Ebla (arabsko إبلا, sodobno تل مرديخ, Tell Mardikh) je bila eno od najstarejših kraljestev v Siriji. Njeni ostanki so na griču približno 55 km jugozahodno od Alepa pri vasi Mardikh. V 3. tisočletju pr. n. št. in prvi polovici 2. tisočletja pr. n. št. je bila Ebla pomembno politično in trgovsko središče. Njeno odkritje je dokazalo, da je bil Levant središče starodavne centralizirane civilizacije, enake egipčanski in mezopotamski, in ovrglo mnenje, da sta bili slednji v zgodnji bronasti dobi edini civilizaciji na Bližnjem vzhodu. Prvo Eblaitsko kraljestvo je bilo opisano kot prva dokumentirana svetovna sila.
Ebla, ki se je začela kot majhno naselje v zgodnji bronasti dobi (okoli 3500 pr. n. št.), se je razvila v trgovsko središče in kasneje v ekspanzionistično silo, ki je vsilila svojo nadoblast nad večino severne in vzhodne Sirije. V 23. stoletju pr. n. št. je bila uničena in nato obnovljena, kar omenjajo zapisi iz Tretje urske dinastije. Druga Ebla je bila nadaljevanje prve z novo vladarsko dinastijo. Proti koncu 3. tisočletja pr. n. št. je bila uničena, kar je utrlo pot naseljevanju amoritskih plemen, ki so ustanovila tretjo Eblo. Tudi tretje kraljestvo je bilo cvetoče trgovsko središče. Postalo je podložnik in zaveznik Jamhada (sodobni Alep), dokler ga ni dokončno uničil hetitski kralj Muršili I. okoli leta 1600 pr. n. št.
Razcvet Eble je temeljil na obsežni mreži trgovskih poti, kar dokazujejo artefakti iz Sumerije, Cipra, Egipta in celo Afganistana, odkriti v mestnih palačah. Kraljestvo je govorilo svoj jezik. Politična organizacija se je razlikovala od sumerskega modela. Ženske so imele poseben položaj, zato je imela kraljica velik vpliv na državne in verske zadeve. Panteon je vseboval večinoma severnosemitske bogove, imel pa je tudi nekaj povsem domačih božanstev.
Izkopavanja v Ebli so se začela leta 1964 in odkrila slavne Tablice iz Eble, arhiv približno 20.000 klinopisnih tablic iz obdobja okoli 2350 pr. n. št. Tablice so pisane v eblaitskem in sumerskem klinopisu. Arhiv je omogočil boljše razumevanje sumerskega jezika in dal pomembne podatke o politični organizaciji in običajih v Levantu sredi 3. tisočletja pr. n. št.
Zgodovina Ime Ebla bi lahko pomenilo »Bela skala« in se morda nanašalo na beli izdanek, na katerem je stala.Dolce 2010, str. 248.Micale, Mantellini & Peyronel 2013, str. 182. Prvič je bila naseljena okoli 3500 pr. n. št.Hamblin 2006, str. 241.Shaw 1999, str. 211. K njeni rasti so pripomogla številna satelitska poljedelska naselja, njen razcvet pa je sprožila mednarodna trgovina, ki se je verjetno začela z naraščajočimi sumerskimi potrebami po volni. Arheologi to zgodnje obdobje naseljevanja, ki se je končalo okoli 3000 pr. n. št., imenujeju "Mardih I".Leick 2009, str. 54. "Mardihu I" sta sledili prvo in drugo obdobje kraljestev okoli leta 3000 oziroma 2000 pr. n. št., označeni kot "Mardih II".Matthiae 2013a, str. 37. I.J. Gelb ima Eblo za del kiške civilizacije vzhodnosemitsko govoreče populacije, naseljene od osrednje Mezopotamije do zahodnega Levanta.Van De Mieroop 2002, str. 133.
Prvo kraljestvo
V obdobju prvega kraljestva med letoma 3000 in 2300 pr. n. št. je Ebla najbolj izstopala med sirskimi državami, zlasti v drugi polovici 3. tisočletja pr. n. št.. To obdobje je zaradi tablic iz Eble znano kot »arhivsko obdobje«.
Zgodnje obdobje Zgodnje obdobje od leta 3000 do 2400 pr. n. št. je označeno z Mardih IIa.Ökse 2011, str. 268. Večina znanja o zgodovini mesta pred pisnimi arhivi izvira iz arheoloških izkopavanj.Dolce 2010, str. 250. Prvo obdobje Mardiha IIa je identificirano z zgradbo "CC"Dolce 2010, str. 247. in delom zgradbe G2,Dolce 2010, str. 246. ki sta bili domnevno del kraljeve palače, zgrajene okoli leta 2700 pr. n. št.Dolce 2010, str. 66. Proti koncu tega obdobja se je začela stoletna vojna z Marijem.Nadali 2007, str. 349.Astour 2002, str. 79. Mari je dobil premoč med vladanjem kralja Saʿumuja, ki je osvojil več eblaitskih mest.Liverani 2013, str. 119. Sredi 25. stoletja pr. n. št. je eblaitski kralj Kun-Damu porazil Mari, po njegovi smrti pa je moč Eble spet začela pojemati.
