Modena (etruščansko Mutna, latinsko Mutina, modensko Mòdna) je mesto in občina s prebivalci () na južni strani Padske nižine, središče istoimenske pokrajine in je tretje največje mesto dežele Emilija - Romanja v severni Italiji.
Staro mestno jedro in sedež nadškofa sta znana po avtomobilski industriji. Tu so bile in so še tovarne znanih italijanskih izdelovalcev športnih avtomobilov Ferrari, De Tomaso, Lamborghini, Pagani in Maserati, vse razen Lamborghinija imajo sedež v mestu ali v bližini. Eden od Ferrarijevih avtomobilov, Ferrari 360 je dobil ime po mestu.
Univerza v Modeni je bila ustanovljena leta 1175, razširil jo je Frančišek II. d'Este leta 1686 in je priznana univerza za ekonomijo, medicino in pravo ter drugi najstarejši atenej (latinsko athenaeum, grško Ἀϑηναĩον: Atenin tempelj, v starem Rimu visoka šola za umetnost (poetiko), retoriko in filozofijo; v 16. stoletju vrsta latinske šole) v Italiji. Italijanski vojaški častniki se usposabljajo na vojaški akademiji v Modeni in so nastanjeni v baročni vojvodski palači. Knjižnica Biblioteca Estense hrani zgodovinske knjige in 3000 rokopisov. Stolnica v Modeni, stolp Ghirlandina in Veliki trg (Piazza Grande) so od leta 1997 na seznamu Unescove svetovne dediščine.Unesco
Modena je znana tudi v kulinaričnih krogih predvsem zaradi balzamičnega kisa.
Znani Modenci so Marija iz Modene, kraljica Anglije in Škotske; operni tenorist Luciano Pavarotti in sopranistka Mirella Freni, rojena v Modeni; Enzo Ferrari, ustanovitelj Ferrarijevega avtomobilskega podjetja; katoliški duhovnik Gabriele Amorth; kuhar Massimo Bottura; stripovski umetnik Franco Bonvicini; ansambel Modena City Ramblers in kantavtor Francesco Guccini, ki je tu živel več desetletij.
Geografija Modena leži v Padski nižini (Pianura Padani) in jo obkrožata reki Secchia in Panaro, pritoka reke Pad. V središču mesta je vodnjak Dveh rek, delo Giuseppeja Graziosija. Mesto je povezano s Panarom s kanalom Naviglio.
Apenini se začnejo približno 10 kilometrov južno od mesta.
Občina je razdeljena na štiri okrožja. To so: Centro storico (zgodovinski center, San Cataldo) Crocetta (San Lazzaro – vzhodna Modena, Crocetta) Buon Pastore (Buon Pastore, Sant'Agnese, San Damaso) San Faustino (S. Faustino-Saliceta San Giuliano, Madonnina-Quattro Ville) Modena ima vlažno subtropsko podnebje s povprečno letno količino padavin 809 milimetrov. Poletja so topla, zime so hladne in vlažne z možnostjo snega. To podnebje opisuje Köppnova podnebna klasifikacija kot Cfa.
Občinska uprava
Od leta 1945 do leta 1992 je imela Modena neprekinjeno komunistične župane. Od devetdesetih let je mesto vodila sredinskoleva koalicija. Na volitvah aprila 2006 je Demokratska stranka dobila približno 50 % glasov v mestu.
Zakonodajni organ občine (comune) je mestni svet (consiglio comunale), ki ga sestavlja 35 članov, izvoljenih vsakih pet let. Izvršni organ je mestni svet (giunta comunale), ki ga sestavljajo 9 svetnikov, namestnik župana in župan.
Zgodovina Antično obdobje Območje okoli Modene je naselila villanovanska kultura v železni dobi, pozneje pa ligurska plemena, Etruščani in galski Boji (naselje je bilo etruščansko). Čeprav je točen datum ustanovitve neznan, je znano, da je že obstajalo v 3. stoletju pred našim štetjem, saj so se med Hanibalovim vdorom v Italijo leta 218 pr. n. št. Boji uprli in oblegali mesto. Livij ga je opisal kot utrjeno citadelo, kjer so rimski sodniki našli zatočišče. Izid obleganja ni znan, vendar je mesto po Hanibalovem prihodu najverjetneje opustelo. Mesto je postalo rimska kolonija leta 183 pr. n. št. Konzul Mark Emilij Lepid ga je uporabil za vojaško oporišče, zaradi česar so ga Ligurci oplenili leta 177 pr. n. št. Mesto je bilo obnovljeno in zaradi svojega strateškega pomena je hitro postalo najpomembnejše središče v Cisalpinski Galiji, tudi ker je bilo na pomembnem razpotju med Emilijsko cesto in cesto v Verono.
