V grški mitologiji je satir Marsias (grško Μαρσύας) osrednja figura v dveh zgodbah, ki vključujeta smrt: v eni je našel piščal (avlos), ki jo je Atena zavrgla, ker je ugotovila, da ji pihanje zmaliči obraz, in nanjo igral;The folk of Celaenae held "that the Song of the Mother, an air for the flute, was composed by Marsyas", according to Pausanias (x.30.9).</ref> v drugi je izzval na tekmovanje samega Apolona, igralca na liro. Apolon je poraženca privezal na drevo in živega odrl. V antiki literarni viri pogosto poudarjajo hubris (napuh, prevzetnost, oholost) Marsia in pravičnost njegove kazni.
Marsias je bil častilec Ree/Kibele. Njegove zgodbe so se odvijale v mestu Kelajne v Frigiji (danes mesto Dinar v Turčiji) ob glavnem izviru reke Meander (Menderes).The river is linked to the figure of Marsyas by Herodotus (Histories, 7.26) and Xenophon (Anabasis, 1.2.8).
Marsias naj bi bil sin glasbenika Olimpa (sin Herakleja in Evboje, hči Tespisa) ali Ojagra ali Hiagnisa.Hyagnis (Greek: Ὑάγνις, gen.: Ὑάγνιδος or Ἄγνις) je bil mitski glasbenik iz Frigije, izumitelj avlosa. Hyagnis je bil tudi eden od treh mitoloških frigijskih glasbenikov (skupaj z Marsiom in Olimpom), katerim so stari Grki pripisali izum frigijske lestvice v glasbi(see Anthi Dipla:2001). Olimp je bil lahko tudi sin Marsia ali njegov učenec.
Najdba avlosa
Marsias je bil mojster igranja na avlos. Po zgodbi je našel glasbilo na tleh, kamor ga je odvrgla Atena, ker so se drugi bogovi norčevali, da ji je med igranjem otekel obraz. Telestes, pesnik iz 5. stoletja, je dvomil, da bi bila deviška Atena tako nečimrna Telestes, Fr. 805, quoted in Deipnosophistae, vendar pa je v 2. stoletju n. št. na sami Atenski akropoli popotnik Pavzanias videl "kip Atene, ki je napadla silena Marsia, ko je pobiral avlos, ki ga je boginja želela trajno zavreči".Pausanias, i.24.1.
Marsias in Apolon Apolon je sprejel izziv, a z zagotovilom, da lahko zmagovalec s poražencem naredi, kar hoče. Tekmovanje so ocenjevale Muze in odločile, da Apolon lepše igra. Marsiu je naložil hudo trpljenje, živega je odrl v bližini kraja Kelajne, saj je podvomil v božjo premoč. Apolon je nato njegovo kožo obesil na borovec v bližini jezera Avlokren (turško Karakuyu Gölü), ki ga je Strabon opisal kot jezero, polno trsja, iz katerega so nastale piščali.Strabo, Geography xii.8.15; Hazlitt, The Classical Gazetteer s.v. "Aulocrene lac." Diodor Sicilski je menil, da se je Apolon pokesal zaradi nasilnega dejanja in je za nekaj časa opustil igranje na svojo liro Diodorus, Library of History v.75.3.. Károly Kerényi je zapisala, da je Marsiova "koža kosmata: torej kazen ni bila tako zelo kruta, če se domneva, da je bila živalska koža Marsia le maska".Karl Kerenyi, The Gods of the Greeks 1951:179. Klasični Grki se niso zavedali takih šamanističnih prizvokov, a odiranje Marsiasa je postala priljubljena tema v slikarstvu in kiparstvu. Njegovi bratje, nimfe, bogovi in boginje so žalovali za njim in po Ovidovih Metamorfozah je iz njihovih solz nastala reka Marsias v Frigiji, ki je pritok Meandra blizu mesta Kelajne. Herodot je zapisal, da je odrta Marsiasova koža še vedno tam Herodotus, Histories vii.26.3., Ptolemaj Hefastijon pa: "Na Apolonovem festivalu kože vseh žrtev, ki so bile odrte, ponudijo bogu."Ptolemy Hephaestion, New History iii, summarised by Photios I Constantinople, Myriobiblon 190. Platon je menil, da je bil iz kože izdelan vinski meh.Plato, Euthydemus, 285c.
