Maneton ( ali ) je bil domnevno egipčanski svečenik iz Sebenita (egipčansko Tjebnutjer), ki je živel v ptolemajskem obdobju v zgodnjem 3. stoletju pr. n. št.
Ime Zvirna egipčanska različica Manetonovega imena se je izgubila, nekateri pa špekulirajo, da se je glasilo Totova resnica, Totovo darilo, Totov ljubljenec ali Neitin ljubljenec.Waddell (1940), str. ix, opomba 1. Manj sprejeta predloga imena sta Myinyu-heter (Konjski pastir ali Konjušnik) in Ma'ani-Djehuti (Videl sem Tota). V grškem jeziku se na najstarejših fragmentih (napis nezanesljivega datuma na podstavku kipa iz Serapisovega templja v Kartageni)Corpus Inscriptionum Latinarum viii. 1007: "ΜΑΝΕΘΩΝ". in v delih judovskega zgodovinarja Jožefa Flavija iz 1. stoletja n. št. njegovo ime piše Μανέθων [Manethōn]. Ime je polatinjeno v Maneto. Med druge grške oblike imena spadajo Manethōs, Manethō, Manethos, Manēthōs, Manēthōn in Manethōth, med latinske pa Manethon, Manethos, Manethonus in Manetos.
Življenje in delo Čeprav noben vir ne omenja datuma Manetonovega rojstva in smrti, ga Plutarh (okoli 46–120 n. št.) povezuje z vladavino Ptolemaja I. Soterja (323–283 pr. n. št.), Jurij Sincel pa s Ptolemajem II. Filadelfom (285–246 pr. n. št.). Če se omemba nekega imenu Manetona v Hibeh Papyri, datiranem v leto 241/40 pr. n. št., nanaša na slavnega avtorja Aegyptiacae, je Maneton ustvarjal tudi med vladanjem Ptolemaja III. Evergeta (246–222 pr. n. št.), vendar je bil takrat že zelo star. Čeprav je zgodovinskost Manetona iz Sebenita za Jožefa Flavija in kasnejše avtorje samoumevna, ostaja vprašanje, ali je sploh obstajal, še vedno problematično. Maneton iz Hibeh Papyri nima naslova, spis sam pa obravnava dogajanja v Gornjem in ne Spodnjem Egiptu, kjer naj bi naš Maneton deloval kot glavni svečenik. Ime Maneton je redko, kar pa ne pomeni, da je Maneton iz Hibeh Papyri brez ugovora zgodovinar iz Sebenita in avtor Egiptiake, napisane za Ptolemaja Filadelfa.
Maneton je opisan kot Egipčan, katerega materni jezik bi lahko bila egipčanščina. Čeprav so teme, o katerih je domnevno pisal, obravnavale samo egipčanske zadeve, je pisal izključno v grškem jeziku za grško govoreče občinstvo. Med druga dela, ki mu jih pripisujejo, spadajo Proti Herodotu, Sveta knjiga, O antiki in religiji, O praznovanjih, O pripravi kifija in Pregled fizike. Manetonu se pripisuje tudi razprava Sotisova knjiga. Ob tem je treba opozoriti, da nobeno od teh del ni potrjeno v ptolemajskem obdobju, v katerem je živel Maneton iz Sebenita, in da nobeno delo ni omenjeno v nobenem viru pred 1. stoletjem n. št. Med obdobjem, v katerem je bila domnevno napisana Egiptiaka, in 1. stoletjem, v katerem je bila prvič omenjena, je torej tri stoletja široka vrzel. Pri nekaterih drugih delih je vrzel še večja. Sveto knjigo, na primer, je prvi omenil Evzebij v 4. stoletju n. št.Waddell (1940), str. 188-189.
Če je bil Maneton zgodovinska oseba, je bil verjetno svečenik sončnega boga Raja v Heliopolisu. Po Juriju Sincelu je bil celo glavni svečenik. Plutarh piše, da je bil ugledna oseba Serapisovega kulta. Serapisov kult (združitev Ozirisa in Apisa) je bil grško-makedonska različica egipčanskega kulta, ki se je začel morda z Aleksandrovo ustanovitvijo Aleksandrije. Tacit in Plutarh pričata, da je kip boga Serapisa leta 286 pr. n. št. v Egipt pripeljal Ptolemaj I. Soter ali leta 278 pr. n. št. Ptolemaj II. Filadelf.Tacit, Zgodbe 4.83; Plutarh, De Iside et Osiride 28. Obstaja tudi antično izročilo, da sta projekt vodila Timotej Atenski in Maneton. Vir tega podatka ni jasen in morda izvira iz knjižnega dela, ki se pripisuje Manetonu. Če je to res, vir ni neodvisen in ne potrjuje zgodovinskosti Manetona kot svečenika-zgodovinarja iz zgodnjega 3. stoletja pr. n. št.
