thumb|300px|Skitija in Partija okoli leta 170 pr. n. št.
Saki (staroperzijsko Sakā, , Saka, , starogrško , Sákai, , , staro *Sək, sodobno Sāi) je naziv, s katerim so perzijski in sanskrtski viri označevali Skite, veliko skupino vzhodnoiranskih nomadskih plemen iz evrazijskih step.West 2009, str. 713–717.Scythian. Encyclopædia Britannica Online. Pridobljeno 18. januarja 2015.P. Lurje. Yārkand. Encyclopædia Iranica, online edition. Sodobni znanstveniki izraz Saki običajno uporabljajo za Irance iz Vzhodne stepe in Tarimske kotline.Beckwith, Christopher (8. maj 2011). Empires of the Silk Road (PDF). Princeton University Press. str. 68. ISBN 978-0691150345. René Grousset méni, da tvorijo posebno vejo skitsko-sarmatske družine in izvirajo iz nomadskih ljudstev iz severozahodne evrazijske stepe.Grousset, Rene (1970). The Empire of the Steppes. Rutgers University Press. str. 29–31. ISBN 0-8135-1304-9. Od tam so se preselili v Sogdijo in Baktrijo v Srednji Aziji in nato proti severozahodu Indijske podceline, kjer so bili znani kot Indo-Skiti. V Tarimski kotlini in puščavi Takla Makan v severozahodni Kitajski so naselili Hotan in Kašgar in bili v različnih obdobjih vazali večjih sil, med njimi dinastij Han in Tang iz cesarske Kitajske.
Imena thumb|left|250px|Zlat nakit Sakov z najdišča Tilia tepe v Baktriji, severni Afganistan Sodobne razprave o identiteti Sakov so delno posledica dvoumne rabe njihovega imena s strani tujih oblastnikov. Po Herodotu so Perzijci z imenom Saka imenovali vse Skite.Herodot, VII, 64. Plinij Starejši trdi, da so z imenom Sakai imenovali samo najbližja skitska plemena.Naturalis Historia, VI, 19, 50. Skite daleč severno od Asirije so Perzijci imenovali tudi Saka Suni – Sinovi Skitov. Asirci so v času Asarhadona dokumentirali vojni pohod proti ljudstvu, ki se je v akadščini imenovalo Aškuza ali Išhuza.Westermann, Claus (1984). A Continental Commentary. John J. Scullion (prev.). Minneapolis. str. 506. ISBN 0800695003. Sodobni znanstveniki se strinjajo, da je jezik Sakov prednik pamirskih jezikov v severni Indiji in da med skitske jezike spada tudi hotanski jezik v Činjangu na Kitajskem.Elena E. Kuz'mina (2007). The Origin of the Indo Iranians. Edited by J.P. Mallory. Leiden, Boston: Brill, str 381-382. ISBN 978-90-04-16054-5.
S Saki so bili v tesnem sorodstvu tudi Gomeri, katere so Stari Grki imenovali Kimerijci. V antičnih hebrejskih besedilih se Aškuzi (Aškenazi) štejejo za neposredno vejo Gomerov.Robert Young. Analytical Concordance to the Bible. McLean, Virginia: Mac Donald Publishing Company. ISBN 0-917006-29-1.
Pri Babiloncih sta bila naziva Saki in Gomeri enakovredna. Na trojezičnem Behistunskem napisu iz leta 515 pr. n. št. na ukaz kralja Dareja Velikega, se pojavljata obe imeni.George Rawlinson. Prevod Herodotovih Zgodb, VII, str. 378. Za ti ljudstvi se omenja, da bi se želeli naseliti v kraljestvu Urartu, ki je kasneje postalo del Armenije, in da je po njih imenuje Šakusen v provinci Uti.Kurkjian, Vahan M. (1964). A History of Armenia. New York: Armenian General Benevolent Union of America. str. 23. Behistunski napis jih sprva omenja z enim samim imenom, kasneje pa jih razdeli v tri skupine:J. M. Cook (6. junij 1985). The Rise of the Achaemenids and Establishment of Their Empire. V Ilya Gershevitch. The Cambridge History of Iran, Volume 2. Cambridge University Press; Reissue edition. str. 253–255. ISBN 978-0521200912.Briant, Pierre (29. julij 2006). From Cyrus to Alexander: A History of the Persian Empire. Eisenbrauns. str. 173. ISBN 978-1575061207.M. A. Dandamayev. History of Civilizations of Central Asia. Volume II: The development of sedentary and nomadic civilizations: 700 BC to AD 250. UNESCO. str. 44–46. ISBN 978-8120815407.
