Tehnološka brezposelnost je brezposelnost zaradi tehnoloških sprememb.
Avtomatizacija delovnih mest Dandanes si težko predstavljam življenje brez naprav, ki nam olajšajo delovni proces – številni stroji v industriji omogočajo hiperprodukcijo, razne naprave nam omogočajo hitrejše opravljanje storitev (plačilo parkirnine, avtomati s hrano, polnitev urbane, rezervacija knjig v knjižnici…). Kot primere najnovejših tehnologij v zadnjih letih se tako pogosto omenja drone, 3D tiskalnike ter splošno avtomatizacijo in robotizacijo v storitvenih in proizvodnih sektorjih. S pomočjo avtomatizacije smo tako dobili kar nekaj prednosti, kot so npr. nižji stroški v industriji, večja varnost delavcev (predvsem pri delu z nevarnimi snovmi) ter izogibanju monotonosti ponavljanju enega in istega (to namreč namesto človeka dela stroj), s prednostmi pa pridejo tudi pomanjkljivosti oz. omejitve.
Avtomatizacijo bi v grobem lahko opredelili kot proces, pri katerem neko delo namesto človeka opravlja stroj. Sam izraz "avtomatizacija" se tako nanaša na sistem, ki bo opravil točno to, kar je od njega zahtevano s strani programerja. Dejanja stroja so tako definirana že vnaprej, stroj sam pa nima možnosti vplivati na končni izid, tudi če se situacija tekom opravljanja dela spremeni. Eden od prvih pojavov avotmatizacije je npr. stroj, ki ga je zasnoval Richard Arkwright leta 1750, in sicer je stroj s pomočjo vodnega kolesa bombaž preoblikoval v niti. Navadno pa proces avtomatizacije močno povezujemo predvsem z nastopom industrijske revolucije, in sicer so se na začetku 19.stoletja začeli pojavljati prvi stroji, s katerimi so delodajalci želeli pospešiti proizvodnjo v industrijskih obratih. To seveda takratnim zaposlenim ni bilo všeč, saj so se bali tega, da jih bodo stroji popolnoma izpodrinili, posledično pa bi izgubili službo in edini vir zaslužka (že v 18. stoletju se je pojavilo gibanje ludistov pod vodstvom Neda Ludda, ki ni bila naklonjena vključevanju strojev v industrijo). Strojev so se zato želeli znebiti, in sicer tako, da so jih razbijali. Kljub začetnim negativnim stališčem ljudi do strojev, je človeštvo od industrijske revolucije dalje priča pospešenemu napredku. Kopičenje znanja in uporaba strojev sta zahodnemu svetu omogočila delo, transport in stil življenja na način, ki je bil še dve stoletji nazaj predstavljiv le največjim futuristom. Napredek pa je s seboj vedno znova prinesel tudi težave, ena izmed katerih je tudi tehnološka brezposelnost.
Različne stopnje in oblike avtomatizacije Če izhajamo iz definicije, da je avtomatizacija proces, pri kateri stroj opravlja neko nalogo ali delo namesto človeka, predpostavljamo, da lahko stroj popolnoma nadomesti človeka ali pa le prevzema določene naloge. Raziskovalci so tako želeli čim bolj definirati, katere so vmesne stopnje, ki bi lahko zapolnile prostor med dvema ekstremoma in pa tudi, na katerih področjih avtomatizacija poteka.
Model Sheridana in Verplanka predpostavlja dve glavni stopnji, in sicer nizko vključenost človeka in visoko vključenost, pri čemer na najnižji stopnji človek v celoti upravlja, na najvišji stopnji pa je stroj popolnoma avtonomen. Model sta potem razdelila na 10 stopenj, s katerimi sta želela dopolniti kontinuum med visoko in nizko vključenostjo človeka, pri čemer vsaka višja stopnja nakazuje porast avtonomnosti računalnika oz. stroja, torej določa lokus kontrole. Tako npr. na drugi stopnji računalnik uporabniku predlaga možne rešitve, še vedno pa je uporabnik tisti, ki se na koncu odloči, kaj bo storil v nadaljevanju, na četrti stopnji lahko računalnik ponudi alternativo, vendar odločitev še vedno sprejme človek, po šesti stopnji pa odločitve sprejema predvsem računalnik (tako se npr. na osmi stopnji računalnik o postopkih odloča sam, uporabnika pa o svoji izbiri seznani le, če je bil sprva na to opozorjen oz. če uporabnik izrecno zahteva pojasnitev). Poleg predpostavljene 10-stopenjske lestvice so Parasuraman, Sheridan in Wickens modelu dodali še informacijsko-procesno teorijo in na podlagi tega razvili 4-stopenjski model, ki naj bi bil ekvivalenten funkcijam, ki se jih lahko avtomatizira. Te stopnje so pridobivanje informacij, analiza informacij, izbira akcije in odločanje ter akcija oz. implementacija akcije, vsako od teh stopenj pa lahko avtomatiziramo na podlagi 10-stopenjske lestvice.
