Grški tempelj (starogrško nαός, naós 'bivališče, dom', pomensko različno od latinske besede templum), je bil zgradba, ki so ga zgradili za kipe antičnih grških božanstev v grških svetiščih. Žrtvovanje in obredi, posvečeni posameznemu božanstvu, so se odvijali zunaj njih. Templji so se pogosto uporabljali za shranjevanje votivnih daritev in so najpomembnejša in najbolj razširjena vrsta zgradbe v starogrški arhitekturi. V helenističnih kraljestvih jugozahodne Azije in severne Afrike so zgradili stavbe za izpolnjevanje naloge templja, a so pogosto še naprej sledili lokalnim tradicijam. Tudi tam, kjer je viden grški vpliv, take strukture običajno ne veljajo za grške templje. To velja na primer za grško-partske in baktrijske templje ali ptolemajske, ki so se zgledovali po egipčanski tradiciji. Večina grških templjev je bila astronomsko usmerjena. Francis Penrose, (communicated by Joseph Norman Lockyer), The Orientation of Greek Temples, Nature, v.48, n.1228, May 11, 1893, pp.42-43
Splošno
Med 9. in 6. stoletjem pred našim štetjem so se stari grški templji razvili iz majhnih struktur, zgrajenih iz nežgane opeke, v dvoprostorne veličastne stavbe s kolonado na vseh straneh, pogosto višine več kot 20 metrov (brez strehe). Slogovno so prevladovali regionalno značilni arhitekturni slogi (redi). Medtem ko so najprej razlikovali med dorskim in jonskim slogom, je tretja možnost nastala v poznem 3. stoletju pr. n. št. s korintskim redom. Razvili so množico različnih tlorisnih načrtov, ki jih je bilo mogoče kombinirati glede na različne naročnike. Od 3. stoletja pred našim štetjem je gradnja velikih templjev postala manj pogosta; po krajšem razcvetu v 2. stoletju pr. n. št. je gradnja v 1. stoletju pred našim štetjem skoraj v celoti prenehala. Na novo so se gradile le manjše strukture, medtem ko so starejše templje obnovili ali dokončali.
Grški templji so bili zasnovani in izdelani v skladu s predpisanimi sorazmerji, večinoma določenimi z nižjim premerom stebrov ali z velikostjo ravni temeljev. Skoraj matematična strogost tako zasnovanih osnovnih modelov je bila izpopolnjena z optičnimi izboljšavami. Kljub še vedno razširjeni idealizirani podobi so bili grški templji poslikani, tako da so bile svetle rdeče in modre barve v nasprotju z belim kamnom ali štukom. Bolj izdelani templji so imeli zelo bogato figuralno dekoracijo v obliki reliefov in pedimentnih skulptur. Za gradnjo templjev so običajno poskrbela in jih financirala mesta ali uprave svetišč. Posamezniki, zlasti helenistični vladarji, so sponzorirali take zgradbe. V poznem helenističnem obdobju je zmanjševanje bogastva skupaj s postopnim vključevanjem grškega sveta v rimsko državo, katerih uradniki in vladarji so prevzeli sponzorstvo, pripeljalo do konca gradnje grških templjev. Novi templji so zdaj pripadali tradiciji rimske arhitekture, ki jih je kljub grškim vplivom namenila različnim ciljem, in sledila različnim estetskim načelom.
Razvoj
Izvor
Mikenski megaron (od 15. do 13. stoletja pr. n. št.) je bil predhodnik kasnejših arhaičnih in klasičnih grških templjev, vendar so v grškem temnem obdobju zgradbe postale manjše in manj veličastne. https://myportal.bsd405.org/personal/beckere/art910/Shared%20Documents/Art%20History.pptx .http://muellercain.weebly.com/uploads/1/6/2/0/16208714/minoan_and_mycenaean_civilization_comparison_lesson.pdf . Osnovna načela za razvoj grške tempeljske arhitekture imajo korenine med 10. in 7. stoletjem pred našim štetjem. V najpreprostejši obliki kot naos je bil tempelj preprosto pravokotno svetišče s štrlečimi stranskimi stenami (anta), ki je sestavljala majhno verando. Do 8. stoletja pred našim štetjem so obstajale tudi apsidne strukture z več ali manj polkrožnimi hrbtnimi zidovi, vendar je pravokotna oblika prevladala. Z dodajanjem stebrov tej majhni osnovni strukturi so Grki sprožili razvoj in raznovrstnost svoje tempeljske arhitekture.