Sakā tigrašaudā () – s koničastimi pokrivali, Sakā haumavargā () – , ki pijejo haomo, vendar obstajajo tudi druge razlage,Muhammad A. Dandamaev, Vladimir G. Lukonin (21. avgust 2008). The Culture and Social Institutions of Ancient Iran. Cambridge University Press. str. 334. ISBN 978-0521611916.Haumavargā. Encyclopedia Iranica. Sakā paradraja () – onkraj morja; ime so dodali po Darejevem pohodu v zahodno Skitijo severno od Donave.
Na dveh drugih napisih so našli še izrazThe Cambridge Ancient History, Volume IV. Cambridge University Press. 24 November 1988. str. 173. ISBN 978-0521228046. Sakā para Sugdam – Saki onkraj Sugde (Sogdije). Izraz je uporabljal Darej za ljudstvo na meji njegovega cesarstva onkraj Kuša, se pravi na skrajni vzhodni meji njegovega cesarstva.Briant, Pierre (29. julij 2006). From Cyrus to Alexander: A History of the Persian Empire. Eisenbrauns. str. 178. ISBN 978-1575061207.
Sakā paradraja so bili zahodni (evropski) Skiti ali Sarmati. Za Sakā tigrašaudā in Sakā haumavargā se domneva, da so bili naseljeni v Srednji Aziji vzhodno od Kaspijskega jezera. Domneva se, da so Sakā haumavargā istovetni z Amirgijani, sakškim plemenom, naseljenim v pokrajinah, najbližjih Baktriji in Sogdiji. Sakā haumavargā bi lahko bili tudi Sakā para Sugdam, naseljeni bolj vzhodno kot Sakā tigrašaudā, morda v Pamirju ali Čindžjangu.
Arheolog Hugo Winckler (1863–1913) je bil prvi, ki je povezal Sake in Skite. J. M. Cook je v The Cambridge History of Iran izjavil: »Perzijci so s Saki imenovali nomade, s katerimi so se srečevali med srednjeazijsko stepo in Kaspijskim morjem, in tiste severno od Donave in Črnega morja, proti katerim se je kasneje vojskoval Darej. Grki in Asirci so vse Sake, ki so jih poznali, imenovali Skutaj ali Iškuzaj. Saka in Skutaj sta bili očitno rodovni imeni nomadov na njihovih severnih mejah«.« Perzijski viri jih pogosto omenjajo kot eno samo pleme z imenom Saka, Sakai ali Sakas. Grška in latinska besedila kažejo, da so bili Skiti sestavljeni iz številnih podskupin.Journal of the Royal Asiatic Society... Google Books, 6. april 2007. Pridobljeno 30. decembra 2010.Journal of the Royal Asiatic Society of Great Britain & Ireland By Royal Asiatic Society of Great Britain and Ireland, str. 323. Sodobni znanstveniki naziv Saka običajno uporabljajo za iransko govoreča plemena, ki so naseljevala Vzhodne stepe in Tarimsko kotlino.
Zgodovina thumb|250px|left|Zlat moški in ženski nakit iz grobov 2 in 4 v Tilja tepeju
Saki so bili iransko ljudstvo, ki je govorilo jezik iz iranske veje indoevropskih jezikov. Starim Grkom so bili znani kot Skiti in so potrjeni v zgodovinskih in arheoloških virih, ki segajo približno do 8. stoletja pr. n. št.J. P. mallory. Bronze Age Languages of the Tarim Basin (PDF). Penn Museum. Staroperzijskih napisi iz ahemenidskega obdobja, ki so jih odkrili v Perzepolisu in so datirani v vladavino Dareja I. (vladal 522–486 pr. n. št.), kažejo, da so Saki živeli tik za sogdijsko mejo.Bailey, H.W. (1996) [14. april 1983]. Chapter 34: Khotanese Saka Literature. V Ehsan Yarshater. The Cambridge History of Iran, Vol III: The Seleucid, Parthian, and Sasanian Periods, Part 2 (ponatis). Cambridge University Press. str. 1230–1231. ISBN 978-0521246934. Podoben napis iz obdobja Kserksesa I. (vladal 486–465 pr. n. št.) jih združuje z Dahi, ljudstvom iz Srednje Azije. Grški zgodovinar Herodot omenja, da so ahemenidski Perzijci z Dahi imenovali vsa iranska skitska ljudstva. thumb|150px| Ujeti sakški kralj Skunha na ahemenidskem Behistunskem reliefu iz časa kralja Dareja I.