Arhivsko obdobje thumb|250px|left|Kraljeva palača "G" Arhivsko obdobje, označeno z Mardih IIB1, je trajalo od okoli 2400 pr. n. št. do okoli 2300 pr. n. št. Konec obdobja je znan kot »prvo uničenje«,Matthiae 2013a, str. 38. predvsem zaradi uničenja kraljeva palače "G", zgrajene nad starejšo palačo "G2",Astour 1992, str. 19. in večine akropole.Astour 2002, str. 74. V arhivskem obdobju je imela Ebla politično in vojaško premoč nad drugimi sirskimi mestnimi državami v severni in vzhodni Siriji, omenjenimi v arhivih.Pettinato 1981, str. 105. Večina tablic iz tega obdobja ima gospodarsko vsebino, med njimi pa so tudi kraljeva korespondenca in diplomatski dokumenti.Bryce 2014, str. 15.
Pisni arhivi ne segajo v obdobje pred vladavino Igriš-Halama,Tonietti 2010, str. 69. ki je plačeval davek Mariju,Nadali 2007, str. 350. in veliko invazijo eblaitskih mest v regijo ob sednjem Evfrat pod vodstvom marijskega kralja Iblul-Ila.Roux 1992, str. 200.Feliu 2003, str. 40. Ebla se je pod kraljem Irkab-Damujem okoli leta 2340 pr. n. št. opomogla in sprožila uspešno protiofenzivo proti Mariju.Podany 2010, str. 24.Cooper 2006, str. 64. Irkab-Damu je po ofenzivi z mestom Abarsal sklenil mirovni in trgovinski sporazu, ki je eden od najstarejših tovrstnih sporazumov v zgodovini.Neff 2014, str. 14.
Ebla v svojem največjem obsegu je vladala na ozemlju, ki je obsegalo približno polovico sodobne SirijeHamblin 2006, str. 242. od Ursauma na severuAstour 2002, str. 101. do okolice Damaska na juguTubb 1998, str. 39. in od Fenicije in obalnega gorovja na zahoduAubet 2001, str. 18.Astour 1981, str. 4. do Hadduja na vzhodu.Cooper 2010, str. 89. Velik del kraljestva je bil pod neposredno kraljevo oblastjo in upravo njegovih guvernerjev. Drug del so tvorila vazalna kraljestva. Eden od najpomembnejših vazalov je bilo kraljestvo Armi,Pettinato 1991, str. 135. ki je najpogosteje omenjeno na tablicah iz Eble.Otto & Biga 2010, str. 486. Ebla je imela več kot šestdeset vazalnih kraljestev in mestnih držav,Astour 2002, str. 66. vključno s Hazuvanom, Burmanom, Emarjem, Halabitujem in Salbatujem.Astour 2002, str. 83.
Kraljev glavni uradnik je bil vezirAstour 2002, str. 59. z zelo velikimi pooblastili. Najmočnejši vezir je bil Ibrium, ki je v obdoblju svojega predhodnika Arrurkuma vodil vojni pohod proti Arbasalu.Liverani 2013, str. 123. Med vladanjem Isar-Damuja je Ebla nadaljevala vojno proti Mariju, ker je porazil eblaitskega zaveznika Nagarja in blokiral trgovske poti med Eblo in južno Mezopotamijo preko gornje Mezopotamije. Ebla je izvajala redne vojne pohode proti upornim vazalom, večkrat napadla Armi Otto & Biga 2010, str. 484-485. in južno regijo Ibal blizu Katne.Liverani 2013, str. 121. Da bi lahko sprožil vojno proti Mariju, je Isar-Damu sklenil zavezništvo z Nagarjem in Kišem.Podany 2010, str. 57. Pohod je vodil eblaitski vezir Ibbi-Sipiš, ki je z združeno vojsko zmagal v bitki pri Terki. Zavezniki so napadli tudi Armi in ga zasedli in tam za guverjerja postavili Ibbi-Sipiševega sina Enzi-Malika. Ebla je nekaj let po pohodu,Biga 2014, str. 103. verjetno po Isar-Damujevi smrti,Stieglitz 2002, str. 219. doživela prvo uničenje.