V 1. stoletju pr. n. št. je bila Modena dvakrat oblegana. Prvo obleganje leta 78 pr. n. št. je vodil Pompej Veliki, branil pa jo je Mark Junij Brut (priljubljeni voditelj, to ni bil Cezarjev sin, znan kot atentator). Mesto se je sčasoma vdalo zaradi lakote, Brut pa je pobegnil in bil ubit v kraju Regium Lepidi. V civilni vojni po Cezarjevem atentatu je bilo mesto ponovno oblegano, tokrat ga je oblegal Mark Antonij leta 44. pr. n. št., branil ga je Decim Junij Brut Albin. Oktavijan je rešil mesto s pomočjo senata.
Cicero ga je imenoval Mutina splendidissima ("najlepša Modena") v svojih Filipikah (44 pr. n. št.). Do 3. stoletja našega štetja je ohranila svoj položaj kot najpomembnejše mesto v novoimenovani pokrajini Emiliji. S padcem cesarstva se je v Modeni poslabšal položaj, saj je postala vojaško oporišče proti barbarskim in civilnim vojnam. Pravijo, da Atila ni nikoli opustošil Modene, ker jo je skrila gosta megla (čudež, ki ga je zagotovil sveti Geminijan, škof in zavetnik Modene), vendar jo je morda uničila poplava v 7. stoletju in je bila zapuščena.
Decembra 2008 so italijanski raziskovalci odkrili središče lončarstva, v katerem so izdelovali oljne svetilke, ki so osvetljevale staro rimsko cesarstvo. Dokaze o lončarskih delavnicah so našli v Modeni, srednji in severni Italiji, med gradbenimi deli pri gradnji stanovanjske soseske blizu starodavnega obzidja. "Našli smo veliko antično rimsko odlagališče, ki je bilo napolnjeno z lončarskimi ostanki. Tam so bile vaze, steklenice, opeka, predvsem pa na stotine oljnih lučk z napisi izdelovalcev," je povedal arheolog Donato Labate.
Srednji vek Izgnanci so ustanovili novo mesto nekaj kilometrov proti severozahodu, ki ga še vedno predstavlja vasica Cittanova (dobesedno "novo mesto"). Konec 9. stoletja je Modeno obnovil in ponovno utrdil škof Ludovik. V tem času je bila sestavljena pesem Modenskih stražarjev (Canto delle scolte modenesi). Kasneje je bilo mesto v posesti grofice Matilde Toskanske, ki je postala svobodna občina že v 12. stoletju. V vojnah med cesarjem Friderikom II. in papežem Gregorjem IX. je Modena pripadla cesarju.
Rodbina Este je leta 1288 postala gospodarica Modene (Obizzo d'Este). Po smrti Obizzovega naslednika (Azzo VIII., leta 1308) je postala občina, toda do leta 1336 je bila rodbina Este trajno na oblasti. Pod Borsom d'Estejem je Modena postala vojvodina.
Sodobna zgodovina Modeno je razširil in utrjeval Ercole II. in je postala glavno prebivališče rodbine Este, ko je Ferrara, glavni sedež, leta 1598 pripadla papežu. Francesco I. d'Este, vojvoda Modene (1629–1658) je zgradil citadelo in začel graditi palačo, ki jo je v glavnem okrasil Francesco II. V 18. stoletju je bil Rinaldo d'Este ob francoskih vdorih dvakrat izgnan iz mesta. Francesco III. je zgradil številne javne zgradbe. Ercole III. je umrl v izgnanstvu v Trevisu, ko je zavrnil napoleonsko odškodnino, ko je Modena postala del Napoleonove Cispadanske republike. Njegova edina hči Maria Beatrice d'Este se je poročila s Ferdinandom I., avstrijskim nadvojvodo, sinom cesarice Marije Terezije; leta 1814 je njihov najstarejši sin Frančišek IV. dobil nazaj posesti družine Este. Leta 1816 je hitro podrl utrdbe, ki bi jih lahko uporabili proti njemu in začela se je sodobna zgodovina pod avstrijsko vlado, a je kljub pravičnosti, ustavnosti in poštenosti leta 1830 izbruhnil upor, tokrat k sreči neuspešno.
Njegov sin Frančišek V. je bil tudi dober vladar in je nagradil žrtve vojne in kolere. Toda tudi on se je moral spopasti z revolucijami, ki jih je navdihnila tujina in bil leta 1848 začasno izgnan iz Modene. Avstrijske enote so se vrnile. Deset let kasneje, 20. avgusta 1859, so revolucionarji ponovno vdrli (tokrat Piemontčani) ter Modeno priključili revolucionarnemu savojskemu narodu Italije kot teritorialni del Kraljevine Italije.
Znamenitosti Vojvodska palača
Vojvodska palača, ki jo je začel graditi Francesco I. d'Este leta 1634 in končal Francis V., je bila sedež družine Este od 17. do 19. stoletja. Palača stoji tam, kjer je bil včasih grad na obrobju mesta. Čeprav je na splošno pripisana Bartolomeu Avanziniju, menijo, da so nasvete in smernice pri oblikovanju iskali pri velikanih Cortoni, Berniniju in Borrominiju.
