Papeški obiski v Sloveniji

Papeški obiski v Sloveniji obravnavajo tako uradne kot neuradne obiske. Edini papež, ki je obiskal Slovenijo na uradnem obisku, je bil papež Janez Pavel II., ki je bil v Sloveniji leta 1996 in 1999. Papeža Leon IX. in Pij VI. sta naredila več vmesnih postankov v takratnih slovenskih deželah, ko sta bila na poti na svoj uradni obisk. Poleg njih so bili vsaj še Pij II., Pij XII., Janez XXIII., Pavel VI. in Frančišek na Slovenskem, še preden so postali papeži. Od osmih omenjenih papežev so štirje postali tudi svetniki: Leon IX., Janez XXIII., Pavel VI. in Janez Pavel II.; Pij XII. trenutno nosi naziv častitljivi Božji služabnik.

Drugi obisk Janeza Pavla II. je prinesel tudi največji shod ljudi v zgodovini Slovenije, ko se je v Mariboru na beatifikaciji Antona Martina Slomška zbralo 200.000 ljudi (po nekaterih podatkih 160.000Papež Janez Pavel II. v Mariboru razglasil škofa Slomška za blaženega, Sta.si, pridobljeno 31. marec 2018.). Ta shod je presegel do tedaj največjega, ki se je zgodil 29. junija 1935 na II. evharističnem kongresu za Jugoslavijo, ko je bilo na zaključni maši na Stadionu Bežigrad v Ljubljani prisotnih 120.000 ljudi.Ivan Martelanc, II. evharistični kongres za Jugoslavijo v Ljubljani 1935, Misijonska tiskarna Groblje - Domžale, Ljubljana 1936, stran 104 .

Leon IX.

Papež Leon IX. je leta 1052 potoval čez Koroško in ŠtajerskoRotunda Sv. Janeza Krstnika, Muta.si, pridobljeno 27. marec 2018. na Ogrsko, kjer je v takratni ogrski prestolnici Bratislavi posredoval v sporu med svetorimskim cesarjem Henrikom III. in ogrskim kraljem Andrejem I. Med potjo naj bi na Muti posvetil Cerkev sv. Janeza Krstnika, ki jo je našel še neposvečeno. O tem je pričeval lavantinski škof Franc Gašper von Stadion (1673–1704), ki je zapisal, da je v cerkvi videl starodavni napis z omenjeno vsebino.Marijan Zadnikar, Rotunda sv. Janeza Krstnika na Spodnji Muti, Obzorja Maribor, Ljubljana 1990, strani 6–9 .

Pij II.

Enea Silvio Piccolomini je bil od vseh dosedanjih papežev najbolj povezan s slovenskim ozemljem. Pred papeževanjem je opravljal številne svetne funkcije, med drugim je bil tudi diplomat svetorimskega cesarja Friderika III. Skupaj z njim je leta 1444 prepotoval Štajersko, Koroško, Kranjsko, Istro in Trst na poklonitvenem potovanju, ki je imelo namen sprejetja plemiških priseg in potrditve njihovih privilegijev. Delegacija je bila na Kranjskem med 21. januarjem in 6. marcem 1444, ohranjene listine in poročila pa kažejo, da je večji del časa preživela v Ljubljani. Tam je Piccolomini napisal tudi sedem pisem. V nekem pismu, poslanem iz Dunajskega Novega mesta dne 18. aprila 1444, je zapisal, da je bil med divjimi in surovimi narodi (inter medios barbaros sevasque nationes). Slovenske dežele je opisal tudi v svojem delu O Evropi.

V letih 1447–1450 je služboval kot tržaški škof. Imenovanje za škofa ga je doletelo v Ljubljani. Škofija je takrat obsegala velik del slovenskega etničnega ozemlja, in sicer župnije Tomaj, Senožeče, Hrenovice, Slavina, Košana, Trnovo, Jelšane, danes italijanske Milje in danes hrvaški Zrenj, Buzet in Roč. V času svojega škofovanja je v okviru vizitacij, ki jih je opravljal večinoma v poletnih mesecih, prepotoval vso škofijo. Dvakrat v tem obdobju je obiskal tudi Ljubljano, in sicer leta 1449 (ohranjeni sta pismi iz 8. in 13. oktobra 1449) in 1451.

