Rockwell Commander 112, 114 (ICAO oznaka: AC11) je ameriško štirisedežno visoko zmogljivo nizkokrilno enomotorno letalo, ki ga je razvila družba North American Rockwell (kasneje Rockwell International). Predstavljen leta 1972, močnejšo različico Rockwell Commander 114 so predstavili leta 1976 z 260 BHP IO-540. Commander je bil razvit kot udobno in prostorno potovalno letalo v konkurenci: Beechcraft Bonanza, Mooney M20, Piper Comanche in Piper Saratoga. Kabina je široka 47 palcev (1,194 m) in visoka 49 palcev (1,245 m), velja za zasnovo z najbolj prostorno kabino enomotornega 4 sedežnega letala iz tega obdobja (za primerjavo P28R ima dimenzije 41 palcev krat 38 palcev), ki je bližja dvomotornim letalom kot drugim enomotornim. Letalo ima elegantni videz ter vrata iz obeh strani. Proizvodnja je bila ustavljena leta 1980 in tipska licenca prodana Gulfstream-u, ki ni pričel proizvodnje enomotornih letal in je leta 1988 prodal pravice Randallu Greenu, ki je ustanovil CAC Commander Aircraft Company za podporo obstoječim letalom in izdelavo novih letal. Leta 1992 je družba CAC Commander Aircraft Company pričela s proizvodnjo z izboljšanim modelom Commander 114B. Proizvodnja je bila ustavljena leta 2002 zaradi stečaja. Med leti 2005 in 2012 je rezervne dele proizvajala družba: CPAC Commander Premier Aircraft Corporation, katera je tudi trenutna lastnica certifikata. Vse skupaj je bilo narejenih 1490 letal od tega 184 v letih 1992-2002.
Razvoj
Originalna zasnova
Leta 1970 je divizija Aero Commander korporacije North American Rockwell razvijala novo konstrukcijo letala, ki bi pokrival potrebe od štiri sedežnega enomotornega letala s fiksnim podvozjem do dvomotornega šest sedežnega letala z uvlačljivim podvozjem. Prvi produkt tega programa sta bila dva prototipa Commander 111: štiriseda z fiksnim podvozjem in Commander 112: štirised z uvlačljivim podvozjem. Družba se je odločila, da bodo v proizvodnjo uvedli samo letalo Commander 112 z uvlačljivim podvozjem.
Letalo je imelo sodoben videz in veliko kabino, ki ga je ločila od starejših modelov, kot sta Piper Cherokee Arrow in Beechcraft Bonanza ter Mooney M20.
Eden od kritikov je zapisal:
Prototip letala Commander 112 je strmoglavil, ker je med testiranjem odpovedal rep, kar je privedlo do preoblikovanja repnih površin in dodatne okrepitve repa. Prav tako je privedlo do konstrukcijskih sprememb, ki so še dodatno povečale težo letala. Zaradi tega je bil prototip Commander 112 resno podhranjen, poganjal ga je karburatorski motor Lycoming O-360 z močjo 180 BHP (134 kW).
Zasnova letala je bila narejena v skladu z novimi standardi certifikacije FAR 23 za lahka letala s poudarkom na odzivu na sunke in predvidevanjem utrujenosti materiala. Pri zasnovi so v celoti bili upoštevni ti novi certifikacijski standardi, kar je Rockwell močno oglaševal pri trženju. Na žalost je ta težka zasnova precej vplivala tudi na zmogljivosti in kljub čistim linijam je bil originalni Commander 112 nekoliko počasnejši od podobnih letal, kot je Piper Arrow, ki je bil narejen po starih ohlapnejših standardih.
Vse rekonstrukcije so odložile dobavo prvega serijskega letala pozno v leto 1972. Serijski Commander 112 je imel injektorski motor IO-360 z močjo 200 BHP (149 kW). Tudi pri tem motorju je bilo splošno mnenje pilotov, da je bilo letalo podhranjeno z močjo. Večja težava je še bila z kompozitnimi vrati iz steklenih vlaken, ki se niso dobro prilegala in so puščala ter so se rada odprla med letenjem. Leta 1974 po 123 serijsko proizvedenih letalih je bilo narejenih cel kup modifikacij pri osnovnem modelu 112.
Commander 112A je bil predstavljen leta 1974, ki je predstavljal modificiran model 112. Nova vrata so bila aluminijasta, kar je še dodatno prispevalo k teži ampak je bil nivo hrupa nižji. Krilo je bilo rekonstruirano za večjo količino goriva iz standardnih 48 USGal na opcijskih 68 USGal in povečano maksimalno vzletno težo za 100 lb na 2650 lb. To je bila najbolj proizvajana varianta modela 112 saj so ga naredili v 364 primerkih.
