Herbert Jeffrey »Herbie« Hancock, ameriški jazzovski pianist, klaviaturist, skladatelj in igralec, * 12. april 1940, Chicago, Illinois, ZDA.
Kariero je pričel pri Donaldu Byrdu, kmalu zatem pa se je pridružil Kvintetu Milesa Davisa, kjer je pripomogel k ponovni opredelitvi jazzovske ritem sekcije in je bil eden pomembnih oblikovalcev zvoka post-bop. Hancockova glasba je pogosto melodična in dostopna; snemal je tudi skladbe izven okvirov jazza in dosegel uspeh pri pop občinstvu.
Med Hancockove najbolj znane kompozicije spadajo »Cantaloupe Island«, »Watermelon Man« (priredili so jo številni glasbeniki), »Maiden Voyage«, »Chameleon« ter singla »I Thought It Was You« in »Rockit«. Njegov album River: The Joni Letters, ki je izšel v čast Joni Mitchell, je leta 2007 osvojil grammyja za album leta in postal šele drugi jazzovski album s to nagrado, po albumu Getz/Gilberto leta 1965.
Zgodnje življenje Hancock se je rodil v Chicagu v Illinoisu, kot sin tajnice Winnie Belle (rojene Griffin) in Waymana Edwarda Hancocka, vladnega inšpektorja mesa. Ime je dobil po pevcu in igralcu Herbu Jeffriesu. Obiskoval je srednjo šolo Hyde Park Academy, kot številni mladi pianisti pa je pričel s pridobivanjem klasične glasbene izobrazbe in učenjem klasičnega klavirja. Klavirja se je pričel učiti, ko je bil star sedem let, njegov talent pa je bil kmalu prepoznan. Kot čudežni otrok je 5. februarja 1952, ko je bil star 11 let, na koncertu s Čikaškim simfoničnim orkestrom igral prvi stavek Mozartovega Klavirskega koncerta št. 26 v d-molu, KV. 537.
V najstniških letih ni imel nikoli učitelja jazza, vendar je sam razvil posluh in smisel za harmonijo. Nanj so vplivale tudi plošče vokalne skupine The Hi-Lo's. O tem času je sam dejal, da je takrat pričel slišati različne stvari, podobne harmonijam, ki jih je uporabil pri albumu Speak Like a Child. Na njegov harmonski koncept je precej vplival Clare Fischer, ki je aranžiral za skupino The Hi-Lo's, poleg njega pa še Bill Evans, Maurice Ravel in Gil Evans.
Leta 1960 je slišal igrati Chrisa Andersona in ga prosil, ali bi lahko pri njem študiral. Hancock pogosto omenja Andersona kot svojega harmonskega guruja. Nato je zapustil Grinnell College, se preselil v Čikago in pričel sodelovati z Donaldom Byrdom in Colemanom Hawkinsom. V tem času je obiskoval Roosevelt University. Na Grinnellu je diplomiral iz elektrotehnike in glasbe. Leta 1972 mu je univerza podelila častni doktorat. Byrd je v tistem času obiskoval Manhattan School of Music v New Yorku in Hancocku predlagal študij kompozicije pri Vittoriu Gianniniju, pri katerem je nato Hancock kratek čas študiral. Kmalu si je pridobil sloves in sodeloval z Oliverjem Nelsonom in Philom Woodsom. Leta 1962 je posnel debitantski album Takin' Off, ki je istega leta izšel pri založbi Blue Note Records. S skladbo »Watermelon Man«, ki je izšla tudi na njegovem debitantskem albumu, je želel Mongu Santamaríi zagotoviti hit single, z albumom Takin' Off pa je vzbudil pozornost pri Milesu Davisu, ki je takrat ustanavljal novo zasedbo. Hancocka je Davisu predstavil Donald Byrd.
Kariera Miles Davis Quintet (1963–68) in Blue Note Records (1962–69) Hancock je postal javnosti bolj znan maja 1963, ko se je pridružil 2. kvintetu Milesa Davisa. Davis je osebno iskal Hancocka, ki ga je videl kot enega največjih talentov v jazzu. Davisova ritem sekcija je bila precej mlada, vendar učinkovita. Sestavljali so jo basist Ron Carter, 17-letni bobnar Tony Williams in Hancock za klavirjem. Po tem, ko je kratek čas na mestu saksofonista igral George Coleman in za njim Sam Rivers, se je kvintetu pridružil Wayne Shorter na tenorskem saksofonu. Kvintet mnogi omenjajo kot eno najboljših jazzovskih zasedb doslej.