Od cerkva na Slovenskem, ki jih je posvetil, so:

cerkev sv. Križa, Križ, posvečena 3. maja 1450 cerkev sv. Jurija, Dutovlje, posvečena 18. julija 1450; v cerkvi se na desni strani ob glavnem vhodu nahaja njegov doprsni kipCerkev svetega Jurija , Dutovlje.net, pridobljeno 28. marec 2018. cerkev Žalostne Matere Božje, Predjama, posvečena na neznani datum; 22. septembra 1462, v času papeževanja, ji je s posebno listino podelil odpustke stranska oltarja v cerkvi sv. Nikolaja, Avber, posvečena leta 1450

Kot škof je moral reševati tudi spor med tržaškim kapitljem in grofovsko rodbino Walsee, ki se je vlekel še iz časa Piccolominijevaga predhodnika, škofa Niccola Aldegardija. Walseeji so imeli v lasti grad Devin in številna posestva na področju tržaške škofije. Kapitelj je imel pravico nameščati duhovnike v župnijskih in vikariatnih cerkvah, vendar so Walseeji to pravico zahtevali zase s sklicevanjem na ius teritorii (teritorialno pravo), po katerem naj bi lastnik posestva imel pravico nastavljati tudi duhovnike. Šele Piccolominijev naslednik, škof Antonio de Goppo, je 15. junija 1463 po pogajanjih sklenil dogovor, da patronat pripade Walseejem, ti pa morajo kapitlju plačevati letne penzije. Ta dogovor je 21. julija 1464 potrdil tudi Piccolomini, že kot papež Pij II.

12. januarja 1453, v času, ko je bil Piccolomini škof v Sieni, mu je papež Nikolaj V. na cesarjevo priporočilo izročil Župnijo sv. Pankracija v Starem trgu pri Slovenj Gradcu. Od te župnije je zgolj prejemal dohodke, ni pa je upravljal.

Kot papež je Pij II. najbolj znan po tem, da je z listino 6. septembra 1462 potrdil ustanovitev Škofije Ljubljana, ki jo je Friderik III. ustanovil 6. decembra 1461. Pij je potrdil tudi Friderikovo imenovanje grofa Žige Lamberga za prvega ljubljanskega škofa, Lambergu pa je osebno 3. julija 1463 v Rimu podelil tudi škofovsko posvečenje. Leta 1464 je Friderik na Pija naslovil prošnjo za kanonizacijo Eme Krške. Pij je za preiskavo primera imenoval dva kardinala, Bernarda iz Trierja in Frančiška od Svetega Evstahija, ta dva pa sta ugotavljanje čudežev poverila opatoma Johanessu od Svetega Lamprechta na Štajerskem in Gerhardu iz Vetrinja na Koroškem, ter škofoma Georgu II. Überackerju iz Sekove in Žigi Lambergu.Pij II, papež, Slovenska-biografija.si, pridobljeno 28. marec 2018.Med barbari in divjaki , Old.slovenskenovice.si, pridobljeno 28. marec 2018.Poltisočletna zgodovina in umetnost ljubljanske škofije na dveh razstavah, Družina.si, pridobljeno 28. marec 2018.Pij II., Zgodnji humanistični spisi in zapisi o slovenskem ozemlju, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2024, strani 199–228.

Pij VI.

Papež Pij VI. se je mudil v Sloveniji leta 1782, ko je potoval na svoj uradni obisk na Dunaj k cesarju Jožefu II., z namenom, da bi cesarja poskušal omehčati glede ukinjanja samostanov – ukrep, ki ga je cesar začel izvajati tega leta.

Papeža je na beneško-avstrijski meji pri Gradišču ob Soči pričakal goriški grof Janez Filip Kobenzl, ki je bil državni podkancler na Dunaju in ga je papežu v spremstvo poslal cesar. Poleg njega je papeža spremljal še nuncij na Dunaju Giuseppe Garampi. Celo odpravo je tvorilo 16 voz z 80 konji.

Papež se je ustavil v Gorici, kjer so mu 8. marca ob treh popoldne pripravili veličasten sprejem. Naslednji dan je po jutranji maši v goriški stolnici krenil proti Vipavi in imel tam ob poldne kosilo. Ob šestih zvečer je prispel v Postojno. 10. marca je prispel v Ljubljano, kjer se je zadržal 7 dni, kar je bil njegov najdaljši postanek na poti. Bival je v hiši križniškega reda. Pred hišo je bila stalno navzoča velika množica ljudi, od koder jim je iz svojega okna podeljeval apostolske blagoslove. Tu je sprejel tudi ljubljanskega škofa Karla Janeza grofa Herberštajna. 17. marca je prišel v Celje, 18. marca pa v Maribor, kjer je prenočil v mariborskem mestnem gradu pri grofu Henriku Adamu Brandisu. Na Jožefovo, 19. marca, je papež zjutraj prisostvoval maši v grajski kapeli Loretske Matere Božje, o čemer še danes priča spominska plošča v notranjosti kapele. Po maši je iz lože podelil apostolski pozdrav zbrani množici na Grajskem trgu, v dopoldanskih urah pa se je odpravil proti Gradcu. Na Dunaj je prispel 22. marca. Iz Dunaja se ni več vračal čez Štajersko, ampak čez Bavarsko. Papež pri cesarju Jožefu ni izposloval nič. Čeprav je obisk minil z vsemi častmi, je cesar takoj, ko je papež odpotoval, ukazal ukiniti nov samostan.Eva Demmerle, Habsburžani, Cankarjeva založba, Ljubljana 2014, stran 166 .Papeži so nas obiskovali že tudi pred Frančiškom, Old.slovenskenovice.si, pridobljeno 28. marec 2018.