Tempelj v Istmiji, posvečen Pozejdonu, ki je bil zgrajen leta 690–650 pr. n. št. v Korintski ožini, je bil morda prvi pravi arhaični tempelj s svojo veličastno velikostjo, masivno kolonado stebrov in s strešno kritino, ki se je razlikoval od sodobnih stavb.
Lesena arhitektura: zgodnji arhaik
Prvi templji so bili večinoma iz nežgane opeke (čerpič), opeke in marmorne strukture na kamnitih temeljih. Stebri in ogredje so bili leseni, vratne odprtine in ante so bile zaščitene z lesenimi deskami. Opečne stene so bile pogosto okrepljene z lesenimi stebri v obliki pollesenih konstrukcij. Strehe so bile strme in krite s slamo. Elementi te preproste in jasno strukturirane lesene arhitekture so bili izdelani po vseh pomembnih načelih oblikovanja, ki so določala razvoj grških templjev v stoletjih.
Ob koncu 7. stoletja pred našim štetjem so se velikosti teh preprostih struktur precej povečale. Heinrich Drerup: Griechische Baukunst in geometrischer Zeit. Göttingen 1969. Tempelj C pri Termonu v Ajtoliji je prvi hekatompedon, dolg 30 m. Ker tehnično ni bilo mogoče premoščati večjih razpetin, so ti templji ostali zelo ozki, široki 6 do 10 metrov.
Da bi bil poudarjen pomen kultnega kipa in stavbe, je bil naos opremljen z nadstreškom, ki so ga podpirali stebri. Nastali niz portikov, ki so obkrožali tempelj na vseh straneh (peristaza), je bil uporabljen izključno pri templjih v grški arhitekturi Heinrich Drerup: Zur Entstehung der griechischen Ringhalle. In: Nikolaus Himmelmann-Wildschütz & Hagen Biesantz (eds.): Festschrift für Friedrich Matz. Mainz 1962, p. 32-38..
Kombinacija templja s portiki (ptera) na vseh straneh je postavila nov estetski izziv za arhitekte in pokrovitelje: zgradbe je bilo treba zgraditi, da jih je mogoče gledati z vseh smeri. To je pripeljalo do razvoja peripterja s frontalnim pronaosom, ki je bil podoben razporeditvi na zadnji strani stavbe opistodom, ki je postal potreben zaradi popolnoma estetskih razlogov.
Uvajanje kamnite arhitekture: arhaik in klasično obdobje
Po ponovni uvedbi kamnite arhitekture so se bistveni elementi in oblike vsakega templja, kot so število in vrst stebrov, v grški antiki stalno spreminjali.
V 6. stoletju pr. n. št. je jonski Samos razvil dipter z dvojno kolonado kot drugo možnostjo enojnemu peripterju. Ta zamisel je bila kasneje preslikana v Didimi, Efezu in Atenah. Med 6. in koncem 4. stoletja pred našim štetjem so zgradili nešteto templjev. Skoraj vsak polis, vsaka kolonija je imela enega ali več. Obstajajo tudi templji zunaj mestnih območij in v velikih svetiščih, kot sta Olimpija in Delfi.
Opazna sprememba oblike označuje iskanje usklajene oblike vseh arhitekturnih elementov: preprostejše zgodnje oblike, ki so bile pogosto grobe in nerodne, so se razvile do estetske popolnosti in izpopolnitve kasnejših struktur; od preprostega eksperimentiranja do stroge matematične zapletenosti tlorisov in nadgradenj.
Nazadovanje gradnje grških templjev: helenistično obdobje
Od zgodnjega helenističnega obdobja naprej je grški peripterski tempelj izgubil velik pomen. Z redkimi izjemami je klasična zgradba templja prenehala v helenistični Grčiji in v grških kolonijah Magne Graecie. Le zahodno od Male Azije je ohranjal nizko raven tempeljske gradnje še v 3. stoletju pred našim štetjem. Gradnja velikih projektov, kot sta Apolonov tempelj pri Didimi blizu Mileta in Artemidin tempelj v Sardah, niso napredovali.
V 2. stoletju pred našim štetjem je oživela tempeljska arhitektura vključno s peripterskimi templji. To je deloma posledica vpliva arhitekta Hermogena iz Priene, ki je praktično in s teoretičnim delom ponovno opredelil načela gradnje jonskih templjev Ralf Schenk: Der korinthische Tempel bis zum Ende des Prinzipats des Augustus. Internationale Archäologie Vol. 45, 1997, p. 41-47.. Istočasno so vladarji različnih helenističnih kraljestev zagotavljali obsežne finančne vire. Njihova samozadostnost, tekmovalnost, želja, da stabilizirajo svoja področja vpliva in naraščajoče spore z Rimom (deloma na kulturnem področju), so sprostile veliko energije za oživitev kompleksne arhitekture grškega templja. Klaus Bringmann & Barbara Schmidt-Dounas: Schenkungen hellenistischer Herrscher an griechische Städte und Heiligtümer. Historische und archäologische Auswertung. Ed. by Hans von Steuben & Klaus Bringman. Akademie Verlag Berlin, Berlin 2000. V tej fazi so se v južni Aziji, Egiptu in severni Afriki razširili grški templji.