Hancock je svoj zvok kot pianist našel prav v Davisovem kvintetu. Ne samo, da je našel nove poti za uporabo skupnih akordov, ampak je populariziral tudi akorde, ki se prej v jazzu niso uporabljali. Poleg tega je razvil unikaten okus za »orkestralno« spremljavo. Pri tem je uporabljal kvartno harmonijo in debussyjske harmonije z ostrimi kontrasti, česar takrat v jazzu še ni bilo slišati. Z Williamsom in Carterjem je okrog obstoječih melodij shem akordov ustvarjal nekakšen »labirint« zapletenosti ritma. V drugi polovici 60. let je njihov pristop postal tako kultiviran in neobičajen, da je bilo težko zaznati spremembe akordov. Njihov improvizacijski koncept je zato postal znan kot »Time, No Changes«.
V času igranja z Davisom, je Hancock sodeloval pri številnih snemanjih za založbo Blue Note. Tako pod svojim imenom kot studijski glasbenik je sodeloval z drugimi glasbeniki kot so Shorter, Williams, Grant Green, Bobby Hutcherson, Rivers, Byrd, Kenny Dorham, Hank Mobley, Lee Morgan in Freddie Hubbard.
Njegova albuma Empyrean Isles (1964) in Maiden Voyage (1965) sta bila dva najbolj znanih in vplivnih jazz LP plošč 60. let. Hvaljena sta bila predvsem zaradi njune inovativnosti in dostopnosti (dostopnost je postala opažena, ko je naslovna skladba z albuma Maiden Voyage postala jazz standard, jazz rap skupina US3 pa je dvajset let kasneje izdala hit single »Cantaloop«, ki izvira iz skladbe »Cantaloupe Island« z albuma Empyrean Isles). Pri snemanju albuma Empyrean Isles je sodelovala Davisova ritem sekcija ter Hubbard na kornetu, pri snemanju albuma Maiden Voyage pa je sodeloval tudi nekdanji Davisov saksofonist Coleman. Oba albuma sta bila uvrščena med glavne temelje sloga post-bop.
Hancock je posnel tudi številne manj znane, vendar kritiško uspešne albume z večjimi zasedbami – My Point of View (1963), Speak Like a Child (1968) in The Prisoner (1969) so vsebovali krilni rog, altovsko flavto in basovski trombon. Leta 1963 je izšel album Inventions and Dimensions, ki je v veliki večini vseboval improvizirano glasbo. Hancock je album posnel z basistom Paulom Chambersom ter tolkalistoma Willijem Bobom in Osvaldom Martinezom.
V tem času je Hancock skomponiral tudi filmsko glasbo za Antonionijev film Blowup (1966), kar je bil prvi soundtrack izmed številnih, ki jih je posnel. Poleg filmske glasbe je Hancock napisal številne glasbene teme za ameriške televizijske oglase raznih podjetij, kot so Pillsbury, Standard Oil, Tab in Virgina Slims. Napisal, aranžiral in posnel je tudi temo za serijo oglasov F. Williama Freeja za cigarete znamke Silva Thins. Hancocku je bila tema tako všeč, da jo je želel posneti kot skladbo, vendar mu oglasna agencija tega ni dovolila. Zato je predelal harmonijo in tempo ter skladbo posnel pod imenom »He Who Lives in Fear«, izšla pa je leta 1969 na njegovem albumu The Prisoner.
Proti koncu Hancockove dobe v Davisovem kvartetu je Davis pričel z dodajanjem elementov rocka in popa v svojo glasbo. Kvintet Cannonballa Adderleyja je leta 1966 izdal singl »Mercy, Mercy, Mercy«, ki ga je napisal Joe Zawinul. Zawinul je skladbo posnel z električnima klavirjema Wurlitzer in Fender Rhodes, Davis pa je postal tako navdušen nad toplim zvokom električnega klavirja, da je dal na zadnji dan snemanja albuma Miles in the Sky namesto klavirja v studio pripeljati Fender Rhodes. Hancock je kljub začetnem nestrinjanju pričel igrati električne klaviature, na katere se je kmalu privadil, ti instrumenti pa so pustili močan pečat kasneje v njegovi karieri.
Leta 1968 se je Hancock poročil z Gudrun Mexines »Gigi«. Na poročnem potovanju v Braziliji se je na poročno noč zastrupil s hrano, zaradi česar je moral izpustiti nekaj koncertov s kvintetom. Na Hancockovo mesto je tako prišel Chick Corea, Hancock pa je bil odpuščen iz zasedbe. Poleti 1968 je Hancock ustanovil svoj sekstet. Čeprav je Davis zaradi iskanja novega zvoka kmalu razpustil zasedbo, je Hancock, kljub odpustitvi, naprej sodeloval z Davisom pri snemanjih. Sodeloval je tudi pri snemanjih albumov In a Silent Way, A Tribute to Jack Johnson in On the Corner.