V palači so zdaj Vojaška akademija (Accademia Militare di Modena), vojaški muzej in dragocena knjižnica.
Palača ima baročno fasado, do katere se pride čez častno dvorišče, kjer so pogosto vojaške slovesnosti, in po častnem stopnišču. Osrednja dvorana ima stropno fresko iz 17. stoletja Kronanje Bradamanteja, delo Marca Antonio Franceschinija. Salottino d'Oro (Zlata dvorana) je prekrita z nagubanimi odstranljivimi pozlačenimi ploščami, v njej je bil glavni kabinet vojvode Francisa III.
Mestna hiša Mestna hiša stoji ob Velikem trgu (je na seznamu Unescove svetovne dediščine). V 17. in 18. stoletju jo je sestavljalo več stavb, zgrajenih leta 1046 kot občinske pisarne.
Zanjo je značilna stolpna ura (Torre dell'Orologio, konec 15. stoletja), stolp je bil par drugemu stolpu (Torre Civica), a po potresu leta 1671 je bil porušen . V notranjosti je Sala del Fuoco (Požarna dvorana) z naslikanim frizom Niccola dell'Abbateja (1546), ki prikazuje znane junake iz starodavnega Rima z značilnim emilijskim ozadjem. V Sobi zaprisege (Camerino dei Confirmati) je eden od simbolov mesta, secchia rapita, hrastov čeber kot trofeja v spomin na zmago v bitki pri Zappolinu (1325) proti Bologni. Ta relikvija je navdihnila pesem z istim naslovom Alessandra Tassonija. Druga relikvija iz srednjega veka v Modeni je preda ringadora, pravokotni kamen iz marmorja ob verandi palače, ki se uporablja kot zvočna ploščad, in kip La Bonissima (Najboljša), ki prikazuje žensko figuro, postavljeno na trgu leta 1268, a je bila kasneje prenesena na verando.
Stolnica in Ghirlandina
Stolnica v Modeni (italijansko Duomo di Modena) in zvonik (kampanile) sta tudi na seznamu Unescove svetovne dediščine. Graditi so jo začeli pod vodstvom grofice Matilde Toskanske s temeljnim kamnom, položenim 6. junija 1099, in kripto, ki je bila pripravljena za zaščitnika mesta, škofa, svetega Geminijana, posvečena je bila le šest let kasneje. Končana je bila leta 1184. Velika stolnica v tem poplavno opustošenem nekdanjem središču arijanstva je bila posledica obnavljanja mesta in pobožnosti, ki je spodbudila prvo križarsko vojno. Graditelj Lanfranco je bil takrat zelo slaven, mestni kronist je izrazil splošno zaupanje v mojstra iz Coma, Lanfranca: po božji milosti se je našel človek (inventus est vir). Kipar Wiligelmus, ki je vodil kamnoseška dela, je bil pohvaljen s plaketo, ki je spominjala na ustanovitev. Skulpture niso izgubljene v podrobnostih: biblijske figure portala, ki vodi v krščanski svet v notranjosti, umirjajo divje nevarno vesolje zunanjosti. V Wiligelmusovi skulpturi človeško telo prevzame obnovljeno telesnost, ki jo je izgubilo v shematskih simboličnih slikah prejšnjih stoletij. Na vzhodnem koncu tri apside delijo telo stolnice v glavno ladjo in široki stranski ladji s svojimi drznimi, trdnimi masami. Stolnico so posnemali pri gradnji stolnic in samostanskih zgradb po vsej Padski nižini.
Gotski zvonik (1224–1319) se imenuje Ghirlandina zaradi marmornih girland (ograj), ki obkrožajo vrh.
Druge cerkve Cerkve: svetega Vincencija (San Vincenzo): postavljena v 17. stoletju nad cerkvijo iz 13. stoletja. Zasnoval jo je Paolo Reggiano, dopolnil pa Bernardo Castagnini, ki mu je verjetno pomagal mladi Guarino Guarini. V notranjosti so freske Sigismonda Caula, ki prikazujejo dogodke iz življenja svetnikov Vincencija in Kajetana. Kupola je bila uničena med drugo svetovno vojno. Ta cerkev hrani pogrebne spomenike vojvod družine Este; svete Marije iz Pompose (Santa Maria della Pomposa): znana tudi kot Aedes Muratoriana, je verjetno najstarejša cerkev v mestu, katere gradnja se je začela že leta 1135. Malo je ostankov prvotnega srednjeveškega templja. Gradnja sedanje cerkve je predvsem zasluga Ludovica Antonia Muratorija, župnika (1716–1750), ki jo je obnovil od temeljev;