Ferdinand III. Kastiljski, imenovan tudi 'Sveti' (el Santo), kralj Kastilije (1217-1252) in Leona (1230-1252). Sin Berenguele, kraljice Kastilije in Alfonza IX., kralja Leona, je med svojo vladavino dokončno uspel združiti kastiljsko in leonsko krono, ki sta bili razdeljeni od časa Alfonza VII., kateri ju je pred svojo smrtjo razdelil med svoja dva sinova, Sancha in Ferdinanda.
Med njegovo vladavino so bila osvojena različna kraljestva – Jaensko (Reino de Jaén), Kordobsko (Reino de Córdoba), Seviljsko (Reino de Sevilla) in kraljestvo Badajoza (Reino de Badajoz), današnjo Extremaduro. Ob koncu vladavine Ferdinanda III. so bila v njegovi oblasti le še Niebelsko kraljestvo (v Andaluciji), Tejadsko (Reino de Tejada) in kraljestvo Granade (Reino de Granada). Ko je Ferdinand III. prevzel oblast v državi (1217), je bilo njegovo kraljestvo razširjeno na zgolj 150 000 kvadratnih kilometrih; ko je leta 1230 podedoval še leonski del, je s tem dodal novih 100 000 kvadratnih kilometrov, in si, s svojimi lastnimi napori in osvajanji, v prihodnosti priboril še dodatnih 120 000 kvadratnih kilometrov ozemlja.
Biografija
Družinski izvor Sin Alfonsa IX. Leonskega in njegove druge žene, kraljice Berenguele Kastiljske, ter vnuk Ferdinanda II. Leonskega in kraljice Urrake Portugalske po očetovi strani, ter Alfonza VIII. in Leonor Plantagenetske po materini strani.
V zakonu Ferdinandovih staršev se je rodilo 5 otrok: Leonor, ki je umrla kmalu po rojstvu; Costanza, ki je bila redovnica; Berenguela, ki se je poročila z Janezom Brienneškim, cesarjem Konstantinople; Ferdinand (III) in Alfonz Molinski, oče kraljice Marije Molinske, žene Sanča IV. Po očetovi strani je imel še dve sestri: Sancho in Dulce.
Otroštvo Na območju Peleas de Arriba, med Zaragozo in Salamanco, je obstajal hostel, ki ga je ustanovil Martin Cid, kateri je nudil prenočišča vsem mimoidočim romarjem, ki so hodili po Vía de la Plata. V tem okolju se je rodil Ferdinand, medtem ko so njegovi starši taborili v gorah nekje med Salamanco in Zamoro. Kasneje je tu ustanovil samostan Svete Marije (el Monasterio de Santa María de Valparaíso).
Leta 1204 je papež Inocenc III. razveljavil zakon njegovih staršev, saj bi naj bila sorodstveno povezana. Ko so bila izčrpana vsa sredstva v boju proti papežu, se je Berenguela vrnila na dvor svojega očeta (Alfonza VIII Kastiljskega) z vsemi svojimi otroci, razen Ferdinanda, ki je ostal na dvoru svojega očeta, kralja Leona.
Leta 1214 po zgodnji smrti kralja Alfoza VII. Kastiljskega, prestol prevzame njegov sin Enrique, voden s strani svoje matere, kraljice Berenguele, saj je bil še otrok.
Álvaro Núñez de Lara se je polastil kraljeve oblasti in več gradov, zato je bila Berenguela prisiljena poiskati pomoč Gonzala Rodrígueza Giróna, gospodarja Frechille in kraljičinega majordoma, ter se zateči v grad v Palenciji. Čez čas je to območje zajel de Lara, zato je kraljica za pomoč prosila svojega sina. S pomočjo 1500 vojakov je prisilil de Laro v beg.
Kastiljski kralj Po zgodnji smrti Enriqueja bi oblast morala prevzeti Berenguela, ki pa se je bala starih sovražnikov njenega pokojnega moža, zato je oblast predala v roke Ferdinandu, da bi se obvarovala pred Laro. Kralj ji ni dovolil oditi. Ferdinandu je uspelo pobegniti in se ponovno srečati s svojo materjo, ki ga je razglasila za kralja Kastilije 10., oziroma 14. junija 1217. Uradno so ga okronali v Valladolidu 2., oziroma 3. julija.
sličica|Grb Ferdinanda III. Kastiljskega Álvaro Núñez de Lara je postal višji pomočnik Kastilije, kar je odobril Alfonz IX. Leonski. Ferdinand in njegova mati bi se naj umaknila v Burgos. Temu so sledili razni napadi na območja blizu Valladolida s strani Alfonza IX. Ferdinand se ni boril proti svojemu očetu, ampak mu je poslal sporočila, da bo v času njegovega kraljestva Kastilija zavetnica kraljestva, in, čeprav se Alfonz IX. sprva na to ni odzval, se je počasi umaknil v León, utrujen od napadov. 26. avgusta 1218 so podpisali Pacto de Toro, ki bi naj končal to situacijo. Alfonzu je bil poplačan dolg, ki mu ga je dolgoval prejšnji kralj Enrique.
