Ástor Pantaleón Piazzolla, (* 11. marec 1921, Mar del Plata, † 4. julij 1992, Buenos Aires), je bil argentinski skladatelj tanga, bandoneonist in aranžer. Njegova dela so revolucionirala tradicionalni tango v nov slog, imenovan Nuevo tango, ki je vključeval elemente jazza in klasične glasbe. Virtuozni bandoneonist je redno izvajal lastne skladbe z različnimi zasedbami.
Leta 1992 je ameriški glasbeni kritik Stephen Holden Piazzollo opisal kot »najpomembnejšega skladatelja tango glasbe na svetu«.
Življenjepis Otroštvo Piazzolla se je rodil leta 1921 v Mar del Plati v Argentini, edini otrok italijanskih staršev priseljencev, Vicenta 'Nonino' Piazzolla in Assunta Manetti. Njegov dedek po očetovi strani, mornar in ribič po imenu Pantaleo (kasneje Pantaleón) Piazzolla, se je konec 19. stoletja priselil v Mar del Plata iz Tranija, morskega pristanišča v jugovzhodni italijanski deželi Apuliji. Njegova mati je bila hči dveh italijanskih priseljencev iz Lucce v deželi Toskana.
Leta 1925 se je Astor Piazzolla z družino preselil v Greenwich Village v New Yorku, ki je bila v tistih dneh nasilna soseska, v kateri je živela hlapna mešanica gangsterjev in pridnih priseljencev. Njegovi starši so delali dolge ure in Piazzolla se je kmalu naučil skrbeti zase na ulici, čeprav je šepal. Doma je poslušal očetove zapise o tango orkestrih Carlosa Gardela in Julia de Cara, že od malih nog pa je bil izpostavljen jazzu in klasični glasbi, vključno z Bachom. Bandoneon je začel igrati, potem ko je njegov oče leta 1929 opazil enega v zastavljalnici v New Yorku.For an essay concerning Piazzolla's musical activities in New York, see David Butler Cannata, "Making it there: Piazzolla's New York Concerts," Latin American Music Review/Revista de Músico Latinoamericana XXVI/1 (Spring/Summer 2005), 57–87; and as translated into Spanish, "Making it there: Los Conciertos de Piazzolla en Nueva York," Estudios sobre la obra musical de Astor Piazzolla (Buenos Aires, 2008). For Cannata's review of the Azzi/Collier biography, see "Two books about Piazzolla: Reviews of Le Grand Tango, A Biography of Astor Piazzolla by Maria Azzi and Simon Collier; and Astor Piazzolla, El Luchador del Tango by Mitsumasa Saito." Free Reed Journal III (2001), 89–92.
Po vrnitvi v New York s kratkega obiska Mar del Plate leta 1930 se je družina preselila v Malo Italijo na spodnjem Manhattanu. Leta 1932 je Piazzolla skomponiral svoj prvi tango La Catinga. Naslednje leto se je učil glasbe pri madžarskem klasičnem pianistu Beli Wildi, učencu Rachmaninova, ki ga je naučil igrati Bacha na svojem bandoneonu. Leta 1934 je spoznal Carlosa Gardelo, eno najpomembnejših osebnosti v zgodovini tanga, in v filmu El día que me quieras odigral mini vlogo kot raznašalec časopisov.Todo Tango – La amistad de Gardel y Piazzolla Gardel je mladega bandoneonista povabil, naj se mu pridruži na turneji. Na Piazzolino žalost se je njegov oče odločil, da ni dovolj star, da bi šel zraven. Razočaranje nad prepovedjo udeležbe na turneji se je izkazalo za posrečeno, saj je ravno na tej turneji leta 1935 Gardel s celotnim orkestrom umrl v letalski nesreči. V poznejših letih je Piazzolla v šali razkril ta usodni dogodek: če bi mu oče dovolil, da se pridruži turneji, bi Piazzolla igral harfo namesto bandoneona.
Zgodnja kariera Leta 1936 se je z družino vrnil v Mar del Plato, kjer je začel igrati v različnih tango orkestrih in približno v tem času je na radiu odkril glasbo seksteta Elvina Vardara. Vardarova nova interpretacija tanga je na Piazzollo naredila velik vtis in leta kasneje je postal Piazzolin violinist v orkestru Orkesta de Cuerdas (godalni orkester) in prvem kvintetu.
