Navadna čigra (znanstveno ime Sterna hirundo) je morska ptica iz družine galebov, ki gnezdi v zmernih in subarktičnih predelih Evrope, Azije in Severne Amerike, jeseni pa kot izrazita selivka zapusti gnezditveno območje ter prezimi v priobalnih tropskih in subtropskih območjih, predvsem na južni polobli. Operjenost v gnezditveni sezoni je svetlo siva po zgornjem delu telesa in bela ali zelo svetlo siva po spodnjem, prepoznavna pa je predvsem po črnem vrhu glave, oranžno-rdečih nogah in dolgem, ozkem kljunu, ki je lahko rdečkast s črno konico ali povsem črn (odvisno od podvrste). Zamenjati jo je možno z nekaj zelo podobnimi vrstami čiger, zlasti s polarno čigro, od katerih se loči po posameznih znakih v operjenosti, barvi nog in kljuna ter oglašanju.
Podobno kot sorodniki se prehranjuje pretežno z ribami, ki jih lovi s strmoglavim potapljanjem v morju ali sladkovodnih telesih, na nekaterih območjih pa predstavljajo pomemben del prehrane tudi mehkužci, raki in drugi nevretenčarji. Pri gnezditvi je manj zahtevna od sorodnikov, ustreza ji vsaka ravna, redko poraščena ali gola površina blizu vode, kot so plaže in nizki otoki, pa tudi umetni splavi. Gnezdo je lahko preprosta kotanja v pesku ali produ, običajno pa naredijo obrobo iz raznih naplavin. Samica izleže do tri jajca, ki so varovalno obarvana, da jih plenilci težje opazijo na odprtem. Valita oba partnerja; inkubacija traja 21–22 dni, če kolonijo zmotijo vsiljivci pa tudi dlje. Mladiči ob izvalitvi so puhasti, osamosvojijo se po 22–28 dneh.
Jajca in mladiči so ranljivi pred plenilci, kot so podgane, norke in večji ptiči – galebi, sove, čaplje ipd. Navadna čigra ima sicer veliko populacijo in je zaradi velike razširjenosti opredeljena kot najmanj ogrožena vrsta po kriterijih Svetovne zveze za varstvo narave, pri čemer pa opažajo velik upad številčnosti v različnih delih sveta. Kljub mednarodni zaščiti jo ogroža izguba habitata, onesnaženost in motnje med gnezditvijo.
Opis
Odrasli predstavniki nominatne podvrste merijo v dolžino 31–35 cm, kar vključuje 6–9 cm dolg škarjast rep, prek peruti pa 77–98 cm. Tehtajo 110–141 g.Olsen & Larsson (1995), str. 77–89. Odrasli v poletnem perju imajo bledo sivo operjenost po zgornjem delu telesa, zelo bledo sivo po spodnjem, črno »čepico«, oranžno-rdeče noge in ozek, zašiljen kljun, ki je lahko rdeč s črno konico, pri nekaterih podvrstah pa tudi v celoti črn.Hume (1993) pp. 21–29. Zgornja površina peruti je bledo siva, proti koncu sezone pa se zaradi obrabe perja pokažejo tudi temni tulci zunanjih letalnih peres, ki ustvarijo vzorec temnega klina na pregibu peruti. Trtica in rep sta bela; v mirovanju je konica repa poravnana s konico zloženih peruti, za razliko od polarne in rožnate čigre, pri katerih rep moli preko konic peruti. Med samci in samicami ni bistvenih razlik.Vinicombe s sod. (1990), str. 133–138. Izven gnezditvenega obdobja se čelo in spodnja stran trupa obarvata belo, kljun pa potemni in je rdeč kvečjemu na bazi. Zgornja stran peruti pridobi temno progo na sprednjem robu. Čigre se golijo in dobijo zimsko perje v drugi polovici julija, osebki, ki se to sezono niso parili, pa lahko že kak mesec prej. Golitev je prekinjena med selitvijo. thumb|Par mladih čiger Mlade navadne čigre imajo bledo sivo zgornjo površino peruti, s temno progo na sprednjem robu. Po vrhu glave in tilniku so rjave, čelo pa je rdečkasto in se do jeseni pobeli zaradi obrabe. Hrbet ima luskast videz, z rjavimi peresi z belo obrobo, rep pa je brez dolgih zunanjih peres in torej ni škarjast. Osebki po prvi golitvi, ko so mlade čigre še v prezimovališčih, so podobni odraslim v zimskem perju, a imajo temnejšo barvo po temenu, temno progo na sprednjem robu kril in pogosto zelo obrabljeno perje. Do drugega leta so bodisi nerazločljivi od odraslih, bodisi se od njih le malenkost razlikujejo po temnejšem kljunu ali belem čelu.Harrison (1998), str. 370–374.