Commander 112TC je bil predstavljen leta 1976 z prisilno polnjenim karburatorskim Lycoming TO-360 in 210 BHP ter povečano maksimalno vzletno težo na 2850 lb. Model 112TC je imel večji razpon kril za 810 mm in je lahko letel na 20 000 ft do 160 vozlov. Težava modela 112TC je bila, da je vertikalna hitrost vzpenjanja nizka in je lahko dosegel optimalno višino križarjenja samo na dolgih poletih. Narejenih je bilo 108 letal.
Commander 112B je bil predstavljen leta 1977 z povečanim razponom kril iz modela 112TC, kar mu je vzdignilo maksimalno vzletno težo na 2800 lb in mu dalo uporabne teže 1000 lbs (454 kg). Narejenih je bilo 46 letal. Proizvodnja modela 112B se je končala leta 1979.
Commander 112TCA "Alpine" je imel novo avioniko s triosnim avtopilotom. Ta je ponudil malo več zmogljivosti kot prvotni 112TC in je bil dražji. Narejenih je bilo 160 letal. Model je ostal v proizvodnji do leta 1980.
Model 114 Commander 114 je bil predstavljen leta 1976 z atmosferskim šestvaljnim Lycoming IO-540 in 260 BHP. Namen modela 114 je bil odpravit pomankljivosti Commanderja 112, predvsem podhranjenost po moči. Commander 114 je ponujal boljši motor za to konstrukcijo letala in je nudil približno isto hitrost kot Turbo 112TC ampak že pri nižjih višinah in dodatno zalogo moči, kar mu je dalo boljšo vertikalno hitrost vzpenjanja. To je bila najbolj proizvajana varianta saj so ga naredili v 460 primerkih.
Model Commander 114A "Gran Turismo" je leta 1979 ponujal nov propeler s tremi lopaticami in večjo maksimalno vzletno težo 3.250 lb (1.474 kg). Model 114A je ostal v proizvodnji do leta 1980. Narejenih je bilo 41 letal.
Modela 112TCA in 114A sta ostali v proizvodnji do leta 1980, ko je Rockwell ustavil proizvodno linijo s približno 1300 dostavljenimi različnimi modeli letal Commander.
Po koncu proizvodnje je Rockwell leta 1981 prodal licenco Aero Commander družbi Gulfstream American. Gulfstreama je zanimal le dvomotorni Turbo Commander in ni nadaljeval proizvodnje serije 112/114.
Leta 1988 je Gulfstream prodal pravice Randallu Greeneu, ki je ustanovil družbo Commander Aircraft Company za podporo obstoječim letalom in izdelavo novih letal. Model 114B Zasnova predhodnega letala 114A je bila dokaj obsežno posodobljena in ponovno certificirana kot Commander 114B leta 1992. Med spremembami so bili nov pokrov motorja, okrepitev zmaja letala, spremembe različnih dovodov zraka in nov propeler. Preko 2000 modifikacij je izboljšalo hitrost križarjenja za občutnih 8 vozlov (15 km / h; 9,2 mph), zaradi česar je bolj konkurenčen podobnim modelom drugih družb. Pomembnejše nadgradnje so bile izvedene v notranjosti, ki je prejela visoko kakovostno usnjeno oblazinjenje oblazinjenja, bralne svetilke, boljšo zvočno izolacijo in opcijsko zmogljivo klimatsko napravo. En kupec je to povzel kot "notranjost je nadvse prostorna in je bolj podobna luksuznemu avtomobilu".
Leta 1995 so dodali model 114TC, različico 114B s turbo polnjenim motorjem z močjo 270 BHP, predvsem za izboljšanje križarjenja na visoki nadmorski višini na nekaj več kot 200 vozlov (370 km / h; 230 mph). Podjetje je letalo tržilo predvsem na ne tradicionalnih trgih, in sicer med vodstvenimi Wall Streeta prek The Wall Street Journal, Forbes in Fortune ter na managerjih Bližnjega vzhoda, za katere je bil dodan izredno močan klimatski sistem.
V letih 2000-2002 so komercialno tržili Commanderja 114B in 114TC kot 115 in 115TC letalo je bilo še vedno certificirano kot model 114B. Ta letala so imela 90 USGal rezervoarje in novejšo avioniko. Proizvodnja se je končala leta 2002, potem ko je bilo zgrajenih 154 114B in turbo 114TC, ter okoli 30 letal Commander 115. Commander Aircraft Co. je bil likvidiran.
Med Leti 2005 in 2012 je CPAC Commander Premier Aircraft Corporation proizvajala izključno rezervne dele.
