Srednje egipčansko kraljestvo

Srednje egipčansko kraljestvo ali krajše Srednje kraljestvo je nastalo po ponovni združitvi Egipta okoli leta 2050 pr. n. št. in je trajalo do leta 1800 pr. n. št. Začelo se je z vladavino Mentuhotepa II. iz enajste dinastije in se končalo z dvanajsto dinastijo. Nekateri znanstveniki vanj vključujejo tudi trinajsto dinastijo, s čimer se njegovo trajanje podaljša približno do leta 1650 pr. n. št., medtem ko drugi vanj vključujejo samo vladavino Mernefere Aja okoli leta 1700 pr. n. št. Aj je bil zadnji faraon iz trinajste dinastije, ki je dokazano vladal v Spodnjem in Gornjem Egiptu. V Srednjem kraljestvu je v ljudskem verovanju najpomembnejši bog postal Oziris.David, Rosalie (2002). Religion and Magic in Ancient Egypt. Penguin Books. str. 156.

Zgodovina Srednjega kraljestva je sestavljena iz dveh obdobij: enajste dinastije, ki je vladala iz Teb, in dvanajste dinastije, ki je vladala iz Lišta (el-Lisht).

Politična zgodovina Ponovna združitev pod enajsto dinastijo thumb|left|150px| Kip Mentuhotepa II., prvega faraona iz enajste dinastije

Po propadu Starega kraljestva se je v Egiptu začelo obdobje šibki faranov in decentralizacije, ki se običajno imenuje prvo vmesno obdobje.Grimal. (1988), dtr. 156. Proti koncu tega obdobja sta se pojavili dve rivalski dinastiji, znani kot deseta in enajsta dinastija, ki sta se borili za oblast v celi državi. Tebanska enajsta dinastija je vladala samo v južnem Egiptu od prvega katarakta do desetega noma Gornjega Egipta.Grimal. (1988), str. 155. V severnem Spodnjem Egiptu je vladala desete dinastija iz Herakleopola. Spopade med njima je prekinil Mentuhotep II., ki je tebanski prestol nasledil leta 2055 pr. n. št.Shaw. (2000), str. 149. V štirinajstem letu svoje vladavine je izkoristil upor v Tinitskem nomu in napadel Herakleopol, kjer je naletel na šibek odpor. Po strmoglavljenju zadnjih vladarjev iz desete dinastije je začel utrjevati svojo oblast nad celim Egiptom in proces končal v 39. letu svojega vladanja. Zaradi teh zaslug se Mentuhotepa II. šteje za ustanovitelja Srednjega kraljestva.Habachi. (1963), str. 16-52.

Mentuhotep II. je poveljeval vojnim pohodom na jug vse do drugega Nilovega katarakta v Nubiji, ki je v prvem vmesnem obdobju dobila neodvisnost. Svojo oblast je ponovno vzpostavil tudi na Sinaju, katerega je Egipt izgubil po propadu Starega kraljestva.Grimal. (1988), str. 157. Svojo oblast je utrdil s ponovno vzpostavitvijo kulta vladarja, se predstavljal kot bog in nosil pričeski Amona in Mina.Shaw. (2000), str. 151. Umrl je po enainpetdeset letih vladanja in prestol prepustil svojemu sinu Mentuhotepu III.

Mentuhotep III. je vladal samo dvanajst let. V tem času je nadaljeval utrjevanje tebanske oblasti in za obrambo pred grožnjami iz Azije v vzhodnem delu Nilove delte zgradil več trdnjav. Z ladjami, zgrajenimi na koncu vadija Hammamat ob Rdečem morju, je poslal prvo odpravo Srednjega kraljestva v Punt.Shaw (2000), str. 156.

Nasledil ga je Mentuhotep IV., katerega ime je izpuščeno iz vseh staroegipčanskih seznamov vladarjev.Redford (1992), str. 71. Torinski papirus pravi, da je Mentuhotepu III. sledilo »sedem let brez kralja«.Gardiner (1964), str. 124. Njegova vladavina je kljub temu dokazana na nekaj napisih v Vadi Hammamatu. Napisi omenjajo odpravo na obalo Rdečega morja in lomljenje rdečega kamna za kraljeve spomenike. Vodja teh odprav je bil vezir Amenemhet, verjetno kasnejši faraon Amenemhet I., prvi vladar iz dvanajste dinastije.Redford (1992), str. 72.Gardiner (1964), str. 125.

