Narodni park Yala je najbolj obiskan in drugi največji narodni park na Šrilanki. Park je sestavljen iz petih območij (blokov), od katerih sta dva odprta za javnost in tudi nekaj sosednjih parkov. Območja imajo posamezna imena, kot so Narodni park Ruhuna (območje I.) in Narodni park Kumana ali "Yala vzhod" za sosednje območje. Nahaja se v jugovzhodnem delu države in meji na Indijski ocean ter leži v upravnih enotah Južna pokrajina in pokrajina Uva. Park obsega 979 kvadratnih kilometrov in je približno 300 kilometrov oddaljen od Kolomba. Park Yala je bil najprej leta 1900 razglašen kot rezervat za prosto živeče živali, skupaj z Wilpattom pa je bil eden prvih dveh narodnih parkov na Šrilanki, ki sta bila ustanovljena leta 1938. Park je najbolj znan po svoji raznolikosti divjih živali. Pomemben je za ohranjanje šrilanških slonov (Elephas maximus maximus), šrilanskih leopardov (Panthera pardus) in vodnih ptic.

V bližini parka Yala je še šest narodnih parkov in tri zaščitena območja. Med največjimi je narodni park Lunugamvehera.

Park se nahaja v suhem polpuščavskem podnebju, dež pada predvsem med severovzhodnim monsunom. Yala gosti različne ekosisteme, ki segajo od vlažnih monsunskih gozdov do sladkovodnih in morskih mokrišč. Je eden od 70 pomembnih območij za ptice na Šrilanki. Yala gosti 215 vrst ptic, vključno s šestimi endemičnimi vrstami. Število sesalcev, ki so bili zabeleženi v parku je 44 in ima eno največjih gostot leoparda na svetu.

Območje okoli parka Yala je gostilo več starih civilizacij. V parku sta dva pomembna romarska kraja, Sithulpahuwa in Magul Vihara.

Cunami iz Indijskega oceana leta 2004 je povzročil resno škodo narodnem parku Yala, v bližini je umrlo 250 ljudi. Število obiskovalcev se je po letu 2009 izboljšalo, ko so se izboljšale varnostne razmere.

Zgodovina Leta 1560 je španski kartograf Cipriano Sanchez zapisal, da je območje Yala že »300 let opuščeno zaradi nezdravih razmer«. Predsednik sodišča sir Alexander Johnston je leta 1806 napisal podrobno poročilo o Yali po potovanju od Trincomaleeja do Hambantota. 23. marca 1900 je vlada razglasila Yala in Wilpattu kot rezervata po odloku o gozdovih . Na začetku je obseg rezervata med rekama Menik in Kumbukkan znašal 389 kvadratnih kilometrov. Takrat se še ni imenoval Yala. Družba za zaščito lova (zdaj Društvo za zaščito divjine in narave) je bila ključna pri oblikovanju rezervata. Gozdno območje med Palatupano in rezervatom Yala je bilo razglašeno za lovišče, ki je bilo rezervirano samo za športnike v državi. Za prvega upravitelja parka je bil imenovan Henry Engelbrecht.

1. marca 1938 je Yala postal narodni park, ko je začel veljati zakon o varstvu rastlin in živali na predlog ministra za kmetijstvo D. S. Senanayakeja. Park je sestavljen iz petih območij . Kasneje so bila v park vključena še štiri druga območja. V bližini parka Yala je še šest narodnih parkov in tri zaščitena območja. Med njimi narodni park Kumana, naravni rezervat Yala in naravni parki Kataragama, Katagamuwa in Nimalawa so neprekinjeno povezani s parkom Yala. območje velikost Leto vključitve v park območje I 14.101ha 1938 območje II 9.931 ha 1954 območje III 40.775 ha 1967 območje IV 26.418 ha 1969 območje V 6.656 ha 1973 Source: Sri Lanka Wetlands Information and Database

Geografske značilnosti

Območje parka Yala je večinoma sestavljeno iz metamorfnih kamnin, ki spadajo v predkambrij in je razvrščeno v dve seriji, serijo Vijayan in Highland. Rdečkasto rjava in nizka humusna siva tla prevladujejo med šestimi vrstami tal. Park Yala se nahaja v najnižji uravnavi Šrilanke, ki se razprostira od Trincomaleeja do Hambantota. Topografsko je območje ravna in rahlo valovita ravnina, ki je blizu obale visoka okoli 30 metrov, medtem ko se v notranjosti dvigne do 100-125 metrov. Narodni park se nahaja v suhi polpuščavski podnebni regiji, dež pada pretežno ob severovzhodnem monsunu. Povprečna letna količina padavin se giblje med 500-775 milimetrov, medtem ko se povprečna temperatura v aprilu giblje med 26,4 ° C in 30 ° C. Park Yala je bolj vetroven med jugozahodnim monsunom v primerjavi z vetrom v severovzhodnem monsunu, hitrost vetra je od 23 do 15 kilometrov na uro.