Egiptiaka Maneton naj bi bil avtor Egiptiake (grško Αἰγυπτιακά, Aigyptiaká), W. G. Waddell: Manetho, del The Loeb Classical Library: Manetho – Ptolemy, Tetrabiblos, 1964, str. xiv, 98f. zgodovine Egipta, napisane na zahtevo Ptolemaja II. Filadelfa.Waddell (1940), str. 10-11, 210-211. Delo je za egiptologe zanimivo predvsem za dokazovanje kronologije vladavin egipčanskih faraonov. Egiptiaka je verjetno največje delo, ki se pripisuje Manetonu, in zagotovo najpomembnejše. Razdeljena je na tri knjige.
Manetonova inovacija je delitev faraonov na dinastije. Naziv dinastija (grško δυναστεία, dynasteía, dobesedno vladna sila) je uporabil za skupino vladarjev s skupnim poreklom. Izraza dinastija ni uporabljal v modernem smislu, se pravi po krvni liniji, ampak je uvedel novo dinastijo vsakič, ko je v oblasti odkril kakšno prekinitev ali praznino, na primer geografsko (Četrta dinastija je vladala iz Memfisa, Peta dinastija pa z Elefantine) ali rodoslovno (avtor predvsem v Prvi dinastiji faraone omenja kot sinove svojih predhodnikov, da bi definiral, kaj je kontinuiteta). V ogromni rodoslovni preglednici je praznine zapolnil s čvrstimi pripovedmi o faraonih.
Nekateri poznavalci menijo, da je bila Egiptiaka napisana kot konkurenčno delo Herodotovi Zgodovini in delo, ki bi dokumentiralo do takrat nezapisano zgodovino Egipta. S te perspektive bi lahko bilo delo Proti Herodotu vmesna različica Egiptake ali njen del, ki je neodvisno od nje krožil med ljudstvom. Na žalost se noben izvirnik omenjenih del ni ohranil.
Avtorstvo in datum nastanka Najzgodnejša znana omemba Egiptiake je v delu judovskega zgodovinarja Jožefa Flavija Contra Apionem (Proti Apionu), napisanem po letu 94 n. št. Pred njim je najmanj tristo let ni omenil noben pisec, kar vnaša upravičen dvom v avtorstvo in datum njenega nastanka. Trditev, da je uradno in verodostojno zgodovino Starega Egipta, napisano v grščini na zahtevo Ptolemaja II. Filadefa, več stoletij zavračalo ali ignoriralo veliko učenjakov in aleksandrijskih knjižničarjev, je malo verjetna, zato so tudi trditve Jožefa Flavija komaj verodostojne. Delo je bilo napisano morda v rimskem obdobju ne dolgo pred prvo omembo. Če je to res, nekateri znanstveniki špekulirajo, da je njegov avtor Ptolemaj iz Mendesa,Palmer (1861), str. 417 ff. izobražen Grk, rojen in vzgojen v Egiptu. Ptolemaj je postal svečenik, njegovo Zgodovino Egipta v treh delih pa so zaradi večje verodostojnosti pripisali Manetonu. Po Klemnu Aleksandrijskem (okoli 150 do okoli 215 n. št.) je Ptolemaj napisal knjigo med vladanjem rimskega cesarja Avgusta (vladal 27 pr. n. št.–14 n. št.).Clement of Alexandria: Miscellanies, 1.21; cf. Eusebius, Praeparatio Evangelica, 10.10.490C. Klemen je imel dostop do Aleksandrijske knjižnice in omenja števine avtorje in njihova dela, Manetona in njegove Zgodovine v treh knjigah pa ne. Enako velja za Tatiana (okoli 120–okoli 180 n. št.), veliko branega krščanskega pisca iz 2. stoletja, ki v svojem delu Oratio ad Graecos (Govor Grkom) omenja samo Ptolemaja Mendesa kot »razlagalca njihovih [egipčanskih] zadev«, Manetona pa ne.
Po Tertulijanu (okoli 155–okoli 240 n. št.) je Ptolemaj Mendeški pisal za Manetonom.Ante-Nicene: Fathers, Vol III, Part I: Chapter XIX. Njegovo izjavo se jemlje kot dokaz, da se je Ptolemaj Mendeški posvetoval z Manetonom in ga komentiral v svojih spisih. To bi hkrati lahko pomenilo, da je prav on zaslužen za vse, kar trenutno mislimo, da vemo o Manetonu. Zelo malo je verjetno, da Tatian, Apion in Klemen Aleksandrijski niso vedeli za Manetonovo Zgodovino v treh knjigah, vendar so se potem, ko je Ptolemaj Mendeški napisal svojo zgodovino Egipta v petih knjigah, sklicevali nanj. Zato je verjetno mogoče domnevati, da so Tatian, Apion in Klemen verjeli, da je Ptolemaj Mendeški avtor dela z naslovom Egiptiaka in da je bil prenašalec Manetonovih besed. Če je to res, Egiptiaka ni anonimno ali psevdoanonimno delo, ampak delo Ptolemaja Mendeškega, ki je izrecno trdil, da obnavlja besede pomembnega egipčanskega visoega svečenika, ki je živel tri stoletja pred njim.