Navdihnjen z Vardarovim slogom tanga in še vedno star le 17 let, se je Piazzolla leta 1938 preselil v Buenos Aires, kjer je naslednje leto uresničil sanje, ko se je pridružil orkestru bandoneonista Aníbala Troila, da bi postal eden največjih tango orkestrov tistega časa. Piazzolla je bil zaposlen kot začasni nadomestek bolnega Tota Rodrígueza, ko pa se je Rodríguez vrnil na delo, se je Troilo odločil, da bo Piazzollo obdržal kot četrtega bandoneonista. Piazzolla je poleg igranja bandoneona postal tudi Troilov aranžer in je občasno igral klavir. Do leta 1941 je zaslužil dobro plačo, dovolj za plačilo ur glasbe pri Albertu Ginasteri, uglednem argentinskem skladatelju klasične glasbe. Pianist Arthur Rubinstein, ki je takrat živel v Buenos Airesu, mu je svetoval, naj se uči pri Ginasteri in se poglablja v partiture Stravinskega, Bartoka, Ravela in drugih. Piazzolla je vsako jutro vstal, da je slišal, kako orkester Teatro Colón vadi, medtem ko je nadaljeval naporen urnik nastopanja v tango klubih ponoči. V petih letih študija pri Ginasteri je obvladal orkestracijo, za katero je pozneje menil, da je ena izmed njegovih močnih točk. Leta 1943 je pri argentinskem klasičnem pianistu Raúlu Spivaku začel poučevati klavir, kar se je nadaljevalo naslednjih pet let in napisal svoja prva klasična dela Preludio št. 1 za violino in klavir ter Suita za godala in harfe. Istega leta se je poročil s prvo ženo Dedé Wolff, umetnico, s katero je imel dva otroka Diano in Daniela.
Sčasoma se je Troilo začel bati, da bi napredne glasbene ideje mladega bandoneonista lahko spodkopale slog njegovega orkestra in postale manj privlačne za plesalce tanga. Napetosti med obema bandoneonistoma so naraščale, dokler Piazzolla leta 1944 ni napovedal namere, da zapusti Troilo in se pridruži orkestru tango pevca in bandoneonista Francisca Fiorentina. Piazzolla je do leta 1946 vodil Fiorentinov orkester in z njim posnel številne posnetke, med drugim prva dva instrumentalna tanga, La chiflada in Color de rosa.
Leta 1946 je Piazzolla ustanovil svoj Orquesta Típica, ki mu je, čeprav je bil podoben takratnim tango orkestrom, dal prvo priložnost, da eksperimentira z lastnim pristopom k orkestraciji in glasbeni vsebini tanga. Istega leta je sestavil El Desbande, za katerega je menil, da je njegov prvi formalni tango, nato pa začel sestavljati glasbene partiture za filme, začenši s Con los mismos colores leta 1949 in Bólidos de acero leta 1950, oba filma režiral Carlos Torres Ríos.
Ko je leta 1950 razpustil svoj prvi orkester, je skoraj popolnoma opustil tango, saj je nadaljeval s študijem Bartoka in Stravinskega ter režijo orkestra pri Hermannu Scherchenu. Veliko časa je posvetil poslušanju jazza in iskanju lastnega glasbenega sloga onkraj tanga. Odločil se je, da opusti bandoneon in se posveti pisanju in študiju glasbe. Med letoma 1950 in 1954 je sestavil vrsto del, ki so začela razvijati njegov edinstven slog: Para lucirse, Tanguango, Prepárense, Contrabajeando, Triunfal in Lo que vendrá.
Študij v Parizu
Na poziv Ginastere je 16. avgusta 1953 Piazzolla za nagrado Fabiana Sevitzkega nastopil s svojo klasično skladbo Buenos Airesova simfonija v treh gibanjih. Nastop je potekal na pravni fakulteti v Buenos Airesu s simfoničnim orkestrom Radia del Estado pod vodstvom samega Sevitzkega. Po koncu koncerta je med člani občinstva, ki so bili užaljeni z vključitvijo dveh bandoneonov v tradicionalni simfonični orkester, izbruhnil boj. Kljub temu je Piazzollova skladba prejela donacijo francoske vlade za študij v Parizu pri legendarni učiteljici francoske kompozicije [Nadia Boulanger|Nadii Boulanger]] na konservatoriju Fontainebleau.
Leta 1954 sta z ženo pustila dva otroka (Diana, stara 11 let, in Daniel, stara 10 let) pri Piazzollinih starših in odpotovala v Pariz. Piazzolla se je naveličal tanga in je pred Boulangerjevo skušal skriti svojo tanguero preteklost in svoje bandoneonske skladbe, misleč, da je njegova usoda v klasični glasbi. Predstavljajoč ji delo, ji je Piazzolla zaigral številne svoje klasično navdihnjene skladbe, a šele, ko je zaigral svoj tango Triunfal, mu je čestitala in ga spodbudila, da je nadaljeval svojo kariero v tangu, saj je prepoznala, da je tu njegov talent. To naj bi bilo dokaz zgodovinskega srečanja in križišča v Piazzolini karieri.