Grofova hči Marija Jožefa (bolj znana z redovnim imenom Leopoldina) je v grajski kapeli zaslišala Božji klic in se leta 1837 odločila, da postane redovnica. Pozneje je ustanovila red Marijinih sester čudodelne svetinje, danes pa je v teku postopek za priznanje njenega svetništva.Stanko Lipovšek (urednik), Mariborska stolnica ob 150. obletnici Slomškovega prihoda v Maribor, Slomškova družba, Maribor 2009, stran 292 .Franc Kovačič, Zgodovina Lavantinske škofije (1228 - 1928), Lavantinski knezoškofijski ordinariat, Maribor 1928, strani 319–320 .Metod Benedik, Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mihelač, Ljubljana 1996, stran 267 .Newsaints.faithweb.com, pridobljeno 25. marec 2018.

Pij XII.

thumb|left|150px|Pij XII.(1939–1958)

Eugenio Pacelli je bil v Sloveniji, ko je potoval na 34. mednarodni evharistični kongres, ki je potekal od 25. do 30. maja 1938 v Budimpešti. Pacelli je v tistem času služboval kot kardinal državni tajnik, kongresa pa se je udeležil kot papeški legat. To je bilo 9 mesecev, preden je bil na konklavu izvoljen za papeža. V njegovi uradni delegaciji so bili:

Giovanni Montini (kasnejši papež Pavel VI.), substitut na državnem tajništvu Francesco Luttor, apostolski pronotar Patrizio Naro Patrizi Montoro, zastavonoša svete rimske Cerkve Luigi Lancellotti, uslužbenec državnega tajništva , tajni papežev cameriere , tajni papežev cameriere Giovanni Chiassi, papežev cameriere in nositelj plašča in meča Clemente dei Conti Pietromarchi, član papeževe osebne straže Guarda Nobile Carlo Grano, vodja papeških obredov Pio Rossignani, papežev šef kabineta Luigi Rossignani, plemenitaš Don Bianconi, član osebnega kardinalovega spremstva Stefanori, predstojnik avdienčne dvorane v Vatikanu Don Martin, poseben dopisnik časopisa L'Osservatore Romano Lolli, kot zgornjiPonedeljski Slovenec, leto XI, številka 21, 23. maj 1938, stran 1.

Delegacija je iz Rima krenila na pot 22. maja popoldne z rednim hitrim vlakom, ki je imel priklopljene posebne salonske vagone. Peljali so se čez Benetke in Trst ter ob 22.39 prispeli na italijansko-jugoslovansko državno mejo na Rakek (Rapalska meja). Tu so v vagon kardinala legata vstopili ban Marko Natlačen, ljubljanski stolni dekan Franc Kimovec in stolni kanonik Zupan. Natlačen je v latinščini Pacelliju izrekel prisrčen pozdrav in dobrodošlico v imenu predsednika vlade in zunanjega ministra Milana Stojadinovića, Kimovec in Zupan pa pravtako v latinščini v imenu ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana. Pacelli je bil vidno ganjen nad tem nepričakovanim sprejemom. Zanimal se je tudi za zadeve v državi in Dravski banovini. Nato je vlak krenil proti Ljubljani, s Pacellijem pa sta do tja potovala tudi Natlačen in Kimovec.

Na ljubljansko železniško postajo so prispeli z nekaj minutami zamude ob 23.50. Tam se je zbrala številna množica ljubljanskih duhovnikov, profesorjev teološke falultete, katehetov, predstojnikov redov ter predstavnikov katoliških organizacij. Pacelli se v Ljubljani ni prikazal pred ljudmi, saj je že na Rakeku prosil Natlačna, naj ga v Ljubljani oprosti, saj je želel delegaciji privoščiti počitek vsaj do jugoslovansko-madžarske meje, kjer jih je čakal uradni sprejem. Ljudi sta tako prišla pozdravit , apostolski delegat za italijansko vzhodno Afriko, in , generalni minister frančiškanov, ki sta tudi bila v Pacellijevem spremstvu. Generalni vikar in stolni prošt Ignacij Nadrah je Pacelliju izročil vdanostne izraze spoštovanja. Skupina katoliških žena je v kardinalov vagon poslala tudi šopek cvetja in pismo, v katerem mu je izrekala vdanost. Pacelli se je za prisrčno pozornost iskreno zahvalil.

Papeški obiski v Sloveniji

Źródło i licencja