Leta 1219 je na dvor Friderika II. Nemškega prišla španska delegacija, vodena s strani Mauricija, škofa iz Burgosa. Prišli so v francosko mesto Haguenau, kjer bi naj izvedli poroko med njegovo četrto hčerko, Beatriz de Suabio s Ferdinandom III. Ferdinand ji je kot doto podaril vile, gradove in kraljevske pravice do več mest. 27. novembra je bil Ferdinand imenovan za viteza v samostanu Svete Marije, kjer so mu predali njegov meč. 30. novembra so v istem mestu praznovali poroko v katedrali.
Prve kampanje v Andaluziji Kot rezultat notranjih problemov almohadskega cesarstva je le to začelo razpadati. Smrt Almohada Yusufa II. leta 1224 je povzročila, da so se dogodki začeli pospeševati, zaradi česar so bile uvedene lokalne dinastije; v primeru Al Andaluza, so na različnih lokacijah guvernerji začeli razglašati neodvisnost od almohadskega vpliva, kar je storil tudi guverner Murcie, ki je ustvaril svoje lastno kraljestvo. To kraljestvo ni bilo priznano s strani mnogih magnatov, tako iz Andaluzije, kot iz Afrike. Drugi guvernerji, kot Alhamar Seviljski, Zayyan iz Valencije in Mahfuz iz Nieble so razglašali neodvisnost kraljev. Ko je ta potoval v Afriko, da bi ga razglasili za cesarja, je drugi snubec, Al-Bayyasi (nekdanji guverner Seville) bil priznan za kralja mesta Alto Guadalquivir.
Leta 1224 je Ferdinand zapusti Toledo s kontingentom pomembnega moža iz Kastilije, s poveljnikom tako imenovanega Orden de Santiago, kateri se je kasneje priključil k Orden de Calatrava, voden s strani svojega poveljnika; usmerili so se proti Sierri Moreni in se osredotočili na Castillo de Baños, kjer jim je Al-Bayyasi predal ''parias'', davke, ki so jih kralji Taifas plačevali krščanskim kraljem. Potem je Ferdinand odkorakal proti mestu Quesada in drugim gradovom, katere je hitro osvojil. Kasneje je nadaljeval svoja osvajanja, in jim dodal še Kraljevino Jaen. Njegovo prijateljstvo z Al-Bayyasi-jem je bilo tako močno in trdno, da mu je slednji predal svojega prvorojenca, katerega je vzgojil v svoji družini. Prav tako ga je spremljal v njegovih osvajanjih po Andaluziji, za kar je prejemal tudi veliko častitljivih komentarjev. Ni z gotovostjo znano, ali se je Al-Bayyasi preusmeril v krščansko vero, ampak vse kaže, da je bilo tako. Kralj Valencie, Zayd Abu Zayd ni vedel, kako se odzvati na vsa ta dogajanja in spremembe, in njegov bratranec, Al-Bayyasi, ga je vztajno prosil, da bi postal Ferdinandov vazal, zato je odšel v Cuenco, kjer je bilo takrat kastiljsko sodišče in prisegel zvestobo kralju.
Čez nekaj časa je Ferdinand vodil ofenzivo proti trdnjavi Priego, v mestu Córdoba, katero je osvojil in nadaljeval svoj pohod proti mestu Loja, katerega je kasneje tudi osvojil. Za tem je osvojil tudi mesto Alhama, ki so jo njeni prebivalci zapustili v strahu pred kristjani. Tako so prišli do istega loga v Granadi, kjer so se s strahom, da jih doleti enaka usoda, kot na prejšnjih mestih, prebivalci pogodili s Ferdinandom in ponudili osvoboditev 1300 kristjanskih sužnjev, prav tako pa so ponudili tudi razveljavitev pogodbe, ki je prisiljevala Álvara Péreza de Castra k služevanju kralju Granade. Krščanska ekspedicija je sprejela odločitev, da se vrne v Toledo.