Obstaja več različic. Po Higinu je Marsias zmagal po prvem krogu, nato je Apolon obrnil svojo liro navzdol in odigral isto melodijo. Z avlosom Marsias tega ni mogel. Po drugi različici je bil Marsias poražen, ko je Apolon tudi zapel ob liri. Marsias je nasprotoval in trdil, da je treba spretnosti primerjati z instrumentom, ne z glasom. Vendar pa je Apolon odgovoril, da je Marsias, ko je pihal v cevi, počel skoraj isto kot on. Muze so podprle Apolona in je zmagal.The two most elaborated accounts are in two mythographers of the 2nd century CE, Hyginus (Fabulae, 165) and Pseudo-Apollodorus Bibliotheke (i.4.2); see also Pliny's Natural History 16.89.
Ovid se je dvakrat dotaknil Marsiove teme: ko na kratko pripoveduje zgodbo v Metamorfozah, verzi 383–400, v katerih se osredotoča na solze, ki so povzročile nastanek reke Marsias, in nanj namiguje v epskih pesnitvah Fasti, verzi 649–710, v katerih se pesnik osredotoča na avlos in vlogo glasbenika namesto na Marsia, čigar ime ni omenjeno.
Pametni Marsias Ošabni Marsias v ohranjenih literarnih virih zasenči pametnega Marsia, kot je ugotovil grški zgodovinar Diodor Sicilski, ki občuduje Marsia zaradi njegove pameti in samonadzora, ne pa zaradi lastnosti, ki so jih Grki videli v navadnih satirih. V Platonovem Simpoziju,Symposium 215.b-c. ko Alkibiad primerja Sokrata z Marsiom, je ta vidik pametnega satira poudarjen. Jocelyn SmallJocelyn Penny Small, Cacus and Marsyas in Etrusco-Roman Legend (Princeton University Press) 1962:68. v Marsiu prepozna umetnika, ki je dovolj velik, da izzove boga, ki ga je mogoče premagati samo s prevaro. V bližini rimskega foruma je stal kip Marsia kot modrega, starega silena.<ref>Pliny, 34.11; Horace, Satires 1.6.119-21; noted by Niżyńska 2001:157.
Prerokba in svoboda govora v Rimu Za Rimljane je bil Marsias izumitelj prerokovanjaN.M. Horsfall, reviewing Cacus and Marsyas in Etrusco-Roman Legend by Jocelyn Penny Small (Princeton University Press, 1982), in Classical Review 34 (1984) 226–229, vehemently rejects Marsyas's connection with augury, but this is a minority view. in zagovornik svobode govora (parezija, παρρησία) in govorjenja resnice v politiki. Najzgodnejša znana predstavitev Marsia v Rimu je bila vsaj 300 let v Rimskem forumu blizu komicij ali v njih (comitium), to je bila skupščina ali zbor državljanov.Elaine Fantham, "Liberty and the Roman People," Transactions of the American Philological Association 135 (2005), p. 221; on assemblies of the people, see William Smith, Dictionary of Greek and Roman Antiquities, Bill Thayer's edition at LacusCurtius, "Comitia." Bil je prikazan kot silen, ki nosi vinski meh na levi rami in dviga desno roko. Kip je bil indicium libertatis, simbol svobode, povezan je bil z demonstracijami plebsa ali navadnih ljudi. Pogosto so ga uporabljali kot nekakšen kiosk, na katerem je bil objavljen povzetek govorov.Maurus Servius Honoratus, ad Aeneidos 3.20; T.P. Wiseman, "Satyrs in Rome? The Background to Horace's Ars Poetica, "Journal of Roman Studies 78 (1988), p. 4; Elaine Fantham, "Liberty and the Roman People," Transactions of the American Philological Association 135 (2005), p. 227; Ann L. Kuttner, "Culture and History at Pompey's Museum," Transactions of the American Philological Association 129 (1999), pp. 357–358.
Marsias je bil Dionizov ali Bakhusov zastopnik, ki so ga Rimljani enačili s svojim bogom vina in veselja z imenom Liber, ki je bil eno od treh božanstev aventinske triade skupaj s Cerero in Libero (grška Perzefona). Ti bogovi so bili pomembni za dobro počutje plebsa. Svoboda, ki jo je predstavljala ekstaza dionizijskega čaščenja, je imela v Rimu politični pomen kot libertas (rimska boginja in utelešenje svobode), in je razlikovala svobodne ljudi od zasužnjenih. Liberalia, praznik 17. marca v čast Liberu, je bil čas svobodnega govora, kot je zapisal pesnik in dramatik Gnej Nevij: "Na liberalskih igrah imamo svoboden govor."Rather alliteratively: libera lingua loquimur ludis Liberalibus. Nevij je bil priprt zaradi svojih zmerljivk proti moči.T.P. Wiseman, Roman Drama and Roman History (University of Exeter Press, 1998), passim, raziskuje povezave med Marsiom, aventinsko triado, "plebsom", liberalio in svobodnim govorom. Za podrobnejšo razpravo o tem glej Harold B. Mattingly, Naevius and the Metelli, Historia 9 (1960) 414–439. Marsyas je naslov dela rimskega pisca iger Luciusa Pomponiusa, verjetno satire, 2. st. pr. n. št.