Fat Albert (1969) in Mwandishi (1971) Leta 1969 je Hancock zapustil založbo Blue Note in sklenil pogodbo z Warner Bros. Records. Istega leta je skomponiral soundtrack za Cosbyjevo animirano televizijsko oddajo Hey, Hey, Hey, It's Fat Albert. Glasba s soundtracka je kasneje izšla na albumu Fat Albert Rotunda. Album je vseboval elemente R&B z močnimi jazzovskimi alikvotnimi toni. Ena izmed bolj jazzovskih skladb na albumu, čemerna balada »Tell Me a Bedtime Story«, je bila kasneje predelana kot bolj elektronska skladba za album Quincyja Jonesa, Sounds...and Stuff Like That!!, leta 1978.
Hancock se je kmalu navdušil nad zbiranjem glasbenih pripomočkov. Pod vplivom Davisovega prelomnega albuma Bitches Brew iz leta 1970 se je ta navdušenost pričela kazati v seriji albumov, na katerih je kombiniral električne instrumente z akustičnimi. Prvi Hancockov podvig z elektronsko glasbo se je pričel s sekstetom, ki so ga poleg njega sestavljali še basist Buster Williams, bobnar Billy Hart, trobentač Eddie Henderson, trombonist Julian Priester in multipihalec Bennie Maupin. Zasedbi se je kasneje pridružil še Patrick Gleeson, ki je igral sintetizatorje. Sekstet, kasneje septet, je pod Hancockovim imenom posnel in izdal tri albume: Mwandishi (1971) in Crossings (1972) pri Warner Bros. Records ter Sextant (1973, izšel pri Columbia Records); dva dodatna, Realization in Inside Out sta bila posneta z isto zasedbo, a pod Hendersonovim imenom. Glasba je vsebovala močan improvizacijski vidik onstran omejitev jazz mainstreama in je izkazovala vpliv elektronske glasbe skladateljev sodobne resne glasbe.
Gleeson je sintetizator predstavil na albumu Crossings (1972), ki je bil eden izmed najvplivnejših elektronskih jazz fusion albumov tistega leta, ki je vseboval sintetizator. Na tem albumu, tako kot na albumu I Sing the Body Electric zasedbe Weather Report, je bil sintetizator uporabljen bolj kot improvizacijski globalni orkestralni element in ne kot melodični instrument. Zgodnja recenzija albuma v Downbeat magazine se je pritoževala nad sintetizatorjem, nekaj let kasneje pa je revija poročala o Gleesonu kot o pionirju mešanja elektronike in jazza. Na naslednjih albumih je Hancock pričel sam igrati sintetizatorje, ko so ti začeli prevzemati melodične vloge.
Hancockovi trije albumi, izdani med leti 1971 in 1973, so postali znani kot albumi »Mwandishi«, po svahili imenu, ki ga je Hancock takrat občasno uporabljal (Mwandishi v svahiliju pomeni pisatelj). Prva dva albuma, vključno s Fat Albert Rotunda, sta leta 1994 izšla v dvojnem CD setu Mwandishi: the Complete Warner Bros. Recordings. Izmed treh elektronskih albumov je Sextant bržkone najbolj eksperimentalen zaradi velike uporabe ARP sintetizatorjev ter napredne improvizacije (post-modalni prosti impresionizem) pri skladbah »Hornets« in »Hidden Shadows«. Skladba »Hornets« je izšla leta 2001 na albumu Future2Future pod imenom »Virtual Hornets«.
Med instrumenti, ki sta jih uporabljala Hancock in Gleeson, so Fender Rhodes, ARP Odyssey, ARP 2600, ARP Pro Soloist Synthesizer, Mellotron in Moog synthesizer III.
Vsi trije albumi založbe Warner Bros. (Fat Albert Rotunda, Mwandishi in Crossings) so bili remasterizirani leta 2001 in izšli v Evropi, vendar v ZDA niso izšli do junija 2005.
Od Head Hunters (1973) do Secrets (1976)
thumb|left|200px|upright|Hancock (levo) z The Headhunters Po včasih »nerealnih« in precej eksperimentalnih albumih »Mwandishi« je Hancock želel posneti bolj »zemeljsko« in »funky« glasbo. Albumi Mwandishi so bili deležni mešanega odziva kritikov in so se slabo prodajali, čeprav so bili kasneje priznani kot spodobni zgodnji fusion albumi. Hancock je bil morda za novo smer motiviran tako iz finančnih skrbi kot umetniškega nemira, motilo pa ga je tudi dejstvo, da številni ljudje niso razumeli avantgardne glasbe. Sam je dejal, da je oboževal funk glasbo, posebno glasbo Slyja Stona, zato jo je hotel tudi sam posneti.