Golitev
Mladi osebki se začnejo goliti in dobivati odraslo perje v prvem oktobru življenja; najprej, večinoma do februarja, se zamenja perje na glavi, repu in trupu, nato pa še na perutih. Primarna letalna peresa se nadomeščajo v fazah: najprej so na vrsti najbolj notranja, nato pa se golitev ustavi do zime na južni polobli (ptice te starosti ostanejo na prezimovališčih) in se nadaljuje jeseni. Maja ali junija drugo leto se začne podobna sekvenca golitve, s premorom v golitvi primarnih letalnih peres pri ptičih, ki se vrnejo na sever, ne pa pri tistih, ki ostanejo na prezimovališčih. Naslednja večja golitev v odraslo svatbeno operjenost poteka od naslednjega februarja do junija, ko se zamenja 40–90 % peres. Stara primarna peresa se do takrat toliko obrabijo, da se prikažejo črni tulci. Zaradi vzorca golitve so najstarejša peresa tista v sredini peruti, tako da se ob koncu poletja tam pojavi temen klin.Hume (1993), str. 12–13.
Čigre so nasploh posebnost zaradi pogostosti golitve primarnih letalnih peres, ki se nadomestijo vsaj dvakrat, včasih pa tudi trikrat na leto. Opazno razliko v starosti peres poudarja večja odsevnost novih peres za ultravijolično svetlobo, ta videz svežine pa je pomemben pri samičini izbiri spolnega partnerja. Izkušene samice preferirajo samce, ki s kakovostjo svojih peres izkazujejo boljšo telesno pripravljenost. Obstaja poročilo o zelo zgodnji golitvi samice na gnezdišču, ki ji je sledil propad legla; hormon prolaktin namreč uravnava tako začetek golitve, kot tudi razmnoževalno vedenje pri teh ptičih.
Oglašanje
Navadna čigra ima širok razpon klicev, ki imajo nižji ton kot ustrezni klici pri polarni čigri. Najznačilnejši je alarmni krik iz dveh zlogov, s poudarkom na prvem, za razliko od polarne čigre, pri kateri je poudarek na drugem. Ta služi tudi kot svarilo vsiljivcem, resnejše grožnje pa vzbudijo podoben klic ob vzletu, ob čemer druge čigre v sicer običajno hrupni koloniji utihnejo, da precenijo nevarnost. Nerazločen »keeur« s padajočim tonom spustijo odrasli, ki se približujejo gnezdu z ribo, kar naj bi služilo za točno prepoznavanje (mladiči pridejo iz skrivališč, ko slišijo ta klic od staršev). Še en pogost zvok je »kip«, običajen v socialnih interakcijah. Še dva tipa oglašanja sta »kakakakaka« med napadanjem vsiljivcev in ritmičen »kek-kek-kek« v presledkih, ko se spopadata dva samca.Hume (1993), str. 68–75.
Odrasli in mladiči se prepoznavajo po klicih, pa tudi sorojenci so od približno 12. dneva po izvalitvi sposobni prepoznave drug drugega po oglašanju, kar pripomore k enotnosti legla.
Podobne vrste
Več vrst čiger ima podobno velikost in splošen izgled kot navadna čigra. Med ornitologi je tradicionalno veljala polarna čigra (Sterna paradisaea) za posebej težavno pri razločevanju in dokler niso natančno opredelili razlik, so oddaljene ptice ali ptice v letu obeh vrst pogosto zabeležili pod skupno oznako (v angleščini se je uveljavil poseben izraz »commic tern«, skovanka iz common in arctic tern). Zdaj so razlike v telesni zgradbi in načinu leta bolje poznane. Navadna čigra ima večjo glavo, debelejši vrat, krajši rep in daljše noge ter bolj trikotne ter manj prožne peruti kot sorodnica, pa tudi močnejši, bolj usmerjen let. Polarna čigra ima tudi za odtenek temnejšo operjenost po spodnji strani, kar poudari njena bela lica, po drugi strani pa ima tudi izven gnezditvenega obdobja belo trtico, medtem ko je ta pri navadni čigri sivkasta. Pri polarni čigri se proti koncu sezone ne razvije temen klin na pregibu peruti. Vsa letalna peresa so prosojna, pri navadni čigri pa le štiri najbolj notranja. Zadnji rob zunanjih letalnih peres tvori tanko črno progo pri polarni čigri, ki je pri navadni debelejša in manj razločna. Kljun nikoli nima črne konice, poleg tega ima polarna čigra rahlo svetlejši rdeč odtenek kljuna in nog, vendar so razlike v odtenkih nog in perja minimalne ter na terenu pogosto nerazpoznavne. Problematični ostajajo križanci med obema vrstama, ki jih opažajo predvsem v Združenih državah Amerike in imajo vmesne značilnosti v operjenosti in oglašanju. Taki ptiči imajo lahko več črne obarvanosti kljuna, vendar je za zanesljivo potrditev statusa potreben natančen pregled posameznih letalnih peres.