Marsias je včasih veljal za kralja in sodobnika Favna, ki ga je Vergilij predstavil kot domačega italijanskega vladarja v obdobju Eneja. Servij v svojem komentarju k Eneidi pravi, da je Marsias poslal Favnove odposlance, ki so Italijanom pokazali načine prerokovanja.Servius, ad Aen. 3.59; T.P. Wiseman, "Satyrs in Rome?" Journal of Roman Studies 78 (1988), pp. 2–3 and p. 11, note 91, with additional sources on Marsyas p. 4, notes 26–28. Plebejska družina Marcia (ena najstarejših in najplemenitejših družin v starodavnem Rimu) je trdila, da so potomci Marsia. Gaj Marcij Rutil, prvi plebejski diktator, je financiral kip, ki je stal na rimskem forumu najverjetneje leta 294 pr. n. št., ko je postal prvi plebejski cenzor in dodal ime Censorinus k priimku.Robert Morstein-Marx, Mass Oratory and Political Power in the Late Roman Republic (Cambridge University Press, 2004), p. 99 online. Marsij Rutil je bil tudi med prvimi plebejskimi avguri (svečenik, ki iz ptičjega leta napoveduje usodo), ki so ga leta 300 kooptirali v kolegij (collegium), tako je bil mitičen učitelj primerna oseba, ki ga je zastopala.T.P. Wiseman, "Satyrs in Rome?" Journal of Roman Studies 78 (1988), p. 4. The Marcii also claimed descent from Ancus Marcius. Morstein-Marx comments that the attribution of the statue to Marcius Rutilus Censorinus "is attractive, but perhaps over-bold" (Mass Oratory and Political Power, p. 99).
Leta 213 pr. n. št., dve leti po enem najhujših vojaških porazov v zgodovini v bitki pri Kanah, je bil Rim v strahu, ki je povzročil čezmerno religioznost. Senat, ki je bil zaskrbljen, da bodo njegovo avtoriteto prevzeli "preroki in žrtve", je začel načrtovati zatiranje. Med zaplenjeno literaturo je bilo "verodostojno" prerokovanje, ki je pozivalo k ustanovitvi iger v grškem slogu Apolona, ki bi jih nadzirali senat in izvoljeni uradniki. Prerokba je bila pripisana Gneju Marsiu, Marsiovemu potomcu. Igre so bile pravilno izpeljane, toda Rimljanom niso prinesle zmage pri nadaljevanju vojn s Kartažani, dokler niso upoštevali druge prerokbe in začeli častiti frigijsko Veliko mater, za katero naj bi pesem napisal Marsias; pesem je bila izredno pomembna, saj so jo priznali tudi Frigijci, da jih je zaščitila pred napadalci. Odnosi moči med Marsiom in Apolonom so kazali stalen boj med elito in navadnimi ljudmi, ki so jih politično imenovali optimates in populares. V tem obdobju so zaprli Nevija zaradi svobode govora.T.P. Wiseman, Roman Drama and Roman History (University of Exeter Press, 1998).
Drugi potomec Marcija Rutila L. Marcij Censorini je izdal kovance, na katerih je Marsiov kip, ko je na kolegiju svečenikov izbruhnila politična polemika med Sulovo državljansko vojno leta 80 pr. n. št. Na kovancu ima Marsias frigijsko kapo ali pilej, simbol svobode.Robert J. Rowland, Jr., "Numismatic Propaganda under Lucius Cornelius Cinna," Transactions and Proceedings of the American Philological Association 97 (1966), p. 417. Ta Marcij Censorini je ubil Sulo in njegovo glavo razstavil zunaj Palestrine. Sulov zakonski program je skušal omejiti moč ljudstva, zlasti pooblastila plebejskih tribunov. in ponovno vzpostaviti prevlado senata in privilegijev patricijev.Ronald T. Ridley, "The Dictator's Mistake: Caesar's Escape from Sulla", Historia 49 (2000), p. 220.