Jeffrey Lynne, angleški tekstopisec, skladatelj, aranžer, pevec, multiinstrumentalist in glasbeni producent, * 30. december 1947, Shard End, Birmingham, Združeno kraljestvo.
Znan je postal slaven v 1970. letih kot glavni pevec skupine Electric Light Orchestra (ELO). Leta 1988 je pod psevdonimoma Otis Wilbury in Clayton Wilbury soustanovil superskupino Traveling Wilburys, ki so jo sestavljali še George Harrison, Bob Dylan, Roy Orbison in Tom Petty.
Po razpadu skupine ELO leta 1986, je Lynne izdal studijska albuma: Armchair Theatre (1990) in Long Wave (2012). V tem času je začel delovati kot producent številnih izvajalcev. Sredi 1990. let je produciral singla Beatlesov, »Free as a Bird« in »Real Love«. 7. aprila 2017 je bil kot član ELO sprejet v Hram slavnih rokenrola.
Glasbena kariera Zgodnje življenje in kariera Lynne je odraščal v Shard Endu, v Birminghamu, kjer je obiskoval srednjo šolo Alderlea Boys' Secondary School. Prvo kitaro mu je za 2 funta kupil oče. Leta 2012 je nanjo še vedno igral. Leta 1963 je z Robertom Readerjem in Davidom Walshem ustanovil skupino, člani katere so uporabljali španske kitare in poceni električne instrumente. Prvotno so se imenovali The Rockin' Hellcats, kasneje The Handicaps in na koncu The Andicaps. Vadili so v Shard End Community Centru, kjer so tedensko nastopali. Leta 1964 sta Reader in Walsh zapustila skupino, Lynne pa je v skupino pripeljal nadomestne člane. Konec leta 1964 je tudi Lynne zapustil skupino in se pridružil lokalni skupini The Chads, kjer je zamenjal Micka Adkinsa.
Okrog leta 1965 je Lynne kupil svoj prvi kos studijske snemalne opreme, stereo kolutni magnetofon Bang & Olufsen 'Beocord 2000 De Luxe'. Lynne je dejal, da ga je magnetofon »učil kako biti producent«. Leta 1966 se je Lynne kot kitarist pridružil zasedbi The Nightriders. Skupina se je kmalu preimenovala v The Idle Race. Čeprav je s skupino posnel dva kritično odobrena albuma (bil je tudi producent prugega), ni dosegel uspeha. Leta 1970 je sprejel vabilo prijatelja Royja Wooda v uspešnejšo skupino The Move.
1970–86: Electric Light Orchestra
thumb|right|220px|Electric Light Orchestra leta 1973. Lynne je zgoraj desno. Lynne je prispeval več skladb, ki so izšle na zadnjih albumih skupine, medtem pa je z Woodom in Bevom Bevanom ustanavljal zasedbo, ki bi izvajala zmes rocka in klasične glasbe. Originalna ideja je bila, da bi skupini nastopali v tandemu. Iz tega projekta je nastala zelo uspešna skupina Electric Light Orchestra (ELO). Zaradi težav je Wood leta 1972, kmalu po izdaji debitantskega albuma, zapustil skupino in Lynne je tako postal glavni kreator skupine. Sledile so menjave članov skupine in vedno bolj popularni studijski albumi: leta 1973 ELO 2 in On the Third Day, leta 1974 Eldorado in leta 1975 Face the Music. Do albuma A New World Record, ki je izšel leta 1976, je Lynne uspel nadgraditi zvok skupine v bolj kompleksen in unikaten pop rock zvok mešan s studijskimi godali, večplastnimi vokali, ki je bil ključen za izdajo popularnih singlov. Zaradi Lynnove dominantnosti v skupini, kjer je deloval kot producent, tekstopisec, aranžer, glavni vokalist in kitarist, je skupina delovala skoraj kot njegov solo dosežek. Vseeno so zvok skupine in fokus Lynnovega skladanja oblikovali tudi aranžiranje Louisa Clarka in Richarda Tandyja, Bevanovo bobnanje ter Tandyjeva integracija Mooga, harmonija, Mellotrona in številnih drugih klaviatur, kar je dajalo Lynnovim skladbam bolj simfonični zvok. Značilen glas Kellyja Groucutta ter Lynnov vokal sta pripomogla h klasičnem harmonskem vokalnem zvoku skupine.