V gnezditvenih območjih ločujemo rožnato čigro od navadne po bledi operjenosti, dolgem, pretežno črnem kljunu in zelo dolgih repnih peresih.van Duivendijk (2011) pp. 200–202. Zimska operjenost pri njej je bleda zgoraj in bela z občasnim rožnatim pridihom spodaj. Pozimi ohrani škarjast rep in ima črn kljun.Olsen & Larsson (1995), str. 69–76. V letu je prepoznavna tudi po močnejši glavi in vratu, daljšem kljunu ter hitrejšem, manj prožnem zamahovanju s perutmi.Blomdahl s sod. (2007), str. 340. Običajno se prehranjuje dlje od obale kot navadna čigra. V Severni Ameriki je navadni podobna še ameriška rečna čigra (Sterna forsteri), ki pa je tudi v svatbenem perju občutno večja, s proporcionalno krajšimi perutmi, močno glavo, debelejšim kljunom in dolgimi, močnimi nogami. Izven gnezditvnega obdobja je nezamenljiva po skoraj povsem beli glavi, ki ima le prek oči črno liso.Olsen & Larrson (1995) pp. 103–110.
Tudi na območjih, kjer prezimujejo, se lahko navadne čigre znajdejo skupaj z nekaterimi podobnimi vrstami, kot so Sterna vittata z južnih oceanov, južnoameriška Sterna hirundinacea, Sterna striata iz Avstralazije in pepelasta čigra, ki živi ob Indijskem oceanu. Razlikovanje olajša dejstvo, da imajo ptice z južne poloble obratno gnezditveno obdobje, torej so v času, ko navadna čigra tam prezimuje, v svatbenem perju.Enticott & Tipling (2002), str. 192, 196.Sinclair s sod. (2002), str. 212.Grimmett s sod. (1999), str. 140–141.
Mlade navadne čigre je razmeroma enostavno ločiti od ptic sorodnih vrst podobne starosti po rjavkasto-rdeči obarvanosti večjega dela hrbta in blede baze kljuna. Mlade polarne čigre imajo siv hrbet in črn kljun, mlade rožnate čigre pa imajo značilno temno »sedlo« na hrbtu.
Vedenje
Teritorij
Gnezdijo v kolonijah, ki običajno ne presegajo 2.000 parov,Snow & Perrin (1998), str. 779–782. v izjemnih primerih pa jih štejejo tudi preko 20.000.de Wolf, P. »BioIndicators and the Quality of the Wadden Sea«. V: Best & Haeck (1984), str. 362. Kolonije v notranjosti so praviloma manjše od obalnih. Pogosto gnezdijo ob drugih priobalnih vrstah, kot so polarna, rožnata in kričava čigra, rečni galeb ter škarjekljuni.
Ob vrnitvi na gnezditvena območja se lahko čigre nekaj dni klatijo preden si izberejo teritorij; dejanski pričetek gnezditve naj bi bil povezan z zadostno dostopnostjo hrane. Kot svoj teritorij branijo le majhno območje, včasih je razdalja med sosednjimi gnezdi samo 50 cm, običajneje pa 150–350. Kot ostale čigre se tudi navadne leto za letom vračajo na svoje gnezdišče; zabeležen je en par, ki se je sedemnajstkrat vrnil gnezdit na isto mesto. Približno devet desetin izkušenih ptičev vedno znova zasede iste teritorije, zato morajo mladi odrasli gnezditi na obrobju kolonije, dobiti partnerja, ki je izgubil svojega prejšnjega partnerja, ali poiskati novo kolonijo.Hume (1993), str. 86–90. Samec se običajno vrne najprej in v roku nekaj dni izbere gnezdišče. Nato se mu pridruži ista samica kot prejšnje leto. Če samica zamuja več kot pet dni, si lahko poišče novo družico.
Teritorij običajno brani samec, ki odvrača vsiljivce obeh spolov. Ob približanju tekmeca spusti alarmni klic, razpre peruti, dvigne rep in skloni glavo, da poudari črn vrh. Če vsiljivec ne odneha, samec utihne in ga napade z grabljenjem za kljun. Spopad traja dokler se vsiljivec ne vda z dvignjeno glavo, ki izpostavi grlo. Leteče vsiljivce napade brez opozorila, le včasih prej skupaj letita navpično in krožita drug okoli drugega. Tavajoče mladiče čigre običajno ignorirajo, za razliko od galebov, kjer drugi samci napadejo in pobijejo tudi take vsiljivce. Čigre branijo gnezdo dokler se mladiči ne speljejo. Pri odvračanju plenilcev sodelujejo vsi odrasli v koloniji.Hume (1993), str. 79–85.
Razmnoževanje