Grški zgodovinarji so pisali o vojnah Sakov z Medijci in Kirom II. Velikim, vladarjem perzijskega Ahemenidskega cesarstva, v katerih so se ob možeh bojevale tudi sakške žen.L. T. Yablonsky. The Archaeology of Eurasian Nomads. V Donald L. Hardesty. Archeology, Volume I. EOLSS. str. 383. ISBN 9781848260023. Po Herodotu se je Kir vojskoval tudi z Masageti, sorodnimi s Saki.Barbara A. West. Encyclopedia of the Peoples of Asia and Oceania. str. 516. Na pohodu proti njim je vzhodno od Kaspijskega jezera leta 530 pr. n. št. padel.Cunliffe, Barry (24. september 2015). By Steppe, Desert, and Ocean: The Birth of Eurasia. Oxford University Press. str. 206. ISBN 978-0199689170. Z vzhodnimi Saki se je vojskoval tudi njegov naslednik Darej Veliki, ki se je, po Polienu, spopadel s tremi vojskami, katerim so poveljevali trije kralji.A.Sh. Shahbazi. Amorges. Encyclopaedia Iranica. Leta 520–519 pr. n. št. je porazil pleme Sakā tigrašaudā in ujel kralja Skunho, ki se z visokim pokrivalom upodobljen na Behistunskem napisu. Njegovo ozemlje je bilo priključeno k Ahemenidskemu cesarstvu kot del Horezma, ki je obsegal večino porečja Amu Darje (Oxus) in Sir Darje (Jaxartes).Cunliffe, Barry (24. september 2015). By Steppe, Desert, and Ocean: The Birth of Eurasia. Oxford University Press. str. 235. ISBN 978-0199689170. Saki so v ahemenidskih vojnah perzijsko vojsko oskrbovali z velikim številom konjenikov lokostrelcev. Omenjeni so tudi med ljudstvi, ki so se upirala prodiranju Aleksandra Velikega v Srednjo Azijo.
Filolog Michael WitzelJayarava Attwood. Possible Iranian Origins for the Śākyas and Aspects of Buddhism. Journal of the Oxford Centre for Buddhist Studies 2012 (3): 47- . in profesor Christopher I. BeckwithChristopher I. Beckwith. Greek Buddha: Pyrrho's Encounter with Early Buddhism in Central Asia, 2016, str. 1-21. sta indijski klan Šakija, kateremu je pripadal Sidārtha Gautama Šākjamuni Buda, prepoznala kot Sake.
V starodavnih kitajskih dokumentih so Saki znani kot Sai (starokitajsko (塞, sāi, sək).Zhang Guang-da. History of Civilizations of Central Asia Volume III: The crossroads of civilizations: AD 250 to 750. UNESCO. str. 283. ISBN 978-8120815407.H. W. Bailey. Indo-Scythian Studies: Being Khotanese Texts. Cambridge University Press. str. 67. ISBN 978-0521118736. Zapisi kažejo, da so bili prvotno naseljeni v dolinah rek Ili in Ču v sedanjem Kirgizistanu in Kazahstanu. V kitajski Knjigi Hanov se je njihovo ozemlje imenovalo Dežela Saijev, se pravi Sakov.Yu Taishan (junij 2010). The Earliest Tocharians in China. V Victor H. Mair (ur.). Sino-Platonic Papers, Chinese Academy of Social Sciences, University of Pennsylvania Department of East Asian Languages and Civilizations, str. 13. Natančen datum prihoda Sakov v dolini rek Ili in Ču ni znan. Tja so prišli morda tik pred vladavino Dareja I. Približno trideset saških grobnih gomil (kurganov) iz obdobja 550–250 pr. n. št. so odkrili tudi v Tjanšanu. Nekaj dokazov o prisotnosti Sakov, morda že iz 7. stoletja pr. n. št., so odkrili tudi v Tarimski kotlini.