmerjena 8. avgusta 2013 v Cerkljah ob Krki (40,8 °C). Najnižje temperature niso izmerili na Kredarici, temveč 9. januarja 2009 v mraziščih na Komni, kjer je dosegla –49,1 °C.Pucelj G. (15.1.2009) Nov neuradni slovenski rekord je zdaj -49,1 °C . Delo. Pridobljeno 5.6.2009. Poplave nastanejo zmeraj ob obilnem deževju, ko tla zaradi namočenosti niso dovolj vpojna, vsa padavinska voda pa ne more odteči dovolj hitro. Tako je iz Zgornjega Posočja znan primer, ko so v enem samem dnevu namerili 423 mm padavin, kar je več, kot jih pade v osrednjem delu Španije v povprečju celo leto. 9. maj pa je skrajni datum, ko se v Celjski kotlini pojavlja slana. Verjetno najdebelejšo točo na Slovenskem pa so namerili leta 1824 na Dolenjskem, ko naj bi zrna merila v obsegu 27 cm, tehtala pa so 323 g.
Pokrajina Prst in rastje Vrste prsti Kamninska oz. matična podlaga ima neposreden vpliv na nastanek, razvoj in lastnosti prsti, saj prispeva njeno mineralno komponento. Vrste prsti določa predvsem kamninska podlaga prsti. Glede na njo ločimoGams, I (1996). Geografske značilnosti Slovenije. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga. ISBN 86-11-14436-8: Prsti na trdih silikatnih kamninah - na njih nastale prsti so zakisane in na strminah gruščnate, peščene in plitve. Zanje je značilen ranker (kisla zaradi izpiranja s silikatne osnove, plitva zaradi strmine in slabega preprevanja - ni kmetijstva, le gozdovi in travniki). V zložnejših legah pa kisla gozdna rjavica (malo debelejša od rankerja, še vedno neprimerna za kmetijstvo). Večinoma jih porašča gozd (Pohorsko podravje). Prsti na mehkih silikatnih kamninah - razvite so debelejše in vlažnejše prsti ter kisle gozdne rjavice. Na odcednih mestih se javljajo v nižjih nadmorskih višinah na njih tudi travniki in njive. Prst je še vedno kisla in izprana, nekoliko debelejša, primerna za živinorejo in zelo neobčutljive rastline (krompir, repa). Prsti na trdih karbonatnih kamninah - precejšen del visokogorskih pobočij je skalnat. Značilna za pobočja je rendzina (zaradi strmine plitva, manj kisla, primernejša za kmetijstvo - živinoreja, krma). Za uravnane površine so značilna debela pokarbonatna tla. V Primorju se pojavlja tudi [jerina (terra rossa - presušena, rdeča prst). Na Dolenjskem je rdečkasta ali opečno rjava zemlja. Prsti na mehkih karbonatnih kamninah - ker je v njih zložen relief, je prst kambisol praviloma globoka in rodovitna. Primerna je za njive in travnike in na ugodnih klimatskih legah tudi za vinograde in sadovnjake. Prst je relativno debela, najrodovitnejša v Sloveniji. Prsti na mehkih kvartarnih naplavinah - na mladih prodnih in peščenih naplavinah so obrečna ali mineralna tla. Na würmskih prodnih terasah prevladuje rjava rendzina ali rjavica. Tu so na Slovenskem najbolj sklenjena polja. Na ilovnati podlagi prevladujejo travniki, na glinasti in organogeni podlagi močvirja, ki jih je človek že izsušil ali jih še meliorira. Močvirno rastje je ostalo na gorskih barjih in ponekod v nižini (Ljubljansko barje). Intenzivno so obdelane terasirane ravnine, pa tudi vršaji gorskih potokov, kjer ima človek možnost namakanja in vodovodne oskrbe.