Odsotnost Mentuhotepa IV. na seznamih vladarjev je sprožila teorijo, da je bil Amenemhet I. uzurpator. O tem v tedanjih virih ni nobenega zapisa, nekatere okoliščine pa kažejo, da je bila proti koncu enajste dinastije morda državljanska vojna. Napis, ki ga je zapustil hermopolski princ Hehri, pravi, da ga je v Šedjet-šaju napadla vojska vladajočega faraona, vendar jo je njegova vojska premagala. Hnumhotep I., uradnik Amenemheta I. trdi, da se je na ladjevju dvajsetih ladij udeležil odprave za pacificiranje Gornjega Egipta. Donald Redford domneva, da bi se ti dogodki lahko tolmačili kot odprta vojna med dvema dinastičnima zahtevnikoma.Redford (1992), str. 74. Zagotovo je edino to, da Amenemhet I. ni bil kraljevskega porekla.

Zgodnja dvanajsta dinastija thumb|150px| Glava kipa Senusreta I.

Od dvanajste dinastije dalje so faraoni pogosto vzdrževali dobro izurjeno stalno vojsko, v kateri so bile tudi nubijske enote. Stalna vojska je tvorila jedro večje vojske, ki se je zbrala na primer za obrambo pred napadom od zunaj in za pohode po Nilu navzgor ali proti Sinaju. Vojaška strategija Srednjega kraljestva je bila kljub temu obrambna. V tem času so se zgradile utrdbe na Nilovem prvem kataraktu in v njegovi delti onkraj Sinajskega rokava.The Collins Encyclopedia of Military History, 4th edition, 1993, Dupuy & Dupuy, str. 5.

Amenemhet I. se je kmalu po prihodu na oblast odločil za pohod v Nilovo delto, ki enajsto dinastijo iz Gornjega Egipta ni kdove kako zanimala.Arnold (1991), str. 20. Razen tega je z gradnjo obzidja v vzhodnem delu delte utrdil mejo kraljestvo proti Aziji.Shaw (2000), str- 158. Amenemhet I. je morda ravno zaradi tega nemirnega stanja zgradil novo severno prestolnico Amenemhet Itj Tavi, kar pomeni Amenemhet, osvajalec dveh dežel.Arnold (1991), str. 14. Njena lokacija ni znana, domneva pa se, da je stala v bližini sedanjega el-Lishta. Amenemhet je, podobno kot Mentuhotep II., svoj položaj utrjeval s propagando.Grimal (1988), str. 159. Približno v tistem času je nastala na primer prerokba svečenika Nefertija iz Starega kraljestva, ki pravi, da se bo »daleč na jugu pojavil faraon Amenemhet I., ki bo po stoletjih kaosa ponovno ustanovil egipčansko kraljestvo«.

Amenemhetu kljub propagandi ni uspelo vzpostaviti absolutne oblasti, kakršno so teoretično imeli faraoni Starega kraljestva, ker so v prvem vmesnem obdobju guvernerji nomov (nomarhi) pridobili preveliko moč.Gardiner (1964), str. 128. Njihov položaj je postal deden, nekateri nomarhi pa so svoj položaj utrdili z vzajemnim sklepanjem zakonskih zvez z nomarhi sosednjih nomov. Amenemhet je svoj položaj poskušal utrditi s popisom zemljišč, spreminjanjem meja nomov in imenovanjem njemu lojalnih nomarhov na vse izpraznjene položaje.Grimal (1988), str. 160. Egipt je s tem dobil bolj fevdalno organizacijo kot jo je imel pred tem in kasneje.Gardiner (1964), str. 129.

V dvajsetem letu vladavine je Amenemhet za sovladarja imenoval sina Senusreta I. in s tem začel prakso, ki se je ponavljala v celem Srednjem in ponovno v Novem kraljestvu. V tridesetem letu vladavine je bil domnevno umorjen v dvorni zaroti. Senusret, ki je bil takrat na pohodu proti libijskim napadalcem, se je hitro vrnil domov v Itjtavi, da bi preprečil državni udar.Shaw (2000), str. 160. Med svojim vladanjem je nadaljeval utečeno prakso neposrednega imenovanja nomarhovShaw (2000), str. 175. in z gradnjo kultnih središč po celi državi spodkopaval avtonomijo svečeništva.Shaw (2000), str. 162. Egipčanska vojska je prodrla na jug v Nubijo vse do drugega katarakta, zgradila v Buhenu obmejno trdnjavo in Spodnjo Nubijo kot kolonijo priključila k Egipčanskemu kraljestvu.Shaw (2000), str. 161. Na zahodu je utrdil oblast nad oazami in razširil trgovinske pogodbe v Siriji in Palestini vse do Ugarita.Grimal (1988), str. 165. V 43. letu vladavine je za svojega sovladarja imenoval Amenemheta II. in v 46. letu vladavine umrl.Murnane (1977), str. 5.