Prvo uničenje Eble Prvo uničenje Eble se je zgodilo okoli leta 2300 pr. n. št. V požaru v palači "G" so se glinaste tablice zapekle in s tem ohranile ves kraljevi arhiv.Ristvet 2014, str. 54. Vzrok in povzročitelj uničenja sta predmet več teorij. Zgodnja hipoteza: Giovanni Pettinato je podpiral zgodnjo hipotezo, da se je uničenje zgodilo okoli leta 2500 pr. n. št.Astour 2002, str. 63.Astour 2002, str. 61. Kasneje je sprejel mnenje, da bi se to lahko zgodilo okoli leta 2400 pr. n. št.Astour 2002, str. 62. Povzročitelja bi lahko bila Eanatum Lagaški, ki se je hvalil, da pobira davek od Marija, ali Lugalzagesi Umski, ki je trdil, da je prodrl do Sredozemskega morja. Akadska hipoteza: kralja Sargon Akadski in njegov vnuk Naram-Sin sta trdila, da sta uničila mesto Ibla.Gurney 2003, str. 119. Paolo Matthiae je po svojem odkritju Eble sklepal, da je bolj verjeten povzročitelj propada Sargon.Astour 2002, str. 68. Njegovo mnenje je podprl Trevor Bryce,Bryce 2014, str. 16. Michael Astour pa ga je zavrnil.Astour 2002, str. 70. Maščevanje Marija: po mnenju Alfonsa Archija in Marie Biga se je uničenje zgodilo približno tri ali štiri leta po bitki pri Terki. Uničenje je po njunem mnenju povzročil Mari kot maščevanje za ponižujoč poraz v bitki pri Terki.Podany 2010, str. 59. Njegovo mnenje podpira Mario Liverani. Archi trdi, da je marijski kralj Iski-Mari uničil Eblo pred svojim prihodom na prestol.Bretschneider, Van Vyve & Leuven 2009, str. 7. Naravna katastrofa: Astour méni, da je propad arhivskega obdobja povzročila naravna katastrofa, ker ni nobenega prepričljivega dokaza za plenjenje. Uničenje naj bi bilo omejeno na okolico kraljeve palače. Požar je datiran v obdobje okoli leta 2290 pr. n. št. (srednja kronologija).Astour 2002, str. 75.
Drugo kraljestvo
Drugo kraljestvo, označeno z "Mardih IIB2", je trajalo od leta 2300 do 2000 pr. n. št. Končalo se je z drugim uničenjem Eble med letoma 2050 in 1950 pr. n. št. Datum je bolj kot ne formalen.Astour 2002, str. 78.Bryce 2014, str. 324. Akadci pod Sargonom in njegovim naslednikom Naram-Sinom so napadli severne meje Eble, da bi se dokopali do gozdov v gorovju Amanus ob Sredozemskem morju. Med vdoroma je bil časovni presledek približno 90 let, napadena področja pa niso bila priključena k Akadskemu kraljestvu. Archi se strinja, da je Ibla, omenjena v Sargonovih in Naram-Sinovih letopisih sirska Ebla, vendar obeh vladarjev nima za odgovorna za jeno uničenje, s katerim se je končalo arhivsko obdobje.Archi 2015, str. 26. Med vladavino Naram-Sina je bil Armi hegemonsko mesto v severni Siriji, ki ga je akadski kralj uničil.Archi 2015, str. 471.
thumb|left|250px|Palača "P5"
V drugem eblaitskem kraljestvu je vladala nova lokalna dinastija, kraljestvo pa je bilo nadaljevanje prvega.Dolce 2010, str. 245. Obdržalo je svoje stare značilnosti, vključno z arhitekturo in čaščenjem starih svetih mest.Dolce 2010, str. 252. V spodnjem mestu je bila zgrajena nova kraljeva palača,Astour 2002, str. 76. prehod iz arhivskega obdobja pa je označevala samo uničena palača "G". O prehodu samem je malo znanega, ker ni bilo odkrito nobeno pisno gradivo, z izjemo enega samega napisa s konca obdobja.
Drugo kraljestvo je dobro dokazano v primarnih virih. Na enem od napisov Gudea Lagaški sprašuje za cedre, ki bi jih moral dobiti iz Uršuja v gorah Eble, kar kaže, da je k Ebli spadal tudi Uršu severno od Karkemiša v sodobni Turčiji.Astour 2002, str. 81. Besedila iz sedmega leta vladanja Amar-Sina Urskega (okoli 2040 pr. n. št.) omenjajo sla Ensija (Meguma) Eblskega.Klengel 1992, str. 36. Vlada Ura III je imela drugo kraljestvo za svojega vazala,Astour 2002, str. 87. značilnosti njunih odnosov, vključno s plačevanjev davkov, pa niso znane.Astour 2002, str. 132. Zgleda, da je bilo formalno priznanje urske nadoblasti pogoj za pravico do trgovanja s tem cesarstvom.
Drugo kraljestvo je razpadlo proti koncu 21. stoletja pr. n. št. s požigom mesta, čeprav so bili dokazi za ta dogodek odkriti samo v okolici tako imenovanega "Templja na skali" in palače "E" na akropoli. Vzroki za uničenje niso znani. Po Astourju je bilo uničenje rezultat invazije Huritov okoli leta 2030 pr. n. št.Hamblin 2006, str. 250. Vodilo jo je nekdanje eblaitsko vazalno mesto Ikinkalis.Astour 2002, str. 124. Uničenje je omenjeno v nepopolni huro-hetitski epski pesnitvi Pesem odrešitve, odkriti leta 1983,Bachvarova 2009, str. 66. katero ima Astour za opis uničenja drugega kraljestva.Astour 2002, str. 153. V pesnitvi je eblaitska skupščina pod vodstvom moža z imenom Zazala preprečila kralju Mekiju, da bi izkazal milost ujetnikom iz nekdanje eblaitske vazalne države Ikinkalis, kar je izzvalo bes huritskega boga groma Tešuba in povzročilo uničenje mesta. Bachvarova 2009, str. 67.