Starogrška arhitektura je arhitektura grško govorečih ljudstev, katerih kultura je cvetela na grški celini, Peloponezu, Egejskih otokih in v kolonijah v Anatoliji in Italiji v obdobju od okoli 900 pred našim štetjem do 1. stoletja n. št.
Starogrška arhitektura je najbolj znana po svojih templjih. Mnogo jih je po vsej regiji, a so ostale predvsem ruševine, mnogi pa so tudi dobro ohranjeni. Druga pomembna vrsta stavb, ki so se ohranile po vsem grškem svetu, so gledališča na prostem, prva že iz leta okoli 525–480 pr. n. št. Druge arhitekturne oblike, ki so še vedno vidne, so procesijske poti (propileje), javni trgi (agora), obdani s slovitimi kolonadami (stoa), stavbe mestnega sveta (bulevterij), javni spomeniki, veličastne grobnice (mavzolej) in stadioni.
Starogrško arhitekturo odlikujejo visoko formalizirane lastnosti, strukturne in dekorativne. To je še toliko bolj očitno pri templjih, saj se zdi, da je bila vsaka stavba zamišljena kot kiparski subjekt v pokrajini, najpogosteje postavljen na višjem terenu, tako da je bilo eleganco njegovih razsežnosti in učinkov svetlobe na površinah videti od povsod. Helen Gardner, pp. 126-132 Nikolaus Pevsner navaja, da se "plastična oblika [grškega] templja ... postavi pred nas s fizično prisotnostjo intenzivneje, bolj živo kot katera koli kasnejša stavba". Nikolaus Pevsner, An Outline of European Architecture, p. 19
Besednjak antične grške arhitekture, zlasti delitev v tri sloge (rede): dorski slog, jonski slog in korintski slog, je imel velik vpliv na zahodno arhitekturo kasnejših obdobij. Arhitektura starega Rima je zrasla iz grške in ohranja njen vpliv v Italiji neprekinjeno do danes. Ohranja se v življenju od renesanse do oživljenega klasicizma, in to ne le natančne oblike in slogi, temveč tudi koncept arhitekturne lepote, ki temelji na ravnotežju in sorazmerju. Zaporedni slogi neoklasicistične in neogrške arhitekture sledijo in se natančno prilagajajo starogrškim slogom.
Vplivi Geografija Celina in grški otoki so skalnati, imajo zelo razčlenjeno obalo in visoke gore z nekaj malega gozdov. Najdostopnejši gradbeni material je kamen. Apnenec je bil vedno na voljo in lahek za obdelavo. John Boardman, pp. 10-14 Veliko je visokokakovostnega belega marmorja na celini in otokih, zlasti na Parosu in Naksosu. Ta fino granulirani material je pomemben dejavnik, ki je prispeval k natančnosti arhitekturnih in kiparskih detajlov, ki krasijo starogrško arhitekturo. Banister Fletcher pp. 89-91 Nahajališča visokokakovostne lončarske gline so po vsej Grčiji in na otokih, glavna so v bližini Aten. Uporabljali so jo ne le za keramično posodo, ampak tudi za strešnike in arhitekturno dekoracijo. Higgins, chapter 3
Grško podnebje je primorsko s hladnimi zimami in poletno vročino, ki jih kroji morski veter. To je vzrok, da je način življenja in dejavnosti potekal večinoma na prostem. Zato so bili templji na vrhovih gričev, njihova zunanjost zasnovana kot vizualni poudarek srečanj in procesij, medtem ko so gledališča pogosto izkoriščala naravno nagnjen teren, da so ljudje lahko sedeli. Kolonade, ki so obdajale stavbe ali okoliška dvorišča, so dajale zavetje pred soncem in nenadnimi neurji.
Svetloba je še en pomemben dejavnik pri razvoju posebne narave antične grške arhitekture. Svetloba je pogosto zelo bleščeča zaradi neba in živo modrega morja. Jasna svetloba in ostre sence omogočajo natančnost in podrobnost pokrajine, belih kamnitih izdankov in morske obale. Ta jasnost se izmenjava z obdobji meglic, ki se spreminjajo v barve svetlobe. V tem značilnem okolju so starogrški arhitekti gradili objekte, ki so bili zelo natančni. Bleščeče marmorne površine so gladke, ukrivljene, nagubane ali bogato vrezane in odsevajo sonce, oddajajo različne sence in spreminjajo barve ob nenehno spreminjajoči se svetlobi dneva.