Vode je več po severovzhodnem monsunu. V suhi sezoni postane površinska voda pomemben dejavnik. Površinska vodna telesa se pojavljajo v obliki rek, umetnih jezer, vodnih kotanj, kamnitih bazenov in lagun. Vodne kotanje se pojavljajo na nižje ležečih mestih. Kamniti bazeni so lahko različnih velikosti in vsebujejo vodo skozi celo leto, so zato pomemben vir vode za slone. Za številne vodne ptice in vodne bivole so naravne kotanje idealni habitati. Takšni rezervoarji so v veliki meri koncentrirani na Območju I, ki mu sledi Območje II. V njem so med drugim rezervoarji Maha Seelawa, Buthawa, Uraniya in Pilinnawa. Veliko rek in potokov teče v južni smeri in izvirajo v visokogorju sosednje pokrajine Uva in osrednjega gorovja. Kumbukkan Oya na vzhodu in reka Menik ter njeni pritoki tečejo v zahodnem delu skozi park in so v suhi dobi pomemben vir vode za divje živali. Običajno vodotoki v suhi dobi presahnejo. Te reke in potoki imajo dežni rečni režim odvisen od razporeditve padavin. Kumbukkan Oya odvaja sedemkrat več vode v deževni sezoni kot v suhi sezoni. Na obalni liniji parka se nahajajo številne lagune. Več poti vodi v park Yala iz Kolomba, medtem ko je pot preko Ratnapure in Tissamaharame najkrajša z 270 km.

Vpliv cunamija leta 2004 Park Yala je ležal na neposredni poti cunamija v Indijskem oceanu leta 2004, kar je vplivalo na Šrilanko 90 minut po njegovem nastanku. Cunami je povzročil hudo, vendar lokalizirano škodo v parku , pri čemer je bilo ubitih okoli 250 ljudi . Po poročanju je bil val visok 6 metrov. Valovi so prispeli v notranjost samo skozi rečna ustja v obalnih sipinah. Poplave so segale v notranjost od 392 do 1490 metrov. Glavna škoda je nastala na habitatih gozdov in travnikov. Cunami je neposredno prizadel približno 5.000 hektarjev travišč, gozdov in mokrišč. Satelitske slike so pokazale, da je povprečje indeksa normalizirane razlike v vegetaciji od 0,245-0,772 v območju I in II. Po nesreči se je ta vrednost dramatično znižala na 0,2111. Približno 60% površine vzdolž obale se je spremenilo. Škoda je bila največja bliže morju. Analizirali so vzorce gibanja dveh z radijskim oddajnikom označenih slonov. Študija je ugotovila, da je njihovo gibanje v skladu z vedenjem, ki ga spodbujajo neposredni izzivi, ki jih je povzročil cunami, namesto odziva na "šesti čut".

Rastlinstvo

Narodni park Yala ima različne ekosisteme, vključno vlažne monsunske gozdove, suhe monsunske gozdove, pol listopadne gozdove, trnjasto rastje, travnike, močvirja, morska mokrišča in peščene plaže. Območje pod gozdnim pokrovom je v glavnem v Območju I. ostalo je mešanica grmovnic in travišč (pelessa), vključno z nekaterimi obsežnimi travniki. Območje gozda je omejeno na reko Menik, medtem ko travišča najdemo na morski strani. Drugi habitatni tipi v Območju I. so rezervoarji in vodne kotanje, lagune in mangrove ter obdelovalne površine. Mangrovska vegetacija v laguni Buthuwa je večinoma Rhizophora mucronata, medtem ko sta Avicennia spp. in Aegiceras spp. manj bogati. Rastlinstvo v Območju II. je podobno kot pri prvem. Yalawela, kadar je ustvarjeno riževo polje, predstavlja travišča Pitiya. Mangrove iz Območja II. se nahajajo okoli izliva reke Menik, ki meri do 100 hektarov. Običajne mangrove so Rhizophora mucronata, Sonneratia caseolaris, Avicennia spp. in Aegiceras corniculatum. V tem območju so tudi lagune Pilinnawa, Mahapothana in Pahalapothana. Druge pogoste vrste mangrov so Sonneratia caseolaris, Acanthus ilicifolius, Excoecaria agallocha in Lumnitzera racemosa. V golem pesku najdemo Crinum zeylanicum.