Na vladavino Amenemheta II. se pogosto gleda kot na večinoma miroljubno, vendar zapisi v njegovem genutu – dnevniku na to gledanje vnašajo veliko dvoma.Shaw (2000), str. 163. V teh zapisih, ohranjenih na zidovih templjev v Todu in Memfisu, so opisi mirovnih pogodb z nekaj sirsko-palestinskimi mesti in vojaških spopadov z drugimi. Na jug je skozi Spodnjo Nubijo poslal vojaško odpravo, da bi preiskala Vavat. Zgleda, da ni nadaljeval politike imenovanja nomarhov, značilne za njegove predhodnike, in njihov položaj je spet postal deden. Med svojo vladavino je poslal še eno egipčansko odpravo v Punt in v 33. letu vladavine za sovladarja imenoval sina Senusreta II. Murnane (1977), str. 7.

Za vladavino Senusreta II. ni nobenega dokaza o kakršni koli vojaški dejavnosti.Shaw (2000), str. 164. Zgleda, da se je faraon osredotočil na notranje zadeve, zlasti na namakanje Fajumske depresije. Ta večgeneracijski projekt je zamočvirjeno oazo Fajum pretvoril v kakovostno obdelovalno površino. Svojo piramido je zgradil v el-Lahunu blizu Bahr Yussefa na stičišču Nila in glavnega namakalnega kanala proti el-Lahunu.Gardiner (1964), str. 138. Vladal je samo petnajst let,Grimal (1988), str. 166. zato so številne njegove zgradbe ostale nedokončane. Nasledil ga je sin Senusret III.

Višek Srednjega kraljestva thumb|150px| Glava kipa Senusreta III.

Senusret III. je bil bojevit vladar, ki je pogosto tudi sam vodil vojne pohode. V šestem letu vladavine je ponovno izkopal kanal iz Starega kraljestva, ki je omogočal plovbo mimo prvega katarakta v gornjo Nubijo.Shaw (2000), str. 166. Po tem kanalu je v šestem, osmem, devetem, desetem in šestnajstem letu svojega vladanja izpeljal štiri okrutne vojne pohode v Nubijo. Po teh zmagah je v Semni med drugim in tretjim kataraktom zgradil vrsto mogočnih trdnjav, ki naj bi tvorile uradno mejo med osvojenimi ozemlji in neosvojeno Nubijo. Posadke trdnjav so morale v prestolnico stalno pošiljati poročila o dejavnostih domorodnih Medjajcev. Iz nekaterih ohranjenih poročil je razvidno, kako trdno so poskušali Egipčani nadzirati svojo južno mejo.Gardiner (1964), str. 136. Medjajcem niso dovolili niti plovbe severno od meje niti prestopa meje s čredami živine in drobnice, dovolili pa so jim dostop do trdnjav in trgovanja z njimi.Gardiner (1964), str. 135. Pohod v devetnajstem letu vladavine je moral Senusret prekiniti zaradi izjemno nizkega vodostaja Nila, ki bi lahko ogrozil plovbo njegovih ladij. Eden od Senusretovih vojakov omenja tudi pohod v Palestino, morda proti Sikemu. Njegova omemba je edina v zapisih Srednjega kraljestva, ki omenja pohod v Palestino.Redford (1992), str. 76.

Z reformami državne uprave je okrepil moč uradnikov, ki jih je imenovala vlada, na račun lokalnih oblastnikov. Egipt je razdelil na tri regije – varete: Sever, Jug in Glava juga, ki so morda ustrezale Spodnjemu Egiptu, večini Gornjega Egipta in nomom prvotnega Tebanskega kraljestva med vojno s Hierankopolom.Hayes. (1953), str. 32. Regije so upravljali poročevalec, drugi poročevalec, nekakšen regionalni svet (djadjat) in štab nižjih uradnikov in pisarjev. Moč nomarhov je med njegovo vladavino stalno slabela, dokler jih ni centralna oblast povsem zatrla, čeprav ni nobenega dokaza, da bi Senusret proti njim neposredno ukrepal.

Senusret III. je v zgodovini zapisan kot faraon-vojščak. Grški zgodovinarji so kasneje njegovo ime pogrčili v Sesestris, s čimer so ga pridružili več drugim faraonom-vojščakom iz Novega kraljestva.Shaw and Nicholson. (1995) str. 260. V Nubiji so ga častili kot boga, zaščitnika egipčanskih naseljencev.Aldred (1987), str. 129. Dolžina njegovega vladanja še vedno ni dorečena. Sin Amenemhet III. je začel vladati po njegovem devetnajstem vladarskem letu, ki je najvišje dokazano leto njegove vladavine.Wegner (1996), str. 250. Na fragmentu, ki so ga odkrili v Senusretovem pogrebnem templju, je omenjeno 39. leto njegove vladavine, kar bi lahko pomenilo, da je bil sin dolgo časa njegov sovladar.Wegner (1996), str. 260.