Avtomatizacija pridobivanja informacij Pridobivanje informacij zajema tako zaznavanje kot tudi shranjevanje informacij. Z zgornjim modelom so raziskovalci želeli prikazati, kako poteka avtomatizacija pridobivanja informacij, in sicer so kot primer navedli radarje, ki spremljajo lete. Na najnižji stopnji tako poznamo radarje, ki so namenjeni zaznavanju letal, ki prihajajo na letališče, in sicer tako, da spremljajo dejavnost na nebu, nato pa uporabniku pošiljajo informacije o njihovi legi, hitrosti in smeri leta. Pri zmerni stopnji mora računalnik že selekcionirati posamezne informacije in jih vrednotiti po posebnih kriterijih (npr., da računalnik na zaslonu označi letala, ki so najbolj kritična za pristajanje in jih mora uporabnik prioritizirati), na najvišji stopnji pa informacijski sistem sam podaja navodila glede na informacije, ki jih pridobi. Kako uporabna je avtomatizacija na tem področju lahko ponazorimo tudi z uporabo kamere, ki nam pomaga pri zbiranju vidnih in slušnih informacij, saj nadomesti dolgotrajno in monotono delo, ki bi ga sicer opravljal človek, celoten proces pa naredi veliko bolj zanesljiv in objektiven.
Avtomatizacija analize informacij Avtomatizacija analize informacij zajema različne kognitivne funkcije, kot je npr. delovni spomin. Tako lahko npr. uvedemo različne algoritme, s katerimi obdelujemo informacije in razvijamo napovedne modele. Eden od primerov, kako bi na tej ravni uporabili avtomatizacijo, so v letalstvu zasloni, ki napovedujejo smer potovanja letala ali pa npr. sistemi, ki napovedujejo trenutno stanje nuklearnih reaktorjev, hkrati pa napovedujejo tudi, kaj se bo z njimi zgodilo.
Avtomatizacija sprejemanja odločitev Na tretji stopnji sprejemamo odločitve in izbiramo dejavnosti, s katerimi bomo te odločitve sprejeli. Avtomatizacija na tej stopnji pomeni, da se odločamo med tem, koliko svobode pustimo računalniškemu sistemu, da se odloča namesto nas. Prednost računalniškega sistema je v tem, da lahko procesira veliko več informacij naenkrat kot človek, njegovo odločanje pa navadno pogojuje logika. Najenostavnejši primer je igranje šaha s pomočjo aplikacije, ki nam preko algoritmov v ozadju ponuja najbolj smiselne premike figur. Najbolje pa stopnjo avtomatizacije na tem področju prikažemo s Sheridanovo 10-stopenjsko taksonomijo.
Avtomatizacija dejanj Zadnja stopnja se nanaša na izvršitev planiranega dejanja. Na tej stopnji se avtomatizacija kaže v različnih stopnjah prisotnosti stroja pri izvajanju akcije, pri čemer je tipični predstavnik najnižje stopnje npr. kodralnik za lase, saj je uporabnik tisti, ki določa, kdaj se bo naprava vklopila in izklopila, do katere mere naj se segreje ipd, medtem ko avtopiloti ponazarjajo višjo stopnjo avtonomnosti tehnologije.
Prednosti in omejitve Avtomatizacija je prinesla kar nekaj prednosti, spremenila pa se je tudi vloga ljudi, ki upravljajo s stroji (od začetnih »nadzornikov« do današnjih »analitikov«). Namesto tega, da ljudje pritiskajo gumbe za vklop in izklop, se sedaj bolj posvečajo drugim kognitivnim nalogam (analiza, načrtovanje in reševanje problemov). Avtomatizacijo tudi največkrat povezujemo s hitrejšimi postopki dela, večjo natančnostjo in nižjimi stroški proizvodnje, po drugi strani pa so najbolj pogosto izpostavljene omejitve vpliv tovrstnih strojev na okolje in pa vprašanje pomembnosti človeka v tovrstnem okolju.