Zgodovina Zgodovinarji so razdelili starogrško civilizacijo v dve obdobji, helensko obdobje (od okoli 900 pred našim štetjem do smrti Aleksandra Velikega leta 323 pred našim štetjem) in helenistično obdobje (323 pr. n. št. do 30 n. št.) Banister Fletcher pp. 89-91. V helenskem grškem obdobju so se dela, bistvena za arhitekturo, začela pojavljati okrog 600 pr. n. št. V kasnejšem (helenističnem) obdobju se je grška kultura razširila sprva zaradi Aleksandrove osvojitve drugih dežel in kasneje kot posledica nastanka rimskega imperija, ki je sprejel velik del grške kulture.
Pred helenističnim obdobjem sta v regiji prevladovali dve veliki kulturi: minojska (okoli 2800–1100 pr. n. št.) in mikenska (okoli 1500–1100 pr. n. št.). Minojska je ime, ki so ga sodobni zgodovinarji označili za kulturo ljudstva antične Krete, ki je znana po svojih dovršenih in bogato okrašenih palačah in pobarvani keramiki z rastlinskimi in morskimi motivi. Mikenska kultura, ki je cvetela na Peloponezu, je povsem drugačne narave. Njeni ljudje so gradili citadele, utrdbe in grobnice namesto palač in krasili svojo keramiko s pasovi, v katerih korakajo vojaki namesto hobotnice in morske trave. Civilizaciji sta se končali okoli 1100 pred našim štetjem, na Kreti verjetno zaradi vulkanskega opustošenja in Mikenah zaradi vdorov Dorcev, ki so živeli na grški celini. Po teh dogodkih je bilo obdobje, iz katerega je še vedno le malo znakov kulture, zato se pogosto omenja kot temna doba.
Umetnost
Umetnostna zgodovina helenske dobe je običajno razdeljena na štiri obdobja: protogeometrično (1100–900 pr. n. št.), geometrično (900–700 pr. n. št.), arhaično (700–500 pr. n. št.) in klasično (500– 323 pr. n. št.) [ 10] s skulpturami, ki se nadalje delijo na klasično, visokoklasično in pozno klasično umetnost. Prvi znaki umetniškega sloga, ki določajo starogrško arhitekturo, so v lončarstvu dorskih Grkov iz 10. stoletja pr. n. št. Že takrat so ustvarjali z občutkom za proporce, simetrijo in uravnoteženost, kar ni očitno na podobni lončenini s Krete in Miken. Okras je natančno geometričen, določen za položaj glede na vrsto posode. Te lastnosti so se kazale ne le v tisočletjih grškega lončarstva, ampak tudi v arhitekturi v 6. stoletju. Donald E. Strong, p. 35 Pomembna je bila vse večja uporaba človeške figure kot velik okrasni motiv in povečanje gotovosti, s katero je človeštvo upodabljalo mitologijo, dejavnosti in strasti.
Razvoj pri upodabljanju človeške oblike v lončarstvu je spremljal podoben razvoj v kiparstvu. Droben stiliziran bron v geometričnem obdobju se je umaknil naravni velikosti zelo formalizirane monolitne predstave v arhaičnem obdobju. Klasično obdobje je zaznamoval hiter razvoj v smeri idealizirane, a bolj realistične upodobitve bogov v človeški obliki. Donald E. Strong, pp.33 - 102 Ta razvoj je neposredno vplival na kiparsko dekoracijo templjev ter mnoge ohranjene deli grškega kiparstva, ki so nekoč krasili templje, ter mnoge največje opisane kipe, ki so se izgubili, kot sta krizelefantinski kip Zevsa v Zevsovem templju v Olimpiji in Atena na Partenonu v Atenah, ki sta bila več kot 40 metrov visoka. Banister Fletcher, pp. 119-121
Religija in filozofija
Religija antične Grčije je bila oblika narave čaščenja, ki je zrasla iz prepričanja zgodnejših kultur. V primerjavi z njimi človek ni bil več razumljen, kot da ga ogroža narava, ampak kot njen vzvišeni izdelek. Naravni elementi so bili poosebljeni kot bogovi v povsem človeški obliki in zelo človeškega vedenja.