Jeseni leta 1225 se je Ferdinand ponovno srečal z Al-Bayyasi-jem v mestu Andújar in od njega zahteval, da mu preda gradove Borjalimal, Salvatierra in Capilla, da bi tako izpolnil zavezo o zadevi Navas. Al-Bayyasi mu je ponudil trdnjavo Baeza, ki je bila okupirana s strani Orden de Calatrava. Salvatierra in Borjalimal sta se hitro predala, medtem ko se je Capilla nekaj časa izmikal, vendar na koncu vendarle bil okupiran, po obleganju sredi leta 1226. Med obleganjem grada Capilla se razve novica o smrti Al-Bayyasi-ja, po nemiru cordobskih privržencev, ki so ga obtoževali, da je Kastiljcem pomagal pri napadu na Capillo. Po njegovi smrti, in kot posledica zavezništva z vassalage, se je Ferdinand III. zavzel za vse njegove posle, in, kljub temu, da je Baeza za pomoč prosil Jaen, je slednja bila osvojena 1. decembra. Ferdinand III. je dal mestni mandat Lope-ju Díaz de Haru.
Ponovna združitev Kastilje in Leona Po smrti njegovega očeta Alfonza IX., leta 1230, Ferdinandovi podporniki niso upoštevali njegove oporoke, prav tako so zahtevali prestol Leona, ki ga je kralj, Ferdinandov oče, zapustil svojima dvema hčerama, Sanchi in Dulce. Po ponovnem srečanju v mestu Valencia de Alcántara (30 kilometrov stran od mesta Benavente), kjer sta se srečali kraljici Teresa Portugalska in Berenguela Kastiljska, so se usmerili na Benavente, kjer so se takrat nahajali Ferdinand in nadškofi mest Santiago in Toledo. Tam se je 11. decembra 1230 podpisalo soglasje o mestu Benavente (Concordia de Benavente ali tako imenovan Tratado de las Tercerías ali Pogodba o postopkih tretjih oseb), v kateri se je govorilo o neizvedljivi oporoki Alfonza IX. in prenosu prestola Leona Ferdinandu, v zameno za nadomestilo v višini 30 000 enot takratnega denarja, ki bi naj pripadal Sanchi in Dulce, in prenos zemljišč, ki bi se ponovno izročila Kastiliji, ko bi dedinji umrli. Na ta način so se združili, z namenom, da ohranijo dvor, sledijo enakim zakonom in različnim institucijam. Leta 1231 je bil podpisan dokument s to vsebino, s strani papeža Gregorja IX. Istega leta so podpisali še eno pogodbo (Acuerdo de Sabugal) med Ferdinandom III. in kraljem Sanchom II. Portugalskim, s katerim so ponovno vzpostavili meje in iskali zavezništva za boj proti Islamu.
Leta 1231 je Rodrigo Jiménez de Rada prevzel mesto Cazorle v Jaenu, skupaj z nadškofom iz Toleda. Ponovno je organiziral ekspedicijo proti mestu Al Andaluz, kjer so bili kapitan Alvar Pérez de Castro, veliko plemičev in vitezov, kot na primer brata Pérez de Vargas Rodrigo González Girón in Tello Alfonso de Meneses, prav tako tudi Pero Miguel in Pero de Guzmán in še veliko drugih. Omejili so mesto Córdoba in napadli grad v mestu Palma del Río. Vodja Ibn Hud se je moral s svojimi četami soočiti z ekspedicijo v oljčnem nasadu blizu Jereza, kjer se je razvila prava bitka. Na koncu se je Ibn Hud umaknil in prepustil Jerez usodi, ko je označil kristjane za mogočen in čudovit plen.
Leta 1233 je vojska, organizirana s strani škofa iz mesta Plasencia, v kateri so sodelovali tudi vojaki, zajela grad Montiel, ki je bil zelo pomemben za red Santiago. Istega leta je Ferdinand pridružil mesti Baza in Úbeda. Leta 1234 so se vojaški redi ponovno polastili mest Medellín, Alange in Santa Cruz in okoli leta 1235 še mest Magacela in Hornachos. Leta 1226 je Ferdinand III. osvojil Chiclano de Segura, katero je leta 1235 izročil škofu iz Osme, ki jo je leta 1239 izročil redu Santiago, kot del komisije Montizón-Chiclana.
Osvojitev Córdobe