Gornjo teorijo o avtorstvu in datumu nastanka podpira zmeda v Sudi, obsežni bizantinski enciklopediji iz 10. stoletja. Po Sudi sta bila dva avtorja z imenom Maneton: eden iz Mendesa in drugi iz Sebenita ali Diospolisa (Tebe). Suda ne pripisuje avtorstva Egiptiake nobenemu od njiju. Mendeški Maneton je pisal o pripravi kyphi, Maneton iz Sebenita ali Diospolisa pa je napisal dela Poizvedovanje o naravi, Apotelesmatica v verzih in druga astrološka dela. Suda omenja tudi avtorje, ki so ustvarjali med vladavino Ptolemaja II. Filadelfa, med njimi komičnega pesnika Aristonima, Manetona pa ne omenja. Iz povedanega se lahko zaključi samo to, da je v Sudi Ptolemaj Mendeški pomešan z Manetonom iz Sebenita in da se Suda ne ujema z zgodbo, ki jo je ponavljal Sincel, da je Egiptiaka iz obdoblja Ptolemaja II. Filadelfa v 3. stoletju pr. n. št. Delo je prvič dokazano v rimskem obdobju. Iz ptolemajskega obdobja ni tudi nobenega drugega dela v grškem jeziku, ki bi ga lahko pripisali Manetonu.
Vsebina in zgradba Prva knjiga Prva knjiga Manetonove Zgodovine se začne z uvodom ali predgovorom, v katerem je kratka Manetonova biografija in opis cilja njegovega pisanja. V predgovoru avtor pravi, da je bil bog Hermes, katerega istoveti s Totom, tisti, ki je izumil pisavo.Waddell (1940), str. 208-209. Hermesove spise je njegov sin Hermes Trismegist prevedel v novo pisavo, ki se je imenovala hieroglifi. Knjige, ki jih je napisal drugi Hermes, je zbral in uredil njegov sin, bog Agatodemon. Po Manetonu je Agatodemon uredil samo svete knjige, ki jih je napisal njegov oče Hermes Trismegist, in sicer po prihodu Ptolemaja Filadelfa na egipčanski prestol. To mesto v Egiptiaki je edino, na katerem Maneton omenja vire, ki jih je uporabil za pisanje svoje zgodovine, napisane v grščini za vladajočega ptolemajskega kralja. Sincel o tem piše:
V času Ptolemaja Filadelfa je bil [Maneton] visoki svečenik poganskih egipčanskih templjev in pisal iz napisov v Seriadski deželi [Sirija, Arabija ali Egipt], napisanih v svetem jeziku s svetimi Totovimi znaki, sprva Hermesovimi, ki jih je [drugi Hermes] prevedel v hieroglife. Ko je Agatodemon, sin drugega Hermesa in Tatov oče, v egipčanskih templjih-svetiščih zapise uredil v knjige, jih je Maneton posvetil omenjenemu kralju Ptolemaju II. Filadelfu v svoji Sotisini knjigi …
S Sotisino knjigo je Sincel zagotovo mislil Egiptiako z drugačnim naslovom, kajti dejanska Sotisova knjiga ne razpravlja o mitskih vladavinah bogov, polbogov in duhov mrtvih in ne družuje egipčanskih vladarjev v trideset dinastij, kot pravi Sincel v Sotisini knjigi. Zgleda, da je bil Sincelu bolj všeč naslov Sotisina knjiga kot Egiptiaka, čeprav njegovi pravi razlogi niso jasni. Podrobna študija Sotisine knjige razkriva, da se je njen avtor skliceval na Egiptiako, vendar jo je namerno zamolčal, in da gre za verjetno za ponarejanje ali prevaro z neznanim datumom. Vse kralji v Sotisini knjigi za Menesom so nezdružljivi s kralji v Afričanovi in Evzebijevi razčičici knjige.
Kljub zmedi, ki jo je povzročil Sincel, so nekateri podatki iz predgovora Egiptiake povsem jasni: prihod Ptolemaja II. Filadelfa na oblast je bil za avtorja glavna prelomnica v zgodovini Egipta, ker je ravno med njegovo vladavino bog Agatodemon dokončal urejanje svetih knjig in ustvaril predpogoj, da je Maneton lahko napisal zgodovino Egipta v grščini. Veriga kulturnega prenosa zajema tri generacije bogov (Tota, Hermesa Trismegista in Agatodemona) do svečenika Manetona, ki je besedilo v hieroglifih zapisal v grškem jeziku. Grščina je zdaj kar naenkrat postala jezik in pisava, ki naj bi uporabljala skozi celo zgodovino, ki jo je uradno napisal Maneton v Egiptiaki. Njen cilj je bil prikazati egičansko civilizacijo kot grško, ki je dosegla svoj vrh s helenizmom. Avtor opisuje Manetona kot nekoga, ki je olajšal ta prenos na najpomembnejši način, tako da je prevedel svete knjige nadnaravnega avtorstva v grščino, kar se ni zgodilo v nobenem od jezikov tujih osvajalcev, ki so pred Grki vladali v Egiptu. Grščina je postala nov jezik Egipta, božansko posvečen za prevajanje hieroglifskih zapisov boga Hermesa Trismegista.