Z Boulangerjevo je študiral klasično kompozicijo, vključno s kontrapunktom, ki naj bi imel pomembno vlogo v njegovih kasnejših tangovskih skladbah. Pred odhodom iz Pariza je slišal oktet ameriškega jazz saksofonista Gerryja Mulligana, ki naj bi mu dal idejo, da ob vrnitvi v Buenos Aires ustanovi svoj oktet. Z godalnim orkestrom Pariške opere je sestavil in posnel vrsto tangov in začel igrati na bandoneon, ko je vstal, položil desno nogo na stol in meh instrumenta čez desno stegno. Do takrat so bandoneonisti igrali sedeči.
V predhodnici nuevo tango V Argentini je Piazzolla ustanovil svojo Orquesta de Cuerdas (godalni orkester), ki je nastopal s pevcem Jorgejem Sobralom in njegov Octeto Buenos Aires leta 1955. Z dvema bandoneonoma (Piazzolla in Leopoldo Federico), dvema violinama (Enrique Mario Francini in Hugo Baralis ), kontrabas (Juan Vasallo), violončelo (José Bragato), klavir (Atilio Stampone) in električna kitara (Horacio Malvicino), je njegov Octeto učinkovito razbil kalup tradicionalne orquesta típica in ustvaril nov zvok, podoben komorni glasbi, brez pevca in z jazzovskimi improvizacijami. To naj bi bila prelomnica v njegovi karieri in prelomnica v zgodovini tanga. Piazzollov nov pristop k tangu, nuevo tango, je v glasbeni in politični smeri postavil kontroverzno osebnost v svoji domovini. Toda njegova glasba je bila sprejeta v Evropi in Severni Ameriki, njegovo predelavo tanga pa so sprejeli nekateri liberalni segmenti argentinske družbe, ki so vzporedno z njegovo glasbeno revolucijo pritiskali na politične spremembe.
Leta 1958 je razpustil Octeto in godalni orkester ter se z družino vrnil v New York, kjer si je kot glasbenik in aranžer prizadeval za preživetje. Na kratko je ustanovil svojo skupino Jazz Tango Quintet, s katero je posnel le dva posnetka, vendar njegovi poskusi mešanja jazza in tanga niso bili uspešni. Novico o smrti svojega očeta je prejel oktobra 1959, medtem ko je nastopal z Juanom Carlosom Copesom in Mario Nieves v Portoriku, po nekaj dneh po vrnitvi v New York pa je prosil, da ostane sam v svojem stanovanju in v manj manj kot eni uri je napisal svoj slavni tango Adiós Nonino YouTube v poklon očetu.
Copes in Nieves sta v klubu Flamboyan v San Juanu v Portoriku sestavili "Compañia Argentina Tangolandia". Piazzolla je bil glasbeni direktor. Turneja se je nadaljevala v New Yorku, Čikagu in nato v Washingtonu. Zadnja oddaja, ki sta jo opravila skupaj, je bil nastop na edinem barvnem televizijskem kanalu CBS v ZDA v oddaji Arthur Murray aprila 1960.
Kasneje istega leta je v Buenos Airesu sestavil prvi in morda najbolj znan svoj kvintet, prvi kvintet, ki ga je sprva sestavljal bandoneon (Piazzolla), klavir (Jaime Gosis), violina (Simón Bajour), električna kitara (Horacio Malvicino ) in kontrabas (Kicho Díaz). Od mnogih ansamblov, ki jih je Piazzolla ustanovil v svoji karieri, je bila kvintetska sestava, ki je najbolje izrazila njegov pristop k tangu.
Leta 1963 je ustanovil svoj Nuevo Octeto in istega leta premierno predstavil svoj Tres Tangos Sinfónicos pod vodstvom Paula Kleckyja, za kar je prejel Hirschevo nagrado.
Leta 1965 je izdal album El Tango, pri katerem je sodeloval z argentinskim pisateljem Jorgejem Luisom Borgesom. Na posnetku je njegov Quinteto skupaj z orkestrom, pevcem Edmundom Rivero in Luisom Medino Castrom recitiral besedila.
Leta 1966 je zapustil Dedéja Wolffa in naslednje leto podpisal petletno pogodbo s pesnikom Horaciom Ferrerjem, s katerim je sestavil opereto María de Buenos Aires, z besedilom Ferrerja. Delo je bilo premierno uprizorjeno maja 1968 s pevko Amelito Baltar v naslovni vlogi in je predstavilo nov slog tanga, Tango Canción. Kmalu za tem je začel razmerje z Amelito Baltar. Naslednje leto je napisal Balada para un loco z besedilom Ferrerja, ki je bila premierno uprizorjena na prvem iberoameriškem glasbenem festivalu z Amelito Baltar in samim Piazzollo pod vodstvom orkestra. Piazzolla je prejel drugo nagrado in skladba se je izkazala za njegov prvi priljubljeni uspeh.