Rastje Rastje je neposredno odvisno od prsti. Prav zato se v rastlinah, še mnogo bolj pa v rastlinskih združbah, zrcalijo lastnosti prsti. Razen na nekaj odstotkih površja, je ozemlje Slovenije po naravi gozdnata pokrajina. Brez človekovih posegov bi gozd zaraščal skoraj celotno Slovenijo, razen visokogorskega sveta in zelo vlažnih rastišč, danes pa porašča približno polovico SlovenijeGams I., Vrišer I. Geografija Slovenije. Slovenska matica v Ljubljani. 1998. ISBN 961-213-060-4. Gozdno rastlinstvo sestavljajo naravne, polnaravne in antropozoogene gozdne združbe. Gozdne združbe, ki so se razvile v ravnotežju s podnebnimi razmerami, imenujemo klimatogene (conalne združbe). Drugod je nad podnebjem prevladal kakšen drug naravni dejavnik in tako nastale aconalne združbe. Na Slovenskem so taki dejavniki često relief, matična podlaga in prst. Tako lahko v pasu klimatogenega gozda, npr., zaradi skalnatege pobočja nastane aconalna združba. Po Mariji Zorn se v Sloveniji nahaja 23 conalnih in 40 aconalnih gozdnih združb. Grmovno rastlinstvo porašča manjše površine v nižinskih delih in večje v gorskih delih Slovenije. V nižinah se širijo predvsem listnata grmišča, često ob vodah, na področjih izkrčenih gozdov na kislih in izpranih tleh in na opuščenih pašnikih in travnikih. Naravno gorsko grmovno rastlinstvo, iglasto grmičevje se razrašča večinoma nad zgornjo gozdno mejo. Uveljavi se ruševje, ki zavzema bolj ali manj široki pas v alpskem in dinarskem svetu. Travniška rastišča spadajo v Sloveniji v drugotno rastlinstvo. Naravna rastišča se širijo v glavnem nad zgornjo mejo visokogorskih grmišč v alpskem svetu in na Velikem Snežniku. Nižinske in višinske travnike delimo na travnike vlažnih, suhih in toplih rastišč, travnike na kislih prsteh in gojene travnike. Na poplavnih ravnicah, na dnu kraških polj, na Ljubljanskem barju se ščesto širijo vlažni in močvirni travniki. Barjansko rastlinstvo sestavljajo grmovne, zeliščne in mahovne rastlinske vrste. V Sloveniji se na višinah 1000 do 1500 m širijo visoka barja na uravnanih delih Pokljuke in Jelovice. Poleg visokih barij so zastopana tudi prehodna in nizka barja, zlasti v dinarskem svetu, npr. na Cerkniškem polju. Kulturne rastline so poleg naravnih rastlin pomembne za gospodarstvo. Za gospodarstvo je pomembna njihova zgornja meja uspevanja, ki jo lahko ugotavljamo po najviše ležečih zastopnikih. Krompir, ječmen in oves segajo v Karavankah do okoli 1300 m. Ozimno žito uspeva v povirnih delih Meže med 1000 in 1200 m. Vinska trta sega do 500 nm, na primorski strani pa tudi do 580 m.
Višavje thumb|250px|Julijske Alpe z Mangarta Slovenija je gorata, alpska dežela. Visokogorski del Slovenije z višinami nad 1600 m nmv obsega 11 % ozemlja države: to so pretežno apneniške Julijske Alpe, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe. K alpskemu svetu spada tudi sredogorsko Pohorje, ki je iz metamorfnih kamnin, bolj oblih oblik in že prekrito z rodovitno plastjo. Značilnost alpskega sveta so gore, doline z rekami in kotlinami, naravno in družbeno pa so z njim povezana širna območja predalpskega hribovja. Poleg tega dinarske kraške planote obsegajo petino ozemlja države, njihovo kamnito površje in podzemlje pa označujejo kraški pojavi. Toda planoto Kras v zaledju obalnega območja štejemo k Submediteranski Sloveniji.
»Glej tudi:« seznam slovenskih dvatisočakov
Značilnosti voda in vodnih območij thumb|300px|Mreža vodotokov v Sloveniji Jadransko-črnomorska razvodnica deli Slovenijo asimetrično. Voda s kar 80 % ozemlja Slovenije odteka proti vzhodu in pripada črnomorskemu povodju oziroma povodju reke Donave. Pripadajo mu porečja Save, Drave Mure in Kolpe. Večji del povodja jadranskega morja pripada povodju Soče, ostanek pa povodju jadranskih rek (Dragonja, Rižana). Največja reka Sava, odmaka dobro polovico države.
Slovenija se lahko pohvali z velikim številom stalnih in hudourniških vodotokov, okoli 6500 odkritimi kraškimi jamami, stotinami izvirov, slapov, sotesk z visokogorskimi in ravninskimi naravnimi in umetnimi jezeri, z območji vodnooskrbno pomembne talne vode v nasutih dolinah, z morjem in s flišno morsko obalo.
Površinske vode
Vodotoki