Mislili so, da je dom bogov Olimp, najvišja gora v Grčiji. Najpomembnejša božanstva so bila: Zevs, vrhovni bog in vladar neba; Hera, njegova žena in boginja zakonske zveze; Atena, boginja modrosti; Pozejdon, bog morja; Demetra, boginja zemlje; Apolon, bog sonca, prava, razuma, glasbe in poezije; Artemida, boginja lune, lova in puščav; Afrodita, boginja ljubezni; Ares, bog vojne; Hermes, bog trgovine in medicine; Hefajst, bog ognja in kovine, in Dioniz, bog vina in plodonosnih rastlin. Častili so jih tako kot mnoge druge dejavnosti v skupnosti in na prostem. Do 600 pred našim štetjem so bogove pogosto predstavljali veliki kipi in zanje je bilo treba zagotoviti stavbo, v kateri bi lahko vsak od njih bival. To je privedlo do razvoja templjev. Donald E. Strong, pp. 35-36
Stari Grki so red dojemali v vesolju in po drugi strani so uporabljali red in razum pri svojih stvaritvah. Njihova humanistična filozofija je dala človeštvo v središče stvari in spodbujala red v družbi in razvoj demokracije. Ob istem času so začeli spoštovati človekov razum, spodbujali strast za raziskovanje, logiko, izzive in obvladovanje problemov. Arhitektura starih Grkov in zlasti tempeljska arhitektura sta odgovor na te izzive strasti za lepoto ter za red in simetrijo, ki je posledica nenehnega iskanja popolnosti, ne pa enostavne uporabe vrste delovnih postopkov.
Arhitekturne značilnosti Zgodnji razvoj Med arhitekturo prejšnje mikenske in minojske kulture ter te starogrške so jasne razlike, tehnike in razumevanje njunega sloga so se izgubili, ko sta civilizaciji propadli.
Mikenska umetnost je označena s svojimi krožnimi strukturami in stožčastimi kupolami s ploskimi temelji, konzolnimi tečaji. Ta arhitekturna oblika se ni prenesla v arhitekturo antične Grčije, vendar se je ponovno pojavila približno 400 pred našim štetjem v notranjosti velikih monumentalnih grobnic, kot je Lev iz grobnice v Knidu (okoli 350 pred našim štetjem). Malo je znano o mikenski leseni ali stanovanjski arhitekturi in vse nadaljnje tradicije bi lahko v zgodnjih stavbah uporabljali Dorci.
Minojska arhitektura Krete je bolj uporabljala nosilce in preklade kot kultura antične Grčije. Uporabljali so lesene stebre z velikimi kapiteli, toda stebri so zelo drugačni od dorskih stebrov, ozki so na dnu in se razpirajo navzgor. Najzgodnejše oblike stebrov v Grčiji so se razvile neodvisno. Kot pri minojski arhitekturi je antična grška stanovanjska arhitektura osredotočena na odprt prostor ali dvorišče, obdano s stebriščem. Ta oblika je prilagojena gradnji hipostilnih dvoran v večjih templjih. Razvoj, ki je zajel arhitekturo, je bil predvsem v javnih stavbah, predvsem templjih, ne pa v veliki stanovanjski arhitekturi, ki se je razvila na Kreti.
Vrste zgradb
Domovi Grška beseda za družino ali gospodinjstvo, oikos, je tudi ime za hišo. Hiše so bile različne. Verjetno so mnoge zgodnje hiše enostavne zgradbe z dvema prostoroma z odprto verando (pronaos), nad katero se je širil nizek poševen zatrep ali pediment. Ta oblika naj bi prispevala k tempeljski arhitekturi.
Zidovi mnogih hiš so bili zgrajeni iz lesa ali glinene opeke, posušene na soncu, napolnjene z vlaknastim materialom, kot je slama ali morske alge, ometani z glino ali blatom, hiše so imele kamnite temelje, ki so zaščitili ranljivejše elemente pred vlago. Strehe so bile verjetno slamnate z napuščem, ki je visel prek zidu. Veliko večje hiše, kot so bile na Delosu, so bile zgrajene iz kamna in so bile ometane. Kritina za tako hišo so bile ploščice. Hiše bogatih so imele na tleh mozaik in kazale klasičen slog.
Številne hiše ob širokih prehodih (pasta), ki so potekali vzdolž hiš, so bile na eni strani odprte na majhno dvorišče zaradi svetlobe in zraka. Večje hiše so imele popolnoma razvito peristilno dvorišče v sredini s prostori, razporejenimi okoli njega. Nekaj hiš je imelo tudi nadstropje, ki se zdi, da je bilo namenjeno ženskam v družini. Banister Fletcher, pp 151-153
Mestne hiše so bile zgrajene druga ob drugi in razdeljene v manjše bloke z ozkimi ulicami. V prostorih proti ulici so bile včasih trgovine. Mestne hiše so bile navznoter obrnjene z velikimi odprtinami na osrednje dvorišče in ne na ulico.
Javne zgradbe