Modifikacije Jim Richards je kupil model Commander 114 letnik 1977 in ni bil navdušen nad njegovo zmogljivostjo ter začel iskati rešitev. Našel je motor Lycoming IO-580, ki je bil predstavljen leta 1997. Ta je približno enake velikosti kot IO-540 in le nekoliko težji, vendar ponuja 320 BHP, kar je bistven napredek v primerjavi z 260 BHP pri 114. Richards je ustanovil družbo Aerodyme Corporation za prodajo in servis predelave motorjev in propelerja ki mu ustreza. To modifikacijo imenujemo "Super Commander". Cena STC motor plus nov propeler znaša okoli $92,000.
Retrofitirane variante s sistemom proti zaledenitvi t.i. FIKI=flight into known icing conditions. Sistem ščiti prednje robove letala, vetrobran in propeler. To modifikacijo imenujemo "Commander FIKI". Cena STC FIKI in inštalacija znaša okoli $45,000.
Življenjska doba kril Certifikacija pod EASA CS-23 (FAR-23) zahteva življenjsko dobo kril, glede na tipski certifikat A12SO, so resursi sledeči: +Resursi kril (ure po A12SO)ModelŽivljenjska doba kril1126 945 ur112B8 878 ur112TC10 908 ur112TCA7 947 ur11419 284 ur114A14 812 ur114B14 812 ur114TC10 349 ur
Moduli letala
Krilo sličica|Rockwell Commander 112A 1975 msn:316, tipična bavna shema Commander ima nizko nameščenim glavno krilo (ang. low-wing monoplanoid) s površino 152 sq ft (≈ 14,1 m²) in razponom 32 ft 9 in (≈ 10 m). Krilo ima modificiran profil NACA serije 63 t.i. NACA 632415 Modified — to pomeni, da je osnovni NACA 63-series airfoil (63.2415), ki je bil prilagojen/“modified” za to letalo. Ta profil mogoča laminarni tok zraka na površini, kar znižuje upor in izboljša učinkovitost pri križarjenju. Profil se skozi razpon krila nekoliko spreminja (tipično je drugačna geometrija pri root-u in tip-u, za boljše krmarjenje in obnašanje pri pristanku/vzletu). Krilo ima dihedral 7°, ki prispeva k stabilnosti letala v letu še posebej pri nizkih hitrostih oziroma v turbolentnem zraku. Krilo geometriskega zvitja krila nima, ker je bilo razvito za hitro križarjenje in IFR letenje in ne za trening prevlečenega leta. Commander leti kot večje letalo, kot da je težji, kot je v resnici
Krilo je nameščeno nizko na trupu, kar izboljšuje preglednost iz kabine in prispeva k stabilnemu križarjenju. Krilo ima izrazit dihedral, ki izboljšuje stabilnost v pristranskih letenjih (roll stabilnost) in daje letalu mirnejše lastnosti v normalnem letenju. Glavni del podvozja se pospravi v krilo z v celoti aerodinamičnimi fairingi, kar zmanjša zračni upor in izboljša učinkovitost. Krilo je posebej zasnovano za stabilno križarjenje pri srednjih hitrosti in udoben let.
Kulturni vpliv Letala Commander AC11 variante 112 in 114 nastopajo v filmih:
The A-Team Ep. 00 : Mexican Slayride 1983-1987, Cartel 1990, Drop Zone 1994, CSI: Miami epizoda 2.21 Not Landing 2002-2012, Torchwood epizoda 1.10 Out of time 2006
Variante
111 North American Rockwell (1970) Fiksno pristajalno podvozje, 180 BHP Lycoming O-360 z uplinjačem, na 75% moči 120 vozlov, leto 1970, 2 prototipa
112 Rockwell Commander (1972-1980) Serijska varianta z uvlačljivim podvozjem, 200 BHP Lycoming IO-360 z injektorskim motorjem, ekonomična hitrost križarjenja na 55% moči 119 vozlov in hitrost pri 75% moči 135 vozlov, 48 USG, MTOM 2550 lbs, servisna višina 13 900 čevljev, leto 1972, 125 proizvedenih 112A Ojačana varianta 112 z povečano maksimalno vzletno težo na 2650 lbs, opcija 68 USG, leto 1974, 364 proizvedenih 112B Varianta 112A z dodatno povečano maksimalno vzletno težo, ekonomična hitrost križarjenja na 55% moči 128 vozlov in hitrost pri 75% moči 142 vozlov, MTOM 2800 lbs, 1979, 46 proizvedenih 112TC Varianta 112A s prisilnim polnjenem motorja, 210 BHP TO-360, opremljena z uplinjačem, servisna višina 20 000 čevljev, ekonomična hitrost križarjenja na 55% moči 137 vozlov in hitrost pri 75% moči 163 vozlov na 16 000 čevljih , MTOM 3250 lbs, servisna višina 20 000 čevljev leto 1976, 108 proizvedenih 112TCA or Alpine Commander Varianta 112TC z dodatno povečano maksimalno vzletno težo, podobna 112, 160 proizvedenih
114 Rockwell Commander (1976-1980)