Prednosti avtomatizacije:
povečana varnost za človeka (predvsem na delovnih mestih, kjer bi bil človek sicer izpostavljen delu z visokimi temperaturami, radioaktivnostjo ali drugimi nevarnostmi) in s tem zmanjševanje pojavljanja poškodb na tovrstnih delovnih mestih povečana produktivnost večja natančnost (tako pri samem postopku izdelave kot tudi pri končnem produktu) in tudi ponovljivost (stroj lahko neko nalogo ponovi večkrat brez napake kot človek) manj človeških napak povečana kvaliteta procesa ali izdelka lažje je opravljati težaška dela, ki jih človek ne zmore (npr. dvigovanje večjih in težjih bremen z viličarjem, namesto, da bi to dvigovalo več ljudi) zmanjševanje stroškov proizvodnje in časa, ki je potreben za izvajanje nalog oz. opravil nova delovna mesta, ki so povezana z upravljanjem tehnologije (tako razvoj kot vzdrževanje) nižji stroški z delavci (se bolj nanaša na prednosti za delodajalca, saj je potrebnih manj ljudi za delovno mesto, nižji pa so tudi stroški zaradi poškodb in s tem povezanih bolniških dopustov, nadomestil za invalidnost ipd.). ljudje se lahko izogibajo monotonim in ponavljajočim se postopkom pri delu
Glavne omejitve:
manjša vsestranskost (navadno je stroj narejen tako, da lahko opravlja samo neko določeno nalogo, kar pomeni, da ni tako fleksibilen kot človek) negativni vplivi na okolje (povečana onesnaženost) visoki začetni stroški (z nakupom stroja in nato tudi s kasnejšim servisiranjem) prestrukturiranje delovnih mest (ukinjanje delovnih mest, kjer človekovo nalogo lahko opravlja stroj) nepredvidljivi stroški pojavljanje napak ali nesreč zaradi prevelikega zaupanja v nezmotljivost avtomatiziranega dela
Sodelovanje med človekom in strojem Kljub vsem omejitvam in pomislekom, ki jih avtomatizacija prinaša s sabo, ostaja dejstvo, da avtomatizacijo zasledimo v skoraj vseh sferah našega življenja. Vse pomembnejše vprašanje postaja, kako optimizirati sodelovanje med človekom in strojem oz. robotom, torej, kako doseči, da bosta obe strani sodelovali in pripomogli k boljšemu delovnemu okolju. Najbolj učinkovita mesta so tista, ki zagotavljajo optimalno delovanje človeka in naprave, kar pa seveda ni vedno možno, saj tudi pri računalniku lahko prihaja do napak, pri čemer težave lahko prizadenejo tudi opravljanje zelo preprostih nalog. Prav tako se pojavljajo vprašanja glede varnosti in etike pri vnosu tehnologije na področja, kot sta npr. varnost (npr. uporaba dronov v vojski, zanašanje na naprave, da poročajo o stanju reaktorjev) in zdravstvo (zbiranje zdravstvenih kartotek v računalniku). Sprva je sicer veljalo, da so stroji in računalniki nadomeščali predvsem rutinska in manufakturna mesta, v zadnjem času pa avtomatizirane naprave vidimo na skoraj vsakem delovnem mestu, na katerem bi nam vpeljava nove tehnologije omogočala nižje stroške ter večjo zanesljivost in učinkovitost kot človek. Kljub temu, pa je še vedno v vsaj večini tovrstnih primerov še vedno uporaben človeški faktor - tako npr. v vesolje pošiljamo plovila, podatke zbira in analizira računalnik, še vedno pa ljudje nadzirajo in spremljajo dogajanje, naprave servisirajo in vpeljujejo vedno bolj zapletene algoritme za reševanje težav. To izhaja predvsem iz prepričanja, da smo ljudje v primerjavi s stroji bolj fleksibilni, prilagodljivi in ustvarjalni, posledično pa tudi lažje reagirajo v spremenljivih in nepredvidljivih situacijah. Zato imajo nadzorniki v večini primerov še vedno možnost, da obidejo sistem in ročno izvedejo zahteve (npr. piloti lahko izklopijo avtopilot in reagirajo po svoje, če ocenijo situacijo drugače od sistema).