Zahodna Bengalija

Zahodna Bengalija (, , okrajšava WB) je zvezna država v okviru Indije. Nahaja se na vzhodu Indije ob Bengalskem zalivu. Je četrta najbolj obljudena zvezna država v Indiji s preko 91 milijoni prebivalcev (po podatkih za 2011). Njeno ozemlje je na območju 34.267 km². Je del bengalskega etničnega območja in meji na Bangladeš na vzhodu, na Nepal in Butan na severu; mejo ima tudi s petimi indijskimi zveznimi državami: Odiša, Džarkand, Bihar, Sikim in Asam.

Glavno mesto je Kalkuta (Kalkuta), ki je sedmo največje mesto v Indiji. V geografskem smislu Zahodna Bengalija obsega Dardžilinško himalajsko hribovje na skrajnem severu države, območje Delta Gangesa, regijo Rarh in pa priobalni Sundarbans. Glavna narodnostno-etnična skupnost so Bengalci, oziroma Hindujski Bengalci, ki predstavljajo demografsko večino.

Bengalija je prišla pod oblast Britanske Vzhodnoindijske družbe po vojaški zmagi leta 1757 in Kalkuta je bila od takrat glavno mesto Britanske Indije. Dolgo obdobje britanske uprave je prineslo razmah »zahodnega izobraževanja« in Bengalski britanski uradniki so množično služili v drugih delih Britanske Indije. Bengalija je bila z indijsko osamosvojitvijo leta 1947 razdeljena po verski osnovi v dva dela: Zahodno Bengalijo – indijsko zvezno državo s hindujsko večino – in »Vzhodno Bengalijo« z muslimansko večino - kot del novonastalega Vzhodnega Pakistana, ki je leta 1971 postal Bangladeš. Zahodna Bengalija je znana tudi po tem, da je v tej indijski zvezni državi med letoma 1977 in 2011 vladala Komunistična partija in je tako dosegla svetovni rekord po najdaljšem vladanju komunistične vlade.

Zahodna Bengalija je tudi znana kot »kulturna prestolnica Indije«. Slovi po bogati kulturni dediščini, z razvitim kulturnim udejstvovanjem številnih kulturnih inštitucij in kulturnih ustvarjalcev vključujoč nobelovca Rabindranath Tagore-ja, številnih glasbenikov, filmskih producentov in drugih umetnikov kot so igralci, slikarji in kiparji. V Kalkuti je bilo izdanih kar šest del sodobnega slovenskega literarnega avtorja Evalda Flisarja v številnih ponatisih in več odrskih izvedbah.

Zgodovina Antika thumb|Gangaridai leta 323 pr. n. št. V zvezni državi so izkopali orodja iz kamene dobe, stara 20.000 let, kar kaže na človeško prisotnost 8000 let prej, kot so mislili znanstveniki. Po indijskem epu Mahabharata je bila regija del kraljestva Vanga. V bengalski regiji je bilo prisotnih več vedskih kraljestev, vključno z Vango, Rarhom, Pundravardhano in kraljestvom Suhma.

Najzgodnejšo omembo Bengalije zasledimo v starogrških virih okoli leta 100 pr. n. št. ko je omenjena dežela, ki ji vlada kralj Xandrammes imenovan Gangaridai. Beseda domnevno izhaja iz Gangahrd (dežela z Gangesom v njenem osrčju) in nakazuje na območje v Bengaliji. Kasneje v obdobju med 3. in 6. stoletjem je bilo na tem območju kraljestvo Magadha, ki je spadalo v Guptski imperij.

Srednji vek

thumb|Imperij Pala okoli leta 800 thumb|left|Umetnost iz Imperija Sena, iz 11. stoletja thumb|Mestna vrata v mesto Lakhnauti Prvi v pisnih virih znani kralji Bengalije so bili Šašanka, ki so vladali v zgodnjem 7. stoletju. Po obdobju anarhije je leta 750 na oblast prišel kralj Gopala. Ta je ustanovil Bengalski budistični Imperij Pala, ki je vladal celotni regiji naslednjih štiristo let ter se razširil čez večji del Južne Azije: od Asama na severovzhodu, do Kabula na zahodu, in do Andra Pradeša na jugu. Atiša je bil priznan Bengalski budistični učitelj, ki je zaslužen za ponovno obuditev budizma v Tibetu in je tudi imel funkcijo opata na Univerzi Vikramšila.

Dinastijo Pala je kasneje nasledilo za kratek čas hindujsko kraljestvo Sena. V 12. stoletju so islam v Bengalijo razširili Sufijski misijonarji. Vzporedno je muslimanska osvojitev ozemlja pomagala tudi razširiti Islam po celotni regiji. To se je zgodilo, ko je Bakhtijar Khildži, general turškega porekla v imenu Delhijskega sultanata, premagal Lakšman Seno iz dinastije Sena in zavzel pretežni del Bengalije. Tako so potem območju vladale dinastije sultanov in fevdalnih gospodarjev Bengalskega sultanata za naslednjih nekaj stoletij.

Pozni srednji vek in zgodnja moderna doba thumb|left|Ruševine kraljevske mošeje Adina thumb|Mesto templjev Bišnupur ima več mogočnih hindujskih templjev Muslimansko zavzetje Bengalije je pomagalo pri širitvi islama po celi regiji. Čeprav je velik del prebivalstva vzhodne in osrednje Bengalije postal muslimanski, je hinduizem ostal dominantna religija v južni Bengaliji in ostal pod močnim vplivom Vaišnavizma. Manjše hindujske državice ali gospostva ter Kraljevina Bhati so še naprej vladali delom Bengalije. Bengalski sultanat je bil prekinjen za 20 let z uporom Hindujcev pod vodstvom Radža Ganeša. V začetku 14. stoletja je islam na območje Silhet regije uvedel muslimanski svetnik Šah Džalal. Mogulski general Man Singh je v času vladavine cesaeja Akbarja zasedel dele Bengalije vključujoč Dako. Nekaj Radžput plemen iz njegove vojske se je za stalno naselilo okoli Dake. Kasneje v začetku 17. stoletja je Islam Kan zasedel celotno Bengalijo. Dvor Mogulskega cesarstva je za upravljanje Bengalije imenoval guvernerje, ki so bili na pol neodvisni od vladarjev v Delhiju. Imenovali so se navab in med njimi še posebej tisti iz Muršidabada.

Ko je moč Mogulskega cesarstva oslabela, kar se je zgodilo s smrtjo Aurangzeba leta 1707, so Bengaliji vladali navabi do leta 1757. V Mogulskem obdobju je bilo ustanovljenih v Bengaliji več neodvisnih hindujskih držav. Takšne so bile Pratapaditja v okraju Džesore in Radža Sitaram Radž, ki je vladal Bardhamanu. Prav tako je dinastija Koč v severni Bengaliji cvetela v 16. in 17. stoletju vse do pričetka britanske kolonialne dobe. Ta je prišla leta 1757, ko je bila po bitki pri Plaseju večina Bengalije priključena Vzhodnoindijski družbi.

Več evropskih trgovcev je v Bengalijo prispelo ob koncu 15. stoletja. Njihov vpliv je narastel v 18. stoletju, ko je Vzhodno indijska družba leta 1765 dobila pravico pobirati dohodke v Bengalski provinci (subah) po pogodbi med njo in Mogulskim cesarjem po bitki pri Buksarju leto dni prej. Mir Kasim je bil zadnji neodvisni navab, ki so ga Britanci vojaško premagali.

Kolonialno obdobje thumb|Vzhodno indijska družba - Kalkuta pod britansko oblastjo

Bengalsko predsedstvo, uradno predsedstvo Fort Williama v Bengaliji in kasneje provinca Bengalija, je bilo ustanovljeno leta 1765 in je kasneje vključevalo vsa britanska ozemlja pod kontrolo severno od province sedaj imenovane Madja Pradeš), od izliva reke Ganges in Brahmaputra do Himalaje in do Pandžaba. Bengalska lakota leta 1770 je zahtevala milijon življenj zaradi davčne politike Britanske družbe. Sedež Vzhodno indijske družba Kalkuta je bila leta 1772 imenovana za glavno mesto Britanske Indije. Leta 1793 je Vzhodno indijska družba ukinila lokalno zakonodajo (nizamat) in si nekdanjo mogulsko provinco enostavno priključila.

Bengalska renesansa in Brahmo Samaj socialno-kulturno reformno gibanje je imelo velik učinek na kulturno in gospodarsko življenje Bengalije. Neuspešen Indijski upor leta 1857, ki se je pričel v okolici Kalkute in imel za posledico prenos oblasti na Britansko krono, ki jo upravlja Indijski podkralj. Med letoma 1905 in 1911 je prišlo do razdelitve Bengalije na dva dela. Bengalijo je nato med II. svetovno vojno prizadela Velika bengalska lakota, ki je zahtevala kar tri milijone življenj.

Bengalija je igrala pomembno vlogo v gibanju za neodvisnost Indije, v katerem so bile v ospredju revolucionarne skupine kot npr. Anušilan Samiti in Džagantar. Oboroženi poskusi upora proti britanski vladavini so v Bengaliji dosegli višek ko je Subhas Čandra Bose povedel indijsko narodno armado iz Jugovzhodne Azije proti Britancem.

Bengalska renesansa Bengalska renesansa je izraz, ki označuje socialno-religiozno reformno gibanje v 19. in zgodnjem 20. stoletju v mestu Kalkuta, ki ga je vodila kasta Hindujcev pod pokroviteljstvom britanskega podkralja, ki je oblikovalo reformirano religijo imenovano brahm dharma. Bengalska renesansa se je začela z dejavnostjo reformista in humanitarca Radža Ram Mohan Roy (1775–1833), ki ga štejemo za »očeta bengalske renesanse« in ki se konča s prvim azijskim dobitnikom Nobelove nagrade Rabindranatom Tagorejem (1861–1941), čeprav je bilo še potem več unikatnih intelektualcev in kreativnežev.Zgodovina ljudi, ki govorijo bengalščino, Nitish Sengupta, p 211, UBS Publishers' Distributors Pvt. Ltd. ISBN 81-7476-355-4. Bengalija je bila v 19. stoletju unikatna mešanica religioznih in družbenih reformatorjev, učenjakov, literarnih veličin, novinarjev, patriotskih govorcev iz znanstvenikov, ki so vsi prispevali k videzu renesanse in so zaznamovali tranzicijo iz srednjeveškega v moderno.Kalkuta in Bengalska renesansa, Sumit Sarkar v Kalkuta, živo mesto, uredil Sukanta Chaudhuri, Vol I, p 95.

Druge osebnosti, ki jih smatramo kot del bengalske renesanse so še Swami Vivekananda, ki ga smatramo kot glavnega zaslužnega za uveljavljanje vedante in joge v Evropi in Ameriki, ki je zaslužen za vzpon medverskega zavedanja in ki je pripeljal hinduizem v položaj svetovne religije v 1800-tih. Džagadiš Čandra Bose pa je bil bengalski polihistor: fizik, biolog, botanik, arheolog in pisec znanstvene fantastikeA versatile genius, Frontline 21 (24), 2004., ki je bil pionir v raziskavah radia in mikrovalov optike, pomembno doprinesel k znanosti o rastlinah.Chatterjee, Santimay and Chatterjee, Enakshi, Satyendranath Bose, 2002 reprint, p. 5, National Book Trust, ISBN 81-237-0492-5. Satyendra Nath Bose je bil bengalski fizik, specializiran na matematično fiziko. Znan je po delih na področju kvantne mehanike v zgodnjih 1920-tih in prispeval k ustanovitvi Bose–Einsteinove statistike in teorije Bose–Einsteinov kondenzat. Po njem je poimenovan boson.

Gibanje za neodvisnost Mnogi zgodnji zagovorniki in aktivisti boja za neodvisnost ter kasnejši vodje gibanja so bili Bengalci kot npr.: Chittaranjan Das, Khwaja Salimullah, Surendranath Banerjea, Huseyn Shaheed Suhrawardy, Netaji Subhas Chandra Bose, Titumir (Sayyid Mir Nisar Ali), Prafulla Chaki, A. K. Fazlul Huq, Maulana Abdul Hamid Khan Bhashani, Bagha Jatin, Khudiram Bose, Surya Sen, Binoy-Badal-Dinesh, Sarojini Naidu, Aurobindo Ghosh, Rashbehari Bose in Sachindranath Sanyal.

Razdelitev Bengalije

Prva delitev leta 1905 je razdelila regijo Bengalije v okviru Britanske Indije na dve provinci iz administrativnih in razvojnih nagibov. Vsekakor pa je delitvi botroval hindujski nacionalizem. To je vodilo k oblikovanju Vseindijske muslimanske lige v Daki leta 1906, da bi predstavljala naraščajoče aspiracije muslimanskega prebivalstva. Ta delitev je bila odpravljena leta 1912 po protestih Indijskega nacionalnega kongresa in Hindu Mahasabha.

S propadom hindujsko-muslimanske enotnosti v Indiji je bila Muslimanska liga kasneje leta 1943 potisnjena v sprejetje Lahorske resolucije, ki zahteva oblikovanje »neodvisnih držav« na vzhodu in severozahodu Britanske Indije. Resolucija tlakovala pot k razdelitvi Britanske Indije, ki je temeljila na Radcliffe liniji leta 1947, kljub temu, da so obstajali poskusi oblikovati državo Združeno Bengalijo, ki pa ji je nasprotovalo mnogo ljudi.

Po razglasitvi neodvisnosti Indije Ko je Indija leta 1947 pridobila neodvisnost, je bila Bengalija razdeljena po verskih mejah. Zahodni del je šel v Dominion Indije in se imenoval Zahodna Bengalija. Vzhodni del je pripadel Pakistanu kot provinca, imenovana Vzhodna Bengalija (kasneje leta 1956 preimenovan v Vzhodni Pakistan), ki je leta 1971 postala neodvisna država Bangladeš. Leta 1950 se je kneževina Cooch Behar združila z Zahodno Bengalijo. Leta 1955 je bila bivša Francoska enklava Chandannagar, ki je prešla pod kontrolo Indije po letu 1950, vključena v Zahodno Bengalijo; prav tako so bili Zahodni Bengaliji priključeni deli Biharja. Tako Zahodna kot Vzhodna Bengalija sta bili soočeni z masovnim prilivom beguncev tako med kot tudi po razdelitvi leta 1947.

Geografija