V Območju III., IV. in V. so gozdovi bolj razširjeni. Drevesne krošnje v glavnem vsebuje rastline Drypetes sepiaria in rastlinske vrste Manilkara hexandra. Travnate površine pitiya so pomembne za pašo živali. Cynodon barberi je običajna trava na teh traviščih, medtem ko v bližini plaže prevladuje Zoysia matrella. Med 300 cvetnimi vrstami so Manilkara heksandra, Drypetes sepiaria, cejlonski saten (Chloroxylon swietenia), Terminalia arjuna, Limonia acidissima, Berrya cordifolia, Randia dumetorum, Pleurostylia opposita, Gymnema sylvestre, zvončasta mimoza (Dichrostachys cinerea), indijski španski bezek (Azadirachta indica), Banjanovec, Salvadora persica, cejlonski hrast Schleichera oleosa, konopljika Vitex pinnata, indijska robida (Syzygium cumini), Gmelina asiatica, Carissa spinarum, Euphorbia antiquorum in Acacia eburnea. Na sezonsko poplavljenih območjih Območja II. se najde divja vrsta riža (Oryza sp.). Glenniea unijuga je endemična rastlinska vrsta, ki se nahaja okoli mokrišč. Zdravilne rastline so Munronia pumila, Salacia reticulata in Asparagus racemosus.

Živalstvo Ptice

Park Yala je eden od 70 pomembnih območij za ptice na Šrilanki. Od 215 vrst ptic v parku je sedem endemičnih. To so šrilanški sivi kljunorožec (Ocyceros gingalensis), nacionalna ptica šrilanška pegatka (Gallus lafayetii), šrilanški lesni golob (Columba torringtoniae), plezalka Psilopogon rubricapillus, črni čopasti Pycnonotus flaviventris, čebelar Merops philippinus in pevec Pellorneum fuscocapillus. Število različnih vodnih ptic, ki živijo v močvirjih parka Yale je 90, od teh jih je polovica selivk. Vodne ptice (mala žvižjajoča raca (Dendrocygna javanica), raca Spatula querquedula ), kormorani (pritlikavi kormoran, indijski kormoran), velike vodne ptice (siva čaplja, črnokljuni ibis (Threskiornis melanocephalus), žličarka (Platalea leucorodia), štorklja azijski odprtokljun (Anastomus oscitans), poslikana štorklja Mycteria leucocephala), srednje velik močvirnik Tringa spp. In mali močvirnik Charadrius spp. sta med najpogostejšimi vodnimi pticami. Črnovrata štoklja (Ephippiorhynchus asiaticus) in mali marabu (Leptoptilos javanicus) sta med številnimi redkimi pticami, ki jih je mogoče videti v parku. Zabeležena sta bila tudi Rožnati pelikan (selivka) in gnezdilec sivi pelikan (Pelecanus philippensis). Druge vodne ptice v lagunah so mali plamenec (Phoenicoparrus minor), pelikani in redke vrste, kot so vijolična čaplja (Ardea purpurea), nočne čaplje (Nycticorax) in druge čaplje, črni močvirnik (Porphyrio indicus) in orientalski darter (Anhinga melanogaster). Tisoče vodnih ptic se seli v lagune v času severovzhodnega monsuna. To so raca Anas acuta, belokrila čigra (Chlidonias leucopterus ali Chlidonias leucoptera), evrazijski škurh (Numenius arquata), Numenius phaeopus, pobrežniki in Arenaria interpres. Krepki kačji orel (Spilornis cheela ) in beli morski orel (Haliaeetus leucogaster) sta roparja v parku. Gozdne ptice so oranžno-zeleni golob (Treron bicinctus), kljunorožci, razni muharji (tudi indijski rajski muhar Terpsiphone paradisi), azijski plezalci in kobilarji.

Sesalci

Vključno s šrilanškim slonom, živi v parku 44 vrst sesalcev in ima eno največjih gostot leopardov na svetu. Ocenjeno je da živi 25 posameznih leopardov v Območju I. Čreda slonov vsebuje 300-350 osebkov. Termitski medved (Melursus ursinus, leopard, slon in vodni bivol so vse ogrožene vrste, ki so v parku Yala zaščitene. Čeprav so vodni bivoli avtohtoni prebivalci Šrilanke, večina populacije vsebuje gene domače živine ali pa se je rodila v divji populaciji. Med drugimi sesalci, ki jih lahko vidimo v parku so tudi opice kot je cejlonski makak (Macaca sinica), vitostase opice (Colobinae) in hunaman ali sveti langur (Semnopithecus antellus), zlata cibetovka Paradoxurus zeylonensis, rdeči vitki loris (Loris tardigradus) in ribiška tigrasta mačka. Populacija slonov v parku se sezonsko spreminja. Med jeleni sta pogosta šrilanški zambar (Rusa unicolor unicolor) in čital (Axis axis).

Plazilci