Toda kljub takim primerom in dobrim razmeram, ki sta jih povzročala gospodarska rast in visoka stopnja tehničnih inovacij v 3. in 2. stoletju pred našim štetjem Astrid Schürman: Griechische Mechanik und antike Gesellschaft. Stuttgart 1991, p. 5., je helenistična verska arhitektura večinoma dala množico majhnih templjev ante in stebrišča, pa tudi majhna svetišča (naiski). Slednje so postavljali na pomembnih krajih, na trgih, v bližini izvirov in ob cestah od arhaičnega obdobja in so postala zelo razširjena. Ta omejitev na manjše strukture je pripeljala do razvoja posebne oblike, psevdoperipterja, ki uporablja zapletene stebre vzdolž zidov cele, da bi ustvaril iluzijo peripterskega templja. Zgodnji primer je tempelj L v Epidavru, ki mu sledijo številni ugledni rimski primeri, kot je Maison Carrée v Nîmesu. Hans Lauter: Die Architektur des Hellenismus. Wiss. Buchges., Darmstadt 1986, p. 180-194; Gottfried Gruben: : Die Tempel der Griechen. Hirmer, München 2001 (5th edn.), p. 33-44.
Konec gradnje grških templjev: rimska Grčija
V začetku 1. stoletja pr. n. št. so mitridatske vojne privedle do sprememb v arhitekturni praksi. Vlogo sponzorja so vse bolj prevzemali rimski upravniki iz vzhodnih provinc Friedemann Quaß: Die Honoratiorenschicht in den Städten des griechischen Ostens. Untersuchungen zur politischen und sozialen Entwicklung in hellenistischer und römischer Zeit. Stuttgart 1993., ki so redko pokazali svojo velikodušnost za gradnjo templjev Klaus Tuchelt: Frühe Denkmäler Roms in Kleinasien. 23. Beiheft Mitteilungen des Deutschen Archäologischen Instituts Abteilung Istanbul. 1979, p. 119-122.. Kljub temu so bili v tem času postavljeni nekateri templji, npr. Afroditin tempelj pri Afrodiziji. Charlotte Roueché & Kenan T. Erim (Hrsg.): Aphrodisias Papers: Recent Work on Architecture and Sculpture. In: Journal or Roman Archaeology. Supplementary series Vol. 1. 1990, p. 37 ff.
Z uvedbo principata je bilo zgrajenih tudi nekaj novih stavb, večinoma templjev za cesarski kult ali rimska božanstva, npr. Jupitrov tempelj pri Baalbeku. Čeprav so še vedno gradili nove templje grških božanstev, npr. za boginjo Tihe v kraju Selge, so običajno sledili kanoničnim oblikam rimskega imperialnega arhitekturnega sloga ali ohranjali lokalne negrške značilnosti, kot je tempelj v Petri ali Palmiri. Naraščajoča romanizacija vzhoda je pomenila konec grške tempeljske arhitekture, čeprav se je delo nadaljevalo in so bile dokončane nedokončane velike strukture še v poznem 2. stoletju n. št.
Opuščanje in spreminjanje templjev: pozna antika
Ukazi Teodozija I. in njegovih naslednikov na prestolu rimskega cesarstva, ki prepovedujejo poganske obrede, so povzročili postopno zapiranje grških templjev ali njihovega preoblikovanja v krščanske cerkve.
Tako se je končala zgodovina grškega templja, čeprav so se mnogi od njih še dolgo uporabljali. Na primer atenski Partenon, ki je bil prvič ponovno spoznan kot cerkev, se je po osmanski osvojitvi spremenil v mošejo in ostal strukturno nepoškodovan do 17. stoletja. Samo nesrečna beneška topovska krogla v zgradbi, ki je bila nato uporabljena za shranjevanje smodnika, je uničila večji del tega pomembnega templja več kot 2000 let po njegovi izgradnji.
Zgradba
Skladno s kanonom so v stoletjih grški templji ohranjali enako osnovno strukturo. Grki so uporabili omejeno število prostorov, ki so vplivali na tloris, in arhitekturnih členov, ki so določali višino.