Vrhunec uspeha na lestvicah in popularnosti po svetu je bil dvojni album Out of the Blue, iz leta 1977. Večina skladb je bila ustvarjena med dvotedenskim pisalnim maratonom v švicarski brunarici. Promocijska turneja skupine leta 1978 je predstavljala set v obliki vesoljske ladje in laserski light show. Da bi skupina lahko ponovno ustvarila kompleksne instrumentalne pasaže z albumov, so člani skupine na koncertih uporabljali vnaprej posnete spremljevalne skladbe. Čeprav je to postalo stalna praksa, je v tistem času povzročilo precej posmeha v medijih. Lynne je pogosto omenjal, da ima raje ustvarjalno okolje studia kot mrzlico in monotonijo turnej. Leta 1979 je izšel naslednik albuma Out of the Blue, Discovery, ki je pet tednov držal prvo mesto britanske lestvice. Prvi asociaciji na album sta dva singla s primesmi disca, "Shine a Little Love" in "Last Train to London" ter besedna igra v naslovu - »disco« in »very«. Kljub temu je sedem preostalih skladb odražalo Lynna kot pop rock skladatelja, vključno z rockovsko himno "Don't Bring Me Down", ki bi jo lahko šteli kot antitezo discu. V intervjuju aprila 2008, je Lynne razložil prehod k plesni glasbi:
Leta 1979 je Lynne zavrnil povabilo skupini ELO za nastop na Knebworth Concertu v Združenem kraljestvu, na katerem so namesto ELO nastopili Led Zeppelin. Ker skupina po izidu albuma Discovery ni odšla na promocijsko turnejo, je Lynne v tem času prispeval pet skladb soundtracku filma Xanadu. S soundtracka so izšli trije top 40 singli: »I'm Alive« (20. mesto), »All Over the World« (11. mesto) in naslovna skladb »Xanadu«, ki je dosegla vrh britanske lestvice. Lynne ni bil tesno povezan z razvojem filma, zato so bile njegove skladbe le površno povezane z zgodbo. Film ni bil preveč uspešen, soundtrack pa je prejel dvojni platinast certifikat. Lynne je kasneje zanikal omejen prispevek k projektu, čeprav je kasneje ponovno posnel naslovno skladbo, ki je leta 2000 izšla na setu Flashback. Leta 2007 je bil film preoblikovan v uspešni muzikal, ki vsebuje večino skladb iz filma ter še dva hita ELO: »Strange Magic« in »Evil Woman«. Muzikal je bil nominiran za štiri nagrade Tony Award.
1980. leta Leta 1981 je Lynne skupino usmeril v nekoliko drugačno smer z znanstvenofantastičnim konceptualnim albumom Time, ki je v Združenem kraljestvu dva tedna držal prvo mesto lestvice, z albuma pa je izšel tudi drugi top 3 singl skupine v manj kot dveh letih. Zvok je še vedno vseboval godala, a s podlago sintetizatorjev. Po manj uspešni turneji je skupina leta 1983 z istim pristopom posnela album Secret Messages in zadnji pogodbeni album skupine, Balance of Power, ki je izšel leta 1986. O okoliščinah zadnjih dveh pogodbeno vezanih albumih je Lynne spregovoril v kratkem intervjuju, ki je bil vključen na DVD turneje Zoom. Skupina je imela tedaj le tri preostale uradne člane (Lynne, Bevan in Tandy), Lynne pa je takrat začel namenjati več časa produkciji. V času delovanja skupine je Lynne pod svojim imenom izdal nekaj posnetkov. Leta 1976 je priredil skladbi Beatlesov »With a Little Help from My Friends« in »Nowhere Man«, ki sta bili uporabljeni v dokumentarnem filmu All This and World War II. Leto kasneje je Lynne izdal prvi solo singl s primesmi disca, »Doin' That Crazy Thing«/»Goin' Down to Rio«. Kljub takratni popularnosti skupine ELO, se singl ni uvrstil na lestvice in je bil slabo predvajan po radiih. thumb|left|270px|Lynne na koncertu ELO leta 1986 v Birminghamu. Leta 1984 sta Lynne in klaviaturist ELO, Richard Tandy, posnela skladbi »Video!« in »Let It Run«, ki sta bili uporabljeni v filmu Electric Dreams. Lynne je prispeval tudi besedilo skladbe »The Story of Me«, ki jo je posnela skupina Everly Brothers in je izšla na njihovem albumu EB84. Še pred uradnim razpadom skupine ELO se je Lynne skoraj izključno preusmeril na studijsko produkcijo. Produciral in napisal je top 40 hit »Slipping Away« za Dava Edmundsa in skupaj s Tandyjem sodeloval pri snemanju Edmundsovega albuma, Information. Lynne je produciral tudi šest skladb z Edmundsovega naslednjega albuma, Riff Raff, ki je izšel leta 1984. V nasprotju z gostim in baročnim zvokom ELO je bilo Lynnovo kasnejše studijsko delo usmerjeno bolj proti minimalistični, akustični instrumentaciji in redki kvaliteti kot svetlemu ambientu in obarvanosti, še posebej pri vokalih. Lynnovi posnetki pogosto vsebujejo stisnjen zvok akustične kitare, začetnik katerega je bil Roger McGuinn, in močan zvok malega bobna.
Vpliv skupine The Beatles na Lynna je bil razviden že pri skupini ELO, povezava med Lynnom in Beatlesi pa se je okrepila, ko je Lynne produciral Harrisonov album, Cloud Nine. S tem albumom, ki je izšel leta 1987, se je Harrison uspešno vrnil na sceno, z albuma po so izšli popularni singli »Got My Mind Set on You« ter »When We Was Fab« (v videospotu igra Lynne violino) in »This Is Love«, katerih soavtor je Lynne. Lynnova povezava s Harrisonom je bila ključna za ustanovitev skupine Traveling Wilburys, studijske superskupine, katere člani so bili še Tom Petty, Bob Dylan in Roy Orbison. Skupina je izdala dva albuma (Vol. 1 in Vol. 3), ki sta ju producirala Harrison in Lynne. Leta 1988 je Lynne sodeloval pri Orbisonovem albumu Mystery Girl, pri katerem je produciral in bil soavtor Orbisonovega zadnjega večjega hita, »You Got It« in še dveh drugih skladb z albuma. Lynne je kot soavtor skladbe »Walk Away« sodeloval tudi pri zadnjem albumu Dela Shannona, Rock On!, po njegovi smrti pa je končal še nekaj njegovih skladb.
Leta 1989 je Lynne koproduciral Pettyjev album Full Moon Fever, s katerega so izšli trije hit singli »Free Fallin'«, »I Won't Back Down« in »Runnin' Down a Dream«, katerih soavtor je Lynne. Ta album in Traveling Wilburys Vol. 1 sta bila leta 1989 nominirana za grammyja za najboljši album leta. V istem letu so Traveling Wilburys osvojili grammyja za »Najboljšo vokalno rock izvedbo dueta ali skupine«. Lynnova skladba »One Way Love« je izšla kot singl Agnethe Faltskog, izšla pa je tudi na njenem drugem albumu po skupini ABBA, Eyes of a Woman. Lynne je produciral in bil soavtor tudi skladbe »Let It Shine«, ustanovitelja skupine The Beach Boys, Briana Wilsona, ki je izšla na Wilsonovem debitantskem solo albumu Brian Wilson leta 1988. Sodeloval je še z Duanom Eddyjem, za katerega je prispeval tri skladbe, in z Randyjem Newmanom, za katerega je napisal skladbo »Falling in Love«, ki je izšla na njegovem albumu Land of Dreams.
1990. leta thumb|right|220px|Kompilacijski album Beatlesov, Anthology 1, na katerem je leta 1995 izšla nova skladba skupine, "Free as a Bird", ki jo je produciral Lynne. Leta 1990 je Lynne sodeloval pri drugem in zadnjem studijskem albumu Traveling Wilburysov, Traveling Wilburys Vol. 3, izdal pa je tudi svoj prvenec, Armchair Theatre. Pri snemanju albuma sta sodelovala tudi George Harrison in Richard Tandy, z albuma pa sta izšla singla »Every Little Thing« in »Lift Me Up«. Album je dosegel nekaj pozitivnih kritik, vendar malo komercialnega uspeha. Leta 1991 je Lynne prispeval skladbo »Wild Times« soundtracku filma Robin Hood: Prince of Thieves. Istega leta je kot producent in soavtor sodeloval pri albumu skupine Tom Petty and the Heartbreakers, Into the Great Wide Open, s katerega sta izšla singla »Learning to Fly« in »Into the Great Wide Open«. Naslednje leto je Lynne produciral Orbisonov posmrtni album King of Hearts, s katerega je izšel singl »I Drove All Night«.
Februarja 1994 se je Lynnu izpolnila življenjska želja po sodelovanju s tremi preostalimi Beatlesi pri projektu The Beatles Anthology. Lynne je pri obnovi Lennonovega originalnega studijskega materiala sodeloval na željo Harrisona. Skladbi »Free as a Bird« in »Real Love« sta bili ustvarjeni z digitalno obdelavo Lennonovih demo posnetkov ter z nasnemavanjem preostalih treh Beatlesov, s čimer je bila ustvarjena virtualna obuditev skupine, ki so se je člani za časa Lennonovega življenja izogibali. Lynne je produciral tudi posnetke Ringa Starrja ter sodeloval pri snemanju McCartneyjevega albuma Flaming Pie, ki je